VSL Sodba I Cpg 574/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.208,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 135.842,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2019 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 7.705,48 EUR.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene terja plačilo po treh računih, izdanih na podlagi dveh svetovalnih pogodb z dne 21. 5. 2018. Svetovalni pogodbi naj bi bili sklenjeni na podlagi opravljenih storitev svetovanja, ki naj bi jih zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A. izvedel za toženo stranko in na podlagi katerih je tožena stranka pridobila posle z družbo B. oziroma preko te družbe s končnim naročnikom – družbo C. v Kazahstanu.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi materialnopravne presoje, da sta bili sporni pogodbi nični zaradi nedopustne vsebine dogovora pravdnih strank. Višje sodišče se bo najprej opredelilo do ugovora tožeče stranke, da je pri ugotavljanju vsebine dogovora pravdnih strank sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank, zaradi česar naj ne bi smelo presojati dopustnosti vsebine dogovora pravdnih strank.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo med A. A. in toženo stranko (v njenem imenu D. D.) dogovorjeno, da A. A. pri družbi B. (sicer njegovem delodajalcu¹) posreduje, da bo ta sprejela predlagano projektno rešitev tožene stranke in da bo v posledici tega na bodočem razpisu družbe B. tožena stranka izbrana kot najprimernejši ponudnik. Tožeča stranka je utemeljeno opozorila, da take vsebine dogovora nobena od pravdnih strank ni zatrjevala. Ugotovljena vsebina dogovora izhaja iz zaslišanj A. A. ter D. D., torej neposredno iz zaslišanj oseb, ki sta sporni dogovor sklenili. Ob zaslišanju je A. A. izpovedal, da bodo njega s strani končnega naročnika poklicali, če je rešitev, ki jo je še pred izvedbo konkretnega razpisa predlagala tožena stranka, primerna in da bo on tedaj to podprl (str. 4 prepisa zaslišanja, list. št. 106). D. D. je potrdil, da je A. A. zaradi svojih poznanstev pri B. dosegel, da so predlagano projektno rešitev tožene stranke sprejeli, preden je B. izdal razpis (str. 37, 38 prepisa zaslišanja, list. št. 139, 140). Glede na to, da je obe priči za zaslišanje predlagala tožeča stranka in da je A. A. izrecno izpovedal, da bodo pred odločitvijo o ustreznosti rešitve njega poklicali, če je projektna rešitev tožene stranke primerna in da jo bo tedaj potrdil, višje sodišče ne sledi pritožbeni navedbi, da je A. A. lahko zgolj preveril, če bi predlagana rešitev tožene stranke ustrezala potrebam B.

8Dejstev, ki se odkrijejo v dokaznem postopku, sodišče ne sme upoštevati, če jih nobena od strank ni navajala. Stranke so tiste, ki so dolžne in upravičene priskrbeti ustrezno trditveno podlago zahtevka, in zgolj okoliščina, da se neko dejstvo mimo navedb strank odkrije v dokaznem postopku, strank ne odvezuje omenjene odgovornosti.² Sodišče prve stopnje ni moglo samo presojati dopustnosti v dokaznem postopku ugotovljene vsebine dogovora in dejansko opravljenih storitev A. A., saj glede slednje ni imelo ustrezne trditvene podlage pravdnih strank. Predmet dokazovanja je bilo (le), ali je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o svetovanju A. A. toženi stranki v postopkih prijave na razpise družbe B., ali je bil tak dogovor dopusten in ali je A. A. svetovalne storitve za toženo stranko tudi izvedel, saj so bila vsa navedena dejstva (med drugim) za toženo stranko sporna.

9V situaciji, ko pa dejstvo, ki se je mimo navedb strank odkrilo v dokaznem postopku, neposredno negira odločilne navedbe stranke, seveda ni mogoče uporabiti pravila, da se takšno dejstvo ne sme upoštevati. Ravno za tak primer gre v obravnavani zadevi: v dokaznem postopku, pri čemer višje sodišče znova poudarja, da je zaslišanje A. A. in D. D. predlagala sama tožeča stranka, se je izkazalo, da je bila vsebina dogovora med pravdnima strankama pravzaprav posredovanje A. A. pri B., da je bila tožena stranka z njeno projektno rešitvijo izbrana na njihovem razpisu in ne zatrjevano svetovanje toženi stranki, v zvezi s čimer sta bila navedeni zaslišanji sicer predlagani, vendar sta zaslišana izpovedala drugače. Ugotovljena vsebina dogovora in vsebina opravljenih storitev A. A. torej že sama po sebi ovrže trditvi tožeče stranke, da je bil sklenjen dogovor za svetovanje v postopkih prijave na razpise B. ter da je A. A. storitve svetovanja toženi stranki tudi opravil.

10Navedena ugotovitev ob upoštevanju trditvene podlage tožeče stranke vodi tako zgolj v zaključek, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega dogovora, niti izvedbe zatrjevanih storitev, kar je oboje ugovarjala tudi tožena stranka. Nadaljnja presoja dopustnosti dejansko ugotovljenega dogovora kot del presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni dopustna. Za dopustnost te presoje bi morala tožeča stranka predložiti ustrezno trditveno podlago, pa je ni, kar je v pritožbi tudi sama priznala. Tega ne bi mogel sanirati niti institut materialnega procesnega vodstva. Jasno stališče pravne teorije in sodne prakse je, da sodišče ne sme iti tako daleč, da bi v okviru materialno procesnega vodstva strankama dajalo pobudo, da podajata nove navedbe, ki ne le dopolnjujejo že podane, temveč jih celo negirajo.³ Prav do takšne situacije pa bi prišlo, če bi se tožeči stranki konkretno dopuščalo podajati (naknadne) navedbe o vsebini dogovora, ki bi negirale prvotno podane.

11Na podlagi dejstva, da dokazni postopek ni potrdil navedbe tožeče stranke, da je bil sklenjen dogovor o svetovanju A. A. toženi stranki, niti navedbe, da je A. A. te storitve tudi izvedel, se tožbeni zahtevek izkaže za neutemeljenega, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa za pravilno, četudi z drugačnimi razlogi. Ostala v pritožbi izpostavljena vprašanja pa so se izkazala za pravno neodločilna in se višje sodišče do njih ne bo nadalje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Zoper odločitev o stroških postopka se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi; glede na pravilnost odločitve o glavni terjatvi višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

13Upoštevajoč vse navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 1.625 točk za odgovor na pritožbo in 26,25 točk materialnih stroškov (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupno 1.651,25 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 1.208,72 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Tožeča stranka je priznala dejstvo, da je bil A. A. v času, ko naj bi izvajal zatrjevane svetovalne storitve, zaposlen v družbi B., ni pa bil član poslovodstva ali vodilni delavec.
² Galič A., Wedam Lukić D., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 69.
³ Sodba VSRS II Ips 432/2011 z dne 25. 9. 2014 in Betteto N., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 587.