VSK Sodba in sklep I Cp 348/2022

I. Pritožbi se delno ugodi ter sodba sodišča prve stopnje delno tako spremeni, da se pod točko I izreka znesek 917,00 EUR nadomesti z zneskom 4.917,00 EUR, znesek 857,00 EUR pa z zneskom 4.857,00 EUR, pod točko II izreka pa se sodba glede zavrnitve zahtevka za plačilo premoženjske škode v znesku 1.305,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

v preostalem izpodbijanem a nerazveljavljenem in nespremenjenem obsegu se pritožba zavrne in sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. S sklepom je vzelo umik tožbe za plačilo 36.324,00 EUR in 510,00 EUR na znanje ter v tem delu postopek ustavilo. S sodbo pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino v višini 917,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 857,00 EUR od 7.1.2016 dalje do plačila in od zneska 60,00 EUR od 5.6.2018 dalje do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške.

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge, izpodbija zavrnilni del sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, le podrejeno sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožnik je bil udeležen v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, ki se je z vso hitrostjo zaletel v stoječi osebni avtomobil, katerega voznik je bil tožnik, ki je tedaj s svojim vozilom čakal, da zavije v levo. Trčenje je bilo silovito, osebno vozilo tožnika je odbilo kar nekaj metrov naprej. Tega sodišče nikjer ne navede, le suhoparno navede, da je prišlo do trčenja. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Sodišče bi moralo upoštevati določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po katerem prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za skaženost in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Sodišče ni upoštevalo navedenih zakonskih določil in je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče navaja, da se je pri ugotovitvah glede nepremoženjske škode oprlo na izvedensko mnenje izvedene ustanove Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v Ljubljani, ki je svoje mnenje podala pisno dne 15.9.2020 in ga tudi pisno dopolnila dne 18.1.2021, poleg tega pa je sodišče izvedenca prof. dr. A. A. in prof. dr. B. B. tudi zaslišalo. Sodišče je oprlo odločitev na oceno pisnega mnenja z dopolnitvijo, ne pa tudi na oceno ustne dopolnitve. Če bi to storilo, bi bili zaključki drugačni. Izvedenca priznavata arbitrarno odgovornost 50 %, mnenje ni strokovno in objektivno, izvedenca nista upoštevala vse predane in sodno prevedene dokumentacije, povzela sta le njen slovenski del in to le za leto 2015 in polovico leta 2016, druge pa ne, predvsem ne glede rehabilitacijskega procesa zdravljenja vse do septembra leta 2020. Izvedenca sta ob zaslišanju ugotovitve bistveno spremenila, poleg tega sta sama določila katero dokumentacijo bosta pregledala in do katerega datuma, to sta potrdila ob zaslišanju. To je neobjektivno in nestrokovno. Svojo oceno posledic pri tožniku sta v velikem dvomu predpisala v 50 % prometni nezgodi in 50 % bolezni kot sodno prakso. Ko je bil izvedenec prof. dr. B. B. na naroku zaslišan, je povedal, da je bil tožnik nesposoben za delo dobre tri mesece, to je do 19.8.20215. Prav tako je razmejil oceno stopnje 1 od 5 – 24 %, okrnjenost tožnika je ocenil med 10 in 12 %. Prof. dr. A. A. pa je zaslišan pojasnil, da pri tožniku ni bilo mogoče ugotoviti, da bi mu posttravmatska stresna motnja nastala zaradi nastanka prometne nezgode, ker je prej ni bilo mogoče zaslediti. Nastala je okvirno mesec dni po obravnavanem dogodku in je trajala okvirno pol leta, za tem je nastopilo delno izboljšanje. Prav tako v nadaljevanju izvedenec opiše, da so težave nastopile po tem in so delno v povezavi z rezidualnimi simptomi posttravmatske stresne motnje, ki jih je mogoče ugotoviti tudi ob osebnem pregledu preiskovanca, sicer pa so druge psihične težave, ki so pozneje opisane, ob ponovnem poslabšanju psihičnega stanja in so v vzročni zvezi s samim obravnavanim škodnim dogodkom. Je pa izvedenec na zaslišanju izpostavil, da gre pri tožniku za čustveno stanje, strah, ki ima realno osnovo, gre za prisoten blag strah v povezavi z zdravstvenim stanjem in ga je mogoče povezati z obravnavanim škodnim dogodkom. Izvedenec je povedal tudi, da je tožnik lahko doživljal strah za izid zdravljenja, kar je opredelil in podal tudi intenziteto. Povedal je tudi, da je tožnik utrpel primarni strah zaradi izida zdravljenja. Prav tako je povedal, da je okrnjenost funkcioniranja in doživljanje duševnih bolečin zaradi okrnjenosti funkcioniranja preiskovanca na različnih področjih, podana izključno v povezavi z obravnavanim škodnim dogodkom.

