UPRS Sodba I U 424/2020-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila dohodnino za leto 2017 v znesku 937,02 EUR ter mu naložila v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 360,22 EUR, ki znaša 576,80 EUR.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil ugovor zoper informativni izračun dohodnine, nakar je prvostopenjski davčni organ preveril navedbe tožnika ter mu na podlagi zbranih podatkov odmeril dohodnino v znesku, ki sledi iz izreka odločbe. Tožnik je v letu 2017 prejel dohodke iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto oziroma več preteklih let, zato mu je bila od neto letne davčne osnove odmerjena dohodnina po posebej izračunani povprečni individualni stopnji, skladno s prvim odstavkom 120. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Tožniku je bil 17. 11. 2017 izplačan bruto znesek 9.841,55 EUR s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS). Dohodek je ZZZS izplačal na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani IX Ps 1747/2016 z dne 12. 5. 2017. Po tej sodbi je bil tožnik upravičen do nadomestila plače po prenehanju delovnega razmerja iz razloga poškodbe pri delu za obdobje od 1. 1. 2015 do 17. 12. 2015. Na račun vračila zneska 6.507,80 EUR Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) v letu 2018, ki se nanaša na neupravičeno prejeta nadomestila za brezposelnost v letu 2015, pa je ZRSZ spremenil podatke za odmero dohodnine za leto 2015.

3Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno, s čimer je potrdila odločitev prvostopenjskega davčnega organa, da se celotno izplačani znesek nadomestila za bolniški stalež, izplačan na podlagi sodbe, vključi v davčno osnovo za letno odmero dohodnine 2017. Na podlagi 6. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 se za dohodek iz delovnega razmerja štejejo tudi nadomestila in drugi dohodki iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanje in obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in za starševsko varstvo, ki jih prejmejo fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, kmetje, družbeniki družb in druge osebe, ki niso v delovnem razmerju. Dohodek je bil tožniku s strani ZZZS sicer res izplačan za leto 2015 in ne za leto 2017, vendar pa 15. člen ZDoh-2 določa, da se z dohodnino obdavčijo dohodki v tistem letu, ko so izplačani fizični osebi. Se pa v takšnih primerih, ko je dohodek zavezancem v davčnem letu izplačan na podlagi sodne odločbe za pretekla leta, uporabi institut povprečenja. V 120. členu ZDoh-2 je določeno, da se zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove po posebej izračunani povprečni individualni stopnji. Gre za izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine, katerega namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine. Tožniku od dohodka, ki ga je prejel s strani ZZZS, ni mogoče zgolj odšteti vračila ZRSZ, saj gre za dva različna dohodka, prejeta iz različnih naslovov. Dohodek ZRSZ je bil tožniku upoštevan pri obdavčitvi v letu 2015, zaradi česar je treba tudi vračilo upoštevati pri tem dohodku v letu 2015.

4Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je bil od 1. 10. 2014 do 31. 12. 2014 za določen čas zaposlen pri podjetju A., d.o.o. kot prodajalec - mesar v trgovini. Na delovnem mestu se je okužil z leptospirozo in bil 13. 12. 2014 sprejet v bolnišnico, zaradi hudih posledic pa napoten na invalidsko komisijo. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in pridobil je pravico do invalidske pokojnine od 19. 11. 2015 dalje. ZZZS je dne 14. 1. 2015 izdal odločbo, s katero je odločil, da je tožnik od 1. 1. 2015 do 30. 1. 2015 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 31. 1. 2015 dalje pa naj bi bolniški stalež ne bil več podan. Navedena odločba je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča IX Ps 1747/2016 z dne 12. 5. 2017 odpravljena. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 1. 1. 2015 do vključno 17. 12. 2015. Ker je ZZZS priznal tožniku začasno nezmožnost za delo le za čas do 31. 1. 2015, se je tožnik prijavil na ZRSZ, ki mu je v letu 2015 izplačal nadomestilo za čas brezposelnosti v skupni višini 6.507,80 EUR. Navedeni znesek je prvostopenjski davčni organ upošteval pri izračunu dohodnine za leto 2015. Ko je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča pravnomočna, mu je ZZZS izdal odločbo, da je upravičen do nadomestila plače po prenehanju delovnega razmerja za obdobje od 1. 2. 2015 do 17. 12. 2015 v znesku 9.841,55 EUR. S strani ZRSZ pa je prejel zahtevek na vračilo nadomestila za čas brezposelnosti v znesku 6.507,80 EUR, ki ga je prejel v letu 2015. Nadomestilo plače, ki mu ga je v letu 2017 izplačal ZZZS, predstavlja dohodek, do katerega je bil tožnik upravičen že v letu 2015. Zato meni, da bi moral prvostopenjski davčni organ na novo odmeriti dohodnino kvečjemu za leto 2015 in k že izplačanemu dohodku iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti v znesku 6.507,80 EUR prišteti razliko med tem zneskom in v letu 2017 izplačanim nadomestilom plače po prenehanju delovnega razmerja s strani ZZZS v višini 9.841,55 EUR. Drži, da sta bili odpravljeni odločbi ZZZS in ZRSZ ter posledično s strani ZZZS izdana nova odločba, s katero je bilo tožniku priznano upravičenje do nadomestila plače za obdobje od 1. 2.2015 do 17. 12. 2015, s strani ZRSZ pa vložen zahtevek na vračilo preveč izplačanih sredstev denarnega nadomestila. Vendar je s tem prišlo le do spremembe pravne podlage za izplačilo, ni pa zaradi tega v letu 2015 pri tožniku nastalo nobeno novo premoženje, ki bi ga lahko obdavčili v smislu ZDoh-2 v letu 2017. Novo premoženje oz. dodaten dohodek predstavlja le razlika med zneskoma obeh nadomestil, tj. znesek 3.334,75 EUR bruto. Zato bi morala toženka že za leto 2015 upoštevati kot tožnikov dohodek celoten znesek nadomestila, ki mu je bil s strani ZZZS izplačan šele leta 2017. Nikakor pa ne bi smela celotnega dohodka, izplačanega v letu 2017, šteti kot dohodek za to leto. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, vztraja pri dosedanjih razlogih in predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožba ni utemeljena.

