UPRS Sodba I U 73/2020-30

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 54420-9/2017/29 z dne 16. 12. 2019 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 25,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo prijavo na javni razpis za sofinanciranje projektov spodbujanja podjetništva med mladimi 2017 – 2019, objavljen v Uradnem listu RS št. 38/17 z dne 14. 7. 2017 (v nadaljevanju javni razpis). Sklep je bil izdan na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 355/2018-26, s katero je bil prvotno izdani sklep tožene stranke št. 54420-9/2017/10 z dne 17. 1. 2018 odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V ponovnem postopku je bila vloga tožnika ocenjena z 72,9 točkami, zato je bila zavrnjena, saj je izbrani prijavitelj dosegel 75,2 točk. Obrazložitev sklepa vsebuje tabelo s prikazom doseženega števila točk po posameznih merilih in podmerilih ter obrazložitev podeljenih ocen.

2Tožnik s tožbo v celoti izpodbija sklep tožene stranke, in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, razveljavi sklep št. 54420-15/2017/8 o izbiri vloge prijavitelja A., d.o.o. in da sodišče odloči, da se na javnem razpisu izbere vloga tožnika. Podredno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Nadalje podredno podrednemu zahtevku predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter razveljavi celoten javni razpis. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka.

3Uvodoma poudarja, da je tudi izpodbijani sklep še vedno v določenih točkah pomanjkljivo obrazložen. Meni, da tožena stranka ni sledila sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 355/2018-26, saj obrazložitev še vedno ne omogoča presoje ocenjevanja posameznih podkriterijev in tudi ne omogoča vsaj posredno ustrezne primerjave s prijavo ostalih prijaviteljev. Nadalje meni, da se postopek ni vodil v skladu z Uredbo o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju Uredba). Eden od pogojev za vse prijavitelje in njihove projektne partnerje je bil, da imajo poravnane vse davke in druge obvezne dajatve (v nadaljevanju dajatve), zapadle do vključno zadnjega dne pred vložitvijo vloge. Zadnji dan za vložitev vloge za javni razpis je bil 28. 8. 2017. Tožena stranka je tožniku poslala poziv na dopolnitev vloge s pooblastili za pridobitev podatkov od Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), manjkalo naj bi potrdilo o poravnanih dajatvah za cel avgust 2017. Ta zahteva je bila nezakonita, ker nikjer v razpisni dokumentaciji ni zahteve po predložitvi potrdila FURS o poravnanih dajatvah. Tožena stranka je nato od FURS zahtevala potrdilo o poravnanih davčnih obveznostih do vključno 31. 7. 2017, kar ni bilo v skladu z razpisno dokumentacijo. Tožena stranka tudi ni potrebovala pooblastila s strani tožnika za pridobivanje podatkov od FURS-a, saj je bilo pooblastilo vsebovano že v Obrazcih št. 4 in št. 5. 17. 11. 2017 je nato tožnik prejel dopis tožene stranke, češ da je prišlo do administrativne napake in da se mora opraviti pregled poravnanih dajatev na dan 28. 8. 2017, kar je bil zadnji dan za oddajo vlog. Tožena stranka je te podatke res pridobila, kar pa ponovno ni bilo v skladu z besedilom razpisne dokumentacije. Zadnji dan pred vložitvijo vloge je bil namreč 27. 8. 2017. Čeprav je bila ta dan nedelja, se rok ne more premakniti na ponedeljek. Tožnik meni, da je bil zadnji poziv za dopolnitev manever zavlačevanja postopka s strani tožene stranke, saj je bil poslan že po preteku roka za izdajo sklepa o izbiri. Izpolnjevanje pogoja glede poravnanih dajatev se je preverjalo na različne datume in končno na datum, ki je v nasprotju z besedilom javnega razpisa. S tem je tožena stranka ravnala v nasprotju z besedilom razpisa in prijaviteljev ni obravnavala enakopravno, kršila je 22. člen Ustave RS ter Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Takšno ravnanje omogoča arbitrarnost. Javni razpis je kršil Uredbo, zato je vsak sklep, ki je bil sprejet, nezakonit. Tožena stranka nikoli ni preverjala izpolnjevanja pogoja v zvezi z davki na dan 27. 8. 2017, ki je edini pravi datum. Pri ponovnem preverjanju pogoja je bilo ugotovljeno, da pogoj izpolnjujeta še dve vlogi, ki sta bili zato naknadno uvrščeni v postopek pregleda in ocenjevanja. Vse to je bilo v prid A., d.o.o., ki na 31. 7. 2017 ni izpolnjeval tega pogoja in bi zato moral biti izločen iz postopka kandidiranja. Tožena stranka se je zavedala te kršitve, kar izhaja iz tožbi priloženih dokazov.

4Tožnik je od tožene stranke zahteval posredovanje dokumentacije, vendar mu niso bili predloženi vsi dokumenti (izpadli so vsaj štirje dokumenti), kar izhaja iz oštevilčenj dokumenta in vzbuja dvom o pravilnosti odločanja. Tožnik sumi, da se je v postopku prirejalo datume preverjanja izpolnjevanja pogojev, zato da bi bil izbran določen prijavitelj.

5Tožena stranka je zamudila 60-dnevni rok (od odpiranja vlog) za sprejem odločitve o dodelitvi sredstev. Odpiranje vlog je potekalo 1. 9. 2017, tožena stranka pa je bila o izidu razpisa obveščena šele 19. 1. 2018. Gre za kršitev 12. člena Uredbe, določil javnega razpisa in tudi 227. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanja proračuna Republike Slovenije. Gre za zavezujoč rok, čeprav ni prekluziven. Tožnik predlaga zaslišanje priče, ki je bila pri toženi stranki zadolžena za razpis. Priča je namreč že 6. 11. 2017 tožniku po telefonu povedala, da je bil za dodelitev sredstev izbran tožnik in da je treba počakati samo še na sklep. Naslednji dan pa je tožnik namesto sklepa o izboru prejel dopis za popravek administrativne napake. Tožnik je kasneje večkrat kontaktiral odgovorne osebe pri toženi stranki in v telefonskem pogovoru dne 14. 11. 2017 izvedel, da naj bi postopek trajal še približno teden dni, ker se mora komisija ponovno sestati. Dne 1. 12. 2017 je ponovno kontaktiral toženo stranko in izvedel, da je gospa A. A. odsotna. Dne 6. 12. 2017 je od gospe B. B. izvedel, da naj bi šel razpis kljub temu naprej in dne 12. 12. 2017 je tožnik izvedel, da naj bi komisija ponovno zasedala, saj naj bi šle vloge v ponovno ocenjevanje. Tožniku nikoli ni bilo pojasnjeno, zakaj je komisija tolikokrat ponovno zasedala, se mu pa porajajo dvomi o pravilnosti takega postopanja ter meni, da je šlo za prirejanje rezultatov v korist izbranega prijavitelja. Za razčiščevanje vseh teh okoliščin predlaga zaslišanje treh prič, ki so vse zaposlene pri toženi stranki.

