VSRS Sklep II Kp 48957/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Kp 48957/2022 z dne 1. 3. 2023 po sedmem odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ugotovilo, da je pri A. A. še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz, kot je zapisal, vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da Vrhovno sodišče sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi ali da ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP neposredno ni navedel, Vrhovno sodišče pa je po vsebini pritožbene obrazložitve ugotovilo, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pravi namreč, da je sklep glede zakonskih pogojev, ki morajo pri priporu biti izpolnjeni, povsem neobrazložen, s čemer je bilo v danem primeru poseženo še v obdolženčevo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava). Razen tega so ugotovitve višjega sodišča o nespremenjenih okoliščinah na obdolženčevi strani, nemožnost preživljanja ter neogibnost pripora zmotne. Prvo dejstvo je samodejna posledica, ki izhaja iz narave pripora, medtem ko se obdolženi preživlja s posojanjem denarja in prodajo železa. Glede na to, in ob ustrezni izvedbi pa je ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti s hišnim priporom.

5Čeprav razlogi višjega sodišča o izpolnjenosti pogojev za obdolženčev pripor niso obširni, je z njimi v 3. do 7. točki obrazložitve sklepa povedano bistvo. Obdolženec je storitev kaznivega dejanja priznal, kar potrjuje utemeljenost suma, ponovitvena nevarnost pa je obrazložena s konkretnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, ki jih Vrhovno sodišče zaradi razumljivosti razlogov ne bo znova povzemalo. Enako velja za neogibnost pripora, ki lahko izhaja že iz stopnje ponovitvene nevarnosti, o kateri se je višje sodišče v razlogih sklepa posebej izjavilo, kot se je izjavilo o sorazmernosti pripora, ki niti po trajanju ni bila presežena. Stanje stvari je torej nasprotno od zatrjevanega v pritožbeni obrazložitvi in ji Vrhovno sodišče po ugotovljenem v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter navedeno kršitvijo pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni sledilo.

6Pritožnikovo izhodišče, po katerem okoliščine v zvezi s priporom, med njegovim prestajanjem ne morejo biti spremenjene zaradi samega odvzema prostosti, je napačno. Že zato, ker v nasprotnem v zakonu ne bi bilo določeno vsakokratno preizkušanje pripornih razlogov z možnostjo odprave pripora ali njegovo nadomestitvijo, s katerim od milejših ukrepov za odpravo predhodno ugotovljenih nevarnosti iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Pomembno je tudi, da v pritožbeni obrazložitvi zatrjevana obdolženčeva gmotna preskrbljenost s sposobnostjo preživljanja ni združljiva s premoženjsko naravo kaznivih dejanj, ki bi jih naj obdolženi storil in je po višjem sodišču pravilno ugotovljena eksistencialna negotovost, ko mora obdolženec preživljati še mladoletne otroke, tista okoliščina, ki dodatno utemeljuje uporabo najintenzivnejšega ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti. Hišni pripor, za katerega se v tej zvezi zavzema pritožnik, čeprav organizacijsko tehnično izvedljiv, ne daje enako učinkovitega zagotovila in pripora niti po oceni Vrhovnega sodišča ne more nadomestiti.

7Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).