VSL Sklep II Cp 1807/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesni sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Predlagatelj je vložil predlog za določitev odškodnine. Navaja, da mu je bila nepremičnine parc. št. 599/1, k. o. ...,¹ pravnomočno razlaščena v korist nasprotne udeleženke, da je bila izvedena t. i. dejanska razlastitev, da je na nepremičnini leta 1981 zgrajen odsek severne ljubljanske obvoznice, da udeleženca nista uspela skleniti ustreznega sporazuma o odškodnini, da med njima obstaja neskladje glede okoliščin, ki so bistvene za določitev višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino, ker predlagatelj meni, da nepremičnina predstavlja stavbno zemljišče, stališče nasprotne udeleženke pa je, da gre za kmetijsko zemljišče, da je pravni prednik predlagatelja kupil nepremičnino leta 1969 kot stavno zemljišče.

2Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo sklep N 459/2016 z dne 30. 1. 2020,² s katerim je nasprotni udeleženki naložilo, da je dolžna plačati odškodnino za razlastitev nepremičnine v višini 359.333,50 EUR, ki jo mora plačati v roku tridesetih dni po pravnomočnosti sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 12. 1981 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela nepremičnina že v času dejanske razlastitve leta 1981 status stavbnega zemljišča, pri tem pa je štelo kot bistveno, da je bila določena namembnost nepremičnine s tedaj veljavnim občinskim prostorskim aktom – Generalni urbanistični plan Ljubljane (GUP) v letu 1966 in da je izvedenec ugotovil, da ima nepremičnina status nezazidljivega zemljišča, namenjenega za prometne površine, kar je opredelil kot stavbno zemljišče. S sklepom z dne 5. 5. 2020 je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka.³

3Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 1142/2020 z dne 26. 8. 2020⁴ pritožbama nasprotne udeleženke zoper sklepa sodišča prve stopnje z dne 30. 1. 2020 in 5. 5. 2020 ugodilo, sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi sklepa je navedlo in povzelo sodno prakso Vrhovnega sodišča⁵ in pojasnilo, da odškodnina za razlastitev ne more biti določena po merilih za stavbno zemljišče, če razlaščeno zemljišče takega statusa ni imelo izvorno, temveč ga je pridobilo izključno zaradi predvidene gradnje ceste in razlastitve, da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča, da se razlaščeni lastnik ne more okoristiti z razlastitvijo na način, da bi prejel višjo odškodnino za zemljišče zato, ker se je njegova namembnost in z njo vrednost spremenila izključno zaradi načrtovane razlastitve, da pa je drugačna situacija, ko bi bilo razlaščeno zemljišče že pred uveljavitvijo prostorskega akta, s katerim je bila predvidena gradnja infrastrukture, opredeljeno kot stavbno zemljišče (npr. za gradnjo trgovskega, športnega centra, za stanovanjsko gradnjo itd. in ne za gradnjo ceste), da je sodišče prve stopnje dalo prevelik pomen okoliščini, da je nepremičnina nastala z delitvijo in združitvijo več nepremičnin, na delu katerih je bila po GUP predvidena stanovanjska gradnja, zanemarilo pa je, da je bila gradnja prometne infrastrukture na spornem zemljišču predvidena že (najmanj) po GUP (torej hkrati, kot je bila predvidena stanovanjska gradnja v neposredni bližini spornega zemljišča) in da to ni bilo načrtovano šele naknadno, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšen status je imela nepremičnina pred določitvijo namembnosti, da se uporabi kot „rezervat“ za izgradnjo prometnih površin in kateri prostorski akt je predstavljal podlago za razlastitev nepremičnine in kateri akt je določal njen prvotni status. Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnih materialnopravnih stališč, pri tem pa ni upoštevalo sodne prakse, zato je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno.

Odločitev sodišča prve stopnje

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim vmesnim sklepom odločilo, da predlagatelju pripada pravica do odškodnine zaradi razlastitve nepremičnine kot za kmetijsko zemljišče.

Povzetek pritožbenih navedb

5Predlagatelj v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, vmesni sklep pa spremeni tako, da predlagatelju pripada pravica do odškodnine zaradi razlastitve nepremičnine kot za stavbno zemljišče, poredno pa, da pritožbi ugodi, vmesni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi, da nasprotna udeleženka povrne predlagatelju stroške pritožbenega postopka.

6Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da se predlagatelju prizna odškodnina za kmetijsko zemljišče, posega v njegovo ustavno pravico do varstva zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

7Sodišče prve stopnje je moralo slediti izhodiščem pritožbenega sodišča iz sklepa II Cp 1142/2020, zato bo predlagatelj v pritožbi izpodbijal zaključke, ki jih je pritožbeno sodišče naredilo v tem sklepu, ki so izvor za nezakonitost sklepa sodišča prve stopnje. Predlagatelj „seveda ne pričakuje, da sodišče druge stopnje pri ponovnem odločanju še enkrat razmisli o svojih argumentih, temveč bo svoje razloge v nadaljevanju predstavil revizijski ravni.“

8Sodišče prve stopnje je bilo primorano slediti materialnopravnim stališčem sodišča druge stopnje, ki pa so napačni, zato so tudi zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanji, kdaj je pravni prednik predlagatelja nepremičnino kupil, da je celotno nepremičnino kupil prav zaradi dejstva, ker je bilo stavbno zemljišče, kdaj je bil nepremičnini določen status stavbnega zemljišča, da je bila nepremičnina kupljena v bistveno večji površini, kar je pomembno za pravilno in zakonito odločitev.

10V konkretnem primeru je prišlo do protipravne dejanske razlastitve. Pravno formalna razlastitev z dne 31. 12. 1981 na podlagi izvedbenega akta ni bila izvedena, izvedena je bila le protipravna dejanska razlastitev. Nasprotni udeleženec tekom postopka ni predložil splošnega akta, niti konkretnega akta, ki bi bil lahko podlaga za razlastitev. Iz teh razlogov se ne ve, kateri prostorski akt je predstavljal podlago za razlastitev nepremičnine.

11Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 1142/2020 naložilo sodišču prve stopnje, da v novem postopku ugotovi, kateri prostorski akt predstavlja podlago za razlastitev nepremičnine. V tej zadevi se obravnava razlastitev na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah, kar pomeni, da organu ni treba navajati prostorskega akta, ki naj bi bil podlaga za razlastitev, ker je javna korist izkazana z dejstvom, da je cesta zgrajena in poteka promet, tega pa tudi ne določajo drugi predpisi. Ta rešitev se je oblikovala v sodni praksi, zaradi lažjega določanja pravične odškodnine, ni pa ugotavljanje statusa razlaščenega zemljišča nujno potrebno za določitev pravične odškodnine.

12Nepremičnina je imela status stavbnega zemljišča že na podlagi GUP z dne 4. 2. 1966, ko je bila nepremičnina opredeljena kot nezazidljivo stavbno zemljišče, namenjeno za graditev ceste, od takrat do dejanske razlastitve 31. 12. 1981 se status nepremičnine ni spreminjal. V času, ko je pravni prednik predlagatelja s kupoprodajno pogodbo z dne 30. 1. 1969 kupil tedaj celotno nepremičnino, nepremičnina ni bila kmetijsko zemljišče. Na podlagi odloka se je na nepremičnini uveljavil „rezervat“ za gradnjo obvoznice, česar pa ni mogoče uveljaviti na kmetijskem zemljišču. Tudi izvedenec je pojasnil, da je v času nakupa leta 1969 nepremičnina predstavljala stavbno zemljišče, da je GUP iz leta 1966 strateški dokument, ki je določal strateško zasnovo naselja in da po današnjih predpisih ta dokument lahko primerjamo s prostorskim strateškim aktom, na podlagi katerega se sprejmejo začasni ukrepi za zavarovanje prostorskega načrtovanja, ni pa nujno, da se sprejmejo, da ti začasni ukrepi omogočajo prepoved prometa s takimi zemljišči, da prepovedi pri nakupu celotne nepremičnine v letu 1969 ni bilo, zato je pravni prednik predlagatelja kupil tedaj že stavbno zemljišče, ki je bilo rezervirano za cesto, da je akt iz leta 1980 omogočal operativno izvedbo predvidene ceste, da je imela nepremičnina, ki je bila leta 1966 določena kot stavbno zemljišče, isti status tudi v trenutku nakupa tedaj celotne nepremičnine s strani pravnega prednika predlagatelja v letu 1969, da GUP iz leta 1966 ni bil ustrezna podlaga za dejansko gradnjo avtoceste, da je bil to šele izvedbeni akt iz leta 1980, da je pravni prednik predlagatelja v letu 1969 kupil večjo parcelo, ki je bila v večini namenjena gradnji stanovanjskih stavb, da organi nasprotne udeleženke pred nakupom niso izvedli potrebne parcelacije, da je pravni prednik predlagatelja kupil celotno parcelo kot stavbno zemljišče, da je predlagatelj plačal kupnino za celotno parcelo kot stavbno zemljišče.