6V nadaljevanju tožbe tožnik opozarja na napake pri ocenjevanju. Vloge so ocenjevale tri ocenjevalke, in sicer B. B., C. C. in D. D. Ocenjevanje ni bilo skladno z besedilom javnega razpisa in je v nasprotju z 11. členom Uredbe. Tožena stranka ni upoštevala v razpisni dokumentaciji določene ocenjevalne lestvice, zato so seštevki ocen napačni. Izpodbijani sklep je sicer obrazložen z nekaj več povedi kot prvotni sklep, vendar še vedno ni zmožen preizkusa, saj tožena stranka ni opravila ustrezne primerjave s prijavami ostalih prijaviteljev. Iz ocenjevalnega lista C. C. pri nobenem od podmeril ne izhaja ocena podmerila, temveč je določena samo skupna ocena. Takšne ocene se ne da preizkusiti, ocenjevalni list je neveljaven. Pri podmerilu 1.6. je tožnik prejel 2,7 točk, glede katerih ni jasno, od kje takšen izračun, glede na ocenjevalno lestvico. C. C. je oddala samo skupno oceno meril (25 točk za celotno merilo, kamor spada tudi sporno podmerilo 1.6.), B. B. je za to podmerilo dodelila 2 točki, D. D. pa je za to podmerilo dodelila 3 točke, kar pa je nepravilno glede na lestvico točkovanja. Tožnik za C. C. sklepa, da ga je pri podmerilu 1.6. ocenila s 3. Tožnik meni, da je velika verjetnost, da je bila s strani B. B. in C. C. mišljena ocena 5 točk, saj je v celoti zadostil obrazložitvi tega podmerila, ocena 3 pa ni predvidena v razpisu. Postopek ocenjevanja ni bil v skladu s pogoji javnega razpisa, kršitve pa so vplivale na izbor.

7V nadaljevanju tožbe tožnik obširno pojasnjuje nepravilnosti pri ocenjevanju posameznih podmeril. Izrecno se ne strinja z ocenami v okviru podmeril 1.1. - utemeljitev projekta, 1.2. - ustreznost aktivnosti projekta, skladnost s cilji (rezultati) in ustrezen terminski načrt aktivnosti, 1.6. - vključevanje ciljne skupine, 2.4 - realna izvedljivost projekta kot celote ter 3.2. - opredelitev vlog v projektu, kar v tožbi tudi utemelji.

8Tožnik meni, da je tožena stranka na napačen način ocenjevala njegove vloge, ocenjevala jih je predvsem glede na kvantitativnost in ne na kvalitativnost, kot je bilo določeno v javnem razpisu. Do takšnega točkovanja naj bi prišlo v okviru podmeril 1.1., 1.6. in 4.2.. Kriteriji v teh podmerilih ne zahtevajo obrazložitve po številu oziroma po statističnih podatkih. To se je pričakovalo samo pri podmerilu 2.3. - usklajenost človeških virov z načrtovanimi aktivnostmi.

9Pri podmerilu 1.1. Utemeljitev projekta je tožena stranka izgubo točk pojasnila na način, da projektni predlog in problem podjetniškega udejstvovanja mladih niso utemeljeni s statistični podatki UMAR-ja ali priporočili OECD ter da iz vloge ni razvidna utemeljitev, na kakšen način bo projekt prispeval k učinkovitejši aktivaciji mladih v podjetništvu. Glede prvega razloga tožnik opozarja, da v razpisni dokumentaciji ni podana zahteva po konkretni analizi podatkov s statističnimi podatki. Tožeča stranka je v svoji prijavi natančno razložila, kje vse so se v preteklih letih zaznali problemi podjetniškega udejstvovanja mladih. Glede drugega očitka pa tožnik v tožbi povzema del svojega projekta "Pomlad", in sicer zapis na strani 2 v predzadnjem odstavku te točke. Iz tega zapisa namreč nedvoumno izhaja, kako bo njegov projekt prispeval k učinkovitejši aktivaciji mladih v podjetništvu.

10Glede podmerila 1.2. Ustreznost aktivnosti projekta, skladno s cilji (rezultati) in ustrezen terminski načrt aktivnosti je tožena stranka izgubo točk pojasnila s tem, da iz opisa projektnega predloga prijavitelja ni razvidno, na kakšen način bo potekalo individualno svetovanje med usposabljanjem in po odprtju novega podjetja. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na stran 14 svojega projekta, kjer izhaja, da bodo svetovanja individualizirana in prilagojena vsakokratnemu dejanskemu stanju potreb bodočih podjetnikov. Pojasnjuje, da je koncept individualnih svetovanj zastavljen široko, odprto, vse z namenom, da se kar najbolje prilagodi potrebam udeležencev. Nadalje se sklicuje na stran 9 projekta, kjer je navedeno, da bo enoten priročnik vseboval vse kontakte mentorjev in svetovalcev z namenom, da se nanje med in po zaključku projekta z vprašanji obračajo udeleženci. Predvidena je tudi strokovna pomoč in podpora v poznejših letih poslovanja. Glede navedbe tožene stranke, da druge vloge vsebujejo ustreznejšo predstavitev izvajanja aktivnosti v okviru tega podmerila, tožnik ugovarja, da je navedba nekonkretizirana, saj ni razvidno, kakšna je ta ustreznejša predstavitev izvajanja posameznih aktivnosti. Tožeča stranka se sklicuje še na strani 18., 25. in 26. svojega projekta, kjer naj bi bila podane vsebine iz tega podmerila.

