VSL Sodba I Cpg 554/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 838,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo (I.), da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 52.683,60 EUR s pripadki in (II.) tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.712,96 EUR s pripadki.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v utemeljitev svoje odločitve navedlo, da je tožeča stranka obračunala dolg tožene stranke po posameznih pogodbah o leasingu in o tem predložila tudi jasne in prepričljive listinske dokaze. Na njihovi podlagi je ugotovilo, da dolg znaša toliko, kot je v tožbi zatrjevala tožeča stranka. Glede višine že plačanih obveznosti je upoštevalo navedbe tožeče stranke in predložene dokaze (cesijske pogodbe, list. št. 13-15) o že plačanih obveznostih. Pri tem je ugotovilo, da navedene cesijske pogodbe ne podpirajo navedb tožene stranke o med strankama in družbo sklenjenem tripartitnem dogovoru, po katerem naj bi bil z odkupom vozil dolg tožene stranke do tožeče v celoti poravnan.

6Pritožnica (kot tudi že tekom postopka na prvi stopnji tudi v pritožbi ponovno) navaja, da je bil med tožečo stranko, toženo in družbo A. d. d. sklenjen „tripartitni dogovor“ o povratnem odkupu vozil (štirih vozil, ki so bila predmet leasinga) s strani družbe A. d. d. od tožeče stranke, ki je bil v celoti realiziran. Na njegovi podlagi je tožeča stranka vozila po izteku leasinga prodala (nazaj) družbi A. d. d., ki je (po izteku leasinga) tožeči stranki vozila tudi plačala. Trdi, da zato tožeči stranki ničesar več ne dolguje.

7Ni utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka obveznosti iz leasing pogodb plačevala sproti. Pojasnilo je namreč, da je glede že plačanih obveznosti upoštevalo navedbe tožeče stranke, ki jim tožena stranka ni nasprotovala. Tudi višje sodišče ugotavlja, da je iz dopolnitve tožbe in iz priložene listinske dokumentacije jasno razvidno, da je tožeča stranka pri izračunu vtoževanega zneska upoštevala s strani tožene stranke plačane zneske. Kot je v dopolnitvi tožbe navedla tožeča stranka, cesijske pogodbe, ki jih je predložila tožena stranka, izkazujejo zgolj to, da je bila pri vsaki pogodbi odstopljena terjatev v znesku, ki je v njej naveden (182,77 EUR, 184,41 EUR, 159,70 EUR in 186,10 EUR). Te zneske pa je tožeča stranka pri vsaki pogodbi (pravilno) upoštevala kot plačilo.

8Res je, da je družba A. d. d. po končanem leasingu vsa štiri vozila od tožeče stranke tudi odkupila, kot to zatrjuje pritožnica, vendar iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila kupnina (ki izhaja iz cenitve, tožena stranka pa ne trdi, da so bila vozila prodana po ceni, višji od ocenjene) nižja od zadnjega obroka leasinga (skupaj s še preostalimi neplačanimi stroški leasinga), tožena stranka pa tudi ne trdi, da ima „tripartitni dogovor“ sam po sebi učinek izpolnitve njene (celotne) obveznosti do tožeče stranke. Niti tekom postopka niti v pritožbi tožena stranka namreč ni uspela pojasniti, kako naj bi zatrjevani „tripartitni dogovor“ vodil do ugotovitve, da je tožeči stranki poravnala celotno obveznost po pogodbah o leasingu.

9Tožena stranka je res že v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala, da se „v ta namen“ zaslišita B. B. in C. C. (v spornem obdobju oba zaposlena pri A. d. d., za toženo stranko sta urejala vso potrebno dokumentacijo v povezavi z opisanim pravno poslovnim razmerjem), prav tako pa tudi zakonita zastopnika tožene in tožeče stranke. Vendar o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, vsaka neizvedba predlaganih dokazov pa ni že sama po sebi procesna kršitev. Ker tožena stranka ni ničesar (konkretnega) trdila o vsebini prej navedenega pravnega razmerja, višje sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je zavrnilo predlagane dokaze.

10Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo navedb tožene stranke, podanih na prvem naroku za glavno obravnavo o tem, da bi tožeča stranka morala v tožbi navedene zneske „zastaviti na način, da bi obračunala vtoževano razliko od bruto zneska na bruto znesek“. Svojo odločitev o zavrnitvi izvedbe dokaza z izvedencem davčne stroke in izvedbe dokaza z mnenjem FURS-a, ker sta bila predlagana prepozno, je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo utemeljilo, višje sodišče pa se nanjo sklicuje in je v izogib ponavljanju ne povzema.

11Sodišče prve stopnje je tudi (dodatne) razloge glede tega, zakaj ni dopustilo dokaza z mnenjem FURS-a in dokaznega predloga za angažiranje izvedenca davčne stroke, prepričljivo in logično obrazložilo. Navedbe tožene stranke v tem delu so namreč povsem pavšalne. Tožena stranka tako ni specificirala, pri katerih postavkah tožbenega zahtevka bi morala tožeča stranka upoštevati neto oziroma bruto vrednost, kje ju je upoštevala napačno in kakšni (končni) zneski so po oceni tožene stranke pravilni. Tudi v zvezi s predloženim mnenjem FURS-a (po oceni višjega sodišča sploh ne gre za izvedensko mnenje o problematiki v konkretni zadevi, temveč le za navodilo uporabnikom za pravilno obračunavanje DDV) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ob predložitvi navedene listine ni konkretno utemeljila, katere navedbe naj bi s predloženim pravnim mnenjem utemeljevala. Tožena stranka bi morala (glede na obsežne obračune, ki jih je navajala tožeča stranka in obsežne priloge) svoje navedbe specificirati tako, da bi navedla, na katere konkretne zneske se nanašajo in s katerimi členi pogodbe so povezani. Iz istih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem davčne stroke.

12Pritožba trdi, da za presojo pravočasnosti dokaznih predlogov ni pravno pomembno, koliko, kdaj in zakaj so bili razpisani naroki preklicani. Višje sodišče ugotavlja, da je opis preklicevanja narokov sodišču prve stopnje služil (le) za utemeljitev, da tožena stranka ni izkoristila časa, ki ga je imela na voljo, in da so zato njena navajanja in predloženi dokazi na prvem naroku prepozni. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko pojasnilo, zakaj predlagani dokazi niso primerni: tožena stranka namreč ni postavila ustreznih trditev za izvedbo dokazov.

13Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Navedene stroške je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika in ob upoštevanju odvetniške tarife.