UPRS Sodba I U 997/2019-23

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnika za napredovanje v naziv svetnik. V obrazložitvi je navedla, da je v zadevi odločala v ponovnem postopku, po tem, ko je tožnik s tožbo uspel v upravnem sporu, ki se je pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije vodil pod opr. št. I U 164/2017. Ugotovila je, da je bil tožnik ob oddaji vloge za napredovanje redno zaposlen v Vzgojno izobraževalni zavod A. (v nadaljevanju VIZ A.), ki ni izvajalec letnega programa športa (kar so sicer osnovne šole lahko, če in ko izvajajo ta program), saj ne izvaja programov na področju športa in ni sofinanciran na podlagi letnega programa športa. VIZ A. tudi ni ustanovljen na podlagi 23. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo) za izvajanje programov na področju športa in takšnih programov tudi ne izvaja. Je javni zavod, ustanovljen in financiran v skladu z Zakonom o financiranju vzgoje in izobraževanja za izvajanje javnih programov na področju vzgoje in izobraževanja. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik zasebni športni delavec, vendar na podlagi tega statusa ni samozaposlen, saj je v rednem delovnem razmerju v VIZ A. V okviru svoje zaposlitve ne opravlja dela na področju športa, temveč na področju vzgoje in izobraževanja in kot tak lahko napreduje na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive. Tožnik sicer izvaja strokovno delo v športu kot sodnik hokeja, vendar ne v okviru svoje zaposlitve, temveč izven delovnega časa, kot zasebni športni delavec. Zasebni športni delavec, ki je redno zaposlen na področju vzgoje in izobraževanja, pa ne more napredovati na podlagi ZSpo, temveč bi lahko na podlagi tega zakona napredoval le, če bi bil samozaposlen.

2Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da ima izobrazbo profesor športne vzgoje. V času, ko je vložil predlog za napredovanje v naziv svetnik je bil za nedoločen čas zaposlen v VIZ A. na delovnem mestu profesor športne vzgoje. Nadalje navaja, da je VIZ A. izvajalec letnega programa športa, saj v tem zavodu osnovnošolce poučujejo telesno vzgojo, kar pomeni, da gre za zavod s področja vzgoje in izobraževana, ki izvaja javnoveljavne programe v smislu definicije ZSpo. Poudarja, da ZSpo nikjer ne določa, da lahko na podlagi 32. člena tega zakona napredujejo samo strokovni delavci, ki so redno zaposleni na področju športa in ne vzgoje in izobraževanja. Zakon določa samo dva pogoja: da gre za strokovnega delavca v športu, ki ima višjo ali visokošolsko izobrazbo športne smeri in da je ta delavec v rednem delovnem razmerju. Tožnik ta dva pogoja izpolnjuje, zato je izpodbijana odločba nezakonita, z njo pa je bil kršen tudi 14. člen Ustave Republike Slovenije, ker tožena stranka tožnika ni obravnavala enako, razlog za to pa je bila njegova zaposlitev, kar je osebna okoliščina. Tožena stranka naj bi prav tako narobe uporabila Pravilnik o napredovanju strokovnih delavcev v športu v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), ki v prvem odstavku 2. člena določa, da lahko v posamezni naziv napredujejo strokovni delavci, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno delo v športu v skladu z ZSpo, v drugem odstavku tega člena pa, da lahko v posamezni naziv napredujejo strokovni delavci na področju športne vzgoje, športne rekreacije, kakovostnega športa, vrhunskega športa in športa invalidov, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje za strokovne delavce. Tožnik te pogoje izpolnjuje, ker je strokovni delavec na področju športne vzgoje ter kot sodnik hokeja na ledu tudi na področju kakovostnega in vrhunskega športa. Je mednarodni sodnik v hokeju na ledu najvišjega svetovnega ranga, kar opravlja kot dopolnilno popoldansko dejavnost. Hokej na ledu sodi že od leta 1998 v vseh starostnih kategorijah (do 12, do 14, do 16, do 18 in do 20 let), prvo slovensko ligo, mednarodno ligo EBEL, ligo prvakov (CHL) ter svetovna prvenstva pod okriljem Mednarodne hokejske zveze (IIHF). Kot sodnik igralce v nižjih starostnih kategorijah tudi vzgaja. Poudarja, da je pomembno, da to dejavnost opravlja, ne glede na to, ali v okviru svoje zaposlitve ali ne. Sklepno tožnik zahteva, da sodišče izpodbijani akt odpravi in odloči o tožnikovem predlogu za napredovanje v naziv svetnik oz. podredno vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3V dopolnitvi tožbe tožnik navaja, da je izvajal športni program iz točk 2, 4 in 6 prvega odstavka 6. člena ZSpo in sicer je v VIZ A. izvajal športno vzgojo otrok in mladine s posebnimi potrebami, kot sodnik hokeja na ledu pa je kot zasebnik (samostojni podjetnik) izvajal športno vzgojo otrok in mladine, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport ter vrhunski šport.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter navaja, da je v skladu s 26. členom ZSpo strokovni delavec v športu tisti, ki v športu opravlja vzgojno-izobraževalno ali strokovno-organizacijsko delo. V skladu z 32. členom ZSpo lahko strokovni delavci v športu, ki imajo višjo izobrazbo športne smeri in so v rednem delovnem razmerju, napredujejo v naziv mentor in svetovalec, če imajo visokošolsko izobrazbo, pa tudi v naziv svetnik. Pogoje, način in postopek za napredovanje v nazive iz prejšnjega odstavka določi minister. Pravilnik pa v 6. členu določa predlagatelje napredovanja strokovnega delavca v športu v naziv in sicer je to lahko odgovorna oseba izvajalca letnega programa športa, ki je določen v 8. členu ZSpo, pri katerem je strokovni delavec zaposlen, v soglasju s strokovnim delavcem, sam strokovni delavec, ki je zaposlen pri izvajalcu letnega programa športa, ki je določen v 8. členu ZSpo ali zasebni športni delavec, ki je na podlagi tega statusa samozaposlen. Tožena stranka poudarja, da tožnik ni niti samozaposlen zasebni športni delavec niti ni zaposlen pri izvajalcu letnega športnega programa, pri čemer je dejstvo, da tožnik kot zasebni športni delavec ni zaposlen, po mnenju tožene stranke nesporno. Nadalje navaja, da VIZ A. ni izvajalec letnega programa športa, temveč je bil ustanovljen za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti, ki se opravlja kot javna služba na področju vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami na podlagi programov, ki jih v izvajanje določi minister, pristojen za šolstvo. V zvezi z izvajanjem letnega programa športa tožena stranka navaja, da izvajalce letnega programa določa 8. člen ZSpo, v skladu s katerim je izvajalec tega programa lahko tudi javni ali zasebni zavod (četrta alineja prvega odstavka 8. člena zakona), vrtec, osnovna šola, poklicna, srednja, tehniška in srednja strokovna šola, gimnazija, višja strokovna šola ali visokošolski zavod (šesta alineja prvega odstavka 8. člena zakona). Ni pa vsaka šola že zgolj zato, ker poučuje otroke športno vzgojo, tudi dejansko izvajalec letnega programa športa. Izvajanje nacionalnega programa se namreč v skladu s 6. členom ZSpo določi z letnim programom, ki ga sprejme vlada in letnimi programi, ki jih sprejmejo lokalne skupnosti. Letni program določa programe športa, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev, obseg in vrsto dejavnosti, potrebnih za njegovo uresničevanje in obseg sredstev, ki se zagotovijo v državnem proračunu in proračunih lokalnih skupnostih. V skladu z 10. členom ZSpo izvajalca letnega programa na državnem nivoju izbere ministrstvo, pristojno za šport, izvajalce letnega programa v lokalni skupnosti pa izbere pristojni organ lokalne skupnosti, prav tako na podlagi javnega razpisa. Z izbranim izvajalcem se sklene pogodba, v kateri se določi vsebina in obseg programa, čas realizacije programa, pričakovani dosežki, obseg sredstev, ki se zagotovijo iz državnega proračuna in druge medsebojne pravice in obveznosti (11. člen Zakona o športu). VIZ A. ni bil izbran na podlagi javnega razpisa kot izvajalec letnega programa športa niti na državni niti na lokalni ravni, zato ga v postopku napredovanja tožnika v naziv nikakor ni mogoče obravnavati kot izvajalca letnega programa športa. Kot dokaz tožena stranka prilaga seznam vseh izvajalcev letnega programa športa za leto 2016 in 2017, na katerega VIZ A. ni vključen. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ni zasebni športni delavec, saj ima sklenjeno delovno razmerje (in torej ni samozaposlena oseba), njegov delodajalec pa ni izvajalec letnega programa športa, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv na področju športa.

5Tožnik v prvi pripravljalni vlogi navaja, da VIZ A. sodi med izvajalce letnega programa športa tako po 8. členu starega ZSpo kot tudi po 6. členu Zakona o športu, ki velja od leta 2017 (ZŠpo-1) in da tožena stranka z nasprotnimi navedbami razlaga zakon v nasprotju z njegovo besedno in namensko razlago ter povsem drugače, kot se zakon glasi. Prav tako ZŠpo-1 drugem odstavku 6. člena določa, da so izvajalci športnih programov zavodi s področja vzgoje in izobraževanja, ki izvajajo javnoveljavne programe. Dodatno tožnik navaja, da učenci VIZ A. poleg redne telesne vadbe tudi tekmujejo v šolskih športnih tekmovanjih, VIS A. pa organizira tudi državno prvenstvo v smučanju za otroke s posebnimi potrebami (organizirali so štiri zaporedna letna tekmovanja v obdobju 2015-2018), pri čemer so vsa ta tekmovanja v letnem programu športa. Glede sojenja tekem hokeja na ledu tožnik poudarja, da to opravlja kot dodatno dejavnost, zato ni pomembno, ali je samozaposlen ali ne. Razlaga zakona, ki jo zagovarja tožena stranka, ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije, saj je bistvena vsebina, ki jo tožnik izvaja na področju športa.

6Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je 8. člen ZSpo določal potencialne izvajalce letnega programa športa. Zgolj dejstvo, da so šole opredeljene kot izvajalci letnega programa športa, pa ne pomeni, da se šteje, da je vsaka šola že zgolj zato, ker poučuje otroke športno vzgojo, tudi dejansko izvajalec letnega programa športa. Dodaja še, da tudi ZŠpo-1 določa enak sistem določanja izvajalcev letnega programa športa, kot je bil uzakonjen v prej veljavnem ZSpo.

7Tožnik v drugi pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka krši načelo delitve oblasti iz 3. člena Ustave Republike Slovenije, ker je sprejemanje predpisov v domeni zakonodajalca in ne izvršilne veje oblasti, posledično pa je kršena tožnikova pravica do enakosti pred zakonom. Ponovno poudarja, da je v zadevi bistveno, da je tožnik opravljal strokovne naloge v športu, ne glede na obliko poimenovanja in vir financiranja.

Obrazložitev k I. točki izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9Izrek izpodbijane odločbe v predmetni zadevi je pravilen in zakonit, vendar ne iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi odločbe.

10Tožnik je predlog za napredovanje strokovnega delavca v športu v naziv vložil dne 6. 12. 2016. Tožena stranka je o predlogu prvič odločila dne 4. 1. 2017 z izdajo zavrnilne odločbe, zoper katero je tožnik sprožil upravni spor, v katerem je sodišče s sodbo I U 164/2017-22 z dne 17. 4. 2019 takrat izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je o zadevi ponovno odločila z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala dne 13. 5. 2019. V izpodbijani odločbi se tožena stranka sklicuje na Zakon o športu (Uradni list RS, št. 22/98, 97/01 – ZSDP, 15/03 – ZOPA) in na podlagi tega zakona sprejet Pravilnik o napredovanju strokovnih delavcev v športu v nazive (Uradni list RS, št. 117/07, v nadaljevanju Pravilnik). Navedeni zakon in pravilnik na dan izdaje izpodbijane odločbe nista več veljala, saj je bil 30. 5. 2017 sprejet nov Zakon o športu (Uradni list RS, št. 29/17, 21/18 – ZNOrg, 82/20 in 3/22 – Zdeb, v nadaljevanju ZŠpo-1), ki je stopil v veljavo 24. 6. 2017 in ki je v prvem odstavku 99. člena določil, da z dnem njegove uveljavitve prenehata veljati tako ZSpo, kot tudi Pravilnik.

11ZSpo je v prvem odstavku 32. člena določal, da lahko strokovni delavci v športu, ki imajo višjo izobrazbo športne smeri in so v rednem delovnem razmerju, napredujejo v naziv mentor in svetovalec, če imajo visokošolsko izobrazbo, pa tudi v naziv svetnik. Na podlagi drugega odstavka tega člena je minister za šolstvo in šport izdal Pravilnik, v katerem je določil pogoje, način in postopek za napredovanje v nazive iz prvega odstavka. ZŠpo-1 nima določb o napredovanju strokovnih delavcev v športu v nazive mentor, svetovalec in svetnik. Pridobitev zgoraj navedenih nazivov tako po ZŠpo-1 od njegove uveljavitve dalje ni več mogoča. Tožena stranka bi morala tožnikov predlog zavrniti iz tega razloga in ne na podlagi presoje izpolnjevanja pogojev iz 32. člena ZSpo in Pravilnika. Dejstvo, da je bil tožnikov predlog vložen še v času veljavnosti starega zakona, na to nima vpliva, saj ZŠpo-1 v prehodnih določbah ne določa, da se predlogi za napredovanja, vloženi na podlagi ZSpo rešijo na podlagi določb ZSpo, upravni organi pa so v skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) dolžni upoštevati predpis, veljaven v času odločanja, in ne predpis, veljaven v času vložitve vloge. Tožeča stranka v postopku tudi ni uveljavljala, da bi bilo to v konkretnem primeru kakorkoli sporno z vidika načela zakonitosti.

12Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

13Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ker je v obravnavani zadevi odločitev o zavrnitvi tožbe povsem neodvisna od dejanskega stanja, je sodišče odločilo na nejavni seji.

Obrazložitev k II. točki izreka:

14Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.