4Tožnika je nezgoda, oziroma njene posledice, zelo prizadela. Sedaj je invalid, mora uporabljani palico, je duševno trpel, hodil k psihiatru, je drug človek. Zase težko poskrbi. Meni, da bi bila pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 20.000,00 EUR in ne 5.000,00 EUR kot mu je priznalo sodišče. Prenizka je tudi odškodnina za strah v višini 900,00 EUR, glede na ugotovitve prof. dr. A. A., da je tožnik doživljal tako primarni kot sekundarni strah. Pravična odškodnina bi bila 4.500,00 EUR, kar je tožnik tudi zahteval. Podcenjene so tudi tožnikove duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sam je izpovedal, da je po končanem zdravljenju, ki niti ni v celoti končano, drug človek in nesposoben za delo. Ima težave v življenju. To sta povedala tudi partnerica C. C. in oče Č. Č. Tega sodišče ne oceni. Preveliko težo da ugotovitvam izvedencev. Ni pa upoštevalo sodišče navedbe zaslišanega sodnega izvedenca prof. dr. A. A., ki je razdelil oceno stopnje okrnjenosti tožnika med 10 in 12 %. Odškodnina v višini 1.000,00 EUR je bistveno prenizka, tožniku bi šlo 52,000,00 EUR kot je to zahteval.

5Tožnik graja zavrnitev zahtevka za plačilo rente. Pred nezgodo je tožnik delal, zaradi posledic nezgode je utrpel poškodbe in za delo ni več sposoben. Potrdila delodajalca, da je odpuščen zaradi prometne nesreče, nima. Če nezgode ne bi bilo, bi bil še danes zaposlen za poln delavni čas pri dotedanjem delodajalcu. Prilaga kopijo delovne pogodbe, ki izkazuje zaposlitev za nedoločen polni delovni čas. Opozarja še na odločbo avstrijskega ZPIZ, da je upokojen. Zato je predlagal določitev izvedenca finančne stroke, ki bi ocenil skupen znesek manj prejete plače od dneva prometne nezgode do upokojitve. Izračunal bi tudi znesek rente. Izvedenec prof. dr. A. A. je jasno pojasnil na zaslišanju, da je pri tožniku podana posttravmatska motnja, to je psihično vplivalo na sposobnost tožnika. Nesposoben je za vsakršno delo, kar izkazuje odločba avstrijskega ZPIZ. Sodišče bi tožniku moralo priznati tudi stroške zdravljenja. To, da je slovenski državljan, ne pogojuje, da se ne sme zdraviti v tujini in poiskati zanj hitrejših in boljših pogojev za morebitno okrevanje in zdravljenje po nastalih poškodbah v obravnavani prometni nesreči. Tožnik ima osebnega zdravnika v Sloveniji izključno samo za dostopanje do zdravstvene oskrbe in kartoteke, torej dokumentacije in ni nosilec pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji, ampak ima zdravstveno zavarovanje sklenjeno v Avstriji že odkar ima službo v Avstriji. Po zakonu ima pravico imeti sklenjeno zdravstveno zavarovanje v Avstriji, tega sodišče ni preverilo in je izdalo sodbo "na pamet", brez utemeljitev in ustreznih preverjanj. Zato ni pravilno odločilo in ni priznalo vseh tožnikovih stroškov zdravljenja, predvsem ne tistih, ki jih je imel z zdravljenjem v Avstriji z navedbo, da bi se lahko zdravil v Sloveniji. To je nepravilno, kajti tožnik je bil v času prometne nezgode zaposlen v Avstriji, in mu zdravljenje tudi pripada v Avstriji. Odločitev sodišča je v nasprotju z ustreznimi evropskimi konvencijami, ki omogočajo zdravljenje državljanom Evrope tam, kjer so zaposleni. Odločitev, ki jo je sodišče sprejelo na podlagi drugega odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ocenilo stroške na 60,00 EUR, ni pravilna. Gre za bistveno prenizek znesek. Ko sodišče ni imenovalo izvedenca, je kršilo prvi odstavek 286.b člena ZPP.

