UPRS Sodba I U 361/2019-21

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata mestne uprave Mestne občine Ljubljana 061-916/2018-7 z dne 26. 9. 2018 z dne 7. 2. 2020 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odredil odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje in sicer velike samostoječe table osvetljene z zunanjimi svetili ID 10721, ki je postavljena na zemljišču s parcelno številko 185/15 k.o. ..., v varovalnem pasu glavne mestne ceste (LG), odseka ... A. cesta in mestne ceste (LK) odseka ... B. ulica brez soglasja upravljavca občinske ceste, na lastne stroške (točka 1 izreka). Rok za izvršitev 1. točke izreka je 30 dni od vročitve odločbe (točka 2 izreka). Tožnik mora o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (točka 3 izreka). O morebitnih stroških bo izdan poseben sklep (točka 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 5 izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ izvedel nadzor na podlagi Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Ugotovljeno je bilo, da je na navedenem zemljišču v zasebni lasti v območju občinskih cest v varovanem pasu ceste postavljen objekt za obveščanje in oglaševanje in sicer velika samostoječa tabla z zunanjimi svetili, brez soglasja upravljavca občinskih cest. Tožeči stranki je bil posredovan zapisnik o inšpekcijskem nadzoru s pozivom, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah v zvezi s predmetom nadzora. Tožeča stranka je na poziv odgovorila, da je predmetni objekt na istem mestu postavljen od leta 2007 skladno z IPN MOL in da kakršnekoli spremembe ne morejo imeti retroaktivne veljavnosti in ne morejo veljati za objekte, ki so bili v preteklosti postavljeni legalno in da je o objektu teklo že več postopkov, tudi sodnih, ki potrjujejo stališče glede zakonitosti postavitve objekta ter da je poslala več zahtevkov za soglasje, a ni prejela odgovora. Sama mikrolokacija postavitve v ničemer ne vpliva na varnost prometa, saj je umeščena med zasajeno vegetacijo zasebnega zemljišča. Prvostopenjski organ navaja, da je objekt postavljen neskladno z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu MOL - izvedbeni del s prilogami (v nadaljevanju OPN MOL ID) in Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje Tobačne tovarne (v nadaljevanju OPPN). Drugi odstavek 97. člena ZCes-1 določa, da je raba prostora v varovalnem pasu občinske ceste omejena, posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. V 6. točki prvega odstavka 118. člena ZCes-1 je določeno, da inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji izdanega soglasja. Navaja še 41. točko, 5. točko, 12. točko, 76. točko in 39. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1, ki jih citira. Glede leta postavitve 2007 dodaja, da so pogoji za obvezno pridobitev soglasja za postavitev oglasnih tabel in oglaševanje, bili v letu 2013 spremenjeni z Odlokom o občinskih cestah v MOL (Ur. l. RS, št. 63/13) na podlagi ZCes-1, kar v nadaljevanju pomeni, da je za poseg v varovalni pas občinske ceste potrebno pridobiti ustrezno soglasje. Temelj odločanja v upravni zadevi je predpis, ki velja v času odločanja. Smisel postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje je, da so vidni in zbujajo pozornost. Objekti za za obveščanje s svojo prisotnostjo v ozkem vidnem polju voznika agresivno prekinjajo njegovo koncentracijo in odvrača pozornost od same vožnje in lahko pripomore k nastanku prometne nesreče. Ker je bilo ugotovljeno, da gre za poseg v varovalni pas občinske ceste brez soglasja upravljavca občinskih cest, je bilo potrebno zaradi varovanja javnega interesa odločiti na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena v zvezi z 97. členom ZCes-1 , kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe.

3Župan MOL kot pritožbeni organ se z odločitvijo strinja.

