UPRS Sodba I U 1957/2019-22

I. Tožbi se ugodi, sklep Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Kranj, Geodetske pisarne Radovljica št. 02111-135, 161, 189/2018-2 z 21. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Toženka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 385,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1Prvostopenjski organ je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrgel tožnikovo zahtevo za izdajo ugotovitvenega sklepa ali potrdila v zadevi pripadnosti in obsega parc. št. 342 in parc. št. 318, obe k.o. A. s 7. 9. 2018 in ponovni predlog v zvezi s to zadevo z 18. 10. 2018. V 2. točki izreka je zavrgel tudi tožnikovo zahtevo za poočitev stavbnih zemljišč na parc. št. 971/153 in 971/151, obe k.o. B. z 28. 11. 2018.

2V obrazložitvi v zvezi z v tem upravnem sporu izpodbijano 1. točko prvostopenjskega sklepa organ navaja, da že iz same vloge in njene dopolnitve očitno izhaja, da tožnik ne uveljavlja nobene svoje pravice ali pravne koristi, ampak zahteva pojasnila o preteklih postopkih in spremembah podatkov glede parc. št. 342 in 318, obe k.o. A. Poudarja, da mu je o tem predhodno že večkrat posredovala izčrpna poročila in dokumentacijo. V veljavnih predpisih pa tudi ni mogoče najti pravne podlage za to, da bi se pretekli geodetski upravni postopki in spremembe zemljiško-knjižnih katastrskih podatkov o parcelah skozi čas vlagateljem pojasnjevale v obliki ugotovitvenih sklepov ali potrdil, kot zahteva tožnik, pač pa se navedeno pojasni z dopisi ali ustnimi pojasnili, v primeru obiska na geodetski upravi ter z vpogledom v arhivske podatke in listine ter s posredovanjem fotokopij relevantne dokumentacije, kar vse je prvostopenjski organ tožniku že posredoval oziroma omogočil. Tako zaključuje, da tožnik s svojo zahtevo za izdajo ugotovitvenega sklepa ali potrdila, s katerim mu bodo pojasnjena določena dejstva in okoliščine glede preteklih postopkov in spreminjanja podatkov o parcelah, ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi in posledično tudi ne izkazuje pravovarstvene potrebe za odločanje o tej vlogi v upravnem postopku, niti za odločanje o taki zahtevi ni podlage v veljavnih predpisih.

3Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik sam navaja, da po njegovem mnenju današnje stanje glede označbe „pripadnosti parcel“ pomeni pravilno stanje, zaradi česar pritožbeni organ ne vidi razloga za spremembe oziroma za uporabo določb Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) v takšen namen. Podajanje pojasnil pa, kot je obrazložil že prvostopenjski organ, ni predmet vsebinskega odločanja na podlagi določb ZEN. Poleg tega dodaja, da „pripadnost parcel“ oziroma označba pripadnosti parcel ni podatek, ki se vodi v zemljiškem katastru v smislu uradne evidence na podlagi določb ZEN, pa tudi pred njim na podlagi določb Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE). Iz predmetne zadeve pa ni razvidno, da bi tožnik izpodbijal določene vpise. V zvezi z uveljavljanjem ničnosti pojasnjuje, da uveljavitev izrednih pravnih sredstev ni dopustna zoper procesni akt, saj ne pomeni odločitve o vsebinskih vprašanjih.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4Tožnik vlaga tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa. V tožbi navaja, da je bila parc. št. 342, k.o. A. (danes razdeljena na parc. št. 342/1 in 342/2, obe k.o. A.) vrnjena v postopku denacionalizacije v last in posest. Poudarja, da je sam pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke. Posestni list z mapno kopijo pa je sporno nepremičnino izkazoval napačno v bistveno drugačnem, zmanjšanem prostorskem obsegu. Pravni interes je torej po tožnikovem prepričanju izkazan „avtomatično z onemogočeno nepopolno izvršitvijo denacionalizacijske odločbe v času trajanja nepravilnega izkaza stanja“. Posledično za to obdobje upravičenja zaradi nezmožnosti, torej onemogočanja možnosti uporabe, ni mogoče postaviti, dokler ni jasno natančno kdaj oziroma na kateri dan je geodetska uprava iz napačno izkazane meje to mejo spremenila v pravilno izkazano. Ta podatek ni znan in tožniku vse do danes tudi ni bil posredovan, pa bi po uradni dolžnosti moral biti. S tem je po mnenju tožnika prišlo do okrnitve posestne pravice, kar je v nasprotju z denacionalizacijsko odločbo, ki predmetno nepremičnino vrača v last in posest. S tem je prišlo do kršitve njegovih človekovih pravic. Ob ugotovitvi napačnih mapnih zarisov in popravkov bi morala geodetska uprava o popravku po uradni dolžnosti obvestiti lastnika z ustreznim sklepom, odločbo oziroma potrdilom. Zatrjevanje, da pravni interes v konkretnem primeru ni izkazan, ni pravilno. Poudarja, da pojasnilo geodetske uprave, da se je „zarisal znak pripadnosti tako, da se je del zemljišča, prej parc. št. 318, priključil parc. št. 342, pomeni nek popravek iz prejšnjega napačnega izkaza v zdaj popravljenega“. Tak popravek, ker gre za dve parceli z različnima lastnikoma, po popravku pomeni izkazovanje novega stanja, in s tem novih posestnih upravičenj. To pa pomeni, da so bila ta posestna upravičenja pred popravkom onemogočena, saj je eden izmed lastnikov neupravičeno posedoval tuje zemljišče, drugi pa ni mogel posedovati svojega. Pri čemer je geodetska uprava z uradnimi izkazi - mapnimi kopijami to stanje prikazovala kot zakonito.

