VSM Sklep I Cp 884/2022

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da ji tožena stranka (v nadaljevanju toženec) plača znesek 63.254,85 EUR neupravičenih izplačil z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2014 do plačila (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 5.415,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri čemer se v nadaljevanju povzema bistvo pritožbe: navaja, da je zoper toženca kot obdolženega tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja pranja denarja in sicer, da je v času od 18. 4. 2007 do 22. 7. 2011 na Ptuju prikril izvor denarnih sredstev v skupni višini 63.254,85 EUR s tem, da je iz TRR-ja tožeče stranke na svoja dva TRR prejel 31 nakazil denarnih zneskov, skupaj 63.254,85 EUR, pri čemer je vedel, da zaposleni na Občini A. B. B. za izvršena nakazila iz sredstev občine ni imel dejanske in pravne podlage, saj toženec za občino v zvezi s prejetimi nakazili ni opravil nobene storitve ali izdobavil blaga. Tožencu je bila pred Okrožnim sodiščem na Ptuju dne 27. 11. 2019 izrečena oprostilna sodba, ki je pravnomočna. Tožnica je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pot pravde. V nadaljevanju očita, da je pravno naziranje prvostopnega sodišča glede odločitve o ugovoru zastaranja napačno. Pojasnjuje čas in vsebino priglasitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, od priglasitve dne 21. 4. 2014 do dne 27. 11. 2019, ko je kazensko sodišče pod točko III izreka sodbe navedlo, da se po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovanec - tožnica s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Bilo je pretrgano zastaranje za nakazila, ki so predmet tožbenega zahtevka. Sklicuje se na 102. člen ZKP, na judikate Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat pojasnilo, da ima pretrganje zastaranje kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, da se ne bi primerilo, da bi odškodninski zahtevek zastaral prej preden bi bil končan kazenski postopek. Opozarja, da je pravdo tožnica začela v treh mesecih od pravnomočnosti kazenske zadeve. V nadaljevanju pritožbe obširno graja zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala, da so podane predpostavke odškodninske odgovornosti.

3Toženec v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru zastaranja, ker je zaključilo, da s premoženjskopravnim zahtevkom, ki ga je tožnica vložila dne 21. 1. 2014 v kazenski zadevi I Kpr 57267/2017, zastaranje ni bilo pretrgano in zato tožnica z obravnavano tožbo, vloženo dne 26. 8. 2020, ni pravočasno uveljavljala plačilo odškodninske terjatve. Premoženjskopravni zahtevek, ki ga je tožnica postavila v kazenskem postopku, glede na argumentacijo sodišča prve stopnje nima zadostne vsebine: iz njega ne izhaja koliko odškodnine tožnica zahteva konkretno od toženca niti na kakšni podlagi. Sodišče prve stopnje je posledično presojalo ugovor zastaranja z uporabo določbe 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zaključilo, da je glede na to, da je bilo zadnje zatrjevano neopravičeno nakazilo izvršeno 22. 7. 2011, zastarala še zadnja terjatev iz naslova neopravičeno izvršenih nakazil, dne 22. 7. 2016 in ker je tožnica tožbo vložila šele 26. 8. 2020 je vtoževana terjatev v celoti zastarana in je iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrnilo.

6Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa, ki mu ga nalaga določba 350. člena ZPP ter pritožbeno uveljavljenih razlogov ugotavlja, da je sodišče o ugovoru zastaranja presodilo materialno pravno zmotno.

O ugovoru zastaranja:

7Sodišče prve stopnje v točki 6 kot nesporno ugotavlja, da se je zaradi zatrjevanega škodnega dogodka (neopravičeno izvršena nakazila s strani B. B. iz TRR tožnice na dva TRR toženca v obdobju od 2007 do 2011 oziroma od 2008 do 2010) pred naslovnim sodiščem zoper toženca vodil kazenski postopek, ki se je pravnomočno končal z oprostilno sodbo izdano dne 27. 11. 2019, ki je postala pravnomočna 27. 5. 2020. Toženec je bil oproščen obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja pranja denarja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Oškodovanka - tožnica je bila s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 84.090,45 EUR napotena na pravdo.

