UPRS Sodba I U 401/2022-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) na podlagi 5. člena Uredbe o izvajanju uredbe EU o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov (v nadaljevanju Uredba) odločila, da se do pravnomočne odločitve sodišča zaseže 87.535 kosov oziroma 24.437 kg energetske pijače A., katere deklarant oziroma imetnik je družba B., d. d., ...

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ 24. 9. 2021 blago zadržal zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine imetnika blagovne znamke A. Imetnik blaga, družba B., d. d., je obvestilo o začasnem zadržanju prejela 27. 9. 2021, zastopnik imetnika pravice pa 28. 9. 2021. Družba B., d. d. se je v imenu lastnika blaga izjasnila o naravi blaga in nasprotovala njegovemu uničenju. Imetnica pravice intelektualne lastnine, tj. družba A. GmbH iz ..., je znotraj zakonskega roka vložila tožbo za zaščito svojih pravic na ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine v skladu s tretjim odstavkom 23. člena Uredbe (EU) 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 6. 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) 1383/2003 (v nadaljevanju Uredba 608/2013).

3Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnilo.¹ Zavrnilo je tožničin ugovor napačne uporabe materialnega prava. Trditev, da gre za originalno blago avstrijskega proizvajalca A. GmbH, ne pomeni, da gre za blago, ki je bilo proizvedeno s soglasjem imetnika pravica oziroma, da gre za blago, ki je bilo s strani osebe, ki jo je za proizvodnjo določene količine blaga pooblastil imetnik pravice, proizvedeno v večji količini. Blago, ki je proizvedeno s soglasjem imetnika pravice, namreč proizvaja njegov pooblaščeni proizvajalec in ne imetnik pravice sam. Takšne trditve pa tožnica v postopku ni podala. Glede na trditveno podlago (da gre za originalno blago proizvajalca A. GmbH) je torej organ pravilno postopal po določbah Uredbe 608/2013. Izpodbijana odločba je bila izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki se je vodil v skladu s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar omogoča hitro zaščito pravic intelektualne lastnine. Zato zaslišanje stranke ni bilo potrebno. Sum kršitve pravice intelektualne lastnine je izredno nizka stopnja verjetnosti, podan pa je že z obstojem odločbe imetnika pravice o blagovni znamki EU. Navedena odločba, katere imetnica je avstrijska družba, je bila podlaga za ukrepanje carinskega organ za vsako blago z oznako A., ker iz dokumentov, ki so blago spremljali, ni bilo razvidno, da je njegov lastnik imetnik pravice po navedeni odločbi. V postopku je bila tudi v zadostni meri zagotovljena kontradiktornost. Prvostopenjski organ je namreč deklaranta in tožnico v dopisu z dne 24. 9. 2021 obvestil o vseh pravno relevantnih dejstvih (katero blago je zadržal, na kakšni pravni podlagi in kaj je bil razlog za njegovo odločanje).

4Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločitev iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Nasprotuje uporabi Uredbe 608/2013 za obravnavani primer in se sklicuje na peti odstavek 1. člena in 6. točko preambule. Zaseženo blago je namreč originalno, saj je bilo proizvedeno s strani imetnika blagovne znamke A., to pa pomeni, da je bilo blago v smislu Uredbe 608/2013 proizvedeno s soglasjem imetnika blagovne znamke. Toženka po mnenju tožnice neupravičeno razlikuje med originalnimi proizvodi, proizvedenimi s strani imetnika pravice, in proizvodi, proizvedenimi s soglasjem imetnika pravice. Ko pa gre za originalne proizvode, Uredbe 608/2013 ni mogoče uporabiti. Z razlikovanjem med različnimi vrstami originalnih proizvodov je toženka posegla v tožničino pravico do enakega varstva pravic. Prvostopenjski organ v obvestilu o zadržanju blaga ni pojasnil, s čim utemeljuje sum, da naj bi blago kršilo pravice intelektualne lastnine, niti ni pojasnil, katere določene pravice intelektualne lastnine naj bi bile kršene. Izpodbijana odločba grobo posega v pravice lastnika in imetnika blaga, saj je v času trajanja sodnega postopka lastniku onemogočeno, da bi blago prodal na trgu. Taka odločba mora biti zato temeljito obrazložena, v nasprotnem primeru je kršena pravica iz 22. člena Ustave. Upravni organ se tudi ni opredelil do tožničinih navedb, ki jih je podala v vlogi, v kateri je nasprotovala uničenju z dne 30. 9. 2021. Gre za arbitrarno ravnanje organa, ki je brez kontradiktornega postopka z enostranskim aktom zadržal originalno blago. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da jo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, v vsakem primeru pa zahteva povrnitev stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločitve. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Dodatno utemeljuje pravilnost uporabe materialnega prava in svoje stališče, da je izpodbijana odločba, izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ustrezno obrazložena.

6Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri stališču, da davčni organ ne bi smel uporabiti Uredbe 608/2013. Drugačna razlaga pa zahteva predložitev zadeve Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v predhodno odločanje. Z navedeno vlogo je tožnica tudi umaknila dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice in se odpovedala pravici do glavne obravnave.

K I. točki izreka

7Tožba ni utemeljena.