11Glede podmerila 1.6. Vključevanje ciljne skupine je tožnik dosegel samo 2,7 točk od 5 možnih z obrazložitvijo, da iz vloge ni razvidna proaktivna vloga prijavitelja in partnerjev pri pridobivanju potencialnih udeležencev, npr. z neposredno komunikacijo, s spletnimi aplikacijami z direktno prijavo na usposabljanje, kar bi bili lastni koncepti ali kanali za zbiranje prijav. Pet točk je dobil prijavitelj, ki je poleg zgoraj naštetih aktivnosti izkazal še odgovornost za pridobivanje kandidatov na podlagi lastnih kanalov. V zvezi s tem tožnik meni, da je tožena stranka odstopila od vnaprej določenih kriterijev za ocenjevanje tega podmerila. Predviden kriterij za ocenjevanje je bil, da ima projekt jasno opredeljene načine vključevanja ciljne skupine v predvidene projektne aktivnosti. Tožena stranka oziroma njeni ocenjevalci pa so samovoljno dodali kriterij "število konceptov vključevanja". Tožnik opozarja, da so dve točki dobili prijavitelji, ki so kandidate vključevali predvsem s pomočjo ZRSZ, tri točke so dobili prijavitelji, ki so poleg vključevanja kandidatov preko ZRSZ predstavili še pridobivanje potencialnih kandidatov z informiranjem preko različnih komunikacijskih kanalov in pet točk je dobil prijavitelj, ki je poleg zgoraj naštetih aktivnosti še izkazal odgovornost za pridobivanje kandidatov na druge načine. Tožnik meni, da je takšno točkovanje nedopustno, ker podkriterij ni določal števila konceptov vključevanja. Tožnik tudi ni seznanjen, kaj so ostali prijavitelji, ki so prejeli več točk, v tem podmerilu navedli, zato je tožena stranka v ponovljenem postopku kršila navodilo iz sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. I U 355/2018-26 z dne 27. 8. 2019.

12Tožnik meni, da bi pri tem podmerilu moral dobiti pet točk in v dokaz citira navedbe iz več točk svoje vloge, in sicer iz točke 1.2. Opis vsebin projekta, ki na strani 18 opisuje načine vključevanja ciljne skupine. Navaja tudi točko 1.3.1. (stran 25) z naslovom Količinske opredelitve kazalnikov in rezultatov, ki na strani 25 opisuje vključevanje udeležencev, nadalje navaja točko 2.3., ki opisuje tveganja pri doseganju zastavljenih aktivnosti, rezultatov in ciljev projekta, navaja še točko 2.4. z naslovom Načrt informiranja in komuniciranja javnosti o projektu, v kateri opisuje, katere komunikacijske kanale bodo uporabili partnerji in pridruženi partnerji pri promociji projekta. S tem je tožnik vključil v projekt številne in raznovrstne lastne kanale za vključevanje ciljne skupine, zato ne drži, da se je povezal zgolj z ZRSZ. Zato bi pri tem podmerilu moral dobiti pet točk. Tožnik se sklicuje še na 25. stran svoje vloge, kjer je jasno in nedvoumno zapisano prav to, kar tožena stranka očita, da v vlogi tožnika manjka, in sicer razvidni so različni načini vključevanja ciljnih skupin. Pri tem podmerilu je ocenjevalka B. B. tožnika ocenila z dvema točkama od možnih pet z navedbo, češ da je ciljna skupina vključena preko ZRSZ, drugi koncepti vključevanja pa niso vključeni.

13V zvezi z podmerilom 2.4. Realna izvedljivost projekta kot celote tožena stranka navaja, da iz prijavnice (v primerjavi z ostalimi vlogami ni razvidno, na kakšen način bo potekalo in kakšna bo razporeditev predstavljenih kadrov). Tožnik v zvezi s tem meni, da gre za napačno ocenjevanje, saj iz kriterijev ni razvidno, da bi to lahko bil eden izmed kriterijev.

14V zvezi s podmerilom 3.2. Opredelitev vlog v projektu tožnik izpodbija oceno B. B., ki je pri tem podmerilu dodelila štiri od petih točk z razlogom, češ da je vloga pridruženih partnerjev zgolj promocijske narave. Temu tožnik ostro nasprotuje, že iz vloge tožnika in pa tudi predloženih pisem podpore pridruženih partnerjev več kot jasno izhaja, da bo aktivno sodelovali pri izvajanju projektnih aktivnosti. To sta prepoznali drugi dve ocenjevalki, ki sta pri tem podmerili dodelili vseh pet možnih točk.

15V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe tožnika, ugovarja tožbenemu zahtevku in predlaga njegovo zavrnitev. Glede očitkov v zvezi z izpolnjevanjem pogoja plačanih dajatev, je javni razpis res določal, da prijavitelj podpiše obrazec št. 4 in obrazec št. 5, je pa v isti točki določal tudi, da lahko tožena stranka pridobi potrdila glede izpolnjevanja pogojev iz uradnih evidenc. Tožena stranka ne oporeka temu, da razpisna dokumentacija ni zahtevala predložitve potrdila o plačanih dajatvah. Tožena stranka naj ne bi zahtevala teh potrdil, je pa zahtevala dodatna pooblastila prijaviteljev in projektnih partnerjev. Kljub podpisani izjavi prijaviteljev in projektnih partnerjev na obrazcih št. 4 in št. 5, je namreč FURS zaradi davčne tajnosti zahteval dodatno pooblastilo skladno z 18. členom Zakona o davčnem postopku. Tožena stranka ne oporeka navedbi tožnika, da je pri pozivu za dopolnitev vloge pomotoma izpustila dva projektna partnerja. Oporeka pa trditvi, da bi v primeru, da tožnik vloge ne bi dopolnil tudi s pooblastili teh dveh partnerjev, njegovo vlogo zavrgel. Tožnik je vlogi na javni razpis predložil dve potrdili, in sicer prvo zanj na dan 23. 8. 2017 in drugo za partnerja Razvojni center SRC Slovenije na dan 24. 8. 2017. Tožena stranka je preverila izpolnitev pogoja za preostale projektne partnerje, in sicer za dajatve zapadle do vključno 31. 7. 2017. Ocenjevanje vlog se je začelo 10. 10. 2017. Strokovna komisija je svoje delo zaključila na 7. seji 24. 10. 2017 in celotno dokumentacijo predala službi za kontrolo Urada za izvajanje kohezijske politike pri toženi stranki. Le-ta je 27. 10. 2017 glede pogoja poravnanih dajatev ugotovila, da je prišlo do administrativne napake in da je treba za vse pravne subjekte preveriti stanje v uradni evidenci na 28. 8. 2017 (in ne na 31. 7. 2017). Preverjanje tega pogoja je bilo skladno z načelom enakopravne obravnave vlog vseh prijaviteljev. Strokovna komisija je zato ponovno zaprosila prijavitelje za pooblastila. Tožena stranka ni zahtevala potrdil o poravnanih davkih za cel mesec avgust 2017, temveč zgolj do 28. 8. 2017. Na 8. seji strokovne komisije je bilo ugotovljeno, da po ponovnem preverjanju izpolnitve pogoja glede dajatev še dve vlogi izpolnjujeta pogoje (med drugim tudi vloga izbranega prijavitelja). Strokovna komisija je tako postopala kot določeno v javnem razpisu, zahteva po predložitvi posebnih pisnih pooblastil, ki jih je zahteval FURS, pa predstavlja del postopka javnega razpisa.

