VSL Sklep II Cp 116/2023

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 19.889,67 EUR in (II.) odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranke pravdne stroške.

2Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške. Na pritožbene navedbe bo odgovorjeno po sklopih v nadaljevanju.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik (ob škodnem dogodku star 2 leti in 5 mesecev) v okviru organiziranega varstva v vrtcu v ... (ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki) 26. 11. 2018 poškodoval pri plezanju po letveniku. Utrpel je zvin levega gležnja in zlom leve stegnenice.

O OBJEKTIVNI ODGOVORNOSTI

6Glede v tožbi uveljavljane objektivne odgovornosti je sodišče prve stopnje predstavilo ureditev in sodno prakso v zvezi z objektivno odgovornostjo. Pri tem je pravilno ugotovilo, da letvenika ni mogoče uvrstiti med nevarne stvari, in tudi plezanja po letveniku ne med nevarne dejavnosti.

7Pritožba sicer v zvezi s tem meni, da je letvenik nevarna stvar, ki lahko z uporabo preseže običajne meje družbene tolerance in zato lahko pogostoma in v znatnem obsegu povzroči škodo. Padec z letvenika lahko namreč povzroči tako lahke kot tudi težke poškodbe (npr. kot pri tožniku, ki si je zlomil stegnenico). Še posebej pri plezanju otroka, starega dve leti in pol, brez nadzora in pomoči, ki bi lahko preprečila njegov padec z letvenika, je še posebej podana nevarnost da mu zdrsne ali pa da se z rokami ne oprime letvenika in pade. Pritožba tudi meni, da plezanje dve in pol letnika po letveniku predstavlja nevarno dejavnost, saj tudi ob zadostni meri skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka škode.

8Z razlogi, opisanimi v 6. do 19. točki obrazložitve pritožbeno sodišče soglaša in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje. V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti niti o nevarni stvari niti o nevarni dejavnosti: letvenik sam po sebi namreč ne pomeni povečane nevarnosti, plezanje po njem pa ne nevarne dejavnosti. Kadar se namreč izvaja na običajen način, je mogoče z ustreznim nadzorom in osebnim varovanjem vzgojitelja, spoštovanjem navodil in namestitvijo ustreznih blazin preprečiti nastanek škode. Vsi pomisleki pritožbe o ustreznosti varovanja in o vprašanju ali je šlo za samostojno plezanje dve in pol letnikov pa se že nanašajo na vprašanje krivdne odgovornosti.

O SUBJEKTIVNI ODGOVORNOSTI

9Tudi glede subjektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni podana. Tako je ugotovilo, da ob škodnem dogodku ni bil kršen 26. člen Pravilnika o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje¹ (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da morata biti sočasno prisotna vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja v dnevnem programu v oddelku prvega starostnega obdobja vsaj 6 ur dnevno. Prav tako je ugotovilo, da je vzgojiteljica ustrezno izvajala nadzor nad izvajanjem gibalno-plezalnih vaj.

10Pritožba glede tega meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil nadzor nad izvajanjem gibalne vaje plezanja po letveniku ustrezen in primeren. Opozarja na izvedeniško mnenje izvedenke prof. dr. A. A., ki je opisala, da sta nadzor in varovanje ustrezna in izvedena na varno predvidljiv način, če je zagotovljena obvezna nadzorna vloga odraslega oz. osebno varovanje otroka, ko ta pleza po letveniku. Ker je vzgojiteljica, ki je bila v prostoru, spremljala tako otroke, ki so izvajali vaje na poligonu, kot tudi vajo plezanja, pritožba meni, da vzgojiteljica vaje plezanja ni mogla spremljati na način, da bi zagotovila osebno varovanje otroka tako, da bi lahko preprečila škodo. Ker je stala ob robu letvenika, najmanj pol metra in bočno obrnjena k letveniku, da bi lahko spremljala tudi druge otroke v skupini, po prepričanju tožnika ni zadostila minimumu nadzora nad varnostjo pri izvedbi vaje. Primerno bi bilo, da bi spremljala otroka ob letveniku, ga po potrebi prijela in preprečila padec ali zdrs.

