VSK Sodba Cpg 8/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.208,72 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek, da obstoji terjatev tožeče stranke do stečajne dolžnice A. A. - v stečaju, v kapitalizirani višini 133.514,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2020 dalje in da obstoji v korist tožeče stranke ločitvena pravica na v izreku naštetih nepremičninah stečajne dolžnice ter da mora stečajna dolžnica iz vrednosti teh nepremičnin prednostno poplačati terjatev tožeče stranke.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Vztraja, da terjatev iz naslova odvetniških stroškov obstaja, v pogodbi je specificirana, zato bi morala tožena stranka podati konkretne trditve, da storitve niso bile opravljene, česar pa ni storila. Prav tako tožena stranka ni podala nobene konkretne trditve, da bi bili ti stroški poplačani že prej (v tem delu je sodišče odločalo preko navedb pravdnih strank). Ker tožena stranka ni podala obrazloženih ugovorov, bi sodišče navedbe tožeče stranke o obstoju terjatve moralo šteti za priznane. Tožeča stranka se ukvarja z odkupom in izterjavo terjatev, besedilo pogodbe je tipsko. Samo dejstvo, da se je spremenil upnik, na pravni položaj tretjih (ki niso bili stranke cesijske pogodbe) ne vpliva in ne more pomeniti navideznosti posla. Glede na zakonsko ureditev cesije, je napačna trditev, da naj bi A. A. sodelovala pri tem poslu. Enako velja za vložitev izvršilnega predloga. Vseeno je, kdaj ga je tožeča stranka vložila, saj to na obstoj terjatve ne vpliva. Sodišče ni obrazložilo vzročne zveze med sklenjeno cesijsko pogodbo, njeno izterjavo in dejstvom, da se je spremenil in zatrjevanim prikrajšanjem ostalih upnikov. Stečajni upravitelj je terjatev priznal. Tožeča stranka ni bila v nobenem poslovnem odnosu z A. A. niti z njo ni kontaktirala, zato ne drži, da bi se z njo karkoli dogovorila. Tožeči stranki osebna premoženjska stanja fizičnih oseb niso znana, so pa ji znani podatki iz javnih evidenc, po katerih je imela A. A. nepremičnine velike vrednosti, poleg tega gre za zakonito ženo Ivana Zidarja, kot je splošno znano pa je premoženje družine B. eno največjih v Sloveniji. Prej ali slej bi moralo priti do njegove delitve. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je prepričljivo izpovedal, kdaj je izvedel za osebni stečaj B. B. Volja in dejanja stečajne dolžnice tožeči stranki niso poznana. V konkretnem primeru tega dokazano ni mogoče trditi, saj z vloženim predlogom za stečajno dolžnico ni nastala nobena škoda. Predlog je bil podprt z listinami, zato morebitni ugovor izvršbe ne bi preprečil ali odvrnil. S cesijsko pogodbo je tožeča stranka v izterjavo prejela nesporno terjatev, saj je dolžnica svoj dolg večkrat pisno priznala. Pri tem je irelevantno, ali se je podpisala s svojim dekliškim ali poročnim priimkom, prav tako je irelevantno, kaj je stečajna dolžnica izpovedala v nekem drugem sodnem postopku, saj je vsak postopek samostojen in pavšalno sklicevanje na dejstva in dokazne predloge v drugem postopku ne zadošča. Trditev, da naj bi imel odvetnik s tožečo stranko in s svojo stranko možnost hitrega in rednega sporazumevanja, je nerazumljiva, saj ne pomeni ničesar, v Sloveniji pa je bilo v letu 2018 več kot 2,5 Mio uporabnikov mobilnih telefonskih omrežij, ki vsem omogočajo hitro in redno komuniciranje.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Odgovoru je v potrditev svojih navedb priložila listino, ki jo je pridobila šele po zaključku glavne obravnave.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, svoje zaključke je prepričljivo obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6V stečajnem postopku nad A. A. je tožeča stranka priglasila terjatev v skupni višini 133.514,63 EUR in ločitveno pravico na nepremičninah stečajne dolžnice. Zoper terjatev in ločitveno pravico je ugovarjal upnik (tožena stranka). Trdil je, da obveznost ne obstoji in da je pri sklepu o izvršbi šlo za zlorabo postopka izvršbe, vse z namenom oškodovati ostale upnike stečajne dolžnice. Že v odgovoru na tožbo pa je med ostalim trdil, da terjatev odvetnika C. C. do stečajne dolžnice ni nikoli nastala in ne obstoji. V prvi pripravljalni vlogi pa, da je storitve po stroškovnikih A. A. plačevala sproti. Ne držijo torej pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo preko zahtevka.

