VSRS Sklep VIII Ips 41/2022

I. Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka ter sklep se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 1.075,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek tožnika za plačilo 2.457,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 359,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). S posebnim sklepom je toženki naložilo, da tožniku povrne strošek sodne takse.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani (tj. ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3Toženka je v vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom VIII DoR 121/2022 z dne 12. 10. 2022 in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno v stališču, da je prisojena odškodnina za posamezen dan v vrednosti osem ur, ne glede na ugotovljen čas kršitve tedenskega počitka.

4Toženka v reviziji navaja, da je sodišče tožniku priznalo odškodnino za 8 ur dnevo za sedem dni tedenskega počitka, ne da bi ugotovilo, koliko ur nad svojo delovno obveznostjo je opravil. Nasprotuje stališču, da za odmero odškodnine ni relevantno, koliko ur dnevne obveznosti je imel tožnik tiste dni, ko naj bi bil prost. Tožnik tudi sicer ni opravil po 8 ur dela, niti ni tega zatrjeval. Povrnitev premoženjske škode je možna le, če je ugotovljeno prikrajšanje na premoženjskem področju, do česar pri tožniku, ki je upravičen do plačila v pavšalnem znesku, ni moglo priti. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018.

5Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Sklicuje se na izoblikovano sodno prakso glede priznavanja odškodnin. Meni, da iz nekaterih izpovedi in listin izhaja, da je delal najmanj 8 ur na dan.

6Revizija je utemeljena.

7Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Tožnik je bil zaposlen pri toženki kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske. V obdobju od 15. 11. 2016 do 21. 5. 2017 je bil napoten na opravljanje vojaške službe v Libanon. Navajal je, da mu toženka ni zagotovila tedenskega počitka in uveljavljal odškodnino, ki jo je že v tožbi opredelil kot odškodnino za premoženjsko škodo (plačilo za opravljeno delo na proste dni).

9Tudi sodišče prve stopnje je izhajalo iz tega, da gre za odškodnino za premoženjsko škodo. Čeprav je med drugim obrazložilo tudi, da so bile tožnikove navedbe glede opravljenega dela nenatančne v vsebinskem in časovnem smislu, je vseeno zaključilo, da tožniku ni bila omogočena izraba 7 dni tedenskega počitka in mu je za te dneve prisodilo odškodnino v višini 8 ur za dan neizrabljenega tedenskega počitka.

10Sodišče druge stopnje se je z odločitvijo strinjalo in zavrnilo pritožbene navedbe toženke. Pri term je navedlo, da „za določitev višine odškodnine ni relevantno, koliko ur je imel tožnik delovne obveznosti na dan, ko naj bi bil prost. Odškodnina se ne določa na način, kot se zavzema pritožba, tj. glede na ugotovljen čas kršitve tedenskega počitka. Gre za odškodnino za premoženjsko škodo, ki je vojakom nastala zaradi kršitve pravice do enega prostega dneva na teden.“

11Zaključek obeh sodišč je napačen.

12Vrhovno sodišče je v eni od prvih sodb v zvezi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka na misijah v tujini, na katero se sklicuje tudi toženka v reviziji, VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, obrazložilo: „Toženka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila pač določena (pavšalno na mesečni ravni, ob posebnem režimu delovnih obveznosti, časa dela, časa, ki se upošteva pri obračunu ter posebnem obračunu plač), prikrajšan tudi na premoženjskem področju. Toženka se ne more uspešno sklicevati na to, da je tudi plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači v neto znesku. Ta namreč obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, zagotovljeni na podlagi pravilnika, ki pa jih ni bilo. Če je delavec upravičen do plačila v pavšalnem znesku, kadar mu je tedenski počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času ko bi moral vsak teden en dan počivati), prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za tiste dni, ko mu počitek ni bil zagotovljen. Zato dosojeni zneski v tem sporu predstavljajo odškodnino za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.“

