VSL Sodba II Cp 1712/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 5.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2015 dalje do plačila in pravdne stroške. O stroških je sklenilo, da bo odločilo s posebnim sklepom.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je izvedene dokaze ocenjevalo enostransko in vse utemeljilo s pavšalnimi izrazi kot je: logično sklepanje, neposredni vtis in nedvoumno je. Tri potrdila in dve priči za sodišče nimajo dovolj pomena. Sodišče pa se opre le na izpovedbo toženke. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje in podana je kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so nasprotja med odločilnimi razlogi, so nejasni in ni jih mogoče preizkusiti. 5.000,00 EUR je bilo last pokojne A. A., toženka pa si jih je neupravičeno prilastila. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je zapustnik izročil v hrambo sosedi 10.000,00 EUR. Nato je ugotovilo, da je soseda toženki 2. 3. 2015 izročila ta denar, ta pa je sestavila potrdilo, ki sta ga podpisali obe ob prisotnosti sosede in B. B. Na potrdilu z dne 2. 3. 2015 je C. B. napisala, da je vsa ta vsota denarja namenjena za pokritje stroškov dostojnega cerkvenega pogreba, da pa je pokojni D. A. vse želje glede porabe tega denarja izrazil svoji hčeri in ženi in da je bila njegova želja, da si ostanek denarja razdelita po poravnavi stroškov za pogreb. Ker je toženka ob prejemu denarja brez ugovora podpisala potrdilo, bi morala po plačilu stroškov ta znesek razdeliti med ženo in njo. Kasneje si je očitno premislila in denar zadržala. Pokojni D. A. je sosedi izročil denar dvakrat. Upoštevajoč potrdilo 16. 6. 2014 ter izpovedbo C. B., da ji je bil na ta dan denar dvignjen iz računa pokojne A. A., je to dovolj. Tudi iz potrdila z dne 21. 6. 2014 sledi, da je bilo izročeno 5.000,00 EUR sredstev iz računa pokojnega D. A., kar potrjuje tudi B. B. Priča C. B. je izpovedala, da ji je pokojna A. A. povedala, da je bil ta denar dvignjen iz njenega računa. Podobno izpove tudi priča E. E. Tožena stranka pa svojih trditev ne dokaže. Celo priznava, da gre za skupna sredstva zakoncev A., čeprav je pozneje vztrajala, da je šlo za darilo. Zato ne vzdrži presoja sodišča, da ni mogoče ugotoviti, da predmetnih 5.000,00 EUR ni predstavljalo premoženja A. A. Dejstvo, da je potrdilo sestavila priča, ne razvrednoti potrdila. Tudi dejstvo, da na potrdilu ni podpisa pokojnega D. A., ne potrjuje dejstev tako, kot meni tožena stranka. To je potrdilo o izročitvi denarja. Toženka pa je podpisala potrdilo brez ugovorov. Sodišče ne upošteva, da določene osebe nimajo interesa v postopku, toženka pa ima. Ta znesek ni bil posebno premoženje D. A. in to priča tudi napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku. Če sodišče ne šteje 5.000,00 EUR za premoženje A. A., pa bi jih moralo šteti vsaj kot del skupnega premoženja zakoncev. Gre za premoženje, ki sta ga pridobila z delom v času zakonske zveze. Ne drži navedba sodišča, da naj bi šele v zapuščinskem postopku bilo ugotovljeno, da je D. A. izročil C. B. 10.000,00 EUR. Navedbe iz tožbe se nanašajo zgolj na opis predhodnega teka postopkov in dejstvo, da je sodišče tožečo stranko napotilo na vložitev tožbe, da spada 5.000,00 EUR v zapuščino, čeprav se je na to odločila za drugo opcijo. Nikjer v tožbi ne piše beseda „šele“, temveč zgolj opisane so ugotovitve zapuščinskega sodišča. Pokojna A. A. je na dan predaje spornega zneska kot priča podpisala potrdilo, na katerem izrecno piše, da si preostanek denarja razdelita žena in hči. Zato ne gre za ravnanje v nasprotju z lastnim navajanjem. Dejstvo, da je C. B. celoten znesek izročila toženi stranki, ne vzbuja dvoma v lastništvo predmetnih sredstev. Zgolj dejstvo, da je menila, da je F. F. vredna zaupanja in da bo ravnala v skladu z željo pokojnega očeta, ne spremeni tega dejstva. Tudi če drži navedba sodišča, da iz potrdil o izročitvi denarja ne izhaja namen te izročitve, pa slednje izhaja iz potrdila ob izročitvi 10.000,00 EUR toženi stranki. Šlo je za skupna sredstva, kar jasno izhaja tudi iz zaslišanja priče E. E. To je izvedela iz pogovorov med zakoncema in C. B. Sodišče pa presoja, da E. E. ni bila verodostojna priča. Iz pričevanja pa ne izhaja, da naj bi si določene zaključke ustvarila sama. Povedala je, da je govorila večkrat s pokojnim D. A., A. A. ter C. B. Ne drži, da naj ne bi z okoliščinami bila seznanjena neposredno. Katero izpovedbo pa je sploh mogoče preveriti? C. B. pa je sestavila potrdilo ob izročitvi 10.000,00 EUR. Iz zaslišanja prič jasno izhaja, da denar ni bil namenjen izključno kot darilo toženki in da ni bilo posebno premoženje D. A. Sodišče pa v 19. točki obrazložitve povzema navedbe tožene stranke. Ta ni z ničemer dokazala, da naj bi jo pokojni oče klical v zvezi s spornim denarjem. Navedla je več neresnic, ki so v nasprotju z izpovedbami prič. Sodišče pa vse zreducira na soočenje dokazov glede vrednosti priče C. B. in toženke. V prid tožeče stranke pa so izpovedali kar štirje dokazi: priča E. E. in potrdila. Sodišče pa jih označi za neverodostojna. Ni jasno, kako sodišče šteje za nedvoumno, da naj bi bila hči pokojnega z njim v bolj intimnih povezavah kot priča C. B. Če bi bilo tako, bi bil denar zakoncev izročen njej in ne C. B. Sodišče je storilo več postopkovnih kršitev, saj sodba nima jasne in logične obrazložitve in ima pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Šlo je za posebna sredstva D. A. in za darilo očeta toženki. D. A. je dobro vedel, kaj počne in je za življenja že sklenil, kaj se bo zgodilo z 10.000,00 EUR. Toženka je pojasnila, zakaj je podpisala potrdilo z dne 2. 3. 2015. Kopija in original se ne ujemata, podpisi so popolnoma drugačni, kot se vidi s prostim očesom. Predložena listina je prirejena za potrebe tega postopka. A. A. pa ni nasprotovala, da se izroči denar toženki. To je bila želja pokojnega. Določba 190. člena OZ našteva pogoje za neupravičeno obogatitev, na eni strani prikrajšanje, na drugi strani obogatitev in med njima mora biti vzročna zveza. V konkretnem primeru ni pravnega temelja. Toženka je pripravila specifikacijo stroškov v postopku III D 1024/2015 in predložila v odgovoru na tožbo. Do specifikacije se tožeča stranka ni opredelila in tudi ne do stroškov. Toženka zneska ni pridobila neupravičeno, šlo je za željo očeta.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Pri tem je vezano na trditveno podlago. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Tožbo je vložila zapustnikova vdova, A. A., proti zapustnikovi hčerki, F. F. Pri tem je tožeča stranka navedla, da je bilo v zapuščinskem postopku ugotovljeno, da je pokojni D. A. izročil sosedi C. B. v hrambo 10.000,00 EUR z navodili, da je 5.000,00 EUR zanj, za stroške njegovega potreba, 5.000,00 EUR pa za tožnico in stroške njenega pogreba. Po D. A. smrti je C. B. 2. 3. 2015 pred pričami celoten znesek izročila toženki z navodili pokojnega. Navodila izhajajo iz potrdila o prejemu sredstev v hrambo z dne 16. 6. 2014, ki sta ga podpisala D. A. in C. B. in na katerem je izrecno navedeno, da gre za 5.000,00 EUR A. A. Tožeča stranka je še navedla, da je v zapuščinskem postopku bilo sporno, ali je 10.000,00 EUR del zapuščinske mase in ali je tožnica upravičena do nujnega deleža tudi na tem premoženju. Po neuspešni napotitvi na pravdo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 1210/2014 odločilo, da se na pravdo napoti A. A. na ugotovitev, ali spornih 5.000,00 EUR sodi v zapuščino. Tožnica je še trdila, da je 5.000,00 EUR njena last. Tožeča stranka se je v tožbi oprla na 92. člen SPZ in trdila, da zahteva vrnitev svojih 5.000,00 EUR ter na 190. člen OZ, saj je toženka obogatena brez pravnega naslova. To pomeni, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je bil denar skupno premoženje zakoncev in da sedaj zahteva polovico, kot nakazuje pritožba. Trdila je, da je ta denar pokojni mož hranil pri sosedi zanjo in za stroške njenega pogreba. Toženka je trdila, da potrdila ne izkazujejo, s kakšnim namenom je oče denar izročil C. B. Iz potrdila je le izhajalo, da je vse želje glede porabe denarja izrazil pokojni hčerki najprej z dodatkom, da si ostanek denarja razdelita, da pa je nekaj dni pred smrtjo v prisotnosti toženke poklical C. B. in ji naročil, naj mu prinese denar, ta pa se je izgovarjala, da se bosta o tem še pogovorila. Toženki pa je oče rekel, da je denar pri sosedi in da njen denar in da ji ga je soseda dolžna izročiti ter da naj ga porabi za stroške pogreba, morebitni ostanek pa naj obdrži. Toženka je še trdila, da podpis na potrdilih ni očetov in da je dobila znesek kot darilo od očeta ter za plačilo stroškov pogreba in stroške.

