VSC Sklep I Kp 33060/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženca za en mesec podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava, torej kršitev kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor ne podaljša, temveč odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter tudi za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Sodišče prve stopnje je zaključek o utemeljenem sumu gradilo na res nepravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave, hkrati pa tudi na izsledkih predkazenskega postopka in na dokazih, ki so bili zbrani tekom kazenskega postopka. Iz teh dokazov izhajajoče objektivne okoliščine izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, so bile tudi po sodbi pritožbenega sodišča varna podlaga sodišču prve stopnje za sklepanje, da je podan utemeljen sum obdolženčevega vedenja, da osebe nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo. Izpostaviti gre tako način prevoza v prirejenem avtomobilu, česar pritožba ne problematizira in tudi prečkanja meje med državama članicama EU, ko za kaj takšnega, če bi šlo za legalen prehod meje in za legalen vstop tujcev tudi v Republiko Slovenijo, ne bi bilo potrebe. Seveda pa je treba izpostaviti, da se pritožbeno ne problematizira dejstvo, da je bil ravno obdolženi tisti, ki je bil voznik prirejenega vozila. Gotovo pa je, da bo končno oceno izkazanosti kaznivega dejanja tudi v subjektivnem pogledu, v smislu naklepa, lahko dalo sodišče po opravljeni glavni obravnavi, če bo seveda tožilstvo vztrajalo pri pregonu, če bo vložena obtožnica in če bo slednja postala pravnomočna.

6Četudi naj ne bi bilo izkazano, da bi zaslišane priče ali kdorkoli prevoz plačal direktno obdolžencu, pa vendar ne gre spregledati, tudi na podlagi izpovedb prič, da so bila plačila vendarle opravljena, da je vendarle moč govoriti o utemeljenem sumu tudi v tem pogledu in da je izkustveno sprejemljiv zaključek, da naj bi si ekonomsko korist od tega obetal tudi obdolženi. Že dejstvo, da naj bi tujci denar izročali, pa denarja naj ne bi izročali obdolžencu, dejstvo, da naj bi tujce nekdo spremljal pri prehodu državne meje in pa obdolženčeva udeležba v smislu prevoza, kaže na sodelovanje več oseb, zaradi česar ne more biti nič oporečnega v zaključku sodišča prve stopnje, da je vsaj na ravni utemeljenega suma izkazano obdolženčevo sodelovanje v kriminalni združbi. Gotovo pa je, da je tudi odgovor na to vprašanje, kot tudi na vprašanje siceršnjega subjektivnega odnosa obdolženca do očitanega mu kaznivega dejanja, lahko pridržano sodišču, oziroma sodni odločitvi po izvedbi vseh relevantnih dokazov. Tako ni dvoma, da je podan temeljni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora, torej utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

7V nasprotju s pritožnikom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v celoti izkazana tudi obdolženčeva begosumnost. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da obdolženca na ozemlje Republike Slovenije ne veže nobena navezna okoliščina, da se je tu nahajal zgolj v tranzitu, zaradi izvrševanja očitanega mu kaznivega dejanja. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje izpostavilo tehtne navezne okoliščine, ki ga vežejo na bivanje v tujini. Na tej podlagi je utemeljeno zaključilo, da je podana obdolženčeva begosumnost. Tega zaključka pa tudi pritožbene navedbe, ko pritožnik izpostavlja, da ima obdolženec urejeno bivanje v državi, katere državljan je, da je lastnik gospodarske družbe, da ima urejene družinske razmere in mladoletne otroke, za katere mora skrbeti ne morejo omajati. Le ne gre spregledati, da naj bi bile te okoliščine enake tudi v času storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pa je kljub temu izkazana obdolženčeva izrazita mobilnost, po drugi strani pa tudi zasledovanje ekonomske koristi, kljub tako zatrjevanemu urejenemu življenju, ko se po sodišču prve stopnje ugotavlja, da ima relativno visoko plačo, pa naj bi kljub temu storil očitano mu kaznivo dejanje, ravno zaradi dobičkonosnosti takšnega početja. Te okoliščine ob pretnji visoke zaporne kazni, tudi po sodbi pritožbenega sodišča kažejo na nevarnost, da bi obdolženec pobegnil in glede na izkazano izredno mobilnost, s tem onemogočil izvedbo kazenskega postopka. Gotovo pa je, da dejstvo, da je obdolženec državljan članice EU, ni okoliščina, ki bi onemogočala odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti.

8Nobenega dvoma tudi ni v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, ko je sodišče prve stopnje nanizalo na eni strani tako objektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti, na drugi strani pa tudi številne subjektivne okoliščine, česar pritožnik ne problematizira, ko le na načelni ravni postavi tezo, da ponovitvena nevarnost vsekakor ni podana.

9Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora, zaradi česar pritožbi tudi v tem pogledu ne gre priznati uspeha, ko tudi v tem pogledu ostaja na povsem načelni ravni in neobrazložena.

10Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.