Dokazne ocene sodišča, ki je na podlagi dejstva, ker je znala povedati materi tožnika, da tožnika po padcu boli gleženj, zaključilo, da je vzgojiteljica izvajala ustrezen nadzor, po prepričanju tožeče stranke ni mogoče preizkusiti. Sodišče je izhajalo iz predpostavke, da vzgojiteljica, če otroka ne bi nadzorovala, ne bi vedela povedati materi tožnika, kaj se je zgodilo. V tej zvezi pritožba opozarja, da je vzgojiteljica materi rekla, da je tožnik padel s 5. prečke na letveniku, kar pa ne pomeni, da je izvajala ustrezen nadzor. Če bi ga, bi morala stati ob otroku na način, da bi padec preprečila. Opazovanje ali spremljanje otroka ni ustrezna oblika varovanja. Takšna dokazna ocena je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem dr. A. A. Pritožba glede na vse meni, da je bilo ravnanje vzgojiteljice premalo skrbno in pozorno. Vzgojiteljica in njena pomočnica bi morali izvajanje gibalnih vaj v delu plezanja po letveniku organizirati tako, da bi ena ob letveniku varovala otroke in skrbela, da sploh ne pride do padca ali seskoka z višine, pri čemer lahko pride do poškodb. Dodaja še, da bi morala vzgojiteljica primerno starosti otrok presoditi, katere vrste vaj se bodo izvajale v času, ko je sama odgovorna za varnost 7 otrok (ker je pomočnica odšla previjat preostali del skupine). V tem času bi lahko plezanje po letveniku izpustila, gibalno-plezalne vaje pa bi izvajali, ko bi se ji pridružila še pomočnica. V zvezi z nadzorom pritožba še opozarja, da sodišče ni ovrednotilo dodatnega pogoja za varovanje, ki ga je izpostavila izvedenka, da mora biti vzgojitelj postavljen tako, da v primeru, ko zazna težavo pri otroku, z enim korakom in stegom rok otroka ujame in zaščiti pred padcem. V konkretnem primeru je bila vzgojiteljica po lastni izjavi bočno obrnjena proti letveniku, pol metra od njega in cca meter od tožnika (na točki padca). V takem položaju ni mogla preprečiti padca.

Pritožba nadaljuje, da je kasneje vzgojiteljica začela trditi, da je tožnik padel nekje s 3. letve, pa da sploh ni padel, ampak sestopil in si zvil gleženj. Tožnik opozarja, da je skozi celotni postopek zatrjeval, da na način, kot ga je predstavila vzgojiteljica, ne bi mogel utrpeti zloma stegnenice. Zato je predlagal izvedenca medicinske stroke, ki bi strokovno razložil okoliščine nastanka škodnega dogodka, predvsem glede višine, s katere je padel ali sestopil tožnik, da je prišlo do zloma stegnenice. Tožnik je namreč trdil, da vzgojiteljica ni izpovedovala točnih podatkov o njegovem položaju v trenutku škodnega dogodka. Glede zavrnitve dokaza z izvedencem medicinske stroke pritožba opozarja, da gre za procesno kršitev, tožniku je bilo onemogočeno dokazovanje pravnopomembnih dejstev. Opozarja tudi na 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju: ZPP), saj tožnik meni, da je (glede na škodno posledico) padel najmanj z višine 5. prečke.

11Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da za preostanek časa dnevnega programa (po 6 urah obvezne prisotnosti obeh) Pravilnik za prvo starostno obdobje dopušča, da skrbi za otroke ena sama oseba (vzgojitelj ali pomočnik vzgojitelja) in da je povsem življenjsko, da je v določenih situacijah treba ločiti posameznega otroka od drugih otrok v skupini (npr. zaradi previjanja). Povsem ustrezno in v skladu s 26. členom Pravilnika (ter tudi življenjsko) je, da je bila vzgojiteljica z nekaterimi otroki v skupnem prostoru, pomočnica vzgojiteljice pa je šla s preostalimi v prostor za nego, da jih je previla.

12Ne glede na to pa pritožbeno sodišče deli pomisleke s pritožbo, ki utemeljeno opozarja na izvedenkino opozorilo na pomembnost ustreznega nadzora, ko dve leti in pol star otrok pleza po letveniku. Pomembno je, da je opozorila, da je vseeno do katere višine otrok pleza, a je bistveno, da je nekdo zraven in nadzoruje gibanje. Seveda je opozorila tudi, da otroka te starosti pri plezanju ni treba ves čas »držati za roko«, a vendarle je potreben konkretnemu otroku ustrezen nadzor. Izvedenka je večkrat poudarila pomen ustreznega osebnega varovanja starejših, ko otroci plezajo po letveniku (lestvi). Posebej npr. pritožba izpostavlja izvedenkin zapis (2. stran pisnega izvedeniškega mnenja), da starejši otrok lahko samostojno pleza po lestvi, ki je postavljena poševno oz. skoraj navpično, če je poskrbljeno za njegovo varnost (zaščita z blazinami in varovanje odraslega). V obravnavanem primeru pa je šlo za prvo starostno obdobje, otroci pa so plezali po pokončni lestvi oz. letveniku (!).

