VSRS Sklep X DoR 379/2022-5

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali sta 11. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem morajo stranke govoriti resnico in pošteno uporabljati svoje (procesne) pravice, ter 12. člen Odloka Mestne občine Ljubljana, ki se glasi: »Zavezanci so dolžni sporočiti pristojnemu organu vse spremembe, ki vplivajo na določitev višine nadomestila in spremembo statusa zavezanca najpozneje v 30 dneh od nastanka spremembe«, zadostna in pravilna pravna podlaga za odločitev, da je dolžan lastnik nepremičnine že občini sporočiti, da je nepremičnino oddal v najem, sicer je dolžan na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o davčnem postopku sam nositi svoje stroške, ki mu nastanejo v postopku s pritožbo zoper napačno odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-1149/2020-5 z dne 11. 5. 2020, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-13-498/2020 z dne 25. 8. 2020. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije med drugim zavrnila tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov postopka, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo, vloženo zoper odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ).

2V razlogih navedene sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je tožnik v pritožbenem postopku zoper odločbo davčnega organa tožene stranke izkazal, da kot lastnik ni zavezanec za plačilo NUSZ za nepremičnino na ... v Ljubljani, ker jo je oddal v najem. Davčni organ je zato postopek odmere nadomestila za tožnika ustavil. Upravno sodišče je pritrdilo nadaljnji odločitvi davčnega organa, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali s to pritožbo, ker si jih je povzročil sam, po svoji krivdi (sedmi odstavek 79. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2), s tem ko občini oziroma davčnemu organu ni pravočasno (pred izdajo odmerne odločbe) sporočil spremembe podatkov. To izhaja že iz 12. člena Odloka Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok), po presoji Upravnega sodišča pa je ta obveznost lastnika nepremičnine utemeljena tudi na splošnem načelu poštene uporabe svojih pravic iz 11. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker občina in davčni organ po veljavni zakonodaji nimata podlage za to, da bi lahko sama ugotavljala, ali je nepremičnina, v zvezi s katero se odmerja NUSZ, predmet najemnega razmerja.

3Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper sodbo Upravnega sodišča vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da revizijo dopusti zaradi pomembnih pravnih vprašanj.

4Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je tožnikovemu predlogu za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Predlagana vprašanja so povezana in se v bistvenem nanašajo na vlogo občine, davčnega organa in zavezanca pri ugotavljanju, za odmero NUSZ relevantnega, dejanskega stanja.

6V obrazložitvi predloga za dopustitev revizije v zvezi z dopuščenim pravnim vprašanjem predlagatelj zatrjuje, da postopek za odmero NUSZ vodi davčni organ in ne občina. Slednja v postopku sodeluje le tako da davčnemu organu posreduje za odmero NUSZ relevantne podatke. Ker se torej upravnopravno razmerje oblikuje (še)le med davčnim organom in zavezancem in šele takrat ko zavezanec prejme odmerno odločbo, lahko tudi dolžnost zavezanca, da sporoči spremembo relevantnih podatkov nastopi šele takrat. Ker se torej glede na poseben način odmere NUSZ med občino in zavezancem niti ne oblikuje pravno razmerje, ni mogoče govoriti o tem, da je zavezanec kršil svoje obveznosti nasproti občini. Slednja v postopkih odmere NUSZ nima ne položaja stranke in ne položaja udeleženca. Navedeno pomeni, da je tudi predlagatelj spremembo podatkov pravilno in pravočasno sporočil davčnemu organu in to takoj, ko jo je lahko, tj. ko je bil s prejemom odmerne odločbe seznanjen z njegovimi ugotovitvami. Nadaljuje, da je 11. člen ZUP, ki ga je izpostavilo Upravno sodišče, v prvi vrsti napačna pravna podlaga za utemeljitev dolžnosti zavezanca, da občini ali davčnemu organu sporoča relevantne podatke, saj bi se takšen zaključek lahko kvečjemu oprl na 10. člen ZDavP-2, ki predpisuje sodelovalno dolžnost davčnega zavezanca v davčnem postopku. Poleg tega pa je ta določba preveč splošna oziroma premalo določna pravna podlaga za to, da bi se lahko na njeno kršitev vezalo kakršnekoli, za zavezance negativne, posledice. Po predlagateljevem mnenju tudi 12. člen Odloka ne predstavlja podlage za naložitev obveznosti sporočanja podatkov in obravnavano sankcioniranje zavezancev, saj nima ustrezne zakonske podlage – četrti odstavek 218.c člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ureja drugačno pravno situacijo. Navedeno predstavlja kršitev 87. člena Ustave Republike Slovenije. Predlagatelj dodaja, da je besedilo 12. člena Odloka tudi sicer nejasno, saj se lahko pojem zavezanca, ki je dolžan sporočiti spremembe, nanaša bodisi na osebo, ki je vpisana v evidenci občine kot zavezanec, bodisi na osebo, ki je zavezanec za plačilo NUSZ po spremembi (v obravnavanem primeru torej najemnik stanovanja). Zaključuje, da občina in davčni organ pri zbiranju podatkov nista ravnala skrbno, saj pred svojo odločitvijo nista povzela podatkov vseh razpoložljivih evidenc.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da se bo v okviru dopuščenega lahko opredelilo do vseh izpostavljenih dilem in s tem nadgradilo svojo dosedanjo sodno prakso, ki se nanaša na posebnosti postopka odmere NUSZ,¹ v katerem se brez dvoma vloge davčnega organa, občine in zavezanca pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja odločilno prepletajo. Glede na okoliščine obravnavanega primera pa Vrhovno sodišče dopušča tudi možnost, da se bo lahko izreklo o utemeljenosti predlagateljevega stališča, da je svojo dolžnost sporočanja relevantnih podatkov izpolnil s tem, ko je v skladu z Zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin najemni posel prijavil pristojnim organom, saj to pomeni, da se posel vodi v širše dostopni evidenci nepremičnin.

8V obravnavani zadevi se torej brez dvoma odpira več medsebojno povezanih pomembnih pravnih vprašanj, glede katerih se sodna praksa Vrhovnega sodišča še ni oblikovala, odgovor nanje pa se nanaša na širok krog davčnih zavezancev in s tem tudi na bodočo davčno upravno in sodno prakso v velikem številu primerov. Navedena vprašanja se lahko pojavijo tudi v zvezi z drugimi spremembami relevantnih podatkov, na primer pri spremembi lastništva nepremičnin. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dopustilo.

¹ Prim. na primer stališča Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 109/2018 z dne 6. 3. 2019 in X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020.