7Pri odločanju o tem, kako podrobne in natančne morajo biti navedbe in kateri dokazi zadoščajo, da se sodišče prepriča v neko dejstvo (glede na načelo proste dokazne presoje) je treba upoštevati specifičnost položaja upnika v tej zadevi. Kot tudi tožeča stranka v pritožbi večkrat zatrdi, upnik pri nobeni od spornih pogodb ni bil stranka in niti ne more poznati konkretnih dejstev in vsebine teh pogodb. Prav zato je treba siceršnjo strogost pri zahtevi po konkretizaciji navedb in dokaznih predlogov omiliti. Zadošča, da upnik poda navedbe o indicih, ki kažejo na zatrjevano dejstvo. Če ti tvorijo zaključen krog, lahko sodišče dejstva ugotovi z zadostno stopnjo prepričanja. Po drugi strani pa mora biti zato nasprotna stranka, ki z ustreznimi informacijami razpolaga, bolj aktivna, da bi lahko vzbudila dvom v zaključke sodišča. Pritožbeni ugovori, da bi tožena stranka dejstvo, da je A. A. svojemu odvetniku plačevala sproti, lahko dokazala samo s podatki o konkretnih plačilih, zato niso utemeljeni.

8Ni sporno, da je odvetnik C. C. dne 1.1.2020 stečajni dolžnici A. A. izstavil račun za odvetniške storitve, ki naj bi bile opravljene v obdobju od 1.10.2015 do izstavitve računa, že 8.1.2020 pa je odvetnik C. C. s tožečo stranko sklenil Pogodbo o izterjavi terjatve št. 801/2020, s katero ji je terjatev po navedenem računu prenesel v izterjavo. Istega dne je tožeča stranka z A. A. sklenila Pogodbo o poplačilu dolga št. 801/2020, s katero se je ta zavezala najkasneje do 8.2.2020 plačati dolg v višini 123.849,03 EUR (v primeru zamude so bile določene zamudne obresti). V zavarovanje terjatve je A. A. podala menično izjavo in izročila tožeči stranki bianco menice. Stečajni postopek zoper A. A. je bil uveden 18.12.2019, o predlogu je bila s strani sodišča obveščena 13.2.2020. Dne 24. februarja 2020 je A. A. (zastopana po odvetniku C. C.) vložila ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka, tožeča stranka pa je 28.2.2020 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (izpiska odprtih postavk) in sicer izvršbo na nepremičnine (ne da bi pred tem poskušala unovčiti menice in ne da bi pred tem dolžnico kakorkoli opominjala). A. A. ugovora zoper sklep ni vložila in sklep (in s tem vpis hipoteke) VL 19919/2020 je tako postal pravnomočen, preden je bil stečajni postopek začet. Poleg tega je sodišče ugotovilo (in tožeča stranka tega obrazloženo ne prereka), da je upnik že 6.1.2017 izposloval prepoved odtujitve in obremenitve investicijskih kuponov v skladu NLB ter nepremičnin, last A. A. Začasna odredba ni bila uspešna, ker je A. A. pred tem uspela odtujiti kupone in eno nepremičnino. S pomočjo odvetnika C. C. je dosegla, da je bila kupnina za kupone nakazana na njegov fiduciarni račun (njen račun je bil takrat že blokiran), solastniški delež do ene polovice na eni od nepremičnin pa je prodala tožeči stranki, pri čemer kupnina ni bila plačana v gotovini, ampak je bila pobotana s terjatvijo, ki jo je na tožečo stranko prenesel nečak A. A.¹ Prepoved odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi je pomenila, da tožeča stranka hipoteke iz v tem postopku spornih poslov ni mogla pridobiti na pravnoposlovni način, vendar tudi v tem delu (glede ostalih nepremičnin) začasna odredba na koncu ni bila uspešna, saj je tožeča stranka hipoteko dosegla v izvršilnem postopku VL 19919/2020.

9Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ne verjame odvetniku C. C., da mu dolžnica za skoraj štiriletno zastopanje sproti ni plačevala ničesar, čeprav je sredstva za plačilo odvetnika očitno imela, sredstva iz prodaje investicijskih kuponov so bila nekaj časa celo na odvetnikovem fiduciarnem računu. Kljub temu, da naj se odvetnik s svojo stranko ne bi dogovoril za poplačilo, je pa po drugi strani zahteval od nje, da podpiše vsak izdani stroškovnik v obdobju od 15.7.2016 do 30.12.2019. Račun je izdal 1.1.2020, čeprav je kasneje zanjo še opravljal odvetniške storitve (ni šlo torej za račun, izdan ob koncu sodelovanja). Pomembno je tudi dejstvo, da je tožeča stranka umaknila predlog za zaslišanje A. A., ki ga je sprva predlagala prav v zvezi s spornimi storitvami. Obrazložena dokazna ocena sodišča prve stopnje je na podlagi povedanega logična in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka je zato le z vztrajanjem pri tem, da bi bilo plačila mogoče izkazati samo s potrdili o plačilih, ne more omajati. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsega povedanega pravilno ugotovilo, da račun, ki ga je odvetnik C. C. izstavil 1.1.2020, ni imel podlage v opravljenih in še neplačanih storitvah², ni imel torej dopustne podlage. Ker je šlo za neobstoječo obveznost, je tudi ni mogel cedirati tožeči stranki, po drugi strani pa je tudi A. A. sklenila Pogodbo o poplačilu, čeprav je očitno vedela, da terjatev ne obstoji. Prav tako je logičen in prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bil namen vseh zgoraj povzetih aktivnosti v tem, da se prepreči poplačilo upnikov dolžnice, predvsem tožene stranke (ki je eden njenih največjih upnikov). Tudi zaključka, da je šlo za nedopusten namen, tožeča stranka z vztrajanjem pri svojih navedbah (do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo) in s sklicevanjem na posamezne dele izpovedi ne more omajati. Ne gre za to, da bi bile z ravnanjem udeleženih pri spornih pravnih poslih kršene kakšne določbe zakona, ki urejajo posamezne pravne posle, ampak vse okoliščine v zadevi kažejo na zlorabo pravic. Zloraba pravic pa je ravno v tem, da nekdo pravico, ki jo ima, izvršuje v nasprotju z njenim namenom, oziroma celo z namenom oškodovati drugega. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil namen spornih poslov v oškodovanju tretjih, pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne zakonske določbe glede teh poslov, saj zlorabi pravice ni mogoče nuditi pravnega varstva.