16Glede očitka, da tožniku ni bila predana vsa dokumentacije, ki jo je zahteval po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, tožena stranka pove, da je tožniku pojasnila, zakaj nekateri dokumenti niso bili priloženi. Zavrača sume, da se je v postopku prirejalo datum preverjanja izpolnjevanja pogojev. Za predlagano razveljavitev javnega razpisa v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni pravne podlage. Predmet upravnega spora je namreč lahko le presoja zakonitosti posamičnih upravnih aktov, zakonitost drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Glede zamude roka za sprejem odločitve o dodelitvi sredstev se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 80/2002 z dne 10. 4. 2003, iz katere izhaja, da prekoračitev instrukcijskega roka ne pomeni, da organ po prekoračitvi ne more odločiti. Tožnik je dnevno klical v zvezi z javnim razpisom in s strani tožene stranke je dobil informacijo, da je postopek s strani strokovne komisije zaključen, da so bila sredstva javnega razpisa dodeljena in da bodo sklepi v kratkem, in sicer po zaključku administrativnega preverjanja postopka izvedbe javnega razpisa s strani službe za kontrolo.

17V ponovnem postopku je tožena stranka v celoti sledila navodilom iz sodbe upravnega sodišča. Način ocenjevanja podmeril je bil za vse prijavitelje enak. Strokovna komisija je za izračun povprečne ocene pri posameznem podmerilu pripravila dodatno tabelo, iz katere izhajajo ocene na ravni podmerila (tudi za 1.6) tudi pri C. C. Glede očitka, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna primerjava z drugimi prijavitelji, tožena stranka navaja, da se glede na določbe javnega razpisa vsak projekt presoja posebej glede na kriterije javnega razpisa, ocene pa že same po sebi odražajo tudi njegovo relativno vrednost glede na druge projekte. Zahteva tožnika, da mora obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebovati tudi primerjalne podatke med projekti, ni utemeljena. Glede očitka napačnega ocenjevanja podmeril, tožena stranka te očitke prereka in navaja, da so člani strokovne komisije suvereni pri ocenjevanju prejetih vlog. Vlogo tožnika so ločeno ocenile tri članice strokovne komisije, končna ocena strokovne komisije pa je bila oblikovana na podlagi povprečja podeljenih ocen. Obrazložitev v izpodbijanem sklepu izpostavlja s strani komisije ugotovljene ključne pomanjkljivosti. Argumentacija strokovne komisija ni očitno nerazumna, zato skladno s stališči Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. I U 936/2013 z dne 18. 12. 2013 ni razloga za njihovo odpravo. Vloge drugih prijaviteljev so izkazale kvalitetnejšo in podrobnejšo utemeljitev projekta, ki je med drugim temeljila na preverjenih statističnih podatkih in priporočilih OECD. Javni razpis tovrstne utemeljitve izrecno res ni zahteval, je pa ocena strokovne komisije o ustreznosti in jasnosti utemeljenosti projekta vplivala na določitev točk s strani posameznih članic strokovne komisije, skladno z ocenjevalno lestvico. Glede podmerila 1.6. dodeljena ocena 3 ne pomeni pomote v točkovanju, saj tožnik ni zadostil zahtevam za maksimalno število točk. Strokovna komisija je namreč, kljub ocenjevalni lestvici iz javnega razpisa, vse vloge obravnavala enako in je več vlogam pri tem podmerilu dodelila 3 točke. Tožbeni predlog, da sodišče razveljavi tudi sklep o izbiri vloge prijavitelja, je neutemeljen. Javni razpis je v točki 6.6. določal, da je zoper odločitev tožene stranke o vlogi za dodelitev sofinanciranja dopusten upravni spor. Nadalje je določal, da sprožen upravni spor ni ovira za izvršitev sklepa o (ne) izboru, zoper katerega je vložen, oziroma ne zadrži podpisa pogodb o sofinanciranju projektov. Tožena stranka bi v primeru, da z izbranim prijaviteljem ne bi sklenila pogodbe, ravnala protipravno. Glede tega vprašanja se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, VSL I Cpg 2040/2014 z dne 18. 4. 2017.

18V pripravljanji vlogi tožnik ponavlja očitke v zvezi s tem, da je bila njegova prvotna vloga popolna in da javni razpis ni predvideval pridobivanja posebnih pooblastil. Meni, da če so se zaradi zahteve FURS spremenili pogoji, bi moral biti javni razpis spremenjen. Ponovno pojasni, zakaj se pogoja glede poravnanih dajatev ni preverjalo na pravilen datum in da je bilo to v prid izbranemu prijavitelju. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni dokazala, da kršitve niso vplivale na izbor. Ponavlja tudi očitke v zvezi z ocenjevanjem pri podmerilu 1.6. Meni, da ocena 3 pri tem podmerilu ne izpolnjuje kriterija razumnosti, zato gre za absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Pri podmerilu 1.1. se ni zahtevalo statističnih podatkov.

19V zadevi je bila izvedena glavna obravnava. Na glavni obravnavi je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokaz z vpogledom v upravni spis, s tem pa tudi v listine, ki jih je k tožbi iz upravnega spisa priložila tožeča stranka in so označene z A1 – A36, z izjemo A5 (tožba zoper sklep tožene stranke št. 54420-9/2017/10 z dne 17. 1. 2018 ter dopolnitev te tožbe (A6)). Sodišče pa je kot neustrezen in nepotreben zavrnilo dokazni predlog za vpogled v spis Upravnega sodišča opr. št. I U 355/2018-26, nadalje kot nepotreben dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke in kot nerelevantne dokazne predloge za zaslišanje prič D. D., B. B., A. A. in E. E.

