VSC Sodba I Kp 5595/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi B. B. spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen petnajstih let zapora, v katero mu je bil po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas pridržanja in pripora od 28. 1. 2022 od 20.32 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je bil obtožencu izrečen varnostni ukrep odvzema noža, ki mu je bil zasežen 28. 1. 2022. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvostopenjsko sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse. Prvo sodišče je še odločilo, da po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki obeh zagovornikov, obtožencu postavljenih po uradni dolžnosti oziroma na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, bremenijo proračun. Oškodovani družbi V., d. o. o., ..., je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek v znesku 526,55 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2022 dalje do plačila in pod izvršbo.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, graja pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil poskus kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, podane izključno z namenom, da se pravilno oceni verodostojnost oškodovančevega pričevanja. Sodba naj bi po stališču obrambe temeljila na prvostopenjski oceni o popolni verodostojnosti oškodovančevih izpovedb, čeprav o dogajanju v njegovem stanovanju ni nobenih objektivnih dokazov, razen oškodovančeve izpovedbe in obtoženčevega zagovora. Obramba prav tako meni, da ni dokazov o njunem osebnem odnosu glede posojanja denarja. Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče C. C. Zato je prezrlo oškodovančev način dela z dolžniki, kot izhaja iz pravnomočnih sodb pa tudi pričevanja D. D. Prvostopenjsko sodišče obtožencu zato neupravičeno ni verjelo, da je bil dalj časa žrtev oškodovančevega izsiljevanja. Ker se je izvedenec klinično psihološke stroke E. E. v predmetnem kazenskem postopku postavil v vlogo sodnika, je obramba predlagala postavitev novega izvedenca. Dosedanji izvedenec naj bi ocenjeval dejstva, ne pa obtoženčevih osebnostnih lastnosti in njegovega namena v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje tudi temu dokaznemu predlogu obrambe neupravičeno ni sledilo.

7Pri oceni utemeljenosti zgoraj povzetih pritožnikovih trditev, sodišče druge stopnje najprej opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti ter da je 5) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Je pa sodišče v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP vsekakor dolžno v svoji odločbi ustrezno argumentirati, zakaj strankinemu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Sodišče prve stopnje je to nalogo uspešno opravilo pod točkami 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču prvega sodišča, da je vsebina izpovedb C. C. razvidna tudi iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 8. 3. 2017, opr. št. I K 51828/2013, ki je bila prebrana tekom dokaznega postopka. V tej sodbi je pod točko 10 vsebina izpovedb C. C. izčrpno povzeta in dokazno ovrednotena. Zato gre pritrditi odločitvi prvega sodišča, da dodatno zaslišanje te priče o istih okoliščinah ni potrebno. Dovolj prepričljivi so tudi razlogi prvostopenjskega sodišča iz katerih je zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca klinično psihološke stroke. Po 258. členu ZKP sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca le, če so v mnenju aktualnega izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti že izdelanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Izvedenec klinično psihološke stroke E. E. je 4. 4. 2022 podal pisno izvedensko mnenje, na glavni obravnavi 29. 9. 2022 pa je bil temeljito neposredno zaslišan, tudi po obtoženčevem zagovorniku. Na zastavljena vprašanja je odgovarjal suvereno, z vso strokovno prepričljivostjo, ne gre pa spregledati tudi, da je njegovo izvedensko mnenje glede odločilnih okoliščin skladno izvedenskemu mnenju psihiatrične stroke po prim. asist. dr. F. F. Iz razlogov prvostopenjske sodbe je razvidno, da se sodišču prve stopnje ni porodil sum v pravilnost izvida in samega mnenja izvedenca E. E. Ta zaključek pa je pospremilo z izčrpno argumentacijo pod točko 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato vztrajanje na postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je ugotovil že postavljeni izvedenec, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, po svoji vsebini pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca.

8Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da njegova dokazna ocena v največji meri temelji na oškodovančevih izpovedbah, pri tem pa naj ne bi odgovorilo na poudarke obrambe, s katerimi je ta skušala na podlagi izpovedb priče D. D. ter vsebine sodb, s katerimi je bil oškodovanec v preteklosti spoznan za krivega kaznivih dejanj izsiljevanja in oderuštva ter pravnomočno obsojen, dokazati njegovo neverodostojnost. Iz teh dokazov naj bi izhajal način na katerega je oškodovanec reševal upniško dolžniška razmerja, čeprav je v tem kazenskem postopku navajal, da naj ne bi nikomur grozil. Tudi v razmerju do obtoženca naj ne bi šlo za prijateljsko razmerje, kot zatrjuje oškodovanec.

9Sodišče druge stopnje kot zmotne zavrača očitke naslovljene na prvostopenjsko sodišče, češ da je izpodbijano obsodilno sodbo gradilo zgolj na izpovedbah oškodovanca, pri tem pa spregledalo in celo dokazno ne ovrednotilo obtoženčevega zagovora. Obtoženec je bil v predmetnem kazenskem postopku obtožen in z izpodbijano sodbo spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1, storjenega 28. 1. 2022, ob 19.45 uri, zoper oškodovanca A. A. Poskus tega kaznivega dejanja naj bi storil na zahrbten način in iz koristoljubnosti. Način, na katerega je bil oškodovanec zaboden ne izhaja le iz njegovega pričevanja, pač pa tudi iz njegove zdravstvene dokumentacije in na le-tej izdelanega izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, ki ga pritožnik po strokovni plati ne osporava. Sodišče prve stopnje je to izvedensko mnenje dokazno ovrednotilo pod točko 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pomembna je ugotovitev izvedenke, ki potrjuje izpovedbe oškodovanca, da ga je obtoženec s prvim zamahov z nožem, ki je bil silovit, zadel v predel desne ključnice. Slednja je nekoliko spremenila smer vbodne rane in hkrati preprečila, da bi vbodna rana potekala v desno prsno votlino, kar bi lahko povzročilo še hujše posledice za oškodovanca. Glede drugega zamaha in vboda z nožem pa izvedenka prav tako pritrjuje pričevanju oškodovanca, da se je ta pred vbodom nekoliko umaknil in spustil ter posledično v predelu sapnika utrpel manj globoko rano kot je bila tista prva. Takšen potek dogodka, kot ga na podlagi pravil stroke skladno z oškodovancem potrjuje izvedenka, pa v nadaljevanju izkazuje tudi pravilnost odločitve prvega sodišča, da ne sledi zagovoru obtoženca o tem, da naj bi ga oškodovanec pred tem napadel, sam pa naj bi se zgolj branil, torej ravnal v silobranu. Glede verjetnosti oškodovančevega napada zoper obtoženca se je sodišče prve stopnje s prepričljivimi argumenti opredelilo pod točko 24 obrazložitve. Pritožbeni senat soglaša z zaključki, da je glede na okoliščine, še zlasti pa zgoraj opisane značilnosti vbodnih ran, napad z nožem za oškodovanca predstavljal popolno presenečenje. Zato je bil prvi vbod tako silovit in tudi po značilnostih potencialno smrtonosen, pri drugem pa je obtoženec že dojel kaj se dogaja ter temu ustrezno reagiral z izmikanjem vbodu. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo ugotovitve izvedenke sodnomedicinske stroke, da je malo verjeten obtoženčev zagovor, da naj bi ob zamahu z nožem zaprl oči, pa kljub temu bil uspešen pri zadetju z nožem v vitalni del oškodovančevega telesa. Prav tako ne gre zanemariti pomembnosti dognanja prvega sodišča, da verodostojnost obtoženčevega zagovora o domnevnem silobranu zmanjšuje že samo dejstvo, da je o oškodovančevem napadu začel navajati šele na glavni obravnavi 8. 9. 2022, torej dejansko sedem mesecev po dejanju. Na zaslišanju v preiskavi 1. 2. 2022 pa je glede samega dejanja navajal, da se ničesar ne spominja. Logično je, da bi se obtoženec z navajanjem silobrana skušal razbremeniti že tedaj, še zlasti ker se je ves čas nahajal v priporu. Ko je bil na glavni obravnavi opozorjen na spremembo zagovora, pa niti ni prepričljivo pojasnil zakaj se je z zamudo spomnil oškodovančevega napada. Navajal je, da se tega mogoče spomni „po papirjih“ in da o tem vsako noč premišljuje. Oba izvedenca, tako psihiatrične kot tudi klinično psihološke stroke, sta kot „nenavadno“ ocenila, da je bil v preiskavi obtoženčev spomin sicer neokrnjen glede ostalega dogajanja.