13Iz teh razlogov ni bistveno, kateri akt je določal prvotni status nepremičnine, ker pravni prednik predlagatelja takrat ni bil njen lastnik. V tej zadevi se le ugotavlja, kakšna je pravična odškodnina, ki jo je zaradi dejanske razlastitve utrpel predlagatelj, ne pa morda zgodovinsko vrednotenje obravnavane nepremičnine. Stališče pritožbenega sodišča, ki je v sklepu II Cp 1142/2020 naložilo sodišču prve stopnje, da ugotovi prvotni status nepremičnine, je zato materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju v sklepu pojasnilo in upoštevalo, da je bila na nepremičnini predvidena gradnja prometne infrastrukture, zato je bila vrednost odškodnine znižana za 60 % od tržne vrednosti običajnega stavbnega zemljišča, kot je to ocenil izvedenec.

14V primeru, da se na obravnavani nepremičnini ne bi gradila javna infrastruktura, bi pravni prednik predlagatelja še vedno ohranil lastninsko pravico na nepremičnini, ki bi bila še vedno stavbno zemljišče, brez kakršnih koli omejitev za gradnjo javne infrastrukture.

15Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 1142/2020 pojasnilo, da je v predmetni zadevi bistveno, da je bila nepremičnina že vseskozi namenjena za gradnjo ceste, da ji je bila iz tega razloga spremenjena namembnost, izvedenec pa je pojasnil, da je bila nepremičnina v letu 1966 z GUP določena kot zemljišče predvideno za gradnjo ceste, kar pomeni, da je tedaj postalo stavbno zemljišče, da od leta 1966 dalje nepremičnina ne bi smela biti predmet prodaje, zato jo pravni prednik predlagatelja ne bi smel kupiti, ker bi morali prostorski ukrepi prepovedati promet z nepremičnino, zato je sodna praksa na katero se sklicujeta prvo in drugo sodišče v tem primeru neuporabna.

16Zaradi dejstva, da je pravni prednik predlagatelja nepremičnino kupil skupaj z zemljiščem, ki ga je dejansko potreboval, je nastalo obravnavano stanje. Nepremičnina je v času nakupa bila le del enotne parcele, kar je bistveno za konkretno zadevo. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, izhaja iz položaja, ko razlastitveni zavezanec razlaščeno nepremičnino pridobi pred sprejemom prostorskega akta, ki je določeno zemljišče rezerviralo za gradnjo ceste. Po sprejetju takšnega akta promet s takim zemljiščem ni več mogoč, zato ga razlastitveni zavezanec ne more pridobiti. V konkretnem primeru pa je pravni prednik predlagatelja nepremičnino kupil po sprejemu GUP iz leta 1966. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da se razlaščeni lastnik ne more okoristiti z razlastitvijo na način, da bi prejel višjo odškodnino za zemljišče, zato ker se je njegova namembnost in z njo vrednost spremenila izključno zaradi načrtovane razlastitve, vendar razlaščeni lastnik ne sme biti oškodovan na način, da se preko ugotavljanja statusa zemljišča spregleda, koliko je razlaščeni lastnik dejansko plačal za razlaščeno zemljišče.

17Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče v sklepu II Cp 1142/2020, izhaja iz položaja, da je bil razlastitveni zavezanec lastnik razlaščene nepremičnine pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, v konkretnem primeru pa je razlastitveni zavezanec pridobil lastninsko pravico na razlaščeni nepremičnini po sprejemu prostorskega akta, ki bi bil lahko podlaga za razlastitev nepremičnine.

