VSC Sodba Cp 71/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v točki II. izreka tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 15 dni tožeči stranki plača še nadaljnjih 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2015 dalje do plačila in

- v točki III. izreka tako, da se delež pravdnih stroškov, ki jih je dolžna kriti tožena stranka, zviša na 30 %.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem ter nespremenjenem delu točke II. izreka potrdi.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni po vročitvi te sodbe tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 187,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni plačati 2.812,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 2.800,00 EUR tečejo od 7. 10. 2015 do plačila, od zneska 12,28 EUR pa od 28. 6. 2015 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za znesek 11.405,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.400,01 od 6.10. 2015 do plačila in zneska 5,23 od 28. 6. 2015 do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo tožničinih pravdnih stroškov v 20 % deležu, pri čemer pa bo sklep o stroških izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (III. točka izreka).

2Zoper predmetno sodbo se tožnica po pooblaščencu pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi v bistvenem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) oziroma napačno uporabilo načeli objektivne pogojenosti in individualizacije odškodnine. Meni, da dosojena odškodnina (za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti času zdravljenja) v znesku 2.000,00 EUR bistveno odstopa od odškodnin, ki so bile prisojene v podobnih zadevah. Sklicuje se na zadevo II Ips 353/2007, v kateri je Vrhovno sodišče RS za primerljivo poškodbo, t. j. zloma treh stranskih odrastkov ledvenega dela hrbteničnih vretenc, zaradi katerega so nastale hude telesne bolečine v trajanju enega dneva, srednje hude tri dni ter mesec dni med fizioterapijo, lažje pa 90 dni, z neugodnosti v obliki jemanja analgetikov, 4-krat RTG slikanja hrbtenice, 3 mesece bolniškega staleža, 3 mesece dela s skrajšanim delovnim časom in 4-dnevno hospitalizacijo, prisodilo odškodnino v višini 4.380,00 EUR, kar je v času odločanja znašalo 5,7 povprečne neto plače. Ob upoštevanju povprečne neto plače v času odločanja sodišča prve stopnje, bi ji morala biti prisojena odškodnina v višini 7.400,00 EUR. Navaja, da je bil v zadevi II Ips 353/2007 oškodovanec sicer 4 dni hospitaliziran, vendar pa so bila po drugi strani pri tožnici dolgotrajnejša in intenzivnejša obdobja telesni bolečin, poleg tega pa so bile v citirani zadevi ločeno priznane tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri tožnici pa je bilo potrebno nezanemarljiv obseg (začasno) zmanjšanih življenjskih aktivnosti upoštevati v okviru odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti. Pri tem še opozarja, da je tožnica utrpela 5-10 min primarnega strahu, sekundarni strah pa je trajal 4 mesece. V zadevi II Ips 353/2007 je bila za prestani primarni strah ob nezgodi in za zmeren sekundarni strah v trajanju treh mesecev priznana odškodnina v višini 0,55‑kratnika povprečne neto plače v trenutku odločanja. Ob upoštevanju trenutne neto plače, bi bila za en mesec krajše obdobje prestanega sekundarnega strahu prisojena odškodnina v višini 715,00 EUR, kar pomeni, da je primerna odškodnina v tožničinem primeru celotni znesek 1.000,00 EUR. Prav tako se sklicuje na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1062/2016, kjer je bila za primerljivo poškodbo dosojena višja odškodnina. Slednje je namreč ugotovilo, da je tožnik pri škodnem dogodku 14. 2. 2014 utrpel zvin vratne hrbtenice in odlomek trnastega odrastka petega vratnega vretenca in udarnino glave. Hudih bolečin ni trpel, srednje hude pa kumulativno tri tedne in lahke ves čas zdravljenja do 7. 5. 2014, ko je bil bolniški stalež zaključen. Najmanj osemkrat je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju, opravil je štiri preglede pri kirurgu, sedem pri osebnem zdravniku, nosil trdno vratno ortrozo, imel šest ambulantnih fizikalnih terapij in nato tudi vaje doma. V bolniškem staležu je bil od 24. 2. 2014 do 7. 5. 2014, to je skoraj tri mesece. Četudi je zdravljenje potekalo brez zapletov, je sodišče za opisane nevšečnosti in bolečine med zdravljenjem odmerilo odškodnino v obsegu 4,8 povprečne neto plače. Prav tako je bilo za sekundarni strah v trajanju treh mesecev priznana odškodnina v višini 0,55 povprečne plače. Ker je tožnica utrpela za ¼ daljše obdobje prestanega sekundarnega strahu, poleg tega pa še primarni strah, bi ji morala biti priznana celotna odškodnina iz naslova prestanega strahu. Nadalje napada 32. točko obrazložitve sodbe, saj je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila tožnica v bolniškem staležu do prve polovice oktobra, stalež po tem datumu in kasnejše fizioterapije pa naj bi bile posledica predhodne bolezni. Podlage za takšen zaključek ni najti v izvedenskih mnenjih oziroma iz nobenega od obeh mnenj ni razbrati, da je bil stalež od oktobra dalje izključna posledica bolezenskih sprememb. Izvedenec B. B. je namreč v dopolnitvi mnenja na izrecno vprašanje zapisal, da je bil stalež posledica poškodbe, čeprav meni, da naj bi kasneje prevladovale težave zaradi bolezenskega stanja. Prav tako je izrecno izpostavil, da ni mogoče podati objektivnega odgovora na vprašanje, ali bi tožnica opravljala fizioterapije, če ne bi prišlo do poškodbe. Ob upoštevanju zapisanega ni mogoče sklepati,da je bil bolniški stalež od druge polovice oktobra dalje ter fizioterapije od 29. 9. 2014 dalje izključna posledica bolezenskih sprememb. Nasproten zaključek izhaja iz vsebine priloženih odločb ZZZS. Tudi iz zdravstvena kartona ni razbrati, da bi zaradi posledic bolezenske okvare tožnica daljša časovna obdobja izostala iz delavnega mesta. Opozarja še na sedmi odstavek odločbe II Cp 1062/2016 iz katere izhaja stališče, da sodišče tudi v primerih, ko iz izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenec ne more z gotovostjo podati mnenja o določeni okoliščini, ne more izhajati iz predpostavke, da s tem preneha verodostojnost trditev oškodovancev kot tudi vsebina zdravstvene dokumentacije. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, s tem ko je v sodbi podalo razloge, ki naj bi imeli podlago v izvedenskih mnenjih, posledica tega pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi napačne odločitve je tožnica upravičena tudi do višjih pravgnih stroškov. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in ji prisodi še dodatno odškodnino 4.200,00 EUR oziroma da sodbo sodišče prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, tožnici pa prizna vse pravdne stroške, zaznamovane na prvi stopnji, kakor tudi vse stroške pritožbenega postopka, ki jih priglaša.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno ni sporno, da se je tožnica 25. 6. 2014 kot sopotnica poškodovala zaradi neprilagojene vožnje motornega kolesa zavarovanca tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem povzročil prometno nesrečo, zaradi katere je tožnica padla z motorja. Predmet pritožbenega preizkusa je tako pravilnost prisojene odškodnine iz naslova sedanjih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, ter odškodnine iz naslova prestanega strahu. Tožnici je bil sicer prisojen še nesporen znesek odškodnine za premoženjsko škodo v višini 12,28 EUR.

6Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 179. členu OZ in jo je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

7Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova nematerialne škode odmerilo 2.800,00 EUR odškodnine, in sicer 2.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja ter 800,00 EUR iz naslova prestanega strahu. Skupaj torej 2.800,00 EUR ali okoli 2,23 povprečne neto plače, ki je v času izdaje izpodbijane sodbe znašala 1.312,06 EUR.

8Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnica v zvezi s postavko telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteva zvišanje te odškodnine za 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnice, medicinske dokumentacije in obeh izvedenskih mnenj ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela prelom stranskih izrastkov hrbtenice od L1-L3. Prvih 14 dni po škodnem dogodku je med prestajanjem srednje hudih bolečin, trpela občasne in kratkotrajne hude bolečine, srednje hude bolečine pa je trpela v trajanju 6 tednov oziroma do 2 meseca, nato pa še dva meseca bolečine lahke intezitete. Skupaj štiri mesece. V času zdravljenja je trpela naslednje nevšečnosti: (-) neprijetni klinični pregledi; (-) prenašanje neugodnosti slikovne diagnostike; (-) jemanje zdravil proti bolečinam; (-) opravljanje fizioterapij (8-krat) in (-) bolniški stalež v juliju, avgustu, septembru in delno v oktobru 2014). Kot neugodnosti v času zdravljenja pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj se tožnica v tem času ni mogla ukvarjati s športnimi aktivnostmi, imela je težave ob sunkovitih gibih (skrajnih in nenadnih) ter ob prisilni drži trupa. Prav tako ni mogla opravljati gospodinjskih opravil oziroma nobenih del v času staleža. Delo je nato lahko opravljala zgolj 4 ure.