10Na podlagi zgornjih zaključkov sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski oceni verodostojnosti oškodovančevega pričevanja, saj je ta podprta z razumnimi argumenti, ki jih ni moč ovreči s tezo obrambe, izhajajočo iz spremenjenega obtoženčevega zagovora, da naj bi bil oškodovanec obtoženca napadel na ta način, da naj bi se ob obtoženčevi navedbi, da nima denarja, najprej začel nanj dreti, nato mu grozil, da bo polomil njega in njegove starše, obenem pa se začel proti njemu pomikati, zaradi česar je bil obtoženi prepričan, da ga bo napadel in je segel po nožu le zaradi lastne obrambe pred večjim in močnejšim oškodovancem. Po stališču obrambe naj bi torej šlo za impulzivno reakcijo obtoženca na oškodovančevo ravnanje. Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjsko oceno, da je spremenjeni zagovor obtoženca nelogičen in s tem neprepričljiv. Kot je bilo zanesljivo ugotovljeno, tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, je predstavljal prvi zamah oškodovanca z nožem proti oškodovancu za slednjega presenečenje. Ta okoliščina pa potrjuje ves čas postopka skladno izpovedbo oškodovanca, da je v trenutku prvega obtoženčevega zamaha z nožem gledal v telefon in iskal fotografijo svojega tumorja v ustih, da bi ga pokazal obtožencu. Takšno oškodovančevo ravnanje potrjuje tudi njegovo vztrajanje pri tem, da sta se predhodno z obtožencem pogovarjala o tumorju, za katerega je obtoženi navajal, da ga ima njegova mati in nenazadnje, da je oškodovanec želel obtoženca nekako pomiriti, češ da ima tudi sam tumor in da ni nujno, da so vsi tumorji maligni. Takšno ravnanje pa prej kaže na prijateljski odnos med oškodovancem in obtožencem kot pa ne s sovražnimi čustvi nabito situacijo kot jo skuša prikazati obramba. Obtoženec nikomur, niti svoji partnerki G. G., ni omenjal, da naj bi mu oškodovanec kakorkoli grozil. Kaj takega ne izkazuje v dokazne namene prebrana elektronska komunikacija med obtožencem in oškodovancem. Prav tako gre pritrditi prvemu sodišču, da je oškodovanec neprepričljiv v trditvi, da naj bi šel (ob tem da je bil okužen z novim koronavirusom, povzročiteljem bolezni Covid-19) oškodovancu na dom povedat le to, da denarja nima ter ga prosit za preložitev plačila. Povsem neverjetno je, da bi ob vseh ugotovljenih ostalih okoliščinah, torej, da predhodne grožnje oškodovanca z ničemer niso izkazane, da obtoženec o morebitnih grožnjah in z njimi povezanimi osebnimi stiskami ni nikomur izpovedoval ter da je že večkrat v preteklosti oškodovanca zaprosil za odlog plačila, pa v elektronski komunikaciji ni bilo zabeleženih nobenih groženj, obtoženec na srečanje z oškodovancem odnesel kuhinjski nož z dolžino rezila 11 cm in širino 2 cm. Pri dokazni oceni obtoženčevega ravnanja si je prvo sodišče ustrezno pomagalo s skladnimi zaključki izvedencev psihiatrične ter klinično psihološke stroke. Pri tem velja izpostaviti poudarek izvedenca klinične psihologije, da je pri osebi, ki je anksiozna in pri kateri so prisotne fobije, malo verjetno, da bi na srečanje z osebo, ki se je boji, vzela nož samo zato, da bi se mogoče branila. Nekdo, ki je anksiozen, se v takšno situacijo sploh ne bi podal, ampak bi se ji na daleč izognil. Zato gre pritrditi zaključku prvega sodišča, da je obtoženec k oškodovancu oblečen v temna oblačila, z rokavicami na rokah, z masko na obrazu in pokrit s kapuco ter kuhinjskim nožem, skritim v oblačila, prišel zgolj pod pretvezo, da mu bo vrnil denar. Ker je sodišče prve stopnje z vso gotovostjo izključilo možnost poteka dogodka tako kot ga je opisal v zagovoru obtoženec, torej da naj bi bil po oškodovancu napaden in da naj bi ravnal v silobranu, obenem pa je zanesljivo potrdilo, da je bil obtoženčev napad za oškodovanca popolno presenečenje, so predhodni kazenski postopki zoper oškodovanca in postopanje oškodovanca zoper prejšnje dolžnike, za predmetno kazensko zadevo v smislu ugotavljanja morebitnega obstoja silobrana ter obtoženčevega impulzivnega ravnanja popolnoma irelevantni. Zato gre pritrditi ugotovitvi prvega sodišča, da se v obravnavanem primeru grožnje, izsiljevanje in preplačilo dolga niso zgodili ter da je obtoženec te okoliščine iz drugih postopkov uporabil, da bi minimaliziral svoje ravnanje. Neupoštevno je zato tudi sklicevanje pritožnika na navedbe izvedenke psihiatrične stroke, da naj bi oškodovančev nastop kot ga opisuje obtoženec, pri slednjem povzročil občutek resne grožnje, saj gre le za hipotetično mnenje, ki se nanaša na primer, če bi bila resnična obtoženčeva varianta poteka dogodka.