8Na podlagi 17. člena Uredbe 608/2013 carinski organi prekinejo prepustitev blaga ali ga zadržijo, če prepoznajo blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravic intelektualne lastnine. Carinski organ uradno obvesti deklaranta ali imetnika blaga o prekinitvi prepustitve blaga ali o njegovem zadržanju v enem dnevu od te prekinitve ali zadržanja. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ na podlagi utemeljenih indicev posumil, da blago, ki je pod carinskim nadzorom, krši pravice intelektualne lastnine, zato je prekinil carinski postopek prepustitve blaga, o čemer je obvestil družbo B., d. d. v imenu tožnice in avstrijsko družbo A. GmbH, imetnico blagovne znamke A. Slednja je v predpisanem roku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo na ugotovitev kršitve pravice intelektualne lastnine. Tožnica pa je v predmetnem postopku, enako kot sedaj v tožbi, zatrjevala, da pravice intelektualne lastnine avstrijske družbe niso kršene, saj gre za originalno blago, ki ga je proizvedla družba A. GmbH v Avstriji. Tožnica je blago kupila v Turčiji in ga z ladjo pripeljala v Slovenijo, kjer se je pričel carinski postopek.

9Po presoji sodišča tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Prvostopenjski organ je svojo odločitev pravilno oprl na določbe Uredbe 608/2013, saj dejanski stan iz petega odstavka 1. člena in 6. točke preambule navedene uredbe ni izpolnjen. Napačno je namreč po presoji sodišča tožničino stališče, da ni mogoče razlikovati med originalnimi proizvodi, proizvedenimi s strani imetnika pravice, in proizvodi, proizvedenimi s soglasjem imetnika pravice, ter da besedna zveza „proizvedeno s soglasjem imetnika pravice“ upošteva tudi originalne proizvode, ki jih je proizvedel imetnik pravice sam. Gre za dve različni dejanski in pravni situaciji, kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, na njene razloge pa se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. Tožnica namreč ves čas postopka zatrjuje in dokazuje, da gre v obravnavanem primeru za originalno blago (za katerega soglasja avstrijske družbe nima) in ne za blago, za katerega je dal soglasje imetnik pravice industrijske lastnine. Razlaga navedenih določb Uredbe 608/2013 ni nelogična, niti ne gre za to, da bi toženka neupravičeno razlikovala med različnimi vrstami originalnih oziroma pristnih proizvodov, kot trdi tožnica.

10Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori kršitve pravil postopka. Tožnica je bila z obvestilom o prekinitvi postopka prepustitve blaga v carinski postopek seznanjena tako z razlogi kot s pravno podlago za ukrepanje carinskega organa. Obveščena je bila tudi o obstoju odločbe AT420000805482014, izdane družbi A. GmbH. Navedena dejstva med strankama niso sporna. Tudi po presoji sodišča sklicevanje na odločbo AT420000508482014 v korist imetnice te odločbe zadostuje za sum prvostopenjskega organa in njegovo ukrepanje, tj. prekinitev postopka in zaseg blaga. Odločba prvostopenjskega organa, dopolnjena z obrazložitvijo pritožbenega organa, je po presoji sodišča ustrezno obrazložena in izpolnjuje standard obrazloženosti ter jo je mogoče preizkusiti. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave posledično ni podana, niti ni organ postopal arbitrarno. Na podlagi odločbe AT420000508482014 je zadostno izkazan sum kršitve pravic intelektualne lastnine, ki je nalagal prvostopenjskemu organu, da predmetno blago zaseže. Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ, pa predmetni postopek ni namenjen temu, da bi se z gotovostjo ugotavljalo, ali gre res za originalno blago oziroma je bila kršena pravica intelektualne lastnine družbe A. GmbH. Temu je namenjen pravdni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Carinski organi namreč niso pristojni odločati o sami pravici intelektualne lastnine, njihovo ukrepanje v zvezi z blagom pa je odloženo do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča o tožbenem zahtevku zaradi kršitve pravic. Glede na obseg oziroma predmet tega postopka je bila kontradiktornost v postopku ustrezno vzpostavljena z obvestilom o prekinitvi postopka prepustitve blaga v carinski postopek, v zvezi s katerim se je tožnica pisno izjavila (glej izjavo z dne 1. 10. 2021).

11Tožničin ugovor, da prvostopenjski organ ni ustrezno obrazložil razlogov za obstoj suma kršitve pravic intelektualne lastnine je glede na zgoraj navedeno neutemeljen. Res gre pri zasegu blaga za poseg v pravice stranke, kar pa po sebi še ne pomeni, da je poseg nesorazmeren. Kot že pojasnjeno, se z zasegom blaga varujejo tudi (ali predvsem) pravice imetnice blagovne znamke EU. Iz spremljajočih dokumentov, s katerimi je razpolagal prvostopenjski organ, pa ni bilo razvidno, da bi bila tožnica imetnica blagovne znamke (tožnica tega tudi ne trdi), zato je bil organ dolžan ukrepati v zvezi z vsakim blagom, ki nosi oznako A.

12Po presoji sodišča je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, podane pa niso niti očitane kršitve ustavnih pravic in procesne kršitve. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13Sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za postavitev predhodnega vprašanja SEU glede razlage petega odstavka 1. člena v povezavi s 6. točko preambule Uredbe 608/2013. Po presoji sodišča so navedene določbe dovolj jasne, da njihova dodatna razlaga glede na okoliščine konkretne zadeve ni potrebna.

14Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta se ji obe stranki postopka pisno odpovedali (279. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

15Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Z isto odločbo je bila zavrnjena tudi pritožba deklaranta družbe B., d. d.