5Tožnik meni, da je že s tem, ko je geodetska uprava podala pojasnilo o preštevilčenju konkretne parcele od ene sosednje k drugi sosednji parceli, vzpostavila pravni interes in pravne koristi lastnikov teh parcel, da te koristi in interese tudi uveljavljajo. Za njihovo uveljavitev bi moral organ po uradni dolžnosti izdati sklep, odločbo ali potrdilo, s katerim bi bila uveljavitev mogoča. Iz oblike nepopolnega pojasnila, iz katerega ni razvidno, v katerem obdobju je trajalo napačno izkazovano stanje, niti ni razvidno, kdaj je bilo popravljeno, ni mogoče ugotoviti posestnega prikrajšanja in posledično terjati dolžna upravičenja.

6Izpostavlja tudi, da geodetska uprava v konkretnem primeru nikoli ni izdala nobenega sklepa ali odločbe o evidentiranju meje, ki se je nedvomno spremenila, zato je bil podan upravičen zahtevek in dopolnitev s ponovnim predlogom. Prav tako nikoli nobenemu upravnemu organu v postopku denacionalizacije ni poslala obvestila, da je z internim „pospostopkom“ spremenila pripadnost parcele in s tem spremenila meje, kar pa zahteva upravni postopek, ker gre za upravno stvar.

7Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

8Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

9Tožnik je po pooblaščenki na naroku za glavno obravnavo 11. 1. 2022 še opozoril, da je prvostopenjski organ v dopisu z 20. 2. 2018 priznal spremembo znaka pripadnosti ter pojasnil, da je bilo v času informatizacije ugotovljeno preveliko odstopanje površine med atributno in grafično bazo zemljiškega katastra, kar predstavlja spremembo, ki jo je, gledano časovno iz katastrskega izpisa, mogoče historično umestiti v čas od leta 2001 do leta 2002. Izpostavil je, da z navedeno spremembo organ tožnika oziroma njegove pravne prednice ni nikoli seznanil, niti v zvezi s tem ni bil izdan noben upravni akt, čeprav je bila takrat tožnikova pravna prednica že vpisana kot lastnica parc. št. 342. Prepričan je, da bi prvostopenjski organ o takšnih spremembah moral seznanil takratno zemljiško knjižno lastnico. Meni, da je stališče toženke, da pri takšnih spremembah zakonodaja ne daje podlage za sprožanje kakršnihkoli upravnih postopkov, napačno. Kataster stavb je namreč javna evidenca, ki mora biti pravilna in če v takšni javni evidenci pride do sprememb, mora organ o spremembah obvestiti zemljiško knjižne lastnike.

