UPRS Sodba II U 39/2021-29

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-1344/2020/14 (133-02) z dne 14. 1. 2021 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Ugotovi se, da tožnik A. A., roj. ... v ... izpolnjuje pogoje iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, na dan 24. 4. 2023.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku v 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zagotovilo Upravne enote Maribor št. 213-486/2019-49 z dne 16. 7. 2020 odpravila (1. točka izreka). Vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je vložil A. A., rojen ... v ..., se ne ugodi (2. točka izreka). V postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2Tožnik je pri Upravni enoti Maribor vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Upravna enota Maribor je izdala zagotovilo št. 213-486/2019-49 z dne 16. 7. 2020, s katerim je zagotovila, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju R Slovenija) če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH) in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V 2. točki zagotovila je prvostopenjski organ navedel, da zagotovilo velja 2 leti od dneva, ko je bilo v postopku revizije podano soglasje Ministrstva za notranje zadeve R Slovenije. Če v tem roku dokazov iz 2. točke 10. člena ZDRS ne bo predložil se šteje, da je vlogo za sprejem v državljanstvo umaknil. V postopku revizije je Ministrstvo za notranje zadeve RS ugotovilo, da je bilo dejansko stanje glede 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja v R Sloveniji pred organom prve stopnje nepopolno ugotovljeno, zato je Ministrstvo za notranje zadeve RS v skladu s pooblastilom iz 27.c člena ZDRS to pomanjkljivost odpravilo, dopolnilo ugotovitveni postopek in v skladu z določbo drugega odstavka 27.c člena v zvezi z določbo 27.d člena ZDRS zagotovilo organa prve stopnje odpravilo in samo odločilo v upravni zadevi.

3Glede obrazložitve k točki 2 izreka je tožena stranka navedla, da je tožnik vlogo za sprejem v državljanstvo R Slovenije vložil na podlagi 10. člena ZDRS, ki določa, da lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo R Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem pa mora oseba izpolnjevati kumulativno vse pogoje, ki so določeni v točkah 1. do 10. prvega odstavka 10. člena ZDRS. Na podlagi izjave tožnika, ki je usklajena s podatki ZPIZ ter Registra stalnega prebivalstva (RSP) izhaja, da je v R Slovenijo prišel leta 2008 in je nesporno 1. 7. 2008 vključen v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova zaposlitve s krajšimi prekinitvami. Po podatkih upravnih spisov je leta 2000 v BiH sklenil zakonsko zvezo in ima tri otroke, ki so leta 2001, 2005 in 2012 rojeni v BiH. Žena in otroci so prišli v R Slovenijo septembra 2016, pred prihodom družine med leti 2008 in 2016 je odhajal k družini dvakrat na leto v času dopusta in med prazniki, med vikendi pa vsak drugi mesec, in sicer na način, da je v petek odpotoval v BiH in se vrnil v nedeljo. Z ženo je do leta 2002 živel v ... v očetovem stanovanju, potem sta se preselila v ..., prav tako v očetovo stanovanje. Do leta 2008 ga je po navedbah preživljal oče, v R Slovenijo pa je prišel zaradi dela in od leta 2008 je s krajšima prekinitvama zaposlen v ... Izjavil je, da je žena prišla z otroki v ... avgusta 2016, do tedaj je v BiH odhajal vsak drugi mesec med vikendom ter dvakrat na leto v času dopusta v mesecu avgustu in decembru. Tožena stranka je po izvedenem upravnem postopku ugotovila, da okoliščine, ki kažejo na to, da bi bilo v obdobju pred prihodom družinskih članov leta 2016 središče tožnikovih interesov v Sloveniji, le-teh ni dokazal s takšno stopnjo verjetnosti, da bi bili razlogi, ki govorijo v prid obstoju tega dejstva močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu, zato ne izpolnjuje pogoja 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je pogoja, da dejansko živi v R Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. Iz navedenih razlogov tožena stranka prošnji za sprejem v državljanstvo tožnika ni ugodila.

4Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa ter bistvenih kršitev pravil postopka. Tožnik je v R Slovenijo zaradi dela in želje po boljšem življenju prišel leta 2008. Takoj po prihodu v R Slovenijo se je zaposlil, kjer je bil vseskozi s krajšimi prekinitvami zaposlen in vključen v obvezno zavarovanje. Tožnik je od leta 2000 poročen in ima tri otroke, rojene 2001, 2005 in 2012. Tožnikova žena je prišla v R Slovenijo 2016. V času, ko je tožnikova družina živela v BIH je tožnik družino obiskoval zgolj sporadično, in sicer v času letnega dopusta in praznikov – avgusta in decembra, to je v povprečju dvakrat letno ter občasno med vikendi od petka do nedelje, v povprečju šestkrat letno. Slednje je tožnik dokazoval na podlagi izjav prič. Tožnik je v R Sloveniji bil vključen v vsa obvezna socialna zavarovanja, vseskozi je imel pa tudi izbranega osebnega zdravnika. V R Sloveniji je želel kupiti tudi nepremičnino, kjer bi živel skupaj s svojo družino takoj, ko bi za to imel zadostna finančna sredstva. Tožnik je že pred prihodom družine v R Slovenijo tukaj vzpostavil trajne in tesne povezave, ki jih je želel deliti še s svojo družino. Vsi družinski člani so se takoj po prihodu v R Slovenijo integrirali in vzpostavili ustrezne socialne vezi, med drugim tudi na podlagi vpisa otrok v vrtec in srednjo šolo. Tožnik meni, da je glede na čas bivanja v R Sloveniji in na podlagi zaposlitve ter izjav prič izkazal, da je vseskozi dejansko bival na območju R Slovenije, kjer je bil fizično prisoten zaradi opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti. V R Sloveniji si je namreč zagotovil materialno in socialno eksistenco, izpolnjeval je svoje obveznosti do države (davčno rezidenstvo), zagotovil si je zdravstveno varstvo ter podredil se je pravnemu redu R Slovenije. Tožnik glede na relevantno pravno podlago in ustaljeno upravnosodno prakso meni, da izpolnjuje vse zakonske pogoje iz 10. člena ZDRS, saj je središče njegovih interesov v R Sloveniji in to že vse od njegovega prihoda. Na to kažejo številne okoliščine kot so poklicne, ekonomske, socialne in druge vezi. Tožnik je v Sloveniji preživljal večino svojega prostega časa, se družil, si ustvaril krog kolegov, prijateljev in znancev, se udejstvoval v družabnem življenju. Upoštevajoč pomanjkljivo in nelogično obrazložitev izpodbijane odločbe tožnik opozarja na dejstvo, da tožena stranka v zvezi z njeno diskrecijsko pravico glede sprejema v državljanstvo ne spoštuje določb upravnega postopka. V skladu s petim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora namreč pristojni organ, če je po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, obrazložiti poleg generalne obrazložitve navesti še dodatne razloge zakaj se je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Pavšalno navajanje dejstev in razlogov kot se tega poslužuje tožena stranka ne zadostuje, saj to ne omogoča preizkusa odločbe. Tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, podrejeno pa, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo kot nezakonito ter priglaša stroške postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa neutemeljene, zato predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

6Sodišče je na seji dne 9. 3. 2023 sprejelo sklep, opr. št. II U 39/2021, da v zadevi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)¹ odloča sodnica posameznica, glede za predmetno zadevo relevanten obseg in vrsto dejanskih ter pravnih vprašanj, saj je prvenstveno sporna pravilnost izvedenega postopka za izdajo izpodbijane odločbe.

7Sodišče je v skladu z določili ZUS-1 in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere imajo stranke pravico, saj se šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je zato v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

8Tožeča stranka je na naroku vztrajala pri tožbi. Tožena stranka je navedla, da bi v konkretni zadevi tožnik moral dokazati, da dejansko živi v R Sloveniji najmanj od 2. 12. 2009, saj pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS kot enega izmed pogojev predpisuje 10-letno dejansko življenje. Po oceni toženke pa tožnik razen zagotavljanja socialne varnosti in zdravstvenega zavarovanja ni izkazal, da bi v daljšem časovnem obdobju ohranjal vezi v R Sloveniji tudi na drugih področjih, dokler se v R Slovenijo septembra 2016 ni preselila njegova družina. Na drugačno odločitev toženke ne more vplivati niti tožnikova navedba v upravnem postopku, da je družina imela namen se preseliti v R Slovenijo že prej, vendar so počakali, da je hči dokončana osnovno šolo v BiH. To gre za povsem subjektivno odločitev tožnika in njegove družine.

9O trditvah strank se je izvedel dokaz z vpogledom v izpodbijano odločbo z dne 14. 1. 2021, izjavo o nameri prodaje/odkupa stanovanja priče B. B. in tožnika z dne 8. 2. 2021 ter vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu. V dokazne namene je bil zaslišan tožnik A. A., njegova hči C. C., ter priča D. D.

10Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče odločilo, da je tožba utemeljena, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju te sodbe.

11Tožba je utemeljena.

12Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v postopku obvezne revizije na podlagi 27.c in 27.d člena ZDRS odpravila zagotovilo z dne 16. 7. 2020, da bo tožnik sprejet v državljanstvo R Slovenije, ker je ugotovila, da je bilo dejansko stanje glede 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja v R Sloveniji nepopolno ugotovljeno, zato vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo ni ugodila.

13Med strankami je sporno vprašanje, ali so izkazane dejanske okoliščine, da je bilo v obdobju od leta 2008 oz. 2016, ko se je v R Slovenijo preselila njegova družina središče tožnikovih interesov v R Sloveniji, s čimer je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

14ZDRS v 10. členu določa, da pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati določene tam naštete kumulativne pogoje, med drugim, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). V osmem odstavku 10. člena ZDRS je določeno, da se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave.

15Iz citiranega osmega odstavka 10. člena ZDRS tako izhajata dva pogoja, in sicer fizična prisotnost in središče interesov. Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v R Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in R Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.²

16Nesporno med strankami postopka je ugotovljeno, da je tožnik prišel iz BIH v R Slovenijo 1. 7. 2008 in je bil zaposlen pri različnih delodajalcih v R Sloveniji, s krajšo prekinitvijo, v podjetju A., d. o. o. je zaposlen od leta 2018. V tem času je vključen v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova zaposlitve. Tožnikova družina, torej zakonska partnerica in trije otroci (roj. 2001, 2005 in 2012 v BIH), so prišli živeti v R Slovenijo v avgustu leta 2016. Hčerka tožnika C. C. se je v R Sloveniji septembra 2016 vpisala v 1. letnik zdravstvene šole, ki jo je zaključila in je danes zaposlena in poročena v R Sloveniji. Sin E. E. je začel obiskovati 5. razred OŠ B. septembra 2016 in hčerka F. F. je začela obiskovati marca 2017 vrtec v R Sloveniji. V R Sloveniji se je v letu 2019 zaposlila tudi tožnikova žena v vrtnem centru C. v ... Tožnik je do prihoda njegove družine v R Slovenijo živel v samskem domu in obiskoval svojo družino v BIH ob praznikih in dva tedna v času kolektivnih dopustov v avgustu in v decembru.

17Ugotovljene okoliščine po presoji sodišča kažejo, da je tožnika do leta 2016 na R Slovenijo vezal le ekonomski interes, predvsem zaradi pridobivanja dohodkov za preživljanje družine, ki je do takrat živela v BIH. Dokler se družina ni priselila, tožnik v R Sloveniji ni vzpostavil takih vezi, da bi bilo mogoče šteti, da je bilo tu središče njegovih življenjskih interesov. Razlikovati namreč velja med "imeti interes živeti v Sloveniji", ki se kaže kot želja za priselitev ter med "vzpostavitvijo tesnih in trajnih povezav", ki pa pomeni, da postane R Slovenija središče tako fizične prisotnosti posameznika kot tudi središče poklicnega in osebnega oziroma družinskega življenja.³

18Sodišče ugotavlja, da tožnik do vložitve vloge za državljanstvo dne 2. 12. 2019, razen zagotavljanja socialne varnosti in zdravstvenega zavarovanja ni izkazal, da je bilo središče njegovih družinskih interesov v R Sloveniji v smislu osmega odstavka 10. člena ZDRS, dokler se ni njegova družina leta 2016 preselila v R Slovenijo.

19Vendar se tožena stranka strinja, da je tožniku uspelo dokazati, da je razširil področje s katerimi izkazuje tesno in trajno povezanost z R Slovenijo po preselitvi družine v R Slovenijo v letu 2016. Tožena stranka tudi navaja, da v kolikor bi tožnik npr. vložil vlogo za državljanstvo v letošnjem letu (torej 2023), pa bi lahko tožena stranka ugotovila, da je daljše časovno obdobje tesnih in trajnih povezav s Slovenijo dokazano. Tožena stranka na podlagi prakse ocenjuje oz. tudi upošteva nek tok dogodkov, da tujec, ki pride v R Slovenijo, potrebuje določen čas, da se tukaj ustali, kar ocenjuje na 2-3 leta, in v tem času lahko tujec tudi pripelje družino v R Slovenijo, če ima tak namen, kajti zakonodaja, ki ureja področje tujcev, to omogoča in to kažejo našteti primeri iz prakse.