6Sodišče prve stopnje je zadevo pravilno obravnavalo po določbah prvega odstavka 190. člena OZ in ugotavljalo, ali je tožeča stranka dokazala, da je toženka prejela denar brez pravnega naslova in da gre za njen denar. Pri tem je treba ugotoviti, da sodišče ni imelo na voljo pisnega dokaza, ki bi ga D. A. podpisal, ampak je šlo za zapise sosede C. B., kateri je D. A. izročil dvakrat po 5.000,00 EUR. Med pravdnima strankama je tudi nesporno, da je C. B. toženki 2. 3. 2015 izročila vseh 10.000,00 EUR in da je bilo o tem sestavljeno potrdilo (priloga A3). Potrdilo je sestavila C. B. in napisala, da je ta vsota denarja namenjena za pokritje stroškov dostojnega cerkvenega pogreba, da pa je pokojni D. A. vse želje glede porabe denarja izrazil svoji hčeri in ženi in da je bila njegova želja, da si ostanek denarja razdelita, predvidevati pa morata, katere stroške bo treba poravnati še po pogrebu (priloga A3). Toženka je iz prejetega denarja plačala stroške v zvezi s pogrebom, ureditev groba, oblačila in stroške, ki so jih našteli z manjšimi popravili in vzdrževalnimi deli na vikendu, kar je specificirala v višini 6.280,99 EUR (priloga B4). A. A. je najprej v zapuščinskem postopku zahtevala, da 5.000,00 EUR spada v zapuščino; višje sodišče pa je ugotovilo, da je šlo za razpolago zapustnika za življenja in da lahko vdova zahteva denar, če meni, da je ta denar njen, od toženke, da pa to ne more soditi v zapuščino.

