VSL Sklep II Cp 723/2023

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se osebo A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X. še najdalj do 3. 5. 2023.

2Zoper sklep se po odvetniku pritožuje pridržana oseba, ki predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni. Odločitev o trajanju zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom ni pravilna, ker je čas predolg. Glede na okoliščine primera gre za nesorazmeren ukrep in bi že s krajšim obdobjem zdravljenja dosegli ustrezno izboljšanje zdravstvenega stanja, zaradi česar oseba ne bi ogrožala sebe ali drugih oziroma ne bi ogrožala svojega zdravja ali zdravja drugih. Sodišče bi moralo v postopku pridobiti tudi izjavo staršev pridržane osebe, na podlagi katere bi lahko popolno ugotovilo dejansko stanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu s 53. členom Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu za svojo odločitev navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne. Glede pogojev iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr je na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke, ki je oprto na pregled osebe in na zdravstveno dokumentacijo, sodišče kot odločilno ugotovilo, da pri osebi obstoji duševna motnja (huda duševna bolezen, in sicer že vrsto let trajajoča paranoidna shizofrenija), in je prišlo do akutnega poslabšanja paranoidne oblike shizofrenije, hude in kronične duševne bolezni. V posledici duševne motnje in akutnega poslabšanja duševne bolezni je pri njej hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja njenega ravnanja (o čemer se je sodišče prepričalo tudi samo ob obisku osebe na oddelku pod posebnim nadzorom), do svojega stanja nima uvida. Pod vplivom opisanega bolezenskega stanja oseba hudo ogroža svoje zdravje, saj se je njena bolezen zaradi opuščanja terapije že kronificirala, nadaljnje nezdravljenje pa bi njeno stanje še dodatno poslabšalo, prihajalo bi do novih in nepovratnih sprememb v možganih, kar bi povzročilo, da bi bila njena bolezen vse težje dostopna zdravljenju in umirjanju bolezenskih simptomov. Brez zdravljenja bi se stopnjevala tudi blodnjava simptomatika z nanašalnimi vsebinami, predvsem do domačih, občutki ogroženosti ter dezorganizirano vedenje, kar bi vodilo v nove konflikte in vedenjske zaplete v domačem okolju. Sodišče je sledilo mnenju izvedenke, da oseba nujno potrebuje zdravljenje, ki ga je mogoče izvesti le na oddelku pod posebnim nadzorom (pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr), kjer je edino mogoče zagotoviti stalen nadzor, nadzorovano prejemanje in prilagajanje terapije in spremljanje njenega psihičnega stanja do umiritve bolezenske simptomatike. Milejše oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, ker oseba do svojega stanja nima uvida, do bolezni ni kritična oziroma jo celo zanika, prejemanje terapije zavrača in se ne zaveda potrebe po zdravljenju. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na odprtem oddelku, ambulantno zdravljenje in nadzorovana obravnava zahtevajo aktivno sodelovanje pacienta, česar pa oseba zaradi akutnega poslabšanja bolezni v tem trenutku ni sposobna, saj ne bi zmogla sodelovati in se držati predpisanih navodil.

6S strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje oseba izpodbija le s pavšalno navedbo, da bi bilo treba pridobiti tudi izjavo staršev, a neutemeljeno, saj je v konkretnem primeru sodišče na podlagi mnenja izvedenke utemeljeno ugotovilo, da oseba ogroža svoje zdravje, kot je natančno razvidno iz predhodne obrazložitve, teh ugotovitev pa pritožba ne izpodbija. Razlog za prisilno hospitalizacijo je torej v konkretnem primeru odklanjanje zdravljenja in ogrožanje zdravja pridržane osebe, pri kateri je prišlo do poslabšanja paranoidne oblike shizofrenije. V takem primeru je prisilna hospitalizacija dopustna, če je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera osebe v takšni meri, da nima sposobnosti oblikovati relevantne izjave volje glede svojega zdravljenja, kar je v konkretnem primeru ob že obrazloženem podano.

7Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba glede odločitve o trajanju zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenke utemeljeno odločilo, da se odredi zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za čas štirih tednov in so drugačne pavšalne navedbe, da gre glede na okoliščine primera za nesorazmeren ukrep in bi že s krajšim obdobjem zdravljenja dosegli ustrezno izboljšanje zdravstvenega stanja, zaradi česar oseba ne bi ogrožala sebe ali drugih oziroma ne bi ogrožala svojega zdravja ali zdravja drugih, neutemeljene. Sodišče je namreč ugotovilo, da oseba pred sprejemom predpisane terapije ni jemala, zato je treba ponovno uvesti in prilagoditi antipsihotično terapijo, ki potrebuje vsaj štiri tedne, da začne učinkovati. Cilj je, da se z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom psihotični in nanašalni simptomi umirijo vsaj do take mere, da bo oseba postala bolj kritična do svoje bolezni, da bo sprejela potrebo po terapiji in bo sposobna zdravljenje nadaljevati tudi v milejših oblikah zdravljenja. Da je tak čas primeren, pa izhaja tudi iz podatkov preteklih zdravljenj osebe v UPK. Končno pa je sodišče pravilno navedlo tudi, da gre pri vprašanju potrebne dobe pridržanja za čas zdravljenja za strokovno vprašanje, na katero odgovori izvedenec in tako je bilo tudi v konkretnem primeru.

8Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).