6Pritožba je delno utemeljena.

7Prvostopenjsko sodišče je navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilne pravne razloge, ko je pojasnilo, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja ovrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v primerljivih primerih iz sodne prakse. To je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je le ta nujni pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin v ustreznih razmerjih.

8Sodišče je odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete. Oba izvedenca, ki sta mnenje izdelala, to je prof. dr. A. A. specialist psihiater in prof. dr. B. B., specialist travmatolog, sta bila tudi zaslišana. Pisno in ustno dopolnjeno izvedensko mnenje je izdelano na podlagi pregleda celotne relevantne in razpoložljive medicinske dokumentacije za tožnika. To je razvidno iz vsebine samega izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je bila pregledana tudi dokumentacija, ki se nanaša na zdravljenje v Avstriji (npr. točka III izvedenskega mnenja), kjer je povzeta tudi tuja dokumentacija glede zdravljenja. Povzete so tudi listine, ki se nanašajo na obdobje po letu 2016. Tudi ob zaslišanju je npr. izvedenec prof. dr. B. B., specialist travmatolog, ocenil dokumentacijo glede zdravljenja v tujini in zaključil, da ne osnovne diagnostične preiskave ne nadaljnje, niti po letu dni, niti izvidi specialistov iz Avstrije, ne izkazujejo posttravmatskih sprememb v vratni hrbtenici. Pojasnil je še, da se nadaljnja dokumentacija glede zdravljenja npr. do leta 2020 ne nanaša na zdravljenje posledic iz obravnavane nezgode, zato očitek pritožbe, da izvedenca nista bila objektivna zato, ker nista preučila nadaljnje dokumentacije glede tožnikovega zdravljenja do leta 2020, ni utemeljen. Poleg tega so trditve o neupoštevanju določene dokumentacije splošne, da konkreten odgovor niti mogoč ni. Pritožnik odločitev graja tudi zato, ker trdi, da sodišče ni upoštevalo spremenjenega mnenja izvedencev ob zaslišanju. Tudi temu očitku ni pritrditi. Ko je bil prof. dr. B. B., specialist travmatolog, zaslišan, je povedal, da je zdravljenje trajalo okrog (in ne dobrih) tri mesece, do 19.8.2015, kar pa je sodišče že upoštevalo (npr. točka 10 sodbe).

9Sodišče je ocenilo izvedensko mnenje, zaslišalo tudi tožnika in priče ter dokazno oceno gradilo na oceni zbranih dokazov. Ugotovljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (tudi upoštevaje, da se je približno mesec dni po dogodku pojavila posttravmatska stresna motnja, katere simptomi so izveneli šele po pol leta in je tožnik potreboval tedaj tudi pomoč psihiatra) dajejo podlago za presojo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR, tako v subjektivnem kot tudi v objektivnem smislu, primerljiva je tudi z višino odškodnin, odmerjenih v podobnih primerih.

10Sodišče je za prestani strah odmerilo odškodnino v višini 900,00 EUR. Primarni hud strah je tožnik trpel nekaj trenutkov, primarni zmernejši strah en dan, za tem pa blag strah za izid zdravljenja. Sodišče prve stopnje je povzelo potek nezgode, ko je prišlo do naleta in močnega sunka od zadaj. Po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina v višini 900,00 EUR, upoštevaje intenzivnost in trajanje strahu, ki ga je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom utrpel tožnik, ustrezna.