7Tako je sodišče prve stopnje pravilno povzelo navedbe tožbe in odgovora. Zmotno meni pritožba, da sodišče šteje, da je tožnica zapisala, da je šele v zapuščinskem postopku ugotovila, da je pokojni D. A. izročil v hrambo C. B. 10.000,00 EUR. Pravilno je povzelo iz tožbe, da je bilo (šele) v zapuščinskem postopku ugotovljeno, da je bil denar izročen v hrambo C. B. Pač pa pravilno sodišče ugotavlja, da je A. A. podpisala potrdilo o izročitvi 5.000,00 EUR 16. 6. 2014 in da je že ob izročitvi bila seznanjena s tem, da ima C. B. v hrambi vsaj ta znesek. Sodišče pri tem pojasni (13. točka), da je bil podpis A. A. že na potrdilu o izročitvi 5.000,00 EUR dne 16. 6. 2014. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je podana smiselno očitana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Treba je bilo namreč odgovoriti na trditveno podlago, da je bil izročen denar last A. A. Ta pa se je strinjala in podpisala, da je bilo 5.000,00 EUR 16. 6. 2014 izročeno C. B. Ni mogoče mimo dejstva, da ni logično, da bi A. A. dala svojih 5.000,00 EUR možu, ta pa sosedi, da ji teh 5.000,00 EUR izroči po njegovi smrti.