Odločanje po sodnici posameznici

10Skladno z drugo alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta. Glede na to, da tožnik v obravnavani zadevi izpodbija procesni sklep prvostopenjskega organa o zavrženju njegove zahteve za izdajo ugotovitvenega sklepa ali potrdila v zadevi pripadnosti in obsega parc. št. 342 in 318, obe k.o. A., je izpolnjen pogoj po citirani določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

Glede datuma odločitve sodišča

11Sodišče je narok za glavno obravnavo 11. 1. 2022 v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožnikovi pooblaščenki vročen 17. 1. 2022. Toženka se, kljub pravilnemu vabilu, naroka ni udeležila. Sodbo je sodišče, ob upoštevanju 5-dnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa,¹ izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

Dokazni sklep

12Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v vse listine upravnega spisa zadeve ter v listine, ki jih je tožnik predložil v sodni spis, označene kot priloge A1 do A3 ter A8 in A9.

13Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

14Tožba je utemeljena.

Splošno

15Predmet tega upravnega spora je zavrženje tožnikove zahteve, ki jo je pri prvostopenjskem organu vložil 7. 9. 2018 in ponovno 18. 10. 2018, in v kateri je uveljavljal „izdajo ugotovitvenega sklepa ali potrdila v zadevi pripadnosti in obsega parc. št. 342 in 318, obe k.o. A.“, pri čemer je kot razlog navedel: „zaradi obsega po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) in po N (nepravdnem postopku)“. Upravni organ v izpodbijanem sklepu navaja, da že iz same vloge in njene dopolnitve očitno izhaja, da tožnik v njej ne uveljavlja nobene svoje pravice ali pravne koristi, pač pa od geodetske uprave zahteva pojasnila o preteklih postopkih in spremembah podatkov glede parc. št. 342 in 318, obe k.o. A. ter da ugotavljanje pravilnosti oziroma morebitnih nepravilnosti v preteklih postopkih oziroma pri spreminjanju podatkov o parcelah v preteklosti na način, kot to zahteva tožnik, torej z izdajo ugotovitvenega sklepa ali potrdila, ni mogoče, saj za to po mnenju upravnega organa ni nobene pravne podlage.

Glede vprašanja tožnikovega pravnega interesa

16Sodišče ugotavlja, da je tožnik v svoji vlogi kot razlog njene vložitve navedel ZDen in nepravdni postopek, s čimer se je po presoji sodišča smiselno skliceval na postopek denacionalizacije oziroma na zahtevke s tem v zvezi. Vendar ga organ za razjasnitev njegovega pravnega interesa, kot izhaja iz upravnega spisa zadeve, ni pozval na dopolnitev vloge tako, da bi, če je v tožnikov pravni interes dvomil, to razjasnil.

17Zato sodišče navedbe, ki jih je tožnik podal v tožbi glede izkazovanja pravnega interesa, šteje kot pravočasne. V tožbi tako s tem v zvezi navaja, da je bila parc. št. 342, k.o. A. (danes razdeljena na parc. št. 342/1 in 342/2, obe k.o. A.) vrnjena v postopku denacionalizacije v last in posest. Poudarja, da je sam pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke, čemur toženka ne ugovarja. Posestni list z mapno kopijo pa je po tožnikovih navedbah sporno nepremičnino izkazoval napačno v bistveno drugačnem, zmanjšanem prostorskem obsegu. Pravni interes je torej po tožnikovem prepričanju izkazan „avtomatično z onemogočeno nepopolno izvršitvijo denacionalizacijske odločbe v času trajanja nepravilnega izkaza stanja“. Dalje v tožbi navaja, da posledično za to obdobje upravičenja zaradi nezmožnosti uporabe ni mogoče postaviti, dokler ni jasno natančno kdaj oziroma na kateri dan je geodetska uprava iz napačno izkazane meje to mejo spremenila v pravilno izkazano.

18Iz tožbenih navedb bi torej izhajalo, da želi tožnik vložiti odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe predmetnih zemljišč po drugem odstavku 72. člena ZDen. Ker prvostopenjski organ tožnikovega pravnega interesa v zvezi z obravnavano vlogo s 7. 9. 2018 in njeno dopolnitvijo z 18. 10. 2018 sploh ni ugotavljal, temveč je (napačno) štel, da tožnik „očitno v vlogi ne uveljavlja nobene svoje pravice ali pravne koristi“, je tožnikovo vlogo zavrgel preuranjeno. Te kršitve pa ni odpravil niti organ druge stopnje v pritožbenem postopku.