7V predmetni zadevi med strankama ni sporna višina izplačanega nadomestila, tj. 9.841,56 EUR bruto. Med strankama tudi ni sporno, da je bilo nadomestilo s strani ZZZS za čas bolniške odsotnosti za leto 2015 na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča tožniku izplačano 17. 11. 2017. Sporno je, ali je davčni organ znesek 9.841,56 EUR pravilno upošteval pri odmeri dohodnine za leto 2017. Tožnik namreč meni, da bi moral davčni organ na novo odmeriti dohodnino za leto 2015 in k že izplačanemu nadomestilu za čas brezposelnosti v znesku 6.507,80 EUR v letu 2015 prišteti razliko med tem zneskom in v letu 2017 izplačanim nadomestilom za bolniški stalež v višini 9.841,56 EUR.

8V 15. členu ZDoh-2 je navedeno, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu, to je vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni z ZDoh-2 določeno drugače, pri čemer se za dohodek šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je izplačan oziroma prejet. Iz navedenega torej izhaja, da je dohodnina davek od dohodkov fizičnih oseb, pridobljenih v posameznem koledarskem letu. Ker je z zakonom določeno časovno obdobje, v okviru katerega se obdavčujejo dohodki fizične osebe, je treba jasno določiti tudi pravila, po katerih se določa vštevanje posameznega dohodka v posamezno koledarsko leto. Splošno pravilo za vštevanje dohodkov fizičnih oseb je, da se dohodek šteje za pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet, torej prevladuje pravilo izplačila dohodka, razen če ni z zakonom drugače določeno (peti odstavek 15. člena ZDoh-2).

9Drži navedba tožnika, da v obravnavanem primeru nadomestilo plače po prenehanju delovnega razmerja iz razloga poškodbe pri delu, izplačano s strani ZZZS, predstavlja dohodek, do katerega je bil tožnik upravičen že v letu 2015. Navedeno izhaja iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani IX Ps 1747/2016 z dne 12. 5. 2017. Vendar prejetega nadomestila plače ni mogoče upoštevati pri odmeri dohodnine za leto 2015, kot to zmotno meni tožnik. Kot izhaja iz 15. člena ZDoh-2, se dohodek obdavči v davčnem obdobju, v katerem je bil dejansko prejet (v smislu izplačan), kar pa je bilo v primeru tožnika v letu 2017. Zato je prvostopenjski davčni organ znesek 9.841,56 EUR pravilno upošteval pri odmeri dohodnine za leto 2017. Za primere, ko je dohodek zavezancem v davčnem letu izplačan na podlagi sodne odločbe za pretekla leta, ZDoh-2 narekuje uporabo instituta povprečenja, ki predstavlja ugodnost posebnega načina ugotavljanja letne davčne osnove, kar je v obravnavanem primeru prvostopenjski davčni organ tudi upošteval. S tem je bila dosežena ublažitev progresije dohodninske lestvice.

10V zvezi z navedbo tožnika, da bi moral davčni organ zaradi prejetega nadomestila plače po prenehanju delovnega razmerja iz razloga poškodbe pri delu v letu 2017 in zahtevka ZRSZ na vračilo preveč izplačanih sredstev denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, na novo odmeriti zgolj dohodnino za leto 2015, sodišče prav tako pritrjuje prvostopenjskemu davčnemu organu, da se zgolj vračilo nadomestila za čas brezposelnosti upošteva z zmanjšanjem davčne osnove za letno odmero dohodnine za leto 2015. Iz zgoraj navedenih razlogov pa v tem letu ni mogoče v davčno osnovo za letno odmero dohodnine vključiti zneska 9.841,55 EUR.

11Ker so torej tožbeni ugovori neutemeljeni in ker nepravilnosti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, sodišče ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

12Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se tako tožnik kot toženka glavni obravnavi pisno odpovedala.

14Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 424/2020-12 z dne 24. 11. 2022.