20V obravnavani zadevi je sodišče na glavni obravnavi dne 24. 4. 2023 ugotavljalo dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev tožnika za sprejem v državljanstvo R Slovenije v skladu z 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS. Nesporno je ugotovljeno dejstvo, da je tožnik fizično prisoten na ozemlju R Slovenije od leta 2008 in na dan 24. 4. 2023 izpolnjuje pogoje 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Tožnik s svojo družino dejansko živi v R Sloveniji (v smislu osmega odstavka 10. člena ZDRS) od leta 2016, kjer je tudi središče njegovih življenjskih interesov (poklicnih, ekonomskih, socialnih in družinskih).

21Tožnik je zaposlen v R Sloveniji, kar mu zagotavlja materialno in socialno varnost in osebam, ki jih mora preživljati. Družina se je integrirala v R Sloveniji, žena tožnika je zaposlena v ... in otroci so se vključili v izobraževalni sistem v R Sloveniji oz. starejša hči je zaposlena in si je ustvarila družino v R Sloveniji, kar je vse nesporno ugotovljeno. Sin tožnika E. E. že obiskuje 3. letnik šole za avtomehanike, najmlajša hčerka F. F. pa še obiskuje osnovno šolo. Po presoji sodišča se je družina tožnika kot celota v celoti asimilirala na tukajšnje življenje. Glede na nesporno ugotovljena dejstva tožnik na dan 24. 4. 2023 izpolnjuje pogoje za državljanstvo R Slovenije po 3. točki prvega odstavka 10. členu ZDRS.

22Tožeča stranka je sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

23Sodišče ugotavlja, da o vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo R Slovenije zaradi narave stvari ne more odločiti v sporu polne jurisdikcije (sprememba upravnega akta), saj je treba preveriti pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 10. členu ZDRS v celoti, medtem ko je sodišče v obravnavanem postopku presojalo le enega izmed kumulativnih pogojev 10. člena ZDRS, torej 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS. Slednjega tožnik izpolnjuje kot izhaja iz zgornje obrazložitve, zato je odločilo kot izhaja iz izreka v II. točki sodbe.

24Sodišče nadalje meni, da je takšna odločitev v skladu z načelom ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, po katerem si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški,⁴ v izogib ponovne vložitve vloge tožnika za sprejem v državljanstvo R Slovenije in ponovnem odločanju upravnega organa glede pogoja 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

25Pri predmetni specifični odločitvi je treba upoštevati tako določila 53., 54. in 56. člena Ustave RS, v skladu s katerimi je vsakomur zagotovljeno varovanje družine, družinskega življenja ter varovanje otrok in njihovih pravic, kakor tudi določila EKČP, predvsem njenega 8. člena EKČP, to je pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je pri odločanju zavezano tudi k spoštovanju mednarodnega prava med drugim tudi določil EKČP. Država je namreč dolžna varovati družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarjati za to varstvo potrebne razmere (tretji odstavek 53. člena Ustave RS). Pri tem je treba upoštevati predvsem pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja, to je dolžnost države, da z ustrezno pravno ureditvijo in z ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja na svojem ozemlju in negativni vidik, te pravice, ki pomeni varovanje posameznika pred posegi države in njenih organov.⁵ Pri tem je dodati, da nedotakljivost posameznikove zasebnosti, torej zasebnega in družinskega življenja, zagotavlja Ustava RS v 35. členu.

26V posledici obrazloženega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (izrek v I. točki sodbe) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), da ponovno odloči o vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo R Slovenije. Pri tem mora pristojni upravni organ izdati novi akt v roku 30 dni od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo upravni organ preveril, če tožnik izpolnjuje razen pogoja 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS o katerem je sodišče ugotovilo, da ga izpolnjuje, še druge kumulativne pogoje za pridobitev državljanstva R Slovenije z naturalizaciji po 10. členu ZDRS.

27V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik, ki je vložil tožbo v upravnem sporu kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR z 22% DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

28Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Po prvi alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica in obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 EUR, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje oz. gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1).
² V upravno sodni praksi pojem dejansko življenje pomeni, da je oseba fizično prisotna na ozemlju Republike Slovenije in da na tem ozemlju opravlja tudi bistvene življenjske aktivnosti – da je tu središče njenih interesov, ima tu družino, se tu udejstvuje v javnem življenju, je tu povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, ipd. VSRS Sklep X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019, Slep 37/2022 z dne 7. 12. 2022.
³ UPRS Sodba III U 75/2019 z dne 20. 10. 2020.
⁴ Enako tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 1858/2015 z dne 16. 11. 2016 in v sodbi I U 1784/2017-9 z dne 6. 2. 2018.
⁵ Povzeto iz odločbe Ustavnega sodišča RS U -I- 309/13 z dne 14. 1. 2015, točka 12 obrazložitve.