Odgovor na pritožbo

18Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Glede utemeljenosti pritožbe

19Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbenih razlogov

20Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP.

21Sodišče prve stopnje se je v sklepu opredelilo do vseh odločilnih dejstev v zvezi s statusom nepremičnine, od katere je odvisna določitev odškodnine, ki pripada predlagatelju, ker mu je bila nepremičnina razlaščena. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba,⁶ posebej glede pogodbeno določene vrednosti nepremičnine, pa glede na okoliščine primera niso odločilne.

22Sodišče prve stopnje mora na podlagi 362. člena ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje, kar je sodišče prve stopnje v novem postopku storilo, ni pa bilo vezano na materialnopravna stališča pritožbenega sodišča, na katera je opozorilo to sodišče v sklepu II Cp 1142/2020. Pritožbeno sodišče je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek iz razloga, ker je želelo, da se ugotovijo vse relevantne okoliščine, povezane s statusom nepremičnine, posebej v smeri, ali je imela nepremičnina morda status stavbnega zemljišča že pred izdajo GUP iz leta 1966 ali kasneje, kar ni povezano z gradnjo ceste, oziroma da ugotovi druge okoliščine, ki bi morda potrjevale tezo predlagatelja, da je upravičen do odškodnine za stavbno zemljišče.

23Pritožbenih navedb, da predlagatelj ne pričakuje od pritožbenega sodišča, da bo pri „ponovnem odločanju še enkrat razmislilo o svojih argumentih“ in da bo predlagatelj v nadaljevanju pritožbe predstavil „argumente revizijski ravni“, ne terjajo posebnega odgovora.⁷

24Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Dejanske ugotovitve

25Iz listin in ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da:

- postopek razlastitve ni tekel v skladu z veljavnimi predpisi o odvzemu lastninske pravice v javno korist, ker je nasprotna udeleženka nepremičnino najprej prevzela v posest in na njej zgradila cestno infrastrukturo, šele naknadno, po petintridesetih letih pa je bila izdana odločba o razlastitvi (izvedena je bila t.i. dejanska razlastitev),

- je do dejanske razlastitve prišlo leta 1981,

- je Upravna enota Ljubljana 22. 4. 2016 izdala odločbo, ki je postala pravnomočna 12. 5. 2016, v kateri je bila nepremičnina razlaščena v korist nasprotne udeleženke,

- iz odgovorov MOL izhaja, da nimajo podatka, kakšna je bila namenska raba nepremičnine pred letom 1966, ko je začel veljati Odlok o sprejetju generalnega plana Urbanističnega razvoja mesta Ljubljane (GUP), in da zato ne morejo podati odgovora, kateri prostorski akt je določal prvotni status nepremičnine,

- iz odgovora MOL z dne 4. 3. 2021 izhaja, enako smiselno pa izhaja tudi iz predhodnih odgovorov MOL, da je bila nepremičnina pred izgradnjo ceste opredeljena kot nepremičnina, predvidena za cesto, kar pomeni „rezervat“ na tedaj kmetijskih površinah,

- izvedenec ni nasprotoval stališču MOL iz dopisa z dne 4. 3. 2021, saj je dejansko stanje skladno z njegovimi ocenami glede statusa nepremičnine,

- izvedenec ni mogel pojasniti, kateri akt je določal prvotni status nepremičnine, je pa pojasnil, da je šlo izvorno za kmetijsko zemljišče, do teh ugotovitev pa je prišel na podlagi morfologije naselij oziroma morfologije poselitve, kjer so bila vsa zemljišča, ki niso bila namenjena gradnji objektov, takrat kmetijska,