8Pritožba na to obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je treba izpovedbe toženke in prič C. B., E. E. in treh potrdil presojati tako, da tožeča stranka ni dokazala svojih trditev. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

9Pritožba trdi, da sodišče sledi samo toženki. Sodišče res verjame toženi stranki in to obrazloži v točki 20 obrazložitve. Ni pravilna trditev pritožbe, da ni logično, da sodišče ne sledi priči C. B. in E. E., ko pa je toženka zainteresirana za izhod pravde, priče pa ne. Sodišče pojasni, da je treba te izpovedbe primerjati med seboj in tudi presojati napisana potrdila. Pri tem je toženka pojasnila, kako so potekali dogodki in da je oče pred smrtjo spremenil navodilo priči C. B. in želel, da se denar izroči toženki, ki naj ga porabi za pogreb in stroške, preostanek pa obdrži. Prišlo je torej do spremembe. Treba je ugotoviti, da iz potrdil izhaja, da je C. B. prejela 5.000,00 EUR 16. 6. 2014 in 5.000,00 EUR 21. 6. 2014 (priloga A2), da pa na tem potrdilu in tudi na drugih potrdilih, ni podpisa zapustnika. Ta je umrl pozneje, to je dne 28. 2. 2015, denar pa je bil izročen 2. 3. 2015 (priloga A3). To pomeni, da je med izročitvijo denarja sosedi in med smrtjo preteklo nekaj časa. Sodišče sledi izpovedbi toženke, kaj se je vmes dogajalo in ji verjame. Pri tem primerja izpovedbo priče C. B., zlasti v delu, ko je ta izpovedala, da je ves denar izročila toženki, ker je tako prav. Za potrdilo z dne 2. 3. 2015 pa sodišče ugotovi, da je potrdilo sestavila sama C. B. in da iz drugih potrdil ne izhaja, da bi bila želja pokojnega D. A., da si preostanek denarja po pogrebnih stroških razdelita toženka in pokojna A. A. Ves denar je priča izročila toženki, ker je bila njegova hči in se ji je tako zdelo prav. Pri tem je treba upoštevati, da je bila tožnica vendar žena. Zato tak potek bolj kaže, da je verjeti toženki in ne tožeči stranki. Res pa je, da priča C. B. zanika trditve toženke, da jo je oče pred smrtjo poklical in povedal, da naj izroči denar njej po plačilu stroškov pogreba in stroškov. Vendar ta izročitev denarja kaže, da je le ravnala tako, kot ji je pokojnik naročil, to je, da ves denar izroči toženki.

10Priča izpostavi dejstvo, da je C. B. izpovedala, da je bilo 5.000,00 EUR dvignjenih iz računa A. A. To naj bi izpovedala tudi priča E. E. Vendar to dejstvo ne more spremeniti dokazne ocene o tem, da je oče ves denar namenil toženki in ga tudi izročil v hrambo sosedi s tem namenom. Tožeča stranka ni trdila, da je denar bil dvignjen z njenega računa in izročen sosedi zato, da bi po smrti moža prejela ta denar nazaj. Tudi v zapuščinskem postopku ni trdila, da bi šlo za njeno posebno premoženje in ga izločevala iz zapuščine kot posebno premoženje. Res gre za dokaj nenavaden potek dogodkov in sodišče prve stopnje je moralo upoštevati dokaze, ki jih je imelo na voljo.