11Glede tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je izvedenec res ob zaslišanju stopnjo tožnikove okrnjenosti ocenil med 10 in 12 %, v pisnem mnenju pa v širšem razponu, med 5 in 24 %. Ta matematična ocena je lahko v pomoč pri presoji prizadetosti, zaradi katere oškodovanec trpi. Izvedenca sta kot trajno posledico ugotovila rezidualne simptome posttravmatske stresne motnje, ki jih tožnik še vedno trpi in je pričakovati, da jih bo trpel tudi v prihodnje ter vplivajo na njegovo funkcioniranje, posebej, ko se pojavljajo spomini na sam obravnavani škodni dogodek. Gre za blag strah, ki ga je v celoti povezati z obravnavanim škodnim dogodkom. Oceno okvare prizadetosti je dr. A. A. podal s stopnjo 1, tožnikovo funkcioniranje na več področjih je blago okrnjeno. Ni pa ta omejitev taka, da ne bi bil sposoben za pridobitno delo. Te objektivno ugotovljene okoliščine konkretnega primera nosijo pretežno težo v primerjavi z matematično izraženo oceno čustvene okrnjenosti. Te ugotovitve temeljijo predvsem na oceni izvedenskega mnenja (tudi ustnega) in so bile podlaga za prisojo odškodnine za to obliko škode. Pritožnik očita sodišču, da bi moralo dati pri ugotavljanju trajnih posledic večjo težo čustveni izpovedbi tožnika, ki je med drugim povedal, da je čustveno prizadet, saj hodi s pomočjo opore, vendar te težave niso v vzročni zvezi z dogodkom. Izvedenec prof. dr. A. A. je poudaril, da so v izvedenskem mnenju opisane težave, ki so trajnega značaja, povezane z anksioznostjo, vzrok teh težav je predmetna prometna nezgoda. Če je dejanska okrnjenost oškodovanca morebiti večja od blage, pa je povezana z drugimi dejavniki, organskimi vzroki, ne pa s škodnim dogodkom. Tudi izvedenec dr. B. B. je bil jasen. Drugih težav, ki jih navaja oškodovanec, ni mogoče povezovati s poškodbami, ki jih je utrpel v škodnem dogodku. Zaključil je tudi, da fizičnih omejitev (pomembnih) niso ugotovili. To je korektno povzelo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko je zaključilo, da je tožnik ob nezgodi sicer utrpel tudi lažjo nihajno poškodbo vratne hrbtenice, ki pa ni pustila trajnih posledic v funkcionalnem smislu.

12Vendar po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče vseh odločilnih okoliščin primera ni v zadostni meri ustrezno ovrednotilo, ni upoštevalo po eni strani tožnikove relativne mladosti, po drugi pa tudi ne, da se povečana anksioznost, ki za tožnika predstavlja sicer blago omejitev, pojavlja na več pomembnih področjih tožnikovega življenja, to je pri učenju in razumevanju, pri medosebnih stikih in odnosih, pri življenju v skupnosti in družbi. Tako stanje pa bo pričakovano trajno. Primerna odškodnina bi po oceni pritožbenega sodišča znašala 5.000,00 in ne le 1.000,00 EUR. Tudi celokupna odškodnina v višini 10.900,00 EUR bi, glede na ugotovljeno intenzivnost, trajanje utrpelih in bodočih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, bila primerno umeščena v okvir odškodnin za primerljive primere.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo:

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni izkazal izgube dohodka za čas zdravljenja, saj ni izkazal, da bi bil zaposlen za nedoločen čas oziroma tudi ne, da bi zaposlitev izgubil zaradi prometne nezgode. Pritožnik te zaključke graja. Meni, da je dokazano, da je bil v delovnem razmerju za poln delovni čas vse do prometne nezgode 5.6.2015 (navaja, da v ta namen prilaga kopijo delovne pogodbe, a podatki spisa tega ne dokazujejo – pa tudi sicer bi bil tak dokaz prepozen – 337. člen ZPP). Ustreznega potrdila delodajalca pa nima. Dokazal pa je tudi, da je upokojen.