4Tožeča stranka v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je po prejetem obvestilu o uvedbi inšpekcijskega postopka podala izjavo, v kateri je pojasnila, da je objekt na parceli 185/15 k.o. ..., ki je v zasebni lasti tam že od leta 2007 in je bil postavljen v skladu s takrat veljavno prostorsko zakonodajo. V ničemer ne vpliva na prometno varnost in niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste ter prometa na njej. V zvezi z navedenim so bili identični argumenti toženke enkrat že preizkušeni pred sodiščem. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 458/2009 z dne 24. 2. 2011, ki je odpravilo obe odločbi. Zavzeto je bilo stališče, da ni potrebno pridobiti dovoljenja občine, kadar gre za postavitev oglasnih objektov na zasebnih zemljiščih. Po stališču tožnika gre za res iudicata in ponovno odločanje ni dovoljeno. Ustavno načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS v tem primeru varuje tožnika in je nedopustno posegati v pridobljeno pravico za naprej. Tudi vsebinsko izpodbijana odločba ni dovolj konkretizirana in ni znano, za kakšen objekt sploh gre. Iz opisa lokacije ni mogoče konkretno razbrati, zakaj naj bi posegal v varovalni pas občinske ceste. Navedba, da je objekt postavljen tik ob pločniku A. ceste in poševno na B. ulico na razdalji 5 m od zunanjega roba vozišča občinske ceste LK ... B. ulica in 3 m od površine za pešce A. ulice LH ... A. cesta ni zadosti konkretizirano in je tudi v nasprotju z zapisnikom, kjer je objekt vpisan kot ogrodje z oglasnim platnom na fasadi objekta A. cesta. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno. Iz zapisnika izhaja, da naj bi šlo za ogrodje z oglasnim platnom na fasadi, iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe pa za veliko samostoječo tablo osvetljeno z zunanjimi svetili. Izpodbijana odločitev tudi ne zadosti kriteriju po obrazložitvi stvarnega razloga, ki naj bi bil utemeljen v prevladujočem legitimnem pravnem interesu v smislu spremembe zakonsko določene pravice in pogojev za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej. Iz izpodbijane odločbe tudi ni mogoče razbrati v kakšnem smislu objekt moti voznika. Konkretni objekt je primarno namenjen mirujočemu prometu. Ne strinja se stališčem toženke, da je sporni objekt oglaševanja postavljen v varovalnem pasu ceste in zato lastništvo zemljišča nista pomembna in da postavitev brez soglasja ni možna ter da izmerjena razdalja varovalnega pasu ni sporna, kar pojasni. Kot izhaja iz priložene fotografije na tej lokaciji ne gre za ogrodje z oglasnim platnom na fasadi, temveč za neko samostoječo tablo, dimenzijsko neopredeljeno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, ki naj ji tudi naloži plačilo stroškov postopkov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka vse navedbe tožnika. Glede očitka res iudicata navaja, da ne gre za isto stvar, saj gre v obravnavani zadevi za uvedbo inšpekcijskega postopka na drugi pravni podlagi. Objekt obveščanja in oglaševanja je v zadostni meri konkretiziran, kar pojasni. Bistvena je sama postavitev objekta, ali je postavljen v varovalni pas občinske ceste in ali je pridobljeno soglasje. Pojasnjuje, da je skladno z določilom 97. člena ZCes-1 raba prostora v varovalnem pasu občinske ceste omejena. Upravljavec občinske ceste izda soglasje v skladu z navedenim določilom, če s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste. Toženka navaja še četrti odstavek 97. člena ZCes-1 glede merjenja varovalnega pasu in 12. člen Odloka. Pojasnjuje natančno, kje je objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen in da tožeča stranka ni pridobila soglasja. Ne strinja se s tožnikom, da ni izkazan javni interes občine na področju zaščite in varnosti na cestah. V zadevi ni bil kršen 155. člen Ustave RS, saj Ustava RS, izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-123-92). Poseg v pridobljene pravice za naprej je ustavno dopusten, če za njim stoji stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6V dveh pripravljalnih vlogah tožnik pojasnjuje svoja stališča. Med drugim navaja, da je bil sporni objekt postavljen že leta 2007 v skladu s takratno veljavno zakonodajo in da je toženka vodila postopek po ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011 in ki nima določb o retroaktivni veljavnosti, zato bi bilo postopek potrebno voditi po Zakonu o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Navaja 154. člen Ustave RS in se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS X Ips 60/2020 z dne 22. 10. 2020 v primerljivi zadevi.

7V odgovoru na pripravljalni vlogi tožnika toženka pojasnjuje svoja stališča in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I izreka:

8Tožba je utemeljena.

9Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožeča stranka ni pridobila soglasja iz 97. člena ZCes-1. Tožena stranka tudi ne oporeka navedbam tožeče stranke, ki jih je uveljavljala že ves čas, torej tudi v času vodenja prvostopenjskega postopka, da je bil obravnavani objekt postavljen že pred uveljavitvijo ZCes-1. Sporno pa ostaja vprašanje, ali kljub temu veljajo za obravnavano zadevo določila ZCes-1, konkretno določilo 97. člena ZCes-1, kot je to zaključil prvostopenjski organ.

10V obravnavani zadevi je bil inšpekcijski ukrep izrečen na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena Zces-1, ki določa, da pristojni inšpektor za ceste z odločbo odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja. Obveznost pridobitve soglasja je določena v drugem odstavku 97. člena ZCes-1, po katerem so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Navedeni zakon je začel veljati 1. 4. 2011, uporabljati pa se je začel 1. 7. 2011.

11V skladu s prvim odstavkom 154. člena Ustave RS morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. Namen te določbe je, da se naslovniki seznanijo z določbami predpisa in z njimi uskladijo svoje bodoče ravnanje. V tem pogledu ne more biti dvoma, da se materialnopravna obveznost iz 97. člena ZCes-1, da izvajalec za postavitev oglasnih tabel v varovalni pas občinske ceste pridobi soglasje upravljavca ceste, nanaša na ravnanja po uveljavitvi zakona. V teh primerih ima pristojni inšpektor zaradi odprave nepravilnosti tudi pooblastilo za ukrepanje v skladu 118. členom ZCes-1.

12V zvezi z morebitno uporabo 97. člena ZCes-1 pa je pomembna določba prvega odstavka 155. člena Ustave RS, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne smejo imeti učinka za nazaj. Nepravilno je stališče tožene stranke, da za odločanje zadošča že, če se uporabi v času odločanja veljavni predpis. ZCes-1 nima določb, ki bi se nanašale na pred njegovo uveljavitvijo izvršene posege v prostor varovalnega pasu občinske ceste. Zaradi tega je za presojo zakonitosti postavitve tožnikovega objekta za oglaševanje v varovalnem pasu občinske ceste treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to pa je ZJC in ne kasnejši ZCes-1. Prvostopenjski organ pa je začel in izvedel inšpekcijski postopek na podlagi ZCes-1. Tožeči stranki bi lahko naložil odstranitev objekta za oglaševanje le, če bi ZCes-1 tudi za objekte, ki so bili postavljeni pred njegovo uveljavitvijo, izrecno določil obveznost pridobitve soglasja iz 97. člena ZCes-1 v za to določenem prehodnem obdobju, po neuspešno pretečenem roku pa bi predvidel inšpekcijsko ukrepanje. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 60/2020 z dne 22. 10. 2020 v povsem primerljivi zadevi, ki se nanjo sklicuje tudi tožnik.

13Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Zadeve ni vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, saj ta ni bil uveden zaradi nadzora nad spoštovanjem predpisov, veljavnih v času postavitve tožnikovega objekta.

14Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi navedene kršitve materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

15Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

16Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).