8Sicer ni sporno, da je tožnica priglasila premoženjskopravno terjatev dne 21. 4. 2014 v kazensko preiskovalni zadevi, ki se je takrat vodil zoper toženca ter še tri obdolžene ter navedla: "Po dosedanjih podatkih je bilo z dejanjem B. B. iz proračuna odtujeno skupaj 200.594,98 EUR. Od zgoraj navedenega zneska je občina od B. B. na podlagi pravnomočne sodbe že izterjala 61.200,00 EUR, tako, da znaša njen premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku sedaj 139.394.98 EUR. V kolikor se bo tekom kazenskem postopka izkazalo, da je znesek odtujenega denarja drugačen, od do sedaj priglašenega premoženjsko pravnega zahtevka, bo občina ustrezno prilagodila premoženjskopravni zahtevek." Kasneje je 21. 1. 2015, glede na obtožnico modificirala premoženjskopravni zahtevek in navedla "zahtevek glede na obtožnico znaša 115.540,00 EUR, kar je razlika med celotno škodo in od B. B. že izterjanega zneska 61.200,00 EUR." Nadalje je 27. 10. 2015 v kazenskem postopku glede priglašenega premoženjskopravnega zahtevka navedla: "glede na to, da so vsi obtoženci razen C.C. (toženec v obravnavani zadevi) priznali krivdo na predobravnavnih narokih, priglašam premoženjskopravni zahtevek v znesku 108.015,00 EUR". Temu je dodala, da gre zgolj za modifikacijo zahtevka z dne 21. 1. 2014. Ker toženec ni sklenil sporazuma o priznanju krivde, se je kazenski postopek zoper njega izločil in vodil posebej pod I K 57267/2012. Dne 27. 11. 2019 je Okrožno sodišče na Ptuju razsodilo, da se toženec oprosti obtožbe ter tožnico napotilo s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 84.090,00 EUR na pravdo.

9Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je tožnica vložila premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku, kar je storila dne 21. 1. 2014, v okviru subjektivnega triletnega roka od ugotovitve nastanka škode (352. člen OZ). Iz podatkov spisa izhaja, da je občina za neopravičena nakazila na toženčev račun izvedela v avgustu 2011 in ovadbo podala 31. 8. 2011, kar posledično pomeni, da je triletni zastaralni rok potekel avgusta 2014.

10V skladu z določbo 365. člena OZ¹ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. V konkretnem primeru je treba presoditi ali premoženjskopravni zahtevek vložen v kazenskem postopku ustreza pojmu "drugega upnikovega dejanja pred sodiščem", ki ima za posledico pretrganje zastaranja. Do pretrganja torej privede dejanje upnika, ki je storjeno z namenom, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev. Kot izhaja tudi iz sodne prakse je odločilen namen upnika in ne formalna popolnost takšnega dejanja, v smislu vsebovanja vseh elementov civilnega delikta². Iz priložene kazenske zadeve, ki je tekla zoper toženca kot obdolženca, je sodišče v kazenski sodbi I K 57267/2012 z dne 25. 3. 2019, na podlagi 105. člena ZKP, odločilo tudi o premoženjskopravnem zahtevku naslovljenem zoper C.C. (toženec). Ta kazenska sodba je bila sicer kasneje razveljavljena, potrjuje pa namen tožnice kot oškodovanke izterjati terjatev zoper toženca kot povzročitelja škode. Tožnica je v nadaljevanju istega postopka, na naroku dne 27. 11. 2019, navedla, da vztraja pri priglašenem premoženjsko pravnem zahtevku, Okrožno sodišče na Ptuju pa jo je s sodbo I K 57267/2012 z dne 27. 11. 2019 - točka III. izreka sodbe – napotilo na pravdo.

11Zakon o kazenskem postopku na več mestih (členi 241, 285.č in 319 ZKP) govori o uveljavljanju, podajanju oziroma priglasitvi premoženjskopravnega zahtevka. Slednje utemeljuje zaključek, da so formalne in vsebinske zahteve, ki jih mora premoženjskopravni zahtevek vsebovati, da bi bil sposoben obravnave v kazenskem postopku ohlapnejše³ kot to predvideva ZPP za vložitev tožbe. Vrhovno sodišče se je že opredelilo, da je še toliko manj bistveno vprašanje "formalne popolnosti" premoženjskopravnega zahtevka pri presoji pretrganja zastaranja. Tako je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je bilo npr. zastaranje pretrgano z vložitvijo nepopolne tožbe, ki niti ni vsebovala tožbenega predloga⁴.

12Zato, po materialno pravni presoji sodišča druge stopnje, izkazuje premoženjskopravni zahtevek, v katerem je tožnica najprej dne 21. 4. 2014 priglasila premoženjskopravno terjatev v kazensko preiskovalni zadevi, ki se je takrat vodila zoper toženca ter še tri obdolžene in uveljavljala skupni znesek odtujenega denarja iz občinskega proračuna, v višini 200.594,98 EUR in ki ga je v kazenskem postopku, ki se je vodil le še zoper toženca, nazadnje modificirala z zneskom 84.090,00 EUR in za katerega je trdila, da jo je toženec oškodoval⁵, namen upnika, da bi se pred sodiščem ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev in narekuje uporabo določbe 365. člena OZ o pretrganju zastaranja. Ker je bila obravnavana tožba vložena v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe⁶, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku⁷.