13Takšno obrazložitev je v kasnejših odločbah večkrat ponovilo – vse ob ugotovitvi, da so bile tožbene navedbe tožnikov o naravi njihove terjatve pomanjkljive in nejasne. Zato je revizijsko sodišče takrat dopustilo revizijo tudi glede vprašanja, ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja. Tožniki namreč niso navedli, v čem konkretno jim je v neposredni posledici kršitve pravice do tedenskega počitka nastala premoženjska ali nepremoženjska škodo in v kakšni višini. Edino ustrezno trditveno podlago za priznanje odškodnine so predstavljale njihove sicer skope navedbe o tem, da so morali prav v času, ko naj bi jim bil zagotovljen tedenski počitek, opravljati delo. V zadevi VIII Ips 226/2017 in še v nekaterih drugih zadevah iz takratnega obdobja, ki so bile predmet odločanja revizijskega sodišča (za razliko od kasnejših številnih sporov), toženka tudi ni prerekala navedb tožnikov, da so delo opravljali nepretrgano in v polnem obsegu. Prav zato citirana obrazložitev v zadevi VIII Ips 226/2017 ne govori o posameznih urah opravljanja delovne obveznosti. Jasno pa je, da je bila v zadevi VIII Ips 226/2017 tožniku odškodnina prisojena, ker je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno (prav v času ko bi moral vsak teden en dan počivati).¹

14Odškodnina v zadevi VIII Ips 226/2017 in nekaterih kasnejših zadevah torej ob izostanku ustreznih trditev ni bila prisojena kot odškodnina za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo v neposredni posledici kršitve pravice do tedenskega počitka, temveč zaradi več opravljenega dela. Čeprav se dikcija 97. f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki ureja pravico do tedenskega počitka, glasi na pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, zgolj okoliščina v celoti nezagotovljenega ali prekinjenega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice.

15V tej zadevi je tožnik navedel, da uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je dovolj določno povezal le s tem, da je tudi na dneve tedenskega počitka moral opravljati delo. Druge podlage zahtevka, ki bi bila lahko pomembna, ni navedel. Nobenih navedb ni podal o tem, v čem naj bi bila njegova škoda (premoženjska ali nepremoženjska in višina le te) v neposredni povezavi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka.

16Ker je bila torej tožniku prisojena odškodnina za premoženjsko škodo, ker je opravil več dela (prav v času predvidenega tedenskega počitka), mu lahko pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan.

17Zato je napačno stališče sodišč o tem, kolikšna odškodnine tožniku pripada in zlasti stališče, da za določitev odškodnine ni pomembno, koliko časa je tožnik dejansko delal na dan, ko bi moral biti prost. S tem sta sodišči spregledali naravo odškodnine, ki jo je uveljavljal in ki sta mu jo nenazadnje po temelju tudi priznali.

18Za presojo višine odškodnine ni pomembna navedba tožnika v odgovoru na revizijo, da se je v tovrstnih sporih uveljavilo priznavanje odškodnine za 8 ur dnevno,² saj je odločitev o višini odškodnine ob zatrjevani podlagi odvisna od okoliščin vsakega primera.

19Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje o časovnem obsegu ur dela tožnika v dneh, ko mu je bila dosojena odškodnina, ni bilo razčiščeno, zaradi česar je tudi sklepanje obeh strank o izostalih dokaznih zaključkih preuranjeno. Vrhovno sodišče je razveljavilo obe sodbi in sklepa, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

20Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Stranke in sodišča prve in druge stopnje so pri odločanju v kasnejših sporih to podlago prisojene odškodnine spregledali, vrhovno sodišče pa, ob izostanku ustreznih vprašanj v predlogih za dopustitev revizije, o tem ni moglo odločati. Odločanje v kasnejših sporih se je usmerilo predvsem v vprašanja, ali je bila glede na naravo in obseg opravil, ki so jih tedaj opravljali, tožnikom sploh kršena pravica do tedenskega počitka.
² Takšne sodne prakse, ki naj bi se uveljavila pred sodiščem druge in prve stopnje, ni oblikovalo vrhovno sodišče. Nenazadnje je pravica do tedenskega počitka določena v trajanju 24, ne 8 ur.