VSL Sodba II Cp 683/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 839,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) plačati znesek v višini 54.367,55 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik toženki dolžan v celoti povrniti stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Kot bistveno navaja sledeče. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo nesporna dejstva. Obveznice NX z odločbo Banke Slovenije (BS) niso prenehale, kar je tožnik izrecno navedel na naroku 9. 6. 2021. Odločba v izreku ne omenja prenehanja vrednostnega papirja, zato do izbrisa obveznic ni prišlo. Z odločbo so prenehale zgolj obveznosti iz obveznice nastale do dneva izdaje odločbe BS 17. 12. 2013. Če bi prenehale vse obveznosti in ne le že zapadle, bi toženka od tožnika zahtevala vračilo zapadlih in že plačanih obresti na podlagi neupravičene obogatitve, pa ni, kar kaže na zmotno razlago sodišča prve stopnje. Toženka je bila zaradi odločbe BS obogatena na račun tožnika. Uveljavljanje zahtevkov na podlagi neupravičene obogatitve po 1. odst. 261.e čl. Zakona o bančništvu (ZBan-1) ni izključeno. Zaključek sodišča, da je bila obveznost banke iz naslova prodajne pogodbe izpolnjena z vpisom obveznic na trgovalni račun tožnika, obveznosti iz naslova same obveznice pa ne obstojijo več, ker so bile obveznice izbrisane, ustvarja sui generis prenehanja obveznosti, ki ga Obligacijski zakonik (OZ) ne predvideva. Toženka ni v celoti izpolnila obveznosti iz prodajne pogodbe, da bodo obveznice obstajale skozi celotno obdobje predvidenega trajanja, razen v prospektu taksativno naštetih okoliščin predčasnega prenehanja. Obveznosti iz prodajne pogodbe in iz obveznic niso ločene. Toženka je prevzela obveznosti iz NX ravno zaradi prejema kupnine po prodajni pogodbi. Ker obveznosti ni več, toženki pa je ostala kupnina, je toženka obogatena na račun tožnika za toliko, kolikor ji ni potrebno izpolniti obveznosti iz NX. Tožnik namreč zahteva nadomestilo za prenehano terjatev in ne vračilo kupnine. Obveznica je dvostranska pogodba z enostransko obveznostjo, ki je toženka ni izpolnila. Če je obveznost res prenehala, potem jo je nadomestila druga obveznost, kot za primer prenehanja obveznosti po 116 in 117. čl. OZ. Obrazložitev v 20. točki izpodbijane sodbe ni zadostna, je splošna in vsebinsko prazna, tako da se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je napačno zavrnilo zahtevek iz naslova obveznosti iz obveznice s sklicevanjem na izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe ter ni obrazložilo, zakaj toženka ni bila obogatena. Obveznost vrnitev po 3. odst. 190. čl OZ ni odvisna od tega, ali je pravna podlaga odpadla na zakonit ali nezakoniti način.

3Toženka je odgovorila na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev in opredelila svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v letu 2010 kupil 435 podrejenih obveznic z oznako NX. Glavnica podrejenih obveznic bi dospela v plačilo dne 24. 5. 2017, obresti pa so se izplačevala vsakega 24. 5. v koledarskem letu. Z odločbo BS o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013 so vse obveznosti toženke iz naslova podrejenih obveznic v celoti prenehale. Iz tožbenih navedb, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje je razbrati, da tožnik zahteva plačilo škode, ki mu je nastala zaradi izbrisa obveznic in hkrati zahteva povračilo vrednosti neizplačanih obresti in glavnice na podlagi neupravičene obogatitve. Iz pritožbenih navedb je (jasneje) razvidno, da tožnik zahteva plačilo nadomestila na podlagi instituta neupravičene obogatitve.

7Sodišče prve stopnje je v povzetku nespornih dejstev navedlo med drugim tudi prenehanje (izbris) podrejenih obveznic z oznako NX. Vendar je v nadaljevanju iz 17. točke izpodbijane sodbe razvidno, da izbrisa podrejenih obveznice ni upoštevalo kot nespornega dejstva. Podrobno se je opredelilo do zmotnih trditev tožnika, da so z odločbo BS prenehale le obveznosti, ki so zapadle do 17. 12. 2013, in ne vse obveznosti (tudi bodoče obresti in glavnica). Glede na izrek odločbe BS je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v celoti prenehale vse obveznosti banke, ki so nastale (in ne le zapadle) do dneva izdaje odločbe. Iz odločbe BS o izrednih ukrepih namreč izhaja, da z dnem 18. 12. v celoti prenehajo vse kvalificirane obveznosti banke, ki so nastale do dneva izdaje odločbe. Na podlagi 15. čl. Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP) obveznost izdajatelja iz nematerializiranih vrednostnih papirjev nastane v trenutku, ko klirinško depotna družba izda nematerializirane vrednostne papirje in v centralni register vpiše podatke. Ker je obveznica nematerializiran vrednostni papir, prenehanje vseh obveznosti v celoti pomeni pravno prenehanje obstoja obveznice in njen izbris. Z odločbo BS je prišlo do izbrisa podrejenih obveznic.