20Tožnikove dokazne predloge za vpogled tožbe ter dopolnitve tožbe (listini z oznako A5 in A6) ter vpogled v spis Upravnega sodišča opr. št. I U 355/2018-26 je sodišče zavrnilo zato, ker se ne nanašajo na ta upravni spor temveč na spor, o katerem je tukajšnje sodišče že odločilo s sodbo I U 355/2018-26 z dne 22. 8. 2019. Sodišče je dokazna predloga za zaslišanje A. A. in E. E. zavrnilo kot nerelevatna, saj je tožnik z zaslišanjem teh dveh prič želel dokazovati okoliščine v zvezi s potekom samega razpisa (predvsem okoliščine glede dvakratnega preverjanja poravnanosti javnih dajatev ter to, da je A. A. pred izdanim sklepom tožniku rekla, da bo izbran), ki naj bi bile indic, da se je postopek vodil na način, da bi se, mimo pravil postopka, vplivalo na izid postopka in končni izbor v korist izbranega prijavitelja. Sodišče je ocenilo, da je dokazovanje teh okoliščin nerelevantno, saj je presodilo, da so vse okoliščine v zvezi z dopolnjevanjem vlog z dodatnimi pooblastili ter preverjanjem poravnanosti dajatev na dan 31. 7. 2017 oziroma 28. 8. 2017 takšne, da na presojo obstoja kršitev postopka javnega razpisa zaradi datuma preverjanja poravnanosti javnih dajatev niso vplivale (kar je bilo na glavni obravnavi tudi pojasnjeno), zaradi česar so bili dokazi s tem v zvezi predlagani za dokazovanje pravno nerelevantnih dejstev. Prav tako za izid postopka ne more biti odločilno vmesno stališče pri toženi stranki glede tega, kateri projekt je najboljši (o čemer naj bi pričala A. A., na zaslišanju katere je tožnik vztrajal tudi po zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje te priče), saj evidentno ni šlo za odločitev tožene stranke, sprejeto z zavezujočim upravnim aktom. Zato tudi morebitna potrditev tega dejstva s strani A. A. na odločitev sodišča ne bi vplivala. Zatrjevano preferiranja izbranega prijavitelja pa na zakonitost izpodbijanega akta vpliva v toliko, kolikor bi to preferiranje vodilo v kršitev pravil postopka in materialnega prava, kot se to presoja v okviru obsega sodne preveritve v tem postopku in kar je sodišče tudi v presojalo in na tej podlagi sprejelo odločitev. Zaslišanje dveh članic strokovne komisije je sodišče zavrnilo zato, ker bi se s tem sodišče spuščalo v presojo strokovnih ocen (kar po ustaljeni sodni praksi presega obseg sodne presoje v tovrstnih postopkih), presojo ustreznosti obrazložitve izpodbijanega sklepa (na način, da je oceno mogoče preizkusiti in da iz obrazložitev ne izhajajo očitne arbitrarnosti v samem ocenjevanju) pa sodišče opravi s presojo obrazložitve izpodbijanega akta ter tudi navedb obeh strank v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo.

21Sodišče je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice tožnika, saj je tudi na glavni obravnavi povedala, da je bil ta predlog podan v zvezi z že podanimi tožbenimi navedbami in dodatnimi navedbami, ki so bile podane na glavni obravnavi.

22Na glavni obravnavi je sodišče zavrnilo prošnjo tožene stranke za rok za dodatno pripravljalno vlogo, v kateri bi tožena stranka odgovorila na dve vprašanji, ki ju je sodišče zastavilo na glavni obravnavi. Vprašanji sta se nanašali na tožbena očitka v zvezi s podmeriloma 1.2. in 1.6., glede katerih je tožnik v tožbi kopiral dele projekta z navedbo, da ti deli predstavljajo prav tisto vsebino, glede katere je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisano, da je projekt tožnika ne vsebuje oziroma ne vsebuje v zadostni meri. Tožena stranka glede teh, po obsegu obširnih, tožbenih očitkov ni v odgovoru na tožbo ničesar pojasnila (jih ni izrecno prerekala oziroma jih je prerekala zgolj na načelni ravni v okviru prerekanja vseh tožbenih navedb). Bistvo tožbenih očitkov v tem delu je, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa takšna, da kaže na arbitrarnost ocenjevanja, saj se vzpostavlja dvom, ali je tožena stranka pri ocenjevanju sploh upoštevala celotno vsebino tožnikovega projekta. Kot rečeno, tožena stranka na ta očitek v vlogah pred glavno obravnavo ni odgovorila, sodišče pa ji je dalo možnost, da na tožbene očitke odgovori še na sami glavni obravnavi (v ta namen je sodišče za 15 minut prekinilo glavno obravnavo), česar pa tožena stranka ni izkoristila. Predlog za dodatno pripravljalno vlogo je sodišče zavrnilo, saj bi na ta način porušilo procesno ravnotežje med strankama postopka. Za tožnika namreč velja, da mora svoje trditveno in dokazno breme izpolniti v tožbi, tožena stranka pa mora razloge za svojo odločitev predstaviti že v obrazložitvi svojega akta (pomanjkljivosti obrazložitve ne more dopolniti z odgovorom na tožbo ali z dokaznimi predlogi na glavni obravnavi), na kar je pravilno opozoril tudi tožnik na sami glavni obravnavi. Vprašanje sodišča ni merilo v dopolnjevanje strokovne ocene pri teh dveh podmerilih (zato je sodišče kot neustrezen zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, ki je, namesto odgovorov na s strani sodišča zastavljeni vprašanji, predlagala zaslišanje ocenjevalke B. B.), temveč na komentiranje tožbene trditve, da kopirani deli projekta tožnika predstavljajo prav tisto vsebino, glede katere je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zatrjevano, da je projekt ne vsebuje oziroma je ne vsebuje na ustrezen način. Do stališč tožbe se je tožena stranka torej imela možnost opredeliti v odgovoru na tožbo in dodatno še na glavni obravnavi, vprašanje s strani sodišča za toženo stranko ni moglo biti presenečanje (saj je vprašanje izhajalo iz tožbenih trditev), same obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ni mogoče dopolnjevati v postopku upravnega spora, na kar je bila tožena stranka opozorjena že v prvi sodbi v tej zadevi¹.

23Tožba je utemeljena.

24V zadevi obravnavanega javnega razpisa je med strankama spornih več vprašanj, in sicer glede zakonitosti postopka (z vidika spoštovanja pogojev in kriterijev iz razpisne dokumentacije, pravočasnosti sprejete odločitve, ustreznosti obrazložitve izpodbijanega sklepa, to je z upoštevanjem sodbe tukajšnjega sodišča št. I U 355/2018-26 z dne 22. 8. 2019) kot tudi ocene strokovne komisije, na podlagi katerih je bil izbran izbrani prijavitelj, tožniku pa izdan izpodbijani sklep o neizbiri.

25Sodišče uvodoma poudarja, da iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev, po katerih je sodna presoja stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana na način, da se ne spušča v primernost kriterijev in končne ocene. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. V zvezi s samo oceno pa sodišče odločitev odpravi zgolj v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanega akta, očitno nerazumna². Sodišče je tako presojalo, ali je komisija svojo oceno ustrezno utemeljila (skladno z napotki iz sodbe tukajšnjega sodišča v prvem postopku, pri čemer je pazilo na morebitno očitno nerazumnost) in pri tem upoštevala pogoje ter merila iz javnega razpisa, ali je ravnala po predpisanem postopku³.

26V zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami, sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka dolžna javni razpis izvesti po določbah Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju Uredba) ter tudi pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Točka 4 drugega odstavka 106.i člena ZJF, enako pa tudi 5. člen Uredbe, določata, da mora javni razpis obvezno določiti zahteve in merila za kandidiranje na javnem razpisu. Komisija opravi strokovni pregled popolnih vlog ter jih oceni na podlagi pogojev in meril, ki so bila navedena v javnem razpisu oziroma razpisni dokumentaciji (prvi odstavek 11. člena Uredbe).

