VSC Sklep I Kp 80763/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Meni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora in da priporni razlog nevarnosti pobega ni podan. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. Sodišče prve stopnje je zanesljivo dognalo in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora.

5Pretežni del pritožbe pritožnik namenja izpodbijanju zaključku sodišča prve stopnje o danosti utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. V tem pogledu pa zagovornik ne more računati na uspeh. Sodišče prve stopnje je utemeljen sum obrazložilo z dejstvom, da je obtožnica postala pravnomočna in da je bil s tem utemeljen sum formalno dognan. Sodišče prve stopnje se po nastopu pravnomočnosti obtožnice ni soočilo z novimi dejstvi ali novimi dokazi, ki bi vplivali na danost utemeljenega suma. Slednjih tudi zagovornik ne izpostavlja, zaradi česar z navedbami, ki sodijo v ugovor zoper obtožnico, ne more računati na uspeh pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma.

6V nasprotju s pritožnikom pa pritožbeno sodišče zaključuje tudi, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri in prepričljivo utemeljilo tudi danost pripornega razloga begosumnosti. Sodišče prve stopnje se v utemeljitev tega pripornega razloga ni oprlo zgolj na dejstvo, da obtoženec v Sloveniji nima prebivališča in na dejstvo, da gre za državljana Romunije. Izpostavilo je namreč, da naj bi se obtoženec ozemlju Republike Slovenije nahajal zgolj zaradi izvršitve kaznivega dejanja, sicer pa opozorilo tudi na obtoženčevo izredno mobilnost, ko naj bi bil celo v Republiki Nemčiji obsojen zaradi kaznivih dejanj. Ravno slednje je v povezavi z državljanstvom tuje države in dejstvom, da obtoženca na Slovenijo ne veže nobena konkretna navezna okoliščina, tudi po sodbi pritožbenega sodišča varna podlaga za sklepanje na obtoženčevo begosumnost.

7Za pritožbeno sodišče tudi ni nobenega dvoma v sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je moč obtoženčevo navzočnost v kazenskem postopku zagotoviti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom. Gotovo takšnega zaključka obramba ne more spodnesti z navedbo, da bi bilo za razmisliti tudi o ukrepu varščine, ko konkretnega predloga obramba ne daje, na povsem načelni ravni pa ostaja tudi navajanje pogojev za odreditev drugega milejšega ukrepa, torej javljanja na policijski postaji, ko obramba v ničemer ne konkretizira dejanske možnosti izvajanja takšnega ukrepa. Sicer pa kot že rečeno, je obtoženčeva begosumnost tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom.

8Izkaže se tako, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti pripornih razlogov, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.