11Pritožnik neuspešno izpodbija ugotovitve prvega sodišča o obtoženčevem načrtnem in premišljenem ravnanju s trditvijo, da je sam oškodovanec določil kraj in čas srečanja, ker naj bi ta okoliščina potrjevala tezo o obtoženčevem impulzivnem in nenačrtovanem ravnanju. Sodišče prve stopnje je tezo obrambe o obtoženčevem impulzivnem in nenačrtovanem ravnanju s prepričljivo argumentacijo ovrglo pod točko 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem se je, poleg zanesljivo ugotovljenih okoliščin storitve kaznivega dejanja, ko je obtoženec k oškodovancu na dom prišel zamaskiran, s skritim nožem in pod pretvezo, da mu bo vrnil denar, po dejanju pa se je vrnil na svoj dom in uporabljeno sredstvo, torej kuhinjski nož, umil in pospravil med ostale nože, oprlo na izvedenski mnenji izvedencev psihiatrične in klinično psihološke stroke. Oba izvedenca sta med ostalimi osebnostnimi lastnosti, obtožencu skladno pripisala nagnjenost k impulzivnemu ravnanju v situacijah, ki jih ne more predelati. Obtoženec je po mnenju izvedenke psihiatrične stroke nerealno pričakoval, da se bo njegova situacija razrešila sama od sebe, ker pa se to ni zgodilo, je reagiral impulzivno in agresivno. Pri njemu pa v času dejanja ni bil prisoten primaren oziroma aktualen in hipni strah, ker je vedel kakšne konstitucije je oškodovanec. Po ugotovitvah izvedenca klinične psihologije, so obtoženca vodili nagibi, pri katerih je želel pridobiti zase ugodnosti, prekiniti trajanje ponižanja in dolgov ter se za svoja negativna občutja oškodovancu maščevati. Obtoženec je sposoben dolgo časa premišljeno kontrolirati svoje impulze, ko pa njegove kapacitete za spoprijemanje s stresom tega več ne zmorejo, lahko reagira impulzivno. Večino časa ni impulziven in deluje kontrolirano in premišljeno. Izvedenec klinične psihologije ugotavlja, da ima obtoženec visok potencial za razmislek pred dejanjem. Glede na to, da sta se obtoženec in oškodovanec glede izposoje denarja in vračila dolga običajno srečevala na oškodovančevem domu, okoliščina, da je oškodovanec določil čas srečanja, ni takšnega značaja, da bi potrjevala tezo obrambe o nenačrtovanem ravnanju obtoženca. Oškodovanec je pojasnil, da je potreboval denar in je zato konec meseca poklical po telefonu obtoženca in mu to povedal (obtoženec je običajno posojilo vračal nekaj dni po plači). Obtoženec mu je pojasnil, da si bo denar za obrok izposodil od bivšega sodelavca iz Oplotnice, nakar sta se dogovorila, da oškodovancu denar prinese ob 20.00 uri. Obtoženec pa je prišel k oškodovancu na dom celo pol ure prej. Ni logično, da bi obtoženec, ki naj bi se oškodovanca zelo bal, prišel k slednjemu celo pred dogovorjenim terminom. Glede na navedeno, sodišče druge stopnje ne najde nobenega razloga, ki bi ovrgel pravilnost dokazne ocene prvega sodišča o obtoženčevem premišljenem in načrtovanem ravnanju.