8Za toženko so prenehale vse obveznosti iz naslova podrejenih obveznic in od izdaje odločbe BS ni imela več nobenih obveznosti do tožnika. S tem pa toženka hkrati ni pridobila tudi pravice zahtevati vračila že izpolnjenih obveznosti (izplačanih obresti). Tožnik v pritožbi prihaja sam s seboj v nasprotje, ko enkrat navaja, da so z določbo prenehale le obveznosti, ki so nastale do izdaje odločbe (zapadle obveznosti), in drugič, če bi prenehale obveznosti, nastale do dneva izdaje odločbe, bi to pomenilo, da bi toženka zahtevala vračilo že plačanih obresti, pa jih ni. Do zahtevka za vračilo obresti toženka ni bila upravičena, ker so z odločbo zgolj prenehale njene obveznosti.

9V primeru prenehanja podrejenih obveznic in njihovega izbrisa ne gre za sui generis prenehanje obveznosti. Obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih (1. odst. 270. čl. OZ). Takrat veljavni 1. odst. 261.a čl. ZBan-1 je določal, da z odločbo o izrednem ukrepu BS določi, da kvalificirane obveznosti delno ali v celoti prenehajo. Gre za prenehanje obveznosti na podlagi zakona.

10Materialnopravno pravilna je tudi razlaga sodišča prve stopnje o ločitvi obveznosti iz naslova kupoprodajne pogodbe in obveznice same. Obveznosti izdajatelja iz vrednostnega papirja, in obveznosti izdajatelja, ki temeljijo na prodajni pogodbi za nakup vrednostnih papirjev, so različne. Dolžnost iz vrednostnega papirja je upravičenost imetnika obveznice, da od izdajatelja zahteva plačilo obresti in glavnice v rokih in pogojih, ki so zapisani na vrednostnem papirju. Dolžnost izdajatelja iz sklenjene prodajne pogodbe za nakup vrednostnih papirjev pa je vpis vrednostnih papirjev na kupca.¹ Do predčasnega prenehanja obveznic ni prišlo po volji toženke, ampak vzrok za prenehanje obveznic izvira iz sfere BS. Pravnorelevanten vzrok za neplačilo preostalih obresti in glavnice torej ne izhaja iz ravnanj toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka izpolnila vse obveznosti iz prodajne pogodbe o nakupu podrejenih obveznic z oznako NX. Izpolnila je vse potrebne pogoje (vpis na trgovalni račun), da je tožnik postal in bi tudi lahko ostal lastnik podrejenih obveznic (bodisi jih prodal) vse do dneva zapadlosti. Toženka je pravilno izpolnjevala tudi vse obveznosti iz naslova obveznice do dneva izbrisa obveznic.

11Zmotno je sklicevanje tožnika na 116. in 117. čl. OZ. Ne gre za nezmožnost izpolnitve dvostranske pogodbe. Obveznosti kupoprodajne pogodbe in obveznosti iz obveznice so bile v danem času izpolnjene. Kasneje je prišlo do prenehanja obveznosti toženke na podlagi zakona in odločbe BS. Ni šlo za neizpolnitev obveznosti, ampak prenehanje obveznosti iz pravnega posla ex nunc. S prenehanjem obveznosti je terjatev tožnika do toženke ugasnila. Takšna oblika prenehanja obveznosti je bila zakonsko predvidena s sprejetjem novele ZBan-1L z dne 23. 11. 2013, zato je tudi logično, da prospekt ob prodaji obveznic v letu 2010 izrednega ukrepa BS ni omenjal. V pogodbenih določilih običajno tudi niso navedeni kongentni predpisi, ki veljajo ne glede na pogodbeni dogovor strank.