13Ni nepomembno tudi pritožbeno opozorilo, da je za ugotovitev ustreznosti varovanja pomembno ugotoviti tudi s katere prečke je padel (sestopil?) tožnik. V spisu imamo glede tega različne podatke, pri čemer je sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve zapisalo, da tožnikova mama ni nasprotovala zapisniku o nezgodi in poškodbi otroka z dne 24. 11. 2018, v delu kjer je zapisano, da je padel z 2. prečke, in da bi, če bi ji bilo rečeno, da je padel s 5. prečke, na to napako v zapisniku gotovo opozorila. Dejstvo, da ni opozorila na višino, ne vpliva na pravico tožnika, da v postopku zatrjuje in dokazuje drugačno višino padca od zapisane v zapisniku.

14Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bil nadzor vzgojiteljice ustrezen, pri tem se je oprlo na izvedenko dr. A. A., da vrsta nadzora ni odvisna od višine na katero otrok pleza. Iz tega razloga ni v postopek pritegnilo izvedenca medicinske stroke – za odločitev naj ne bi bilo pravno odločilno ali je tožnik padel z 2. ali s 5. prečke in na kak način je padel na blazino (zdrsnil, sestopil ali skočil). Pa vendarle je po prepričanju pritožbenega sodišča višina s katere je tožnik padel (sestopil?) pomembna. Izvedenka namreč govori o ustreznem nadzoru, kar pomeni, da je nadzor treba prilagoditi konkretnim okoliščinam dogodka: manj kot je otrok usposobljen, večja kot je višina,... bolj mora biti odrasla oseba pripravljena (bolj mora biti bližje,...), da posreduje, če otrok zdrsne, se izpusti, pade vznak... Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, je zato vsekakor pomembna višina, do katere je tožnik plezal (oz. s katere je padel). Utemeljen je zato pomislek tožnika, ali bi v primeru, če je padel z 2. prečke, sploh lahko prišlo do poškodbe, kot jo je utrpel. Odgovor na to vprašanje seveda lahko da izvedenec medicinske stroke, ki ga je kot dokaz predlagal tožnik.

15Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in jo je treba razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki naj odgovori na s strani tožnika postavljeno vprašanje, ali bi bilo možno, da bi si zlomil stegnenico, če bi res padel z druge prečke oz. ali se je lahko dogodek zgodil, kot ga je opisala vzgojiteljica (vloga tožeče stranke, list. št. 182). Ko bo sodišče prve stopnje razčistilo to pravno pomembno dejansko vprašanje, naj ponovno presodi ali je vzgojiteljica pri plezanju ustrezno varovala tožnika. Opredeli naj se tudi do trditev, da bi morala vzgojiteljica izvajanje gibalno-plezalnih vaj prilagoditi situaciji, da v času škodnega dogodka v prostoru ni bila hkrati z njo prisotna tudi pomočnica. Če bo bo nato presodilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan, naj nadaljuje z ugotavljanjem višine odškodnine, v nasprotnem primeru pa naj še enkrat odloči po temelju tožbenega zahtevka.

16Pritožbeno sodišče je sodbo moralo razveljaviti, saj bi se, če bi samo odpravljalo ugotovljeno kršitev, šele na pritožbeni stopnji prvič opredeljevalo do celega sklopa dejanskih navedb tožnika (ugotavljanje višine, s katere je padel tožnik in posledice takega padca) in bi, če bi ugotovilo, da vzgojiteljica ni ustrezno varovala tožnika, na pritožbeni stopnji tudi prvič odločalo o višini odškodnine. Po opravljanjem tehtanju po strogem testu sorazmernosti med pravico do pritožbe, ki je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave RS, in pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi dokončno sojenje pred sodiščem druge stopnje nesorazmerno poseglo v pravico strank do pravnega sredstva.

17Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Uradni list RS, št. 27/14, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.