27Tožnik očita toženi stranki nepravilnosti v zvezi s preverjanjem pogojev za kandidiranje na javnem razpisu, kot tudi kršitev postopka pri ocenjevanju prijav zaradi nespoštovanja meril iz razpisne dokumentacije. V zvezi s pogoji za kandidiranje tožnik meni, da tožena stranka ni ustrezno preverila pogoja iz razpisne dokumentacije v zvezi s plačanimi davki in drugimi obveznimi dajatvami, posledično je s tem lahko vplivala na izid javnega razpisa. Sporen je pogoj iz podpoglavja 3.1., točka 4 razpisne dokumentacije, kjer je bil kot pogoj zahtevano, da „morajo imeti prijavitelji in projektni partnerji poravnane vse davke in druge obvezne dajatve, skladno z nacionalno zakonodajo, zapadle do vključno zadnjega dne pred vložitvijo vloge za javni razpis.“ Med strankama ni sporno, da je ta pogoj preverjala tožena stranka s poizvedbo na FURS-u, prijavitelji pa so ji v ta namen morali predložiti ustrezna pooblastila zase in za projektne partnerje.

28Glede očitka, da je tožena stranka neutemeljeno dvakrat zahtevala dopolnitev vlog z novimi pooblastili za poizvedbo na FURS-u, sodišče vprašanja potrebnosti dopolnjevanja vlog s pooblastili ni presojalo. Ugotavlja namreč, da tudi če drži trditev tožnika, da bi tožena stranka poizvedbe lahko naredila brez novih pooblastil, tozadevna kršitev ne bi bila takšna, da bi kakorkoli lahko vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vpliva te domnevne kršitve na izid postopka tudi tožnik v tožbi ni pojasnil. Enako sodišče ugotavlja glede očitka tožnika, da je bil pozvan na dopolnitev vloge s pooblastilom zgolj zase, ne pa tudi za svoje partnerje. Zato te kršitve, tudi če bi bile ugotovljene za kršitve postopka ne bi predstavljala bistvene kršitev pravilih postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1. Tudi sam tožnik ne pojasni, kako bi lahko vplivale na zakonitost odločitve.

29Glede tožbenega očitka nepravilnega preverjanja pogoja v zvezi s poravnanimi javnimi dajatvami, pa sodišče ugotavlja, da je način, na katerega je bil pogoj preverjen, ustrezen glede na opredelitev samega pogoja v razpisni dokumentaciji. Razpisna dokumentacija je v podpoglavju 3.1. točki 4 določala, da: »morajo imeti prijavitelji in projektni partnerji poravnane vse davke in druge obvezne dajatve, skladno z nacionalno zakonodajo, zapadle do vključno zadnjega dne pred vložitvijo vloge za javni razpis.«

30Med strankama ni sporno, da se je, navkljub dvakratnemu preverjanju, pri končnem izboru upoštevala preveritev poravnanih dajatev na dan 28.8.2017, kar je bil zadnji dan za oddajo vlog. Tožnik v tožbi navaja, da bi bil pogoj ustrezno preverjen, če bi se enako preverjalo na 27. 8. 2017, na glavni obravnavi pa je zagovarjal stališče, da bi tožena stranka za vsakega prijavitelja (in njegove partnerje) morala preveriti s stanjem na dan pred oddajo vloge, na katerega bi vsak prijavitelj (in njegovi partnerji) moral imeti poravnane vse do tega dne zapadle dajatve. Vendar pa sodišče na podlagi besedila razpisne dokumentacije ugotavlja, da pogoj ni bil določen na način, da bi zahteval preverjanje stanja na točno določen datum, temveč je zahteval, da imajo prijavitelji in njihovi partnerji poravnane dajatve, ki so zapadle na dan pred oddajo vloge. Zadnji dan za oddajo vlog je bil 28.8.2017, vse vloge so bile oddane najkasneje ta dan (nekatere pa že prej), ta pogoj pa se je preverjalo v postopku ocenjevanja projektov s strani tožene stranke (in ne s predložitvijo potrdila FURS k sami prijavi projekta). S tem ko je tožena stranka pogoj v nadaljnji izbor uvrstila vse projekte, katerih prijavitelji so imeli na dan 28.8.2017 poravnane vse zapadle dajatve, je, glede na besedilo razpisne dokumentacije, po presoji sodišča ravnala pravilno. Prijavitelji so namreč imeli čas izpolniti pogoj vse do zadnjega dne za oddajo vloge. Logično tudi je, da dokazilo o tem, da prijavitelj, ki na dan 28. 8. 2017 ni imel neporavnanih javnih dajatev, obenem izpričuje poravnanost vseh zapadlih obveznosti na dan pred oddajo vloge, kot je to zahtevala razpisna dokumentacija. In ker je razpisna dokumentacija zahtevala zgolj to (torej poravnanost vse dajatev, ki so zapadle na dan pred oddajo vloge, pri čemer pa se ni zahteval neobstoj teh obveznosti prav na ta dan, prav tako potrdilo o plačanih dajatvah ni bilo sestavina prijave), je tožena stranka ta pogoj po prepričanju sodišča preverila na ustrezen način.

31Drži tožbena navedba, da tožena stranka odločitve ni sprejela v roku, kot je bil določen v točki 6.5. razpisne dokumentacije, torej v roku 60-ih dni od odpiranja vlog. Vendar pa tožena stranka s tem ni storila bistvene kršitve pravil postopka, s katero bi vplivala oziroma bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Uredba v 12. členu sicer res določa 60 dnevni rok za sprejem odločitve, vendar pa nič v Uredbi ne kaže na to, da ne bi šlo tudi v tem primeru za instrukcijski rok, smiselno enako, kot to velja za roke v splošnem upravnem postopku po prvem odstavku 222. člena ZUP, kjer je položaj stranke varovan preko domneve zavrnilne odločbe (četrti odstavek 222. člena ZUP) oziroma s tožbo zaradi molka v postopku upravnega spora (četrti odstavek 28. člena ZUS-1). Tožnik sicer v tožbi nakazuje, da je prekoračitev roka za odločitev indic za to, da naj bi tožena stranka v tem postopku nezakonito (torej mimo pravil postopka in pogojev ter meril iz razpisne dokumentacije) privilegirala izbranega prijavitelja, vendar pa ta očitek presega obseg sodnega varstva v tem sodnem sporu, kjer sodišče presoja spoštovanje pravil postopka ter pogojev in meril v razpisni dokumentaciji. Tudi če bi se z zaslišanjem priče A. A. potrdilo s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je tožena stranka najprej za najboljšo ocenila vlogo tožnika, kasneje (a še vedno pred sprejemom končne odločitve) pa vlogo izbranega prijavitelja, zgolj to dejstvo (torej spreminjanje stališč v postopku ocenjevanja) ne povzroči nezakonitosti sklepa, če to spreminjanje ni posledica kršitev pravil postopka in materialnega prava, ki pa jih sodišče presoja v tem postopku. Zaradi nerelevatnosti dejstev, ki jih je tožnik s tem zaslišanjem želel dokazati, je sodišče dokazni predlog zavrnilo.