9Ni pritrditi tožnici, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je v sodbi podalo razloge (glede nepremoženjske škode), ki naj bi imeli podlago v izvedenskih mnenjih, pri čemer ti izvedenski mnenji te podlage ne vsebujeta, da torej ni skladnosti med razlogi sodbe o vsebini listin (izvedenskih mnenj) in med temi listinami. S temi pritožbenimi navedbami tožnica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, vendar neutemeljeno, saj tako zatrjevana kršitev ne predstavlja protispisnosti kot kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva, t.j. v tem konkretnem primeru iz izvedenskih mnenj) v sodbo. V tem primeru pa tožnica sodišču prve stopnje takšne tehnične nepravilnosti ne očita, zatrjevano protislovje je namreč rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja o (ne)obstoju določenih dejstev. Gre torej kvečjemu za zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa tudi ni podana.

10Pritožba namreč neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede trajanja tožničinega bolniškega staleža oziroma da sodišče prve stopnje za ugotovitev, da je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi posledic poškodbe od julija do dela oktobra, ni imelo podlage v izvedenskih mnenjih. Izvedenec A. A. je v svojem izvedenskem mnenju navedel, da je bil zaradi poškodbe bolniški stalež upravičen 3-4 mesece po poškodbi (tožnica se je poškodovala 25. 6. 2014), ostali bolniški stalež pa je posledica degenerativnih sprememb LS hrbtenice. Prav tako je izvedenec B. B., medtem, ko je odgovarjal na vprašanje glede opravljanja fizioterapij (zaradi poškodbe), pojasnil, da je tožnica v avgustu 2014 opravila fizioterapije zaradi poškodbe, kasnejše fizioterapije med 29. 9. 2014 in 17. 12. 2014 pa so bile opravljene zaradi obrabnostnih sprememb hrbtenice. Na podlagi navedenega pa je sodišče prve stopnje lahko prepričljivo zaključilo, da kasnejšega bolniškega staleža – torej deloma v in po oktobru 2014 – ne gre pripisati posledicam škodnega dogodka temveč predhodni bolezni. Pritrditi je sicer pritožbi, da točne ločnice, kdaj so popustile težave zaradi poškodbe in jih nadomestile težave zaradi obrabnostih sprememb, ni mogoče določiti, kar sta nenazadnje navedla tudi sama izvedenca v njunih mnenjih. Vendar je slednje razumeti v smislu točnega datuma, ne pa da ni mogoče določiti obdobja, ko so začele prevladovati obrabnostne spremembe. To obdobje, ki je pomembno za odločitev o višini odškodnine za škodo iz naslova utrpljenih telesnih bolečin in nevsečnosti med zdravljenjem, pa je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenskih mnenj lahko in tudi pravilno ugotovilo. Drži kakor smiselno navaja pritožba, da je tožničin stalež zaveden kot posledica poškodbe, vendar sta bila izvedenca postavljena ravno iz razloga, da pojasnita do kdaj je bil tožničin bolniški stalež upravičen zaradi posledic poškodbe, kdaj pa zaradi obrabnostnih sprememb v predelu L5-S1, pri tem pa sta izvedenca upoštevala celotno zdravstveno dokumentacijo tožnice. Nasprotno pritožbeno stališče tako ni utemeljeno, saj sta izvedenca strokovnjaka na svojem področju, svoje mnenje sta ustrezno pojasnila in sodišče prve stopnje jima je utemeljeno sledilo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odmero te vrste odškodnine.

