VSRS Sodba VIII Ips 38/2022

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 678,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, stroške odgovora na revizijo pa krije sama.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 3.650,24 EUR odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017 do plačila ter mu povrne stroške postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in navedeno sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek v višini 3.650,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017 do plačila ter tožniku naložilo, da toženki povrne stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka, sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 111/2022 z dne 15. 9. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi onemogočenega tedenskega počitka.

4Tožnik v reviziji v navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo nadpovprečno obrazloženo sodbo, medtem ko sodba sodišča druge stopnje ni razumljiva. Kot poveljnik na misiji ni mogel izrabiti nobenega dneva tedenskega počitka. Naloge je opisal po vsebini in časovno. Sodišče prve stopnje je tem navedbam sledilo, sodišče druge stopnje pa jih je napačno označilo za preveč pavšalne. Zmotno je zaključilo, da na sporne dneve ni opravljal dela in je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Pri tem se je neustrezno sklicevalo na primere iz sodne prakse. Tožnik vztraja, da dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, utemeljujejo zaključek, da je tožnik na sporne dneve opravljal delo (poveljniške dolžnosti, organizacija, sestanki, poročanje, priprave na naloge, nadzor vojakov), zaradi česar je treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

5Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

K prvemu revizijskemu vprašanju

8Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka na misiji v tujini od 31. 10. 2014 do 29. 4. 2015. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi (ki je bila usmerjena predvsem v ugotovljeno dejansko stanje) ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v zavrnilno. Pri tem je zavrnilo pritožbene očitke o postopkovni kršitvi glede oblikovanja dokazne ocene (8. člena ZPP). Izrecno se je strinjalo z izpodbijano dokazno oceno in pojasnilo, da je sodišče prve stopnje korektno in pravilno povzelo vsebino izpovedi in drugih izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Presodilo pa je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP).

9Kljub strinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem (glede katerega je bistven zaključek, da je tožnik na dneve, ko naj bi imel tedenski očitek, opravljal delo) je sodišče druge stopnje navedlo razloge, ki tega ne potrjujejo. Iz obrazložitve izhaja, da je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, poudarilo pa je svojo presojo, da vsebina in narava tožnikovih nalog ne utemeljuje materialnopravnega zaključka, da je toženka kršila 156. člen ZDR-1 oziroma 97.f člen ZObr, ki določata pravico do tedenskega počitka. Ta obrazložitev ni nerazumljiva in nejasna do te mere, da ne bi omogočala ustreznega preizkusa pravilnosti odločitve. Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.¹

K drugemu revizijskemu vprašanju

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik poveljnik sedmih vojakov in te odgovornosti ni mogel prenesti na koga drugega. Ni šlo za samovoljno opravljanje nalog. Imel je številne vsakodnevne obveznosti. Kot poveljnik je bil odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje nalog, kar je vključevalo organizacijo, načrtovanje nalog, nadziranje podrejenih in poročanje podrejenim o naloženih nalogah in nadrejenim o izvršenih nalogah. Jutranje priprave na nalogo z vodjo skupine so bile v trajanju približno ene ure. O izvedeni nalogi je tožnik poročal nadrejenim. Tudi tožniku je podrejeni poročal vsak dan v trajanju od pol ure do ene ure. Bili so še drugi sestanki v zvezi z odrejenimi nalogami s strani tožniku nadrejenega poveljnika voda v trajanju od 20 min do ure in pol. Tožnik je vsebino sestankov prenašal pripadnikom svojega oddelka. Ti redni sestanki so pomenili izvajanje konkretnih delovnih obveznosti. Bili so formalizirani, organizirani in obvezni. Tožnik je izvajal še večerne obhode in nadzor nad vojaki. Po zaključku sodišča prve stopnje je bil obseg tožnikovih delovnih obveznosti tolikšen, da mu tedenski počitek ni mogel biti zagotovljen.

11Sodišče druge stopnje je ob soglašanju z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje svojo odločitev oprlo na to, da so bile ugotovitve sodišča prve stopnje o obveznostih tožnika, ki so povezane z opravljanjem poveljniške dolžnosti pavšalne, da ne omogočajo zaključka, da je njegovo delo preseglo obseg standardnih opravil in bilo potrebno ravno na dan predvidenega tedenskega počitka. Glede sestankov je izhajalo iz tega, da je bistveno, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina, vendar sodišča prve stopnje ni ugotovilo okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je imel tožnik vsak dan formalne, posebej organizirane in dlje časa trajajoče sestanke ter da tožnik tega ni niti zatrjeval. Enako je navedlo tudi za poročanje nadrejenim in podrejenim pripadnikom, poleg tega pa naj bi sodišče prve stopnje izvajanje teh nalog ugotovilo zgolj pogojno – če so imeli podrejeni pripadniki naslednji dan delovno nalogo.

12Zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da izvajanje poveljniške dolžnosti ni presegalo standardnih opravil, ki jih terja režim bivanja in dela na misiji in da so bile ugotovitve sodišča prve stopnje pavšalne. Položaj tožnika je namreč (glede na jasne in konkretne dejanske ugotovitve) zahteval opravljanje nalog, ki jih ta ni mogel prenesti na druge, kot poveljnik pa je bil odgovoren do podrejenih in nadrejenih. To je vključevalo redne sestanke, „ki jih ni mogel opustiti niti v času, ko mu je bil namenjen tedenski počitek“ oziroma „ko naj bi bil sicer prost.“ Sodišče prve stopnje je tudi dovolj konkretno obrazložilo, da je šlo, če upoštevamo vsa opravila skupaj - sestanke s nadrejenimi in podrejenimi, poročanje o izvedenih nalogah, dodeljevanje nalog podrejenim in team leaderju, nadzor in skrb za podrejene, večerno kontrolo prisotnosti – za poseg v njegovo pravico do počitka. Zato vključevanje nekega standarda opravil, ki naj ne bi bil dosežen (ob tem, da sodišče druge stopnje nekega pričakovanega standarda niti ni opredelilo), sploh ne more biti relevantno za presojo o tem, kar je za odločitev bistveno – ali mu je bil tedenski počitek zagotovljen ali ne.

13Neutemeljena je nadaljnja presoja sodišča druge stopnje, da ni mogoč zaključek, da so bile navedene naloge potrebne prav na dan predvidenega počitka. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje (glej gornje povzemanje le teh) namreč izhaja, da je te naloge moral opraviti prav oziroma tudi na dan predvidenega počitka.

14Glede sestankov se je sodišče druge stopnje ob uvodni obrazložitvi bistvenih izhodišč za presojo sicer pravilno sklicevalo na stališče iz treh odločb vrhovnega sodišča (VIII Ips 11/2019, VIII Ips 40/2020, VIII Ips 51/2020), vendar pa gre za stališče, ki ga je sodišče prve stopnje povsem ustrezno upoštevalo in tudi ugotovilo, da je imel tožnik vsak dan sestanke, mesto sestankov, trajanje sestankov (njihova skupna dolžina ni bila zanemarljiva) in tudi, da so bili sestanki obvezni. Tudi navedba sodišča druge stopnje, da sestanki in poročanja niso bili konkretno zatrjevani in ugotovljeni, ne drži, saj je tožnik vsakodnevne naloge, vključno z raznimi sestanki, konkretno opredelil že v tožbi, kasneje tudi v pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2021, o njih pa je tudi izpovedal. Enako velja za napačno presojo sodišča druge stopnje glede poročanje nadrejenim in podrejenim pripadnikom, obenem pa tudi ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje izvajanje teh nalog ugotovilo zgolj pogojno. Ugotovitev sodišča prve stopnje je namreč jasna in nepogojna.

15Zato je sodišče prve stopnje tožniku, ki je na dneve, ko bi bil upravičen do tedenskega počitka, opravljal delo, utemeljeno priznalo odškodnino za premoženjsko škodo. Za delo na posamezen dan mu je prisodilo odškodnino v višini 8 ur (po 20,74 EUR, kar za 22 dni znaša 3.650,24 EUR), toženka pa v pritožbi odškodnini po višini niti ni nasprotovala.

16Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17V skladu z Odvetniško tarifo je tožniku priznalo še naslednje stroške pritožbenega in revizijskega postopka: za pritožbo 375 točk (kar z materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR), za predlog za dopustitev revizije 375 točk, za revizijo 450 točk, v kar se všteje 50 % stroškov predloga za dopustitev revizije, tako da je tožnikov strošek revizijskega postopka 637,50 točk (kar z materialnimi stroški in DDV znaša 398,75 EUR). Iz navedenega izhaja, da mu je toženka dolžna povrniti 678,75 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, stroške odgovora na revizijo pa krije sama (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

18Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.