32Sodišče pa pritrjuje tožniku, da je tožena stranka kršila 5. in 11. člen Uredbe s tem, ko je pri podmerilu 1.6. dodala oceno 3, čeprav so bile v razpisni dokumentaciji predvidene zgolj ocene 0, 2 in 5, pri čemer gre za takšno kršitev, ki bi, ob majhnih razlikah, lahko vplivala na končni izid javnega razpisa. Da je bila ocena 3 dodana s strani strokovne komisije in v razpisni dokumentaciji ta ocena ni bila predvidena, med strankama ni sporno in tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi tega ne zanika. Pojasni pa, da so bile vse vloge ocenjene enako, torej po tej dopolnjeni lestvici, da je več projektov dobilo oceno 3, kar izkazuje s priloženo excel tabelo (B2 in B4). Sodišče ugotavlja, da zgolj iz tega razloga še ni mogoče reči, da dodatna ocena 3 ni spremenila izida javnega razpisa (glede na hipotetični izid brez te dodatne ocene), saj bi komisija pri vseh tistih vlogah, kjer je bila pri tem podmerilu dodeljena ocena 3 (tudi tožnika sta dve ocenjevalki pri tem podmerilu ocenili s 3), morala izbrati med oceno 2 in 5, kar pa bi, glede na majhne razlike v točkovanju, lahko vplivalo na končni izid. Poleg tega pa iz tabele izhaja, da je bil izbrani prijavitelj pri tem podmerilu ocenjen z ocenami 2, 2 in 5. Glede na kriterij ocenjevanja pri tem podmerilu, kot ga je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila tožena stranka (po katerem so 2 točki dobili prijavitelji, ki so kandidate vključevali predvsem s pomočjo ZRSZ, 3 točke prijavitelji, ki so poleg ZRSZ predstavili še pridobivanje z informiranjem preko različnih komunikacijskih kanalov, mreže partnerjev in pridruženih partnerjev, 5 točk pa prijavitelji, ki so poleg zahtevanega za oceni 2 in 3 izkazali še lastno odgovornost za pridobivanje kandidatov na različnih dogodkih), se sodišču postavlja dvom v to trditev tožene stranke, torej v trditev, da so prav vsi projekti (torej tudi izbrani prijavitelj) bili ocenjevani na isti način. Spreminjanje kriterijev ocenjevanja meril iz razpisne dokumentacije v nasprotju z javnim razpisom in brez predhodne najave prijaviteljem (z možnostjo ustrezne dopolnitve projekta glede na nov kriterij za ocenjevanje merila) je že samo takšna kršitev 5. člena Uredbe, s katero se je lahko vplivalo na končni izbor, zaradi česar predstavlja bistveno kršitev postopka.

33Glede ocenjevalnega lista C. C. tožnik trdi, da iz njega ne izhajajo ocene pri posameznem podmerilu, zaradi česar naj bi ga ne bilo mogoče preizkusiti. Sodišče ugotavlja drugače. Ocenjevalka pri zapisu ocen res ni sledila obrazcu ocenjevalnega lista, saj je svoje ocene, namesto v desno kolono, kot je predvideval obrazec, zapisala v levo kolono. Kljub temu pa je tudi iz njenega ocenjevalnega lista možno razbrati, kaj so njene ocene in kakšno je maksimalno število točk pri posameznem podmerilu, enako kot pri ocenjevalnih listih drugih dveh ocenjevalk.

34Čeprav toženi stranki v tem ponovljenem postopku ni mogoče očitati, da sklep o neizbiri pri posameznih podmerilih sploh ne bi vseboval obrazložitve, pa sodišče na podlagi listin v sodnem spisu (zlasti tožbe in odgovora na tožbo) še vedno najmanj pri dveh podmerilih (to sta podmerili 1.2. in 1.6) ugotavlja, da obrazložitve ne more preizkusiti.

35Tako je pri podmerilu 1.2. Ustreznost aktivnosti projekta, skladno s cilji (rezultati) in ustrezen terminski načrt aktivnosti je tožena stranka izgubo točk (ki je sicer pri tem podmerilu zgolj 0,3 točke) pojasnila s tem, da iz opisa projektnega predloga prijavitelja ni razvidno, na kakšen način bo potekalo individualno svetovanje med usposabljanjem in po odprtju novega podjetja. V odgovor se tožnik v tožbi sklicuje na več strani svojega projekta (stran 14., 9. 18., 25., in 26), kjer naj bi bilo pojasnjeno prav to. Tožnik povzema dele svojega projekta, kjer predvideva individualizirana svetovanja, s široko zastavljenim konceptom individualnih svetovanj, individualno obravnavo udeležencev, spremljanje napredka, možnost koriščenja brezplačnega VEM svetovanja, možnost udeležbe na brezplačnih svetovanjih ter kontinuirano spremljanje s strani koordinatorja projekta, pri čemer bodo mentorji vsem udeležencem na voljo mentorji za stalen kontakt, pri čemer bo ta kontakt na voljo tudi po zaključku projekta. Ker tudi po oceni sodišča ti zapisi v projektu tožnika kažejo na stalen in intenziven kontakt s prijavitelji, se sodišču, glede na obrazložitev pri tem podmerilu, postavlja dilema, ali je tožena stranka pri oceni upoštevala celotno vsebino tožnikovega projekta (torej tudi tiste dele, ki so povzeti v tožbi). V obrazložitvi namreč ni pojasnjeno, zakaj ti deli projekta ne predstavljajo individualnega svetovanja (oziroma v čem so ostali projekti pripravili podrobnejšo in ustreznejšo predstavitev individualnega svetovanja ter spremljanje uspešnosti izvajanja projektnih aktivnosti), prav tako se do tega tožbenega očitka tožena stranka ni opredelila v odgovoru na tožbo (ga ni prerekala), enako tega neskladja med obrazložitvijo izpodbijanega sklepa in vsebino projekta tožnika ni znala pojasniti na glavni obravnavi.

