VSL Sodba I Cp 497/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna, vsak do ½, v roku 8 dni tožnici plačati znesek 469,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna v roku 8 dni povrniti tožnici stroške postopka v znesku 301,99 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženca), brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Toženca predlagata, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter stroške postopka in pritožbene stroške naloži v plačilo tožeči stranki (tožnici). Navajata, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo tožnici glede upravičenosti poplačila 469,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ni se kritično opredelilo do dejstva, da tožencema ni poznan vzrok za neopravljanje storitve dobave toplote. Tožnice ni pozvalo, da naj predloži zahtevek o zaprtju ventilov in ločitvi objekta od omrežja. Navedeni zneski ne odražajo dejansko neplačanih zneskov iz omenjenih računov, vse storitve, ki jih je tožnica korektno opravila, so bile že poplačane. Računi niso bili plačani le iz naslova omrežnine toplovodnega omrežja, ostale storitve pa ne morejo biti predmet tožbe in razsodbe. Drži, da sta toženca 1. 9. 2020 postala solastnika objekta na Ulici 1. Sodišče je sledilo navedbam tožnice, da so delavci toplarne na željo tožencev oziroma njunih pravnih pravnih prednikov zgolj zaprli in zaplombirali ventila na toplotni postaji, fizični odklop pa ni bil izveden, kar ne drži. A. A., lastnica ½ deleža že od 19. 11. 2012, ni nikoli podala zahtevka za plombiranje ventilov, s strani tožnice s tem ni bila seznanjena. Tožnica tudi sedaj ne obvešča lastnikov o prihodih in koriščenju parcel pri vzdrževanju omrežja, ki poteka po njihovih parcelah. Trditev, da je 3. 5. 2021 prišel kvalificiran delavec v pregled dejanskega stanja priklopa in števca, je bila povzeta po prejetem računu, obvestila o pregledu pa lastnika nista prejela. Tožnico zato tudi prek sodišča pozivata, da predloži zahtevek za plombiranje ventilov, ki ga do danes nista prejela. S pripravljalno vlogo P 60/2022 z dne 10. 10. 2022 je bilo s strani tožnice posredovano neverodostojno potrdilo z dne 29. 4. 2021 o opravljenem rednem pregledu toplotne postaje v lasti odjemalcev. Ne drži, da ga je podpisal tudi toženec, saj na njem ni njegovega podpisa, lastnika pa nista komurkoli dala pooblastila, da bi ju podpisoval v njunem imenu. Zaradi tega sta natančno pregledala napeljavo in ugotovila, da je pod izolacijo za merilnim mestom tudi fizična prekinitev cevovodov, kar predstavlja fizično prekinitev cevovodov za glavnima ventiloma. Prilagata slike s prekinitvijo cevovodov. Tako ne drži, da so delavci tožnice na željo tožencev zgolj zaprli in zaplombirali ventila v toplovodni postaji in objekt od preostalega omrežja ni ločen. Tudi v projektu 6025/201-11 je navedeno, da je objekt možno z vgrajenima zasunoma ločiti od omrežja. Toženca se sklicujeta na Odlok o načinu opravljanja lokalnih gospodarskih služb v Občini Trbovlje, ki v 3. členu določa, da so javna dobra dosegljiva vsakomur, zaprti ventili pa ne omogočajo dostopnosti do ogrevanja iz javnega omrežja. Če objekt ne bi bil ločen od omrežja, bi bil mogoč odvzem toplote, sedanje stanje pa tega ne omogoča. Sklicevanje tožnice na 59. člen Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote na geografskem območju Občine Trbovlje, po katerem distributer toplote na zahtevo odjemalca izvede odklop s fizično prekinitvijo cevovodov za glavnima zapornima ventiloma V1 in V2 ter s plombiranjem ventilov, za ta primer ne velja, saj toženca nikoli nista dala pobude za zaprtje in plombiranje ventilov in o tem dejanju nista bila obveščena. Sodišče ugotavlja, da pogodba o dobavi ni prenehala veljati, ker je objekt še vedno priključen na distribucijski sistem. To ugotovitev je sprejelo na osnovi navedb tožnice, ni pa upoštevalo, da je šlo za enostranski poseg v distribucijski sistem in je objekt tudi fizično ločen s prekinitvijo cevovodov za glavnima zapornima ventiloma. Toženca menita, da sta vse storitve, ki jih je tožnica korektno opravila, poravnala, tudi priključno moč dobave pitne vode. Poravnana ni bile le neupravičena zahteva po plačilu omrežnine. Predlagata, da sodišče izda sklep o prenehanju izterjave ter tožnici naloži pokritje vseh stroškov v zvezi s postopkom izvršbe, sodnega postopka ter pritožbene stroške.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku o sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutno bistvenih kršitev) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Vse pritožbene navedbe tožencev, s katerimi izpodbijata s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, so zato nedopustne.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot nesporno ugotovilo: da je tožnica kot komunalno podjetje dobaviteljica toplotne energije, da oskrbuje s pitno vodo in da odvaja ter čisti odpadne vode; da sta toženca s 1. 9. 2020 postala (so)lastnika objekta na Ulici 1, Trbovlje; da je tožnica za priključno moč ogrevanja, vodno omrežnino, omrežnino odvajanja odpadne vode in omrežnino čiščenja odpadne vode tožencema izdala vtoževane račune, ki jih toženca nista plačala; da sta toženca dolžna plačati račune za postavke vodna omrežnina, omrežnina odvajanja odpadne vode ter omrežnina čiščenja odpadne vode. Sporno pa je bilo, ali je objekt, ki je v lasti tožencev, ločen od omrežja ogrevanja oziroma ali je zaračunavanje ogrevanja in/ali priključne moči s strani tožnice upravičeno ali ne. Glede zaračunavanja ogrevanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica s tožbenim zahtevkom plačila variabilnih stroškov ogrevanja ne zahteva, da so bile določene postavke sicer razvidne iz napačno obračunane dobave toplotne energije na računih za meseca november in december 2020, kar je tožnica upoštevala pri izdaji dobropisov za navedena meseca in to pri podaji tožbenega zahtevka ustrezno upoštevala. Tožencema tako ni bilo zaračunano ogrevanje v variabilnem delu, ampak zgolj priključna moč. Navedenih ugotovitev glede obračuna dobave toplotne energije toženca ne izpodbijata.

