UPRS Sodba IV U 54/2021-15

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna prizadeti stranki povrniti stroške postopka v znesku 149,33 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji prizadete stranke - prosilki za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja kot oškodovanki v postopku oprave kazenskih preiskovalnih dejanj pred sodiščem prve stopnje, in sicer Okrajnim sodiščem v Celju v zadevi I Kpd 69518/2020, ki se vodi zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini s strani njenega nekdanjega partnerja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika.

2Iz obrazložitve izhaja, da je prosilka upravičena do denarne socialne pomoči za čas od 1. 12. 2020 do 31. 5. 2021 in s tem izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev izredne BPP. Nadalje je tožena stranka presojala pogoje po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pri tem je ugotovila, da ker je prosilka žrtev kaznivega dejanja nasilja v družini, je razumno njeno pričakovanje, da se ji dodeli pravna pomoč odvetnika, s pomočjo katerega se bo lahko udeleževala posameznih preiskovalnih dejanj, saj se sama obdolženega izogiba, ne želi ga srečevati, vsak stik z njim zanjo predstavlja čustveno obremenitev. Po določilih Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko oškodovanec, ki mu je s storitvijo kaznivega dejanja nastala škoda, tekom kazenskega postopka, če se s tem ne bi preveč zavlekel, priglasi premoženjskopravni zahtevek (v nadaljevanju PPZ), pri čemer mora svoj zahtevek določno označiti in predložiti dokaze. Na glavni obravnavi pa ima oškodovanec tudi pravico predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izvedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge. Civilnih pravic in zahtevkov oškodovancev v kazenskem postopku ni mogoče razumeti zgolj v smislu zahtevka za povrnitev premoženjske škode ali pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej v smislu PPZ, posledično tudi varstva civilnih pravic oškodovanca v kazenskem postopku ni mogoče razlagati tako, da jih ta v kazenskem postopku varuje zgolj z uveljavljanjem PPZ. Upoštevati je treba, da vsi oškodovanci v kazenskem postopku ne sodelujejo zgolj z namenom uveljavljati PPZ, ampak varujejo tudi svoje osebno dostojanstvo, v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem. Da ima oškodovanec širši pravni interes, kot le varstvo PPZ, pa izhaja tudi iz opredelitve oškodovanca. Ta je v slovenskem kazenskem procesnem pravu opredeljen kot oseba, ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena osebna ali premoženjska pravica (6. alineja 144. člena ZKP). Smisel temeljnih procesnih jamstev oškodovancev pa ni le njihova formalna zagotovitev, ampak predvsem to, da lahko oškodovanec z njihovim izvrševanjem učinkovito uveljavlja in varuje svoje pravne interese v obliki civilnih zahtevkov, ki izvirajo iz izvršenega kaznivega dejanja. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1521/2018. Ob