VSL Sodba I Cpg 436/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka (sklep o stroških) spremeni tako, da se tam navedeni znesek 370,22 EUR nadomesti z 20,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 11.307,70 EUR s pripadki in tožnici naložilo povračilo 370,22 EUR pravdnih stroškov toženke.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sobo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena v stroškovnem delu.

5Tožnica je od toženke (zavarovalnice), pri kateri je imela sklenjeno zavarovalno polico, zahtevala plačilo stroškov obnove strehe v posledici škodnega dogodka – neurja s točo dne 7. 7. 2019. Toženka je ugovarjala, da poškodba strehe ni posledica neurja v letu 2019, ampak močnega neurja s točo v letu 2008, po katerem streha nikoli ni bila ustrezno popravljena, ampak zgolj zakrpana s strešno lepenko. Tožnica je postala lastnica zadevne nepremičnine v letu 2019.

6Sodišče prve stopnje je v postopek pritegnilo sodnega izvedenca za strehe A. A. Bistvene ugotovitve izvedenskega mnenja so: 1.) da so že v cenitvenem poročilu l. 2016 vidni beli madeži od solitra, kar je posledica puščanja strehe, še bolj vidni pa so na fotografiji energetske izkaznice iz maja 2019; 2.) madeži so posledica dolgotrajnega zamakanja, ki je trajalo več let; 3.) da je bila streha v zelo slabem stanju, salonitne plošče pokajo in zgornji sloj točkovno razpada, večje luknje pa so bile zakrpane z izotektom (bitumenskim trakom), kasneje pa so bile krpe odstranjene; 4.) krpe so bile prilepljene dlje časa, zato so vidni sledovi lepila in različna obarvanost strehe; 5.) velike luknje so nastale v neurju s točo leta 2008, ko je bila streha poškodovana, ampak ni bila ustrezno sanirana.

7Na podlagi teh ugotovitev izvedenca je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je škoda nastala v neurju leta 2008 in ne 2019, pri čemer pa po letu 2008 streha ni bila ustrezno sanirana, ampak le začasno zakrpana z bitumenskimi trakovi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bitumenske krpe odstranila tožnica sama zaradi lažnega prikazovanja dejstev. Zaradi takšnega ravnanja je tudi nemogoče ugotoviti, ali so kakšne poškodbe nastale v neurju l. 2019.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo B. B., ki bi naj izpovedal, da streha pred letom 2019 ni bila poškodovana. Pritožnica tu prihaja sama s seboj v nasprotje, saj nikjer ne izpodbija dejanskega stanja o nastanku škode že v letu 2008 (oziroma pred 2019) in v nadaljevanju celo povzema določene dele izvedenskega mnenja, ki govorijo o nastanku škode pred letom 2019. Prav tako se pritožnica neuspešno sklicuje na neizveden dokaz s poizvedbami na MOP in ARSO glede velikosti in jakosti toče v neurju 2019. Dokazno breme v zvezi s tem je na tožnici, pri tem pa sploh ne zatrjuje, da podatkov ni zmogla pridobiti sama.

9Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in selektivno povzemalo izvedensko mnenje. Opozarja, da je izvedenec na 8. strani mnenja zapisal, da so madeži nastali od dolgotrajnega zamakanja strehe in (pritožnica poudarja) tudi od neurja s točo 7. 7. 2019. Tudi na naslednji strani je izvedenec zapisal, da ne izključuje možnosti, da je pri neurju 2019 prišlo do poškodb na strehi. Višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče korektno povzelo bistvene dele izvedenskega mnenja. Izvedenec je na 8. strani zapisal, da so madeži razvidni že na fotografiji 2016, malo bolje vidni na fotografiji l. 2019 ter so posledica dolgotrajnega zamakanja strehe in tudi od neurja s točo l. 2019, ki je bila v manjših oblikah in naredila dodatne točkovne manjše luknje in in površinske poškodbe. Na 9. strani pod 1. vprašanjem je izvedenec ugotovil, da so bile večje luknje posledica neurja l. 2008, pri čemer streha ni bila sanirana, posamezne bitumenske krpe pa so bile odstranjene. Res je izvedenec tudi zapisal, da ne izključuje možnosti dodatnih poškodb v neurju l. 2019, vendar jih ocenjuje na točkovno manjše luknje in površinske poškodbe. Zaključek izvedenca glede poškodb v letu 2019 je torej kvečjemu pogojen in omejen na manjše luknje ter površinske poškodbe. Če se izvedensko mnenje bere kot celota, pa ne more biti nobenega dvoma, da je do glavnine poškodb prišlo že v letu 2008, pri čemer streha ni bila nikoli ustrezno sanirana, ampak le začasno zakrpana. Pri tem že iz fotografij v letu 2016 izhaja, da so nastali madeži kot posledica dolgotrajnega zamakanja. Povsem logično je, da se je zaradi nesanirane strehe stanje z leti le slabšalo, saj vzroki zamakanja niso bili odpravljeni in je vsako neurje prispevalo k temu. Morebitne (ne z gotovostjo) izkazane poškodbe v neurju l. 2019 so bile le manjše in pretežno površinske ter glede na celoten kontekst zadeve ne utemeljujejo tožbenega zahtevka tožnice.

10V zvezi s tem višje sodišče dodaja, da je morebitna razmejitev poškodb v posledici neurja l. 2019 in pred tem del trditvenega in dokaznega bremena tožnice, ki pa v zvezi s tem ne navaja ničesar. Pritožnica v zvezi s tem le trdi, da bi moralo sodišče v zvezi s tem vprašati izvedenca, takšno vprašanje o razmejitvi pa je predlagala tudi toženka. Vendar višje sodišče ugotavlja, da tožnica ni podala nobenih pripomb na izvedensko mnenje, niti ni predlagala dodatnih vprašanj, v pritožbi pa se ne more sklicevati na pripombe, ki jih je podala toženka.

11Višje sodišče kot pravno nepomembne šteje zaključke prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožnica graja, da je bila tožnica tista, ki je namenoma odstranila bitumenske krpe iz strehe. Ali jih je odstranila tožnica ali ne, za odločitev o zadevi ni pomembno, zato se višje sodišče do pritožbenih navedb v tej smeri ne bo opredeljevalo.

12Pritožnica pa ima prav, ko opozarja, da je sodišče toženki priznalo pravico do povračila stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem v znesku 350,22 EUR, čeprav jih toženka ni priglasila. Toženka stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem v vlogi dne 25. 2. 2023 ni priglasila (vloge z dne 24. 3. 2023, ki jo omenja prvostopenjska sodba v 13. točki obrazložitve, v spisu ni), prav tako jih ni priglasila na naroku ali kje drugje. Sodišče lahko odloči o povračilu le tistih stroškov, ki jih stranka priglasi (163. člen ZPP). Ker toženka stroškov izvedenca ni priglasila, jih sodišče ne bi smelo priznati. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo v stroškovnem delu ustrezno popravilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Z izjemo stroškovne odločitve so pritožbene navedbe neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le deloma v stroškovnem delu, kar predstavlja zanemarljiv del postopka. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.