36Smiselno enako sodišče ugotavlja tudi za oceno pri podmerilu 1.6., kjer je bila izguba točk 2,3 točke. Izguba točk je v izpodbijanem sklepu pojasnjena na način, da iz vloge ni razvidna proaktivna vloga tožnika in partnerjev pri pridobivanju potencialnih udeležencev, npr: z neposredno komunikacijo in vključevanjem zainteresiranih kandidatov na raznih dogodkih, preko motivacijske delavnice, z izdelavo in predvajanjem videa, s spletnimi aplikacijami za direktno prijavo. Tožnik v tožbi povzema več delov svojega projekta (točko 1.2. projekta, stran 18, točke 1.3.1., 2.3. in 2.4. projekta), z navajanjem katerih trdi, da je v projekt vključil številne in raznovrstne lastne kanale za vključevanje ciljne skupine (in ne zgolj ZRSZ) in naj bi izkazal tudi lastno odgovornost za pridobivanje kandidatov. S tem v zvezi se sodišče sicer ne strinja s tožbenim očitkom, da v okviru tega podmerila ne bi smeli biti bolje ocenjeni projekti, ki imajo večje število konceptov vključevanja. Sodišče ugotavlja, da takšno ocenjevanje v okviru podmerila 1.6. ( kjer se je ocenjevalo, ali ima projekt jasno opredeljene načine vključevanja ciljne skupine v predvidene projektne aktivnosti), sodi v določeno polje proste presoje, ki jo po ustavljeni sodni praksi ima tožena stranka pri ocenjevanju.

37Ponovno pa tudi pri tem podmerilu sodišče pritrjuje tožniku, da iz obrazložitve ni razvidno, kako bi bilo mogoče za projekt tožnika zatrditi, da je predvideval izključno vključevanje preko ZRSZ, kar je ugotovila ena ocenjevalka, medtem ko tožnik v tožbi navaja dele svojega projekta, iz katerih tudi sodišče ugotavlja, da je projekt povsem očitno predvideval vključevanje preko obveščanja na spletnih straneh partnerjev, preko e-novic, družbenih omrežij, nadalje se omenja promocija preko občin in mladinskih organizacij, študentskih servisov, knjižnic, dva od partnerjev sta predvidevala radijsko oddajo na lokalnem radiu, na strani 25 projekta so predvidene promocije, svetovanja in dogodki v okviru podjetniške mreže, prav tako je na glavni obravnavi tožeča stranka povedala, da je projekt predvideval izvedbo delavnice. Glede na te dele projekta, ki očitno predstavljajo različne načine vključevanja, sodišče ugotavlja, da je ugotovitev ene ocenjevalke, da je projekt predvideval predvsem vključevanje preko ZRSZ, očitno v nasprotju z vsebino projekta. Glede ocen drugih dveh ocenjevalk (v zvezi s katerima je sodišče že zgoraj ugotovilo kršitev 5. in 11. člena Uredbe) in posledično končne ocene 2,7 točk pri tem podmerilu, pa iz obrazložitve ne izhaja, zakaj našteti deli projektov ne predstavljajo lastne odgovornosti za pridobivanje udeležencev in s tem niso enakovredni drugim načinom vključevanja, ki jih tožena stranka kot primeroma omenja v obrazložitvi tega podmerila. Tudi do tega tožbenega očitka se tožena stranka ni opredelila v odgovoru na tožbo (ga ni utemeljeno prerekala), enako tega neskladja med obrazložitvijo izpodbijanega sklepa in vsebino projekta tožnika ni znala pojasniti na glavni obravnavi. Zato sodišče izpodbijanega sklepa v tem delu ni moglo preizkusiti.

38Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s tretjo točko 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo. Ugotovilo je namreč, da je s tem, ko je strokovna komisija pri podmerilu 1.6. dodala še vmesno oceno 3, prišlo do kršitve 5. in 11. člena Uredbe, pri čemer je kršitev takšna, da je lahko vplivala na končni izbor. Poleg tega je obrazložitev izpodbijanega sklepa najmanj v dveh podmerilih 1.2. in 1.6. pomanjkljiva na način, da v sodnem postopku ni bilo mogoče preizkusiti, ali so bili v ocenjevanje vključeni tudi tisti deli projekta tožnika, na katere se tožnik v svoji tožbi s tem v zvezi sklicuje, zakaj ti deli projekta tožnika ne predstavljajo zahtevanega načina individualnega svetovanja (podmerilo 1.2.) oziroma zakaj tožnikove aktivnosti, ki jih v tožbi izpostavlja tožnik, ne pomenijo, da je tožnik skupaj s projektnimi partnerji izkazal tudi lastno odgovornost za pridobivanja udeležencev k projektu oziroma bi ta lastna odgovornost bila večja, če bi pripravil aktivnosti, ki so omenjene v prvem odstavku obrazložitve v okviru podmerila 1.6.

39Glede na ugotovljene nepravilnosti bo tožena stranka morala v ponovljenem postopku pri vseh projektih, pri katerih je razlika med ocenami dovolj majhna, da bi pravilno ocenjevanje lahko vplivalo na izid (kar zagotovo velja za izbrani projekt), ponovno oceniti podmerilo 1.6., in sicer z upoštevanjem ocenjevalne lestvice iz razpisne dokumentacije. S tem sodišče toženi stranki ne nalaga ničesar v zvezi z ostalimi sklepi o (ne)izbiri, ki jih je sprejela v zvezi z ostalimi prijavitelji. Ponovno ocenjevanje teh projektov po ocenjevalni lestvici, kot je bila predvidena v razpisni dokumentaciji, je potrebno zato, da se preveri, ali bi bil tožnik s pravilnim ocenjevanjem podmerila 1.6. morda izbran. Tožena stranka naj pri podmerilih 1.2. in 1.6. ponovno presodi, ali je upoštevala celotno vsebino projekta tožnika, če je ni, naj jo ustrezno upošteva in oceni, svojo odločitev pa naj obrazloži tako, da jo bo mogoče v sodnem postopku preveriti že na podlagi same obrazložitve sklepa. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka naj tožena stranka tudi pri podmerilu 1.1. pojasni, v čem in zakaj bi ravno statistični podatki bili tolikšen doprinos k utemeljitvi tega podmerila, da je brez njih prišlo do izgube dveh točk.

40Sodišče pa ni odločalo po prvem tožbenem predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije, saj narava stvari tega očitno ne dopušča in tako niso bili izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1.

41Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 25,00 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ UPRS, št. I U 355/2018-26 z dne 22. 8. 2019, točka 8.
² Pojasnjeno že v sodbi I U 355/2018-26 tukajšnjega sodišča v predmetni zadevi, kot tudi npr. v sklepu Vrhovnega sodišča RS X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015 in v tem sklepu navedeni sodni praksi (točka 12).
³ Gre za ustaljeno sodno prakso glede obsega sodne presoje, kar izhaja npr. tudi iz sodb Upravno sodišče I U 749/2020-12 in I U 568/2020-9.