11Tudi izpovedba priče E. E. je bila pravilno ocenjena. Sodišče pravilno ugotovi, da E. E. ni bila zraven, ko je zapustnik denar izročal in ne ve točno povedati, kaj je povedal. Vedela je povedati le, kaj je pripovedovala C. B. in kaj je sklepala iz pogovorov, ko je slišala D. A. in A. A. Vendar pri tem ne pojasni, kaj so bili ti pogovori, kdaj so bili pogovori in ali so vsebovali dogovor o spornem denarju. Tudi tožeča stranka ni trdila, da bi se zakonca o tem kaj posebej dogovorila in da bi bila zraven E. E. Gre za sklepanje priče o nekih dejstvih, za katere je izvedela od drugih ljudi in si je to razlagala po svoje.

12Sodišče tudi pravilno oceni, kaj pomeni potrdilo o predaji denarja z dne 2. 3. 2015 (priloga A3). Toženka je povedala, da je bila predvsem pozorna na to, da prejema denar in je to podpisala. Predvsem pa sodišče pravilno upošteva, da je na potrdilu podpisana tudi tožnica, ki je kot vdova očitno sprejela, da celoten denar dobi toženka. Tožeča stranka tudi ni ugovarjala obračunu porabljenih sredstev, kar je podala tožena stranka v prilogi B4. Nenavadno sicer je, da je D. A. denar izročil v hrambo sosedi in ne ženi ali hčerki. Vendar je tožena stranka dokazala, da je kasneje sosedi naročil, da denar v celoti izroči hčerki. Ta pa je potem poplačala stroške pogreba in naložene stvari.

13Na dokazno oceno sodišča prve stopnje ne more vplivati dejstvo, da je priča izpovedala, da je bil izročen denar oziroma dvignjenih 5.000,00 EUR iz računa A. A. Tožnica ni trdila, da bi bil dogovor, da ta denar dobi nazaj in da je zato ona izročila možu denar, ta pa nato sosedi. Očitno je šlo za denar D. A. in tožnica je soglašala, da je po njegovi smrti denar dobila toženka. Tako je sodišče pravilno presojalo tudi potrdilo pod A3.

14Tožeča stranka na to v pritožbi zatrjuje, da bi sodišče moralo spornih 5.000,00 EUR šteti za skupno premoženje zakoncev. Toženka je dokazala, da je oče podaril 10.000,00 EUR ob upoštevanju in nalogu, da mora plačati pogreb in določene stroške. Pri tem je izpovedala, da sta po trditvah očeta, zakonca svoje premoženjske zadeve že uredila. Tožeča stranka pa ni v tožbi podala trditve, da je bilo to dano iz skupnega premoženja, ampak je trdila, da je ta denar njen, kar lahko le pomeni, da bi šlo za njeno osebno premoženje. Sedaj pa šteje v pritožbi, da je šlo za skupno premoženje zakoncev. Gre tudi za spremembo trditvene podlage.

15Sodišče ni v točki 20 obrazložitve zreduciralo dokazno oceno samo na izpovedbe toženke in izpovedbo priče C. B. Pred tem je že ocenilo dokazno vrednost vseh danih potrdil, priče E. E. in seveda tudi izpovedbe priče C. B. in toženke. Pri tem je verjelo toženki, da je bila bolj povezana z očetom, predvsem proti koncu življenja, saj ga je dve leti negovala. Tako ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da je brez podlage „nedvoumno“ štelo, da je tožena stranka dokazala svoje trditve. Pač pa tožeča stranka ni dokazala, da bi oče v hrambo izročil njenih posebnih 5.000,00 EUR in da je ta denar toženka brez pravne podlage obdržala.

16Sodba torej ima razloge o odločilnih dejstvih, dokazna ocena je ustrezna in zato ni očitanih kršitev določb ZPP.

17Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

18Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP in 165. člena. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z navedbami iz pritožbe ni bistveno pripomogla k rešitvi pritožbe.