13Zaradi materialno pravno zmotnega zaključka, da je tožbeni zahtevek zastaral, se sodišče prve stopnje ni opredelilo do drugih bistvenih navedb pravdnih strank, ni skrbno ocenilo izvedenih dokazov ter ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ki so relevantna za presojo obstoja vseh elementov odškodninskega delikta. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo treba že iz tega razloga razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V točki 10 obrazložitve je sodišče sicer navedlo, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi v primeru, če terjatev ne bi bila zastarana, ker niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sledilo je namreč stališču toženca, „da je bila vzročna zveza pretrgana, s tem, ko je toženec denar, ki ga je dobil nakazanega, dvignil in predal B. B.“. Protipravnosti toženčevega ravnanja, ni presojalo. Ta se zatrjuje s tem, da je toženec vedel, da za nakazila v skupnem znesku 63.254,85 EUR na njegova dva TRR, ni bilo pravne podlage, saj v okviru svoje dopolnilne dejavnosti v obdobju od 18. 4. 2007 do 22. 7. 2011 za občino ni opravil storitev oziroma nalog, ki bi nakazila opravičevala ter, da je vedel, da je B. B., zaposlen pri tožnici, ta denar nakazoval s tožničinega računa in je zato s svojim ravnanjem skupaj z B. B. oškodoval tožnico. Kakšen je bil dogovor med njima, lahko vpliva le na njune medsebojne zahtevke. Glede na podane trditve in izvedene dokaze bo moralo sodišče prve stopnje najprej podati oceno protipravnosti očitanega ravnanja toženca. Zapolniti bo moralo pravni standard protipravnega ravnanja za konkreten življenjski primer, ali je očitano ravnanje toženca, kateri je „posodil“ občinskemu uslužbencu svoj tekoči račun, ker mu je verjel, da posluje zakonito“, pod merilom skrbnosti povprečne odrasle osebe. Pravnomočno je bilo razsojeno, da je B. B. izvršil večje število neupravičenih transakcij denarnih sredstev iz računa občine na toženčeva TRR. S tem je res neposredno povzročil protipravno stanje. A zgolj navedbe in dokazi, da je toženec ves ta denar dvignil s svojega računa ter ga izročil B. B., še ne omogočajo zaključka, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno oziroma, kot je to presodilo sodišče prve stopnje, „da zato manjka vzročna zveza“. Nasprotno, vloga toženca je bila ključna, saj je prav on bil tisti, ki je omogočil pravnomočno obsojenemu B. B. storitev nadaljevanih kaznivih dejanj, v dolgem časovnem obdobju (18. 4. 2007 do 22. 7. 2011 po zatrjevanih v tožbi) in v skupno visokem znesku zahtevanih 63.254,85 EUR. Ker je torej prav toženec tista oseba, katerega ravnanje je bil nenadomestljiv pogoj za storitev kaznivega dejanja B. B. je jasno, da argument sodišča prve stopnje o neobstoju vzročne zveze ni pravilen. V tej zadevi je že zgolj z uporabo ekvivalenčne teorije vzročnosti (ki ima lastnost t.i. negativnega filtra, ki izključuje vzroke, brez katerih posledica sploh ne bi mogla nastati) jasno, da je ravnanje toženca bilo pravno upošteven vzrok (sprejemanje in izročanje denarja), brez katerega prepovedana posledica (že navedena kazniva dejanja B. B.) ni mogla nastati. Sodišče druge stopnje pri tem še izrecno opozarja, da civilno sodišče ni vezano na kazensko oprostilno sodbo zoper toženca, saj ne gre za predhodno vprašanje (13. in 14. člen ZPP). Že ti dejanski in pravni elementi presoje močno omajejo vrednotenje sodišča prve stopnje, ki je pri odločanju izhajalo tudi iz napačne materialnopravne podlage. Prezrte so namreč ostale določbe 186. člena OZ, ki urejajo različne položaje večih povezanih oseb pri povzročanju škode. Ob tem, ko ravnanje toženca sploh ni sporno (dejstva o načinu sprejemanja in izročanja denarja) in je ugotovljena tudi višina škode, za odgovornost (krivdno) pa zadošča že oblika malomarnosti, odločitev o (ne)obstoju odškodninske obveznosti toženca ne bi smela biti zahtevno vprašanje.

14Sodišče druge stopnje zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo obravnavo, ker kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj bi se s tem, ko bi se večina pravno relevantnih dejstev prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankam odvzela pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije). Izvedba pritožbene obravnave ter ponovitev dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem bi bilo bistveno bolj zamudno od sprejete rešitve, zato je razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.

15Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.

¹ Določba 365. člena OZ: Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.
² Sodba VS RS II Ips 25/2014 z dne 29. 10. 2015.
³ Določba 105. člena ZKP določa kako lahko kazensko sodišče odloči o premoženjskopravnem zahtevku: oškodovancu lahko premoženjskopravni zahtevek v celoti prisodi, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. Če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti zadevno razsojo napoti sodišče oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom. Iz tega izhaja, da zavrženje premoženjskopravnega zahtevka zaradi formalnih pomanjkljivosti ali zaradi nezadostne opredeljenosti, ni predvideno.
⁴ II Ips 16/2014 z dne 9. 4. 2014, enako stališče tudi VSC sodba Cp 298/2021 z dne 23. 9. 2021.
⁵ Zaslišanje takratnega župana A.A. v I K 57267/2012 – na list. št. 1.069 ter napotitev na pravdo v sodbi I K 57267/2012 z dne 27. 11. 2019 okrožnega sodišča na Ptuju - točka III. izreka sodbe.
⁶ Drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 367. člena OZ.
⁷ Drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 367. člena OZ.