12Po prepričanju pritožnika sodišče prve stopnje ni razpolagalo z dokazi, da je obtoženec očitano mu dejanje storil iz koristoljubnosti oziroma z zlorabo zaupanja ter na zahrbten način. Ravnal naj bi impulzivno, brez načrta in mu v tem delu ni mogoče očitati naklepa. Ni si mogel pridobiti koristi, saj je oškodovancu dolg že večkrat povrnil. Tako naj bi izhajalo tudi iz prejšnjih sodb, ko so osebe dolgove večkrat poplačale.

13V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče uresničitev zakonskih znakov oziroma kvalifikatornih okoliščin koristoljubnosti in zahrbtnosti po obtožencu pri storitvi očitanega mu kaznivega dejanja uspešno obrazložilo pod točkama 34 in 35 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obtoženčev cilj je bil, da se s storitvijo kaznivega dejanja razbremeni dolga do oškodovanca, torej pridobi neposredno denarno korist. Objektivno plat zahrbtnega postopanja je obtoženec izkazal s tem, ko se je na storitev kaznivega dejanja pripravil in si ga olajšal, saj je s pripravljenim nožem prišel na oškodovančev dom s pretvezo, da mu bo vrnil dolgovani denar. Oškodovanec se je na svojem domu počutil varnega. Ni bil pripravljen na obtoženčev napad, ko mu je hotel pokazati fotografijo tumorja, saj takšnega ravnanja obtoženca sploh ni pričakoval. Obenem pa je obtoženec to oškodovančevo nepripravljenost izkoristil za silovit zamah s kuhinjskim nožem proti vitalnemu delu njegovega telesa. Obtoženec pa po prvem vbodu z napadom ni prenehal, pač pa je oškodovanca zabodel že enkrat nato pa bežečega zasledoval, dokler njegovega protipravnega napada ni prekinilo posredovanje oškodovančevih sosedov. Pod točko 23 obrazložitve je prvo sodišče tudi ustrezno pojasnilo, da gre oškodovancu verjeti glede višine obtoženčevega dolga v znesku 1.500 EUR.

14Kršitve kazenskega zakona pritožnik ni konkretno opredelil ter je zato ni mogoče preizkusiti. Zatrjuje jo namreč na prepričanju, da je prvostopenjsko sodišče zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo. V zvezi s tem ga velja poučiti, da je kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP lahko podana le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.

15Zagovornik neuspešno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta kršitev, glede na zgoraj pojasnjene ugotovitve višjega sodišča, ni podana, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka vsa odločilna dejstva in okoliščine v zvezi z obtožencu očitanim kaznivim dejanjem ugotovilo in jih tudi obrazložilo z izčrpnimi ter tehtnimi razlogi, ki so popolnoma jasni in medsebojno skladni. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je zagovornik, razen z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne konkretizira, ni podana.