12Tožnik neutemeljeno uveljavlja kondicijski zahtevek, češ da naj bi bila toženka neupravičeno obogatena zaradi izbrisa obveznic. Določba 1. odst. 261e. čl. ZBan-1 se glasi: “Upniki kvalificiranih obveznosti niso upravičeni zahtevati od banke povračila škode ali uveljavljati drugih zahtevkov, ki so pogodbeno dogovorjeni za primer kršitve ali neizpolnitve pogodbenih obveznosti banke, če je kršitev ali neizpolnitev pogodbenih obveznosti banke posledica izrednega ukrepa na podlagi tega zakona. Pogodbena ureditev, ki bi bila v nasprotju s to določbo, je nična.“ Izrecno oz. dobesedno ta določba res ne omenja (prepovedi uveljavljanja) zahtevkov na podlagi neupravičene obogatitve zaradi posledic izrednega ukrepa, vendar so po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma mišljeni tudi ti zahtevki, ki so prav kakor odškodninski neposlovne narave. Edini smisel dikcije 1. odst. 261.e čl. ZBan-1 je izključitev (zoper poslovne banke) vseh, tako poslovnih, kot neposlovnih zahtevkov, ker pri slednjih ni nobenega smisla v distinkciji med odškodninskimi in kondikcijskimi oz. verzijskimi (nobenega razlikovalnega elementa ni med njimi, ki bi imetnike obveznic nasproti poslovnim bankam v tem smislu izvzel).

13Cilj in namen sprejetja novele ZBan-1L je bil med drugim, da se zagotovi kapitalska ustreznost in stabilnost bank, enaka obravnava upnikov in samostojno poslovanje banke po sprejetju izrednih ukrepov. Predlagatelj zakona je k predlogu novele zakona pojasnil, da se z določbami 1. odst. 261.e čl. ZBan-1 upošteva dejstvo, da neplačilo obveznosti, ki je posledica konverzije ali odpisa upnikove terjatve, lahko pomeni kršitev pogodbe med upnikom in banko, vendar ker je izvedba takega ukrepa nujna, da se preprečijo širše škodljive posledice za banko in ker je neodvisna od volje dolžnika, to je bank, ni primerno, da bi upniku bila priznana pravica zahtevati odškodnino od banke. Upniki namreč lahko na podlagi 350. čl. ZBan-1 odškodninsko odgovornost uveljavljajo nasproti BS.² Za pogodbeno ureditev, ki bi bila v nasprotju s sporno določbo, je zakon predvidel najhujšo sankcijo, ničnost. Iz sporne zakonske določbe je razviden jasen namen zakonodajalca, da izključi možnost uveljavljanja vsakršnih zahtevkov upnikov proti poslovnim bankam zaradi posledic sprejema izrednih ukrepov na podlagi ZBan-1, tudi zahtevkov na podlagi neupravičene obogatitve. Določba zasleduje normativno ureditev, kjer naj se takšni zahtevki uveljavljajo zgolj proti BS, ki je izredni ukrep tudi sprejela. Smiselno je, da odgovornost za izredne ukrepe nosi organ, ki je takšen ukrep sprejel in ne banka sama. Že zato bi bilo zato potrebno zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ki naj bi nastala v posledici sprejema izrednega ukrepa, zoper toženko zavrniti.

14Sicer pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve tudi sicer ne bi bil utemeljen, ker toženka ni bila obogatena na račun tožnika brez pravnega temelja. Prvi pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve je namreč obogatitev brez pravnega temelja. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve jasno in zadostno pojasnilo, da je bila kupoprodajna pogodba v celoti izpolnjena in toženka iz tega naslova ni bila neupravičeno obogatena. Izbris obveznic pa je temeljil (in še vedno temelji) na zakoniti podlagi, zato ni moč trditi, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zavrnilo zahtevka zaradi neupravičene obogatitve iz naslova obveznosti iz vrednostnega papirja s sklicevanjem na izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe, ampak jasno navedlo, da zahtevek ni utemeljen, ker je izbris obveznic temeljil na zakoniti podlagi. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana.

15Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnika za uporabo 3. odst. 190 čl. OZ. Kavza ali podlaga dvostranske pogodbe iz naslova vrednostnega papirja (podrejene obveznice) z odločbo BS ni odpadla. Na podlagi odločbe o izrednih ukrepih BS je prišlo do prenehanja obveznosti, ne pa do odpada pravne podlage.

16Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. čl. ZPP).

17Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je toženki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, povrniti njene (potrebne) stroške v višini 839,09 EUR (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Ti predstavljajo nagrado v višini 1.125 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), povračilo materialnih stroškov v višini 21,3 točke (11. čl. OT) in 22 % DDV, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR. Priznane stroške mora tožnik toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Prim. VSL sodba II Cp 1173/2021 z dne 10. 9. 2021.
² Poročevalec Državnega zbora RS, 1513-VI Besedilo Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu 10. 10. 2013, Vlada Republike Slovenije, str. 33.