7V pritožbi tako ostaja sporno, ali je objekt v lasti tožencev ločen od omrežja ogrevanja in ali je tožnica tožencema upravičeno zaračunala priključno moč. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je sporni objekt še vedno priključen na distribucijski sistem; da si toženca zmotno razlagata, da je z zaprtimi in plombiranimi zasuni oziroma ventili za dovod toplotne energije objekt ločen od ostalega distribucijskega sistema toplotne energije; da bi se odklop lahko izvedel s fizično prekinitvijo cevovodov za glavnima zapornima ventiloma, a se to ni storilo; delavci toplarne so na željo tožencev oziroma njunih pravnih prednikov zgolj zaprli in zaplombirali ventila na toplotni postaji, fizični odklop pa ni bil izveden. Za izvedbo odklopa je namreč treba podati pisno zahtevo (kar je tožnica pojasnila tožencema, priloga A7), na podlagi katere bi se na stroške odjemalca pred objektom fizično zaplombiral dovodni toplotni cevovod, po izvedenem fizičnem odklopu pa je treba v primeru ponovnega priklopa pridobiti novo soglasje za priključitev. Da bi bila podana ustrezna zahteva za odklop objekta od distribucijskega sistema toženca nista dokazala in v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi nista trdila, da je dejansko prišlo do odklopa s fizično prekinitvijo cevovodov za glavnima zapornima ventiloma V1 in V2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da sta toženca solastnika spornega objekta, vsak do ½, in kot dejanska in zemljiškoknjižna lastnika zavezanca za plačilo vtoževane terjatve.

8Na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje vezano oziroma tako ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo že predhodno obrazloženo, v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Tako so nedopustne pritožbene navedbe, s katerimi toženca izpodbijata ugotovitev sodišča, da ni bil izveden odklop, navedba, da toženka nikoli ni podala zahtevka za plombiranje ventilov, da ne drži navedba, da so delavci na željo tožencev zgolj zaprli in zaplombirali ventile v toplotni postaji in objekt od ostalega omrežja ni ločen ter ostale podobne pritožbene navedbe, s katerimi toženca izpodbijata s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje.

9Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da ni pozvalo tožnice naj predloži zahtevek o zaprtju ventilov in ločitvi objekta od omrežja. V pritožbi toženca navajata, da sta sodišče pozvala, da se takšen zahtevek predloži, vendar takšnega predloga pravočasno nista podala. Nerazumljivo pa je tudi sklicevanje na pripravljalno vlogo P 60/2022 z dne 10. 10. 2022, očitno podano v drugi pravdni zadevi. Glede na čas, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, so nerelevantne tudi pritožbene navedbe v zvezi z obiskom delavca Energetike dne 3. 5. 2021 ter potrdilom z dne 29. 4. 2021, ki se tudi sicer ne nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje.

10Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je objekt še vedno priključen na distribucijski sistem in da fizični odklop (prekinitev cevovoda za glavnima zapornima ventiloma) ni bil izveden, ki jih ni dopustno izpodbijati, so nedopustne tudi nadaljnje pritožbene navedbe ter pritožbi priložen nov dokaz (slika s prekinitvijo cevovodov), s katerimi toženca zatrjujeta drugačno dejansko stanje.

11Ker je sodišče ugotovilo, da je objekt še vedno priključen na distribucijski sistem, je neutemeljen očitek o zmotni ugotovitvi, da pogodba o dobavi ni prenehala veljati. Prav tako je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnica tožencema na podlagi materialnopravne podlage, ki jo je sodišče prve stopnje obsežno pojasnilo, upravičeno zaračunala fiksni del stroškov ogrevanja oziroma priključno (obračunsko) moč. Ker stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, v skladu z 68. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, pa je pravilna tudi odločitev, da sta toženca vtoževano terjatev, ki po višini ni bila izrecno prerekana, dolžna plačati vsak do ½. Ker sta toženca z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti tožnici v zamudi, ji dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, svojo odločitev pa utemeljeno obrazložilo v 31. točki obrazložitve.

12Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Toženca uveljavljata stroške pritožbenega postopka, a jih nista specificirala. Tudi sicer sta stroške dolžna nositi sama, saj s pritožbo nista bila uspešna. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožnica, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in tako ni bil potreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.