11Pritožba pa utemeljeno navaja, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ocenjena prenizko. A ni mogoče slediti pritožbi, da znaša pravična denarna odškodnina v tožničinem primeru za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja 5,7 povprečne neto plače oziroma 4,8 povprečne neto plače. Sklicevanje pritožnice na zadevi II Ips 353/2007 in II Cp 1062/2016 namreč ni utemeljeno. V obeh zadevah je obseg poškodb in posledično nepremoženjske škode, ki sta ju utrpela oškodovanca – večji. V prvi zadevi je bil oškodovanec tudi hospitaliziran in trpel hude bolečine, v drugem pa je moral nositi še trdno vratno ortozo. Ob tem sodišče druge stopnje že na tem mestu navaja, da je skupni obseg odškodnine za nepremoženjsko škodo v obeh primerih večji, saj sta oškodovanca zaradi poškodbe trpela trajne posledice, zaradi česar jima je bila ustrezno odmerjena tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje v bazi sodne prakse ni našlo enakih primerov, vendar pa glede na trajanje in intenzivnost bolečin ter prestane nevšečnosti med zdravljenjem in glede na primerljive primere,¹ ocenjuje, da ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 179. člena OZ, znaša v tožničinem primeru pravična denarna odškodnina za to vrsto škode 3.500,00 EUR. Po oceni sodišča druge stopnje je namreč sodišče prve stopnje premalo upoštevalo trajanje srednje hudih in lahkih telesnih bolečin in dejstvo, da je tožnica prvih 14 dni med prestajanjem srednje hudih bolečin, trpela še občasne in kratkotrajne hude bolečine. Kot pravilno smiselno zatrjuje pritožba, pa je dalo tudi premajhno težo začasnemu zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti, ki se glede na to da tožnica ne trpi trajnih posledic in je njena poškodba v celoti sanirana, upošteva pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja.

12V zvezi s strahom je sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotovilo, kar pritožbeno tudi ni izpodbijano, da je tožnica ob dogodku bila v šoku, njeno duševno ravnovesje je bilo porušeno, zato je trpela primarni strah, ki je trajal med 5 in 10 min. Sekundarni strah pa je preživljala 4 mesece do zaključka zdravljenja. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine iz tega naslova za 200,00 EUR, skupaj torej 1.000,00 EUR, kolikor je zahtevala v tožbi. Čeprav popolnoma identičnega primera ni, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v znesku 800,00 EUR za to vrsto škode povsem primerna trajanju in stopnji njenega strahu in je primerljiva odškodnini v podobnih zadevah,² prav tako je primerljiva tudi glede na primera, ki ju citira tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tako pri odškodnini za škodo iz naslova utrpljenega strahu ustrezno upoštevalo obe zgoraj citirani načeli in pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 179. člena OZ.

13Ob pravilni uporabi materialnega prava gre tako tožnici odškodnina 3.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 800,00 EUR iz naslova utrpelega strahu. Skupaj za vso nastalo nepremoženjsko škodo 4.300,00 EUR, kar predstavlja 3,3 povprečne mesečne neto plače v času odločanja sodišča prve stopnje in predstavlja pravično zadoščenje za vso utrpelo nepremoženjsko škodo, ki je posledica škodnega dogodka.

14Sodišče druge stopnje je tako glede višine prisojene odškodnine pritožbi tožnice v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II. izreka delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati (poleg že dosojenih 2.812,28 EUR s pp) še nadaljnjih 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 10. 2015, kot jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje in pritožbeno niso bile izpodbijane, dalje. Nadaljnjo pritožbo tožnice pa je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in v preostalih izpodbijanih, pa nespremenjenih delih, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka, pri tem pa se upošteva uspeh v postopku (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi znaša tožničin uspeh v pravdi 30 % namesto 20 %. Glede na dosežen uspeh, mora tako tožena stranka tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v navedenem deležu. O samem znesku pravdnih stroškov bo odločilo sodišče prve stopnje s sklepom kot je navedeno v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

16Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo tudi v stroškovnem delu, t.j. v točki III. izreka, in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je delež pravdnih stroškov, ki jih mora kriti tožena stranka, iz 20 % zvišalo na 30 %.

17Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje še odločilo, da mora tožena stranka tožnici, ki je s pritožbo delno uspela, povrniti v njenem uspehu ustreznem delu stroške pritožbenega postopka. Skladno s priloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) tožničini pritožbeni stroški predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe (tar. št. 22/1 OT) v obsegu 375 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 7,5 odv. točk, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar skupaj znaša 280,00 EUR, k čemer pa je potrebno prišteti še plačani znesek sodne takse za pritožbo po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah v višini 240,00 EUR. Ob upoštevanju tožničinega pritožbenega uspeha (1.500,00 EUR od izpodbijanih 4.200,00 EUR, kar je 36 %), mora tožena stranka tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 187,20 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). V presežku je sodišče druge stopnje pritožničino stroškovno zahtevo zavrnilo, saj glede na dosežen pritožbeni uspeh, do stroškov v višjem znesku ni upravičena.

¹ Primerjaj VS002045, VS001868, VS001884.
² Primerjaj VS001868, VS001902, VS002479.