- je izvedenec na zaslišanju pojasnil, da je bilo zemljišče v izvorni rabi kmetijska površina, s prostorskim aktom – GUP iz leta 1966 pa je bila nepremičnina opredeljena kot nezazidljivo zemljišče, ki je namenjeno za izgradnjo cestne infrastrukture, kar bi po današnji terminologiji spadalo pod nezazidana stavbna zemljišča, po tedanji doktrini pa je šlo za zemljišče, namenjeno za javno rabo, ki ni bilo primerno parcelirano v času pridobitve zemljišča s strani pravnega prednika predlagatelja, da je bila nepremičnina kupljena kot del celotnega zemljišča, na katerem je prevladoval status zemljišča, ki je bil namenjen gradnji objektov, da je nepremičnina izključno zaradi gradnje ceste postala stavbno zemljišče, da je bila nepremičnina namenjena za „rezervat“ za gradnjo prometne infrastrukture, to pa je bilo leta 1966, ko je nepremičnina pridobila status stavbnega zemljišča, prej pa je bilo kmetijsko zemljišče, da je bila nepremičnina leta 1966 opredeljena kot „rezervat“ za gradnjo ceste, z odlokom iz leta 1980 pa je bila vzpostavljena pravna podlaga za izvedbo te ceste, oba dokumenta sta prostorska akta, akt iz leta 1966 je določal strateško zasnovo naselja, akt iz leta 1980 pa je omogočal operativno izvedbo, da danes do takšne situacije ne bi moglo priti, ker sprejet prostorski akt za namen javne infrastrukture predvideva prostorske ukrepe, ki služijo zagotovitvi javnega interesa, da je bil z današnjega vidika nakup špekulativni, s takratnega vidika pa ne, da bi morali pristojni organi predlagatelja, ki skrbijo za javni interes, zahtevati izvedbo parcelacije, in potem ne bi prišlo do take situacije, da je predlagatelj dejansko ta del zemljišča, ki je namenjen za izgradnjo cestne infrastrukture, lahko kupil kot stavbno zemljišče, da bi država v letu 1966 lahko pričela z odkupom nepremičnine na podlagi GUP iz leta 1966, da bi v primeru neuspešnosti pri nakupu lahko uvedla postopke za razlastitev nepremičnine,

- se status nepremičnine iz leta 1966 do 1980 ni spremenil,

- se je Odlokom iz leta 1980 stanje samo natančneje opredelilo,

- se nepremičnine ne bi moglo uporabiti za kakršno koli drugo gradnjo, kot za izgradnjo ceste,

- je bilo že v trenutku nakupa nepremičnine s strani pravnega prednika predlagatelja jasno, da tega dela kupljene nepremičnine ni mogoče uporabiti za nič drugega, kot za gradnjo ceste,

- se je namembnost nepremičnine spremenila iz kmetijskega v nezazidljivo zemljišče izključno zaradi predvidene gradnje prometne infrastrukture,

- je do sprejetja GUP leta 1966 prišlo, ker je občina ugotovila potrebe po načrtovalnem razvoju, zato je opredelila javno infrastrukturo, ki jo je treba v bodoče zgraditi in je zato v ta namen rezervirala določene površine,

- na podlagi GUP iz leta 1966 občina ni mogla pričeti z gradnjo ceste, ker gre za strateški plan, za izvedbo pa so potrebni izvedbeni prostorski načrti, kar je bil Odlok iz leta 1980,

- ne sprejema izvedenskega mnenja v delu, da nepremičnine ni moč vrednotiti kot kmetijskega zemljišča in je prav tako ni mogoče vrednotiti kot stavbnega zemljišča brez omejitev, in da je treba uporabiti vrednotenje po kapitalskem principu ter nakup zemljišča šteti kot kapitalski vložek z oplemenitenjem v obdobju nakupa do izplačila odškodnine.

Presoja pritožbenega sodišča

26Pravica do zasebne lastnine je ustavno zavarovana pravica (33. člen Ustave). V konkretnem primeru ta pravica predlagatelju ni bila kršena. Odločitev je v skladu z 22. členom Ustave, ki zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic. Načelo pravne enakosti terja, da je treba pravno enako obravnavati tisto, kar je enako oziroma tisto, kar je enako v bistvenem.⁸ Ni sporno, da je nasprotna udeleženka ravnala nezakonito s t. i. dejansko razlastitvijo, kar pa predlagatelju (tudi) zaradi načela pravne enakosti odločanja v enakih/podobnih primerih ne daje upravičenja do priznanja odškodnine za stavbno zemljišče, ker v konkretnem primeru ne gre za enake okoliščine oziroma ne gre za okoliščine, ki bi bile enake v bistvenem, kot velja za primere, v katerih se razlaščencem priznava odškodnina v vrednosti stavbnega zemljišča. Odločitev sodišča prve stopnje je torej rezultat vrednotenja pravic, ki pripadajo razlaščencem v enakih oziroma podobnih primerih. Gre za enako vrednotenje odločilnih vrednostnih in interesnih temeljev, ki terjajo enako pravno ureditev v teh spornih razmerij. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi v primeru dvoma o statusu nepremičnine, ki ga predlagatelj tudi v novem postopku z argumenti in dokazi ni uspel vzpostaviti, pretehtala odločitev, za katero se v postopku zavzema.

27Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 1142/2020 predstavilo materialnopravna stališča in sodno prakso, na katero se sklicuje in jo povzema tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, povzema pa jo tudi pritožba, zato se pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje na predstavljena materialnopravna stališča in sodno prakso iz sklepa II Cp 1142/2020.⁹ Znova so predstavljena le tista materialnopravna stališča in sodna praksa Vrhovnega sodišča, s katero se odgovarja na pritožbeno kritiko, da materialnopravna podlaga in sodna praksa v izpodbijanem sklepu in v sklepu pritožbenega sodišča II Cp 1142/2020 ni primerljiva z okoliščinami konkretnega primera.

28Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu¹⁰ pravilno pojasnjuje, da je na podlagi ustaljene sodne prakse pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča, da je pri določitvi odškodnine zaradi razlastitve bistveno, kakšen status je imelo zemljišče izvorno, ne pa tisto, kar se je pridobilo pravno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve (predmet razlastitve je namreč lahko le stavbno zemljišče), da je zakonski pojem namembnosti zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, treba razumeti tako, da ni upoštevan le tisti prostorski izvedbeni akt, ki je neposredna podlaga za razlastitev in s katerim se izkazuje javna korist za razlastitev, ampak so pomembni tudi morebitni drugi, prej sprejeti akti, na podlagi katerih so zemljišča pridobila status stavbnih zemljišč, in to je bistveno, zaradi nameravane gradnje infrastrukture.

29Po ustaljeni sodni praksi in glede na okoliščine konkretnega primera je pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino torej bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča, kar je bilo v konkretnem primeru leta 1966 s prejetjem prostorskega akta GUP, in kakšen status je imela nepremičnina izvorno, ne pa tisto, kar je pridobila pravno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve, ker je predmet razlastitve lahko le stavbno zemljišče. Pomemben je razlog, zaradi katerega je prišlo do spremembe statusa nepremičnine – v konkretnem primeru je prišlo do spremembe namembnosti zemljišča, ker je bilo z upravnim aktom odločeno, da se bo na nepremičnini gradila cesta. Ni mogoče sprejeti teze pritožbe, da je bila nepremičnina izvorno stavbno zemljišče, ki v ničemer ni povezano s kasnejšimi akti, s katerimi je bila nepremičnina določena kot stavbno zemljišče, in da je odločilo le, da je imela nepremičnina, ko jo je kupil pravni prednik predlagatelja leta 1969, status nezazidanega (stavbnega) zemljišča. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 343/2015 pojasnilo, da bi bilo zemljišče mogoče vrednotiti kot stavbno le v primeru, če bi bila pred uveljavitvijo Odloka o lokacijskem načrtu predvideno za gradnjo trgovskega centra in parkirišča, torej ne za gradnjo ceste. V konkretnem primeru pa je šlo za gradnjo ceste. Glede na okoliščine konkretnega primera to pomeni, da bi bila stališča, za katera se zavzema predlagatelj, utemeljena, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da je imela nepremičnina že izvorno status stavbnega zemljišča in bi se ta status nepremičnine spremenil leta 1996 s sprejetjem GUP, ko bi bila nepremičnina namenjena gradnji ceste, ali da bi se ta status od leta 1996 spreminjal na način, da nepremičnina v vmesnem obdobju ne bi bila namenjena gradnji ceste. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 266/2017 izpostavilo, da za določitev vrednosti odvzete nepremičnine ni pomemben izključno trenutek uvedbe razlastitvenega postopka. Pri določitvi odškodnine se upošteva tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. V konkretnem primeru nepremičnina statusa stavbnega zemljišča ni imela izvorno, ampak ga je pridobila izključno zaradi nameravane gradnje ceste.

