VSC Sklep II Kp 49190/2014

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obdolženi A. A. naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške v skupnem znesku 856,31 EUR.

2Zoper navedeni sklep se je pritožila obdolženka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskimi razlogi v 2. točki izpodbijanega sklepa, kjer so podrobno navedene vročitve vabil in drugih sodnih pisanj, ki jih obdolženi A. A. ni bilo mogoče vročiti drugače, kot po pooblaščenih vročevalcih. V zvezi s tem pa so nastali stroški v skupni višini 856,31 EUR, glede katerih ni dvoma, da jih je obdolženka povzročila po svoji krivdi zaradi nesprejemanja sodnih pisanj, poslanih po pošti. Vsega tega obdolženka v vloženi pritožbi ne problematizira. Iz sicer obsežne, vendar dokaj nerazumljive vsebine pritožbe, dejansko ni mogoče razbrati kaj več kot to, zoper katero sodno odločbo je pritožba vložena, navedbe pritožnice, ki sama sebe imenuje pravna oseba, da v obravnavanem času ni imela registriranega prebivališča (v zasebni korporaciji) Republiki Sloveniji ter, da ″iz obrazložitve ni nobenega neposrednega dokaza kdo, kaj, kje, komu, zakaj, s kakšnim namenom, pri komu, za koga … je bila listina vročena″.

5Res je, da se je obsojenka med postopkom leta 2017 odjavila iz naslova stalnega prebivališča T., vendar je v Sloveniji, sicer neprijavljeno, še vedno prebivala, kar izhaja iz vseh poročil vročevalcev. Zato dejstvo, da obdolženka v Republiki Sloveniji ni prijavila stalnega ali začasnega prebivališča, za ugotovitev o krivdno povzročenih stroških v zvezi z vročanjem sodnih pisanj, ni relevantno.

6V nasprotju z navedbami pritožnice, pa ni nobenega dvoma, da je že v omenjeni 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem jasno navedeno, zakaj je bilo potrebno sodna pisanja vročati po detektivih ter kdo, kjer in kdaj je obdolženki pisanje vročil. Zato razlogi izpodbijanega sklepa v smeri navedenih pritožbenih očitkov niso pomanjkljivi, s tem pa tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na kar obdolženka očitno meri.

7Sodišče druge stopnje pa je izpodbijani sklep preizkusilo tudi po uradni dolžnosti, v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP. Pri tem ni zaznalo nobenih nepravilnosti, zaradi česar je pritožbo obdolženke zavrnilo kot neutemeljeno.