16Pritožnik odločbo o kazenski sankciji graja, ker naj sodišče prve stopnje ne bi v zadostni meri upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, še zlasti ker je dejanje ostalo pri poskusu. Gre za osamljen dogodek v obtoženčevem življenju, oškodovanec pa nima posledic v funkcionalnem smislu, saj po lastnih navedbah vsakodnevno trenira. Njegovo zdravljenje ni trajalo dlje kot nekaj dni. Obtoženec je poskus kaznivega dejanja storil v stanju zmanjšane sposobnosti obvladovanja. To, da je oškodovancu sledil na hodnik, še ne dokazuje, da ga je nameraval ponovno zabosti.

17Za kaznivo dejanje umora je v 116. členu KZ-1 zagrožena kazen najmanj petnajstih let zapora. V skladu z določbo drugega odstavka 34. člena KZ-1 se storilec za poskus kaznuje v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje. Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev prvostopenjskega sodišča o kazni v izpodbijani sodbi argumentirana in razumna. Sodišče prve stopnje je kazen petnajstih let zapora, torej na samem posebnem minimumu, obtožencu odmerilo v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni, predpisanimi v 49. členu KZ-1. Prvi odstavek tega člena zavezuje sodišče, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, obenem pa upošteva tudi težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Drugi odstavek 49. člena KZ-1 nalaga sodišču, da pri odmeri kazni upošteva še olajševalne in obteževalne okoliščine in jih primeroma našteva. Gre torej za uporabo načela individualizacije kazenskih sankcij, ki pomeni uporabo kazenske sankcije sorazmerne nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja in prilagojene storilčevi osebnosti. To načelo omogoča sodišču ustrezno diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej.

18Okoliščino, da je obravnavano kaznivo dejanje osamljen dogodek v obtoženčevem življenju, kot to zatrjuje pritožnik, je prvo sodišče pri obtožencu v zadostni meri upoštevalo na strani olajševalnih okoliščin, ko je izpostavilo njegovo dosedanjo neobsojenost ter obžalovanje kaznivega dejanja. Prav tako je pri odmeri kazni primerno upoštevalo po izvedenki psihiatrične stroke ugotovljeno okoliščino, da je bila v času storitve kaznivega dejanja nebistveno zmanjšana obtoženčeva sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja. Ni pa se mogoče strinjati s pritožnikom, da obravnavano kaznivo dejanje pri oškodovancu ni pustilo posledic v funkcionalnem smislu. Izvedenka sodnomedicinske stroke je v izvedenskem mnenju poudarila, da bodo kot posledica obravnavane poškodbe za vselej v manjši meri prizadete oškodovančeve skeletne mišice na mestu vboda, kar mu bo predstavljalo oviro pri gibljivosti vratnega dela hrbtenice. Z gotovostjo obtožencu dokazano ravnanje po dveh zadanih vbodih oškodovancu, ko je oškodovancu sledil, proti njemu zamahoval z nožem, to počel tudi na hodniku stanovanjske stavbe, ko je za oškodovancem segal še skozi priprta vrata sosedov ter pozneje še tolkel po vratih njihovega stanovanja, pa v nasprotju z dojemanjem pritožnika, izkazujejo veliko odločenost obtoženca, da dokonča začeto dejanje ter s tem njegovo vztrajnost. Od dejanja ga niso odvrnile obtoženčeve prošnje, češ da ga bo ubil in njegovo krvavenje. Te ugotovljene okoliščine pa pritrjujejo pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, da obtožencu kazni ne gre odmeriti pod mejo posebnega minimuma petnajstih let zapora. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pri obtožencu pravilno in ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazni in mu je povsem primerno izreklo kazen, ki je ne gre spreminjati v smeri pritožbenega predloga.

19Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

20Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni pred pravnomočnostjo sodbe, s katero mu je bila izrečena dolgotrajna zaporna kazen. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.