30Nepremičnina je bila leta 1966 z GUP opredeljena kot nezazidljivo (stavbno) zemljišče, določeno za prometne površine, prej pa je bila opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Nepremičnina je dobila status stavbnega zemljišča zgolj iz razloga, kjer je bila predvidena za gradnjo ceste, v času t. i. dejanske razlastitve pa je nepremičnina predstavljala dejansko kmetijsko površino oziroma ni bila pozidana z objekti, kot ostala zemljišča, ki jih je skupaj z nepremičnino kupil pravni prednik predlagatelja. V postopku se ni vzpostavil noben razumen dvom o statusu nepremičnine kot kmetijskega zemljišča pred letom 1966, prav tako niso bili predloženi nobeni dokazi, ki bi potrjevali, da je že pred letom 1966 nepremičnina pridobila status nezazidanega (stavbnega) zemljišča, ki se je spremenil z GUP, ko je bila nepremičnina določena za gradnjo ceste, s tem, da je nepremičnina imela enak status vse do razlastitve.

31Okoliščina, da je bila nepremičnina opredeljena kot „rezervat“ za gradnjo ceste, da je zgolj zato pridobila status stavbnega zemljišča, ker se na kmetijskem zemljišču ne sme graditi ceste, so okoliščine, ki dodatno potrjujejo, da se je vse od leta 1966 vedelo, da je nepremičnina zgolj formalno opredeljena kot stavbno zemljišče, ker je namenjena zgolj gradnji ceste. Pravni prednik predlagatelja je torej vedel, da ima nepremičnina status stavbnega zemljišča izključno iz razloga, ker je bila določena kot „rezervat“ za gradnjo ceste, zato ni odločilno, ali je pravni prednik predlagatelja kupil nepremičnino po ceni, kot velja za stavbno zemljišče, ob tem, da je vedel, da lahko gradi na vseh preostalih kupljenih zemljiščih, ki jih je kupil skupaj z nepremičnino, razen na (sporni) nepremičnini, ker je bila namenjena gradnji javne ceste. Nobenega razumnega razloga ni bilo, da bi pravni prednik predlagatelja ob takih okoliščinah lahko sklepal, da je vrednost nepremičnine sorazmerna vrednosti stavbnega zemljišča.

32Res je, da bi država morala že leta 1966 izvesti parcelacijo, vknjižiti prepoved pravnega prometa z nepremičnino, ker je bila nepremičnina namenjena javni rabi, pričeti bi morala s postopkom razlastitve, pa vendar tudi te okoliščine ne potrjujejo, da bi pravni prednik predlagatelja lahko pričakoval, da je dejanska vrednost nepremičnine v okviru vrednosti, ki velja za stavbna zemljišča oziroma kot se zavzema sedaj predlagatelj, da se določi odškodnina v višini vrednosti stavbnega zemljišča, ki se zmanjša glede na okoliščino, da je bila nepremičnina namenjena gradnji ceste oziroma ker je bila na nepremičnini dejansko zgrajena javna cesta. Predlagatelj tudi ni navedel nobenih drugih posebnih okoliščin, ki bi terjale drugačno presojo ravnanj njegovega pravnega prednika ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe leta 1969. Ali povedano drugače. Pravni prednik predlagatelja je vedel oziroma bi ob potrebni skrbnosti moral vedeti že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, da je nepremičnina namenjena zgolj gradnji javne ceste, da je zgolj iz tega razloga prišlo do transformacije njenega statusa in da je zato vrednost nepremičnine primerljiva z vrednostjo, ki velja za kmetijska zemljišča.

Odločitev pritožbenega sodišča

33Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesni sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

34Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

¹ V nadaljevanju nepremičnina.
² L. št. 227-234.
³ L. št. 235-236.
⁴ L. št. 255-262.
⁵ Glej 10. in 12. tč. sklepa.
⁶ 2. tč. na strani 2 pritožbe.
⁷ Glej Aleš Galič: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, op. 1038 stran 366.
⁸ Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, stran 145.
⁹ Glej 10. in 11. tč. ter 1. in 2. op. sklepa.
¹⁰ V 17. tč. in 6. op. sklepa.