VSL Sklep I Cp 1189/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek v delu, da je toženka dolžna prenehati z motilnim dejanjem odklapljanja električne energije do poslovnih prostorov v lasti tožnika, in sicer je dolžna poslovni prostor tožnika priklopiti na električno infrastrukturo na način, da bo tožnik prejemal električno energijo kot pred motilnim dejanjem toženke (I. točka izreka). Ugodilo pa je zahtevku, da se je toženka dolžna v bodoče vzdržati vsakršnih nadaljnjih motilnih ravnanj z omejevanjem dobave električne energije za tožnikov (določno opredeljen) poslovni prostor (II. točka izreka). Toženki je naložilo še povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.714,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni (in posledično stroškovni) del sklepa se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da se sklep spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v ostalem delu, ali se ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugovarja obstoju pasivne legitimacije. Če ima toženka le pooblastilo za obračunavanje in izterjavo stroškov porabljene električne energije, ne pa tudi pravice dobavljati in/ali distribuirati, potem tožnik zahtevka za priključitev na električno omrežje in nemoteno dobavo energije zoper njo ne more uveljavljati. Toženka je lahko ravnala kvečjemu kot pooblaščenka oziroma neposredna izvajalka in je torej ravnala v imenu in za račun dobavitelja družbe A., d. o. o. Sodišče bi moralo zahtevek zoper neposrednega izvajalca, ki na zahtevo dobavitelja električne energije izvede priklop, zavrniti. Če sodišče toženki ni priznalo statusa dobavitelja električne energije, ni utemeljena zahteva, da se je dolžna v bodoče vzdržati motilnih ravnanj. Ker ni dobaviteljica energije, ji ni mogoče ničesar naložiti.

Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno presoditi, ali ravnanje toženke glede na določila Obligacijskega zakonika (OZ) in analogne uporabe Energetskega zakona (EZ) res ne temelji na zakonu. Prekinitev dobave električne energije je imela potrebno zakonsko podlago. Pogodba o dobavi električne energije je v okoliščinah konkretnega primera po svoji naravi inominaten kontrakt, ki ima značilnosti prodajne pogodbe z zaporednimi dobavami. V skladu s 498. členom OZ mora pri takšnih dobavah kupec plačati kupnino. Skladno z nadgrajenim določilom 4. člena Pogodbe o delitvi in plačilu tekočih stroškov, sklenjene med toženko in A., d. o. o., prodajalec ni dolžan izročiti stvari, če mu kupec ne plača kupnine. Pogodbeni stranki sta predvideli predhodni postopek obveščanja o zapadlem dolgu. Vsaka prekinitev nadaljnjih dobav kupcu, ki ni plačal že predhodnih dobav, je utemeljena neposredno na zakonu, konkretno v 455. členu OZ. Tolmačenje, kot ga ponuja izpodbijani sklep in po katerem naj kupcu-tožniku, ki je neplačnik, nikoli ne bi bilo dopustno prekiniti nadaljnjih dobav, je zmotno. Nedvomno je odločilno vprašanje samih neplačil s strani tožnika oz. njegovega dolga. Toženka je navajala in dokazovala, da tožnik ne plačuje porabljene energije in da je zato prišlo do vnaprej napovedanega odklopa dobave energije. Plačilo dolga bi odpravilo razloge, zaradi katerih je prišlo do prekinitve dobave. Če bi tožnik menil, da je za dobavljeno električno energijo plačal preveč, bi lahko preplačilo terjal nazaj in argumentirano zavrnil preostalo plačilo obveznosti. Toženka je trdila, da tožnik že več mesecev ne plačuje prav ničesar iz naslova porabljene električne energije. Sodišče dejansko ustvarja podlago za povečanje dolga tožnika, ki si ni uspel zagotoviti samostojnega odjemnega mesta. Tožniku kot dolžniku porabljene električne energije ni mogoče nuditi posestnega varstva, saj se le izmika plačilu dolga. Sodišče je pravice toženke, kot dobavitelja oz. prodajalca električne energije, v razmerju do tožnika, kot porabnika le-te, povsem zanemarilo.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče daje sodno varstvo pred motenjem ali odvzemom posesti glede na zadnje mirno stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika- SPZ). Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek 33. člena SPZ).

6V postopku ni bilo sporno, da je toženka 14. 5. 2022 odklopila elektriko v poslovnih prostorih tožnika, ki jih uporablja za izvajanje svoje poslovne dejavnosti. Toženka je izrecno priznavala, da je opravila prekinitev dobave električne energije v tožnikov poslovni prostor. Pasivno legitimiran je tisti, ki je dejansko (neposredno) motil posest, pa tudi tisti, v čigar korist je bilo motenje izvršeno. Nobenega dvoma ni, da je toženka s takim posegom vplivala na dosedanji način uporabe poslovnih prostorov in s tem posegla v posest tožnika. Toženka ni trdila, da bi bila v zvezi s tem motilnim ravnanjem pooblaščenka (prav(n)ega) dobavitelja/distributerja električne energije. Takšne trditve brez opravičljivega razloga podaja šele v pritožbi, zato so neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP). Toženka je bila aktivna izvršiteljica motilnega ravnanja, saj je s prekinitvijo dobave električne energije motila tožnikovo posest oziroma uporabo prostorov proti njegovi volji. Ker je bila avtor motilnega ravnanja, je njena pasivna legitimacija podana.