10Pravilen pa je tudi naslednji odločilen zaključek v tej zadevi, to je, da je tožeča stranka vedela, da gre za neobstoječo obveznost in za nedopusten namen poslov. Že iz zgoraj povedanega izhaja, da ne držijo pritožbene navedbe, da naj tožeča stranka ne bi bila v kontaktu s stečajno dolžnico. Navsezadnje sta bili istega dne sklenjeni Pogodba o izterjavi terjatve in Pogodba o poplačilu, dolžnica pa je tožeči stranki izročila tudi bianco menice. Res po določbah OZ sodelovanje dolžnika pri cesiji ni potrebno, vendar je v predmetni zadevi dolžnica očitno sodelovala tako s tožečo stranko kot z odvetnikom, kar potrjuje zaključek, da je šlo za dogovorjeno postopanje. Poleg tega ni šlo za prvo sodelovanje, saj so stranke sodelovale že pri odtujitvi ene od nepremičnin. Ni pa sporno, da je tožeča stranka že večkrat v preteklosti sodelovala z odvetnikom C. C. Tožeča stranka je izvršbo predlagala brez predhodnega opomina in ne da bi poskušala unovčiti izdane menice, izvršbo je predlagala samo na nepremičnine in ne na morebitna druga sredstva dolžnice in to kljub temu, da v pritožbi navaja, da naj bi bilo premoženje družine B. eno največjih v Sloveniji (s Pogodbo o poplačilu dolga so bile dogovorjene zamudne obresti). Tako ravnanje po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vedela, da je dolžnica bila takrat dejansko insolventna. Navsezadnje bi bilo ob sklenitvi Pogodbe o poplačilu bolj logično, da se v zavarovanje terjatve do fizične osebe dogovori hipoteka na nepremičninah³ in ne izročitev menic. Očitno torej je, da je tožeča stranka vedela, da je v zemljiški knjigi⁴ vpisana zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve in da je bil namen postopka izvršbe predvsem, da se zaobide vknjiženo prepoved obremenitve in na ta način tožeči stranki omogoči pridobitev ločitvene pravice pred pravnomočnim zaključkom postopkov, v katerih je bila izdana začasna odredba⁵. Zgoraj opisana časovna usklajenost pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na hitro in redno sporazumevanje med tožečo stranko, odvetnikom in A. A. Vse skupaj pa kaže na s strani vseh treh udeleženih usklajeno postopanje z namenom preprečiti poplačilo upnikov dolžnice.

11Ob upoštevanju vsega zgoraj povedanega je že na podlagi navedb in dokazov, podanih in izvedenih v postopku na prvi stopnji, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da imajo vsi posli nedopustno podlago, zaradi česar so nemoralni in nični. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.208,72 EUR (sestava pritožbe, materialni stroški DDV na odvetniške storitve).

¹ Sodišče se je pri tem res sklicevalo tudi na zapisnik o izpovedi A. A. v drugem postopku, vendar je enako izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke, zato o kršitvi postopka ni mogoče govoriti.
² V tej zadevi ni toliko relevantno vprašanje, ali so bile storitve opravljene, kot vprašanje, ali so bile že sproti plačane. Zato sodišču ni bilo treba vpogledati v spise, iz katerih bi bile te storitev razvidne.
³ Tožeča stranka ves čas trdi, da naj bi prav zaradi dejstva, da ima dolžnica nepremičnine velike vrednosti, sploh sklenila Pogodbo o izterjavi terjatve.
⁴ Dodaten argument, ki potrjuje, da je tožeča stranka vedela za prepoved obremenitve, je, da v pritožbi priznava, da so ji bili znani podatki iz javnih evidenc. Pri tem se sicer sklicuje na podatke GURS, vendar mora biti pravni osebi, ki je specializirana za odkupovanje terjatev, jasno, da v evidencah GURS ni podatkov o omejitvah pravic na nepremičninah in da je javna evidenca o tem zemljiška knjiga. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da so ji bili znani tudi podatki zemljiške knjige.
⁵ V tem času so bile toženi stranki sicer še nepravnomočno priznane terjatve v višini preko 200.000 EUR.