19Tožniku torej pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila omogočena izjava v postopku v zvezi s stališčem organa, da ni izkazal pravnega interesa za njeno vložitev oziroma organ tožnika za razjasnitev te, za odločitev pravno pomembne, okoliščine ni pozval k dopolnitvi vloge, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (kršitev pravice do izjave).

Glede pravne podlage za izdajo potrdila o spremembi oziroma uskladitvi podatkov v zemljiškem katastru

20Nadalje organ v izpodbijanem sklepu kot razlog za zavrženje tožnikove vloge in njene dopolnitve navaja, da v veljavnih predpisih ni mogoče najti pravne podlage za izdajo ugotovitvenega sklepa ali potrdila o določenih dejstvih in okoliščinah glede preteklih postopkov in spreminjanja podatkov o parcelah.

21Po drugem odstavku 1. člena ZEN evidentiranje nepremičnin po tem zakonu obsega vzpostavitev, vodenje in vzdrževanje zemljiškega katastra, katastra stavb in registra nepremičnin. Zemljiški kataster, kataster stavb, register nepremičnin, evidenco državne meje in register prostorskih enot vzpostavi, vodi in vzdržuje Geodetska uprava Republike Slovenije (3. člen ZEN). Zemljiški kataster in kataster stavb sta temeljni evidenci podatkov o zemljiščih in stavbah (prvi odstavek 4. člena ZEN). Uskladitev podatkov zemljiškega katastra oziroma katastra stavb določa 9. člen ZEN, po prvem odstavku katerega lahko podatke, ki so v zemljiškem katastru napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja, geodetska uprava popravi po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičene osebe; za upravičeno osebo se šteje tisti, ki izkaže pravni interes. Pravni interes iz prvega odstavka 9. člena ZEN je izkazan, če podatek, vpisan v zemljiški kataster vpliva na pravice ali obveznosti osebe, ki zahteva spremembo vpisa v zemljiškem katastru (drugi odstavek te določbe).

22Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ tožniku z dopisom s 15. 10. 2018 na njegovo vlogo s 7. 9. 2018 odgovoril, da je za predmetno zadevo že dobil odgovor št. 09000-2/2018-2 z 20. 2. 2018 ter da so bili pregledani arhivski podatki in posredovane ugotovitve glede podatkov za parceli v starem stanju parc. št. 342 in 318, obe k.o. A.; in sicer navaja, da „iz starih katastrskih načrtov in starih skic izhaja, da so se znaki pripadnosti - znak Z oziroma S dodeljevali delom zemljišč oziroma parcelam, ki pripadajo isti parcelni številki. Znaki so se dodeljevali tudi kot znaki pripadnosti različnih parcel, ki pripadajo istemu lastniku. Površina parc. št. 342, k.o. A. je 285 m2; taka površina se še danes vodi v atributni bazi zemljiškega katastra. Pri digitalizaciji načrtov je nastal seznam parcel, katerih odstopanje v površini (med atriburno in grafično površino) je izven okvira dopustnih odstopanj. Na tem seznamu z 11. 9. 1996 je zaslediti tako parc. št. 342, kot tudi parc. št. 318, obe k.o. A. Iz pregleda starih načrtov izhaja, da se je na načrtu (reprodukciji zemljiško katastrskega načrta iz leta 1976 - pokalon) zarisal znak pripadnosti tako, da se je del zemljišča (prej parc. št. 318) priključil parc. št. 342.“ V navedenem dopisu organ tako zaključuje, da se je znak pripadnosti dela zemljišča za parc. št. 342, k.o. A. zarisal v načrte zaradi prevelikega odstopanja površine med atributno in grafično bazo zemljiškega katastra, in sicer ob nastanku digitalnih katastrskih načrtov.