7Drugo je vprašanje, ali je njeno ravnanje protipravno. Toženka se neuspešno zavzema za zakonitost prekinitve zaradi tožnikovega neplačevanja porabe elektrike. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko protipravnost motilnega ravnanja izključi le zakon. Sodišče je v izpodbijanem sklepu presojalo, ali je ravnanje toženke (ne)zakonito. To je razvidno iz obrazložitve v 10. – 14. točke sklepa. Pritožbeno sodišče se strinja z argumentacijo, na podlagi katere je zavrnjen ugovor zakonitosti toženkinega ravnanja. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da toženka ni niti dobavitelj niti distributer električne energije,¹ je le upravljalec električnega omrežja, s pooblastilom za obračun stroškov porabe elektrike² za posamezne lastnike prostorov v PC in za izterjavo neplačanih stroškov ter za kontrolo delovanja omrežja (znotraj cone PC), kar izhaja iz 2. kot tudi 4. člena Pogodbe o upravljanju in skrbništvu komunalne infrastrukture z dne 27. 11. 2020 (priloga A5), sklenjene z družbo A., d. o. o.³ (ki je pravna naslednica podjetja B., d. d., kateremu je tožnik na podlagi pogodbenega dogovora plačeval stroške, kasneje, z vstopom/nasledstvom v njegov pravni položaj, pa naslednici). Za toženko se torej določbe EZ-1 oz. sedaj veljavnega Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE), ki uzakonja možnost odklopa elektrike zaradi neplačila, ne uporabljajo. Tudi po analogiji z energetskim zakonom toženka glede na svoj status in pomen električne energije ter posledično zakonske ureditve (ki omejuje način in pristojnost odklopa energije) ni upravičena do odklopa, ob tem, ko je jasno, kakšna upravičenja ima po Pogodbi o upravljanju. Protipravnosti motilnega dejanja tudi sicer pogodba (po kateri toženka nima niti upravičenja za prekinitev dobave) ne more izključiti, zato je neuspešno sklicevanje na pogodbeno podlago. Upravičenosti do odklopa toženki tudi ne dajejo določbe OZ o prodaji in sukcesivni dobavi stvari (455. in 498. člen OZ), saj ni dobavitelj energenta. Velja specialni Energetski zakon, ki omogoča odklop električne energije zgolj tisti pravni osebi, ki je za to imenovana, pod točno določenimi pogoji in v določenem postopku. Toženka ni takšna oseba oziroma nima ustreznega statusa, zato je njeno vztrajanje, da dobavitelj elektrike mora oziroma ima možnost odklopa v primeru neplačevanja porabe elektrike, brez pomena. Ker toženka torej v danih okoliščinah primera nima zakonskega upravičenja do odklopa elektrike, se izkaže stališče izpodbijanega sklepa o nepomembnosti odgovora na vprašanje, komu in koliko je tožnik dolžan, za pravilno. O tem bo odločeno v drugem sodnem postopku. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb obeh strank v zvezi z (ne)plačevanjem stroškov energije ne opredeljuje. V postopku, v katerem se obravnava posestno varstvo, se varuje golo dejansko stanje, kot je bilo pred motilnim dejanjem, z namenom preprečitve samovoljnega ravnanja. Za ureditev nastalega položaja, da odklop ne bi predstavljal motilnega ravnanja, pa so na voljo druge pravne možnosti.

8Glede na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o protipravnosti ravnanja toženke, saj ne temelji na zakonu, je posledično materialnopravno pravilna odločitev, da se ji prepove ponovitev ravnanja z odklopom elektrike.

9Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške v zvezi z njo, tožniku pa je dolžna povrniti njegove potrebne pritožbene stroške v višini 229,50 EUR (375 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniška tarifa – OT, povečano za 2 % materialnih stroškov (7,5 točk) po tretjem odstavku 11. člena OT, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR). Strošek za sestanek s stranko ni priznan, ker ne gre za samostojno storitev, temveč za storitev, ki je že zajeta v storitvi za sestavo odgovora na pritožbo. Priznane stroške mu mora plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu od naslednjega dne od izteka paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

¹ Pravdni stranki tudi nista v pogodbenem razmerju.
² Da ni bilo sporno oziroma toženka ni prerekala trditev tožnika, da elektriko v skupno infrastrukturo v PC dobavlja tretji.
³ Ki je omogočala (preko skupnega odjemnega mesta) oskrbo elektrike vsem lastnikom prostorov v PC in ni elektro podjetje.