14S temi posplošenimi trditvami zaključka prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti. Če ima v mislih potrdilo o invalidski pokojnini, v prilogi A67, kar je predložil tekom postopka, s sedmo pripravljalno vlogo, to potrdilo tega, kar trdi tožnik, kdaj je izgubil zaposlitev in da je vzrok temu škodni dogodek, ne dokazuje. Ta listina ne dokazuje niti tega, da je zaradi nezgode prišlo do delovne nesposobnosti in posledično upokojitve, kar trdi v pritožbi tožnik. Da zaradi izkazanih posledic nezgode tožnik ni delovno nesposoben, pa je bilo ugotovljeno v tem postopku z oceno dokaza, mnenja izvedencev, zato je tudi odločitev, da do rente ni upravičen, pravilna.

15Utemeljena pa je pritožba, ko graja odločitev sodišča prve stopnje, ki (razen v znesku 60,00 EUR) ni priznalo tožniku stroškov, ki jih je imel predvsem z vožnjami na določene zdravniške preglede oziroma za zdravljenje. Kot razlog je navedlo, da ni videti ovir, da bi si tožnik zagotovil zdravstveno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Ob tem pa je še splošno navedlo, da ni upoštevalo neprevedenih računov. Povzelo je še, da se je tožnik prostovoljno odločil, da se bo po lastni oceni, zaradi kvalitetnejših zdravstvenih storitev, raje zdravil v tujini, in zaključilo, da bi bili, če bi se zdravil v Republiki Sloveniji, stroški nižji. Tem razlogom ni pritrditi, glede na to, da je tožnik že v prvi pripravljalni vlogi, po ugovoru toženke v tej smeri (da je slovenski državljan, prebiva v Republiki Sloveniji in se zato domneva, da ima zdravstveno zavarovanje urejeno v Republiki Sloveniji) pojasnil, da si je zaradi zaposlitve v Republiki Avstriji tam zagotovil osebnega zdravnika, ki ga je tudi obravnaval v času prometne nezgode in po njej. Kako je imel tožnik v času nezgode urejeno zdravstveno zavarovanje, kje je imel osebnega zdravnika in posledično katera upravičenja bi iz tega naslova imel, tudi v povezavi z oceno, ali so stroški v zvezi z zdravljenjem povečani tudi na račun daljših relacij, utemeljeni, sodišče ni ugotavljalo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje neraziskano, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo ter zavrnilni del sodbe glede plačila še 1.305,34 EUR z obrestmi razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti te pomanjkljivosti, saj celoten sklop dejstev v zvezi s temi stroški, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, ni ocenjen, prav tako ne bo s tem kršena strankina pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je sodišče določene dokaze že izvedlo, zaslišan je bil tudi že tožnik, poleg tega bo z vrnitvijo zadeve pred sodiščem prve stopnje strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in pravica do pravnega sredstva. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje presodi trditve tako ene kot druge stranke, oceni zbrane dokaze kot mu veleva 8. člen ZPP ter v okviru materialnopravnih pravil odloči, ali so bili stroški pritožnika zaradi zdravljenja, tudi v tujini, upravičeni. O tem naj poda jasne in razumljive razloge, da bo možen preizkus.

16Pritožbeno sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi delno ugodilo in sodbo glede odškodnine za nematerialno škodo delno spremenilo tako, da se pod točko I izreka znesek 917,00 EUR nadomesti z zneskom 4.917,00 EUR, znesek 857,00 EUR pa z zneskom 4.857,00 EUR (od zneska odškodnine za nematerialno škodo 10.900,00 EUR je treba odšteti že plačani revalorizirani znesek odškodnine, ki na dan sodbe prve stopnje znaša 6.043,00 EUR), v preostalem izpodbijanem a nerazveljavljenem in nespremenjenem obsegu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen, peta alineja 358. člena in prvi odstavek 354. člena ZPP). V posledici delne razveljavitve sodbe je pritožbene stroške pridržalo za končno odločbo, v stroškovno odločbo glede stroškov, nastalih do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji, pa pritožbeno sodišče ni poseglo, saj je, glede na postavljeni zahtevek, uspeh tožnika v postopku še vedno neznaten (154. in 165. člen ZPP).