23Nadalje iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je v zvezi s prej navedenim odgovorom prvostopenjskega organa tožnik 18. 10. 2018 podal novo vlogo, naslovljeno "Odgovor in ponovni predlog (dopolnitev)", ki jo je organ po podatkih upravnega spisa prejel 22. 10. 2018. V navedeni vlogi oziroma predlogu je tožnik navedel, da organ še vedno ni pojasnil okoliščin, kot je bilo zahtevano, in sicer s katerim dnem in do katerega dne je bilo s strani Geodetske uprave RS uradno izdajanje evidenc zemljiškega katastra s kopijami katastrskega načrta (mapnimi kopijami) nepravilno glede na dejansko stanje. Navaja, da je pojasnilo, ki ga je podal organ, v popolnem nasprotju s predloženimi dokazili, ki jih je organ tekom let izdajal sam. Sprašuje se: „- kako je lahko ta trikotni del parc. št. 342 zarisan z znakom pripadnosti povsem pravilno na mapni kopiji iz leta 1897; - kako je lahko na mapni kopiji iz leta 1947 ta ista trikotna parcela brez kakršnekoli označbe in brez kakršnegakoli znaka pripadnosti; - kako je lahko prišlo pri digitalizaciji leta 1996 do ugotovitve neskladja med atributno bazo in grafičnim izkazom in se je takrat to neskladje popravilo, mapne kopije, ki jih je organ izdajal še nadalje, pa so še na primer leta 1999 in še po letu 2000 izkazovale neusklajeno, torej nepravilno - napačno stanje (še vedno zarisan znak pripadnosti nepravilno k parc. št. 318)". Meni, da je organ v tej zadevi dolžan pojasniti navedena dejstva in okoliščine, zato predlaga, naj „izda (ugotovitveni) sklep, podrejeno potrdilo, s katerim bodo pojasnjena vsa dejstva in okoliščine, in iz katerega bo datumsko razvidno natančno kdaj je iz nepravilno izkazovanega pravega dejanskega stanja prišlo do pravilno izkazovanega pravega dejanskega stanja“.

24Sodišče ugotavlja, da bi iz prej citiranih navedb prvostopenjskega organa tožniku v dopisu s 15. 10. 2018 izhajalo, da je v zemljiškem katastru prišlo do uskladitve oziroma spremembe podatkov. Obveščanje o vpisu novih oziroma spremenjenih podatkov in izbrisu podatkov pa določa 10.a člen ZEN, po prvem odstavku katerega geodetska uprava o vpisu oziroma izbrisu podatkov lastnika obvesti z letnim obvestilom najpozneje do 30. novembra tekočega leta, če o vpisu novih oziroma spremenjenih podatkov v zemljiški kataster in izbrisu podatkov iz zemljiškega katastra lastnik ni obveščen drugače.

25Sodišče pritrjuje tožniku, da je dolžnost organa, da o vsakršnih spremembah podatkov oziroma vpisu novih in izbrisu podatkov iz zemljiškega katastra obvesti lastnika predmetnih parcel. Kolikor je do sprememb v zemljiškem katastru prišlo, pa o tem tožnik oziroma njegova pravna prednica (še) nista bila obveščena, je dolžnost organa, da na poziv tožnika, kot sedanjega lastnika predmetnih zemljišč, to stori. Ker organa teh dejstev v postopku nista ugotavljala, pa so za odločitev, kolikor je tožnikov pravni interes podan, pravno relevantna, sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Do kršitve te določbe je prišlo zaradi napačne uporabe materialnega prava, in sicer 9. in 10.a člena ZEN.

Sklepno

26Po vsem povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi tretjega odstavka te določbe vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral navedene kršitve odpraviti in upoštevati stališče sodišča, ki se tiče postopka in mnenje glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

27V ponovljenem postopku bo moral organ tožnika najprej pozvati oziroma mu omogočiti izjavo v zvezi z izkazovanjem pravnega interesa za podajo predmetne vloge. Če bo ugotovil, da je tožnikov pravni interes podan, pa bo moral skladno z 9. in 10.a členom ZEN ugotoviti, ali je prišlo in do kakšnih sprememb podatkov v zemljiškem katastru je v zvezi s predmetnimi zemljiškimi parcelami prišlo, ter kdaj, in tožnika, kot lastnika, o tem obvestiti.

K II. točki izreka

28Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov).

29Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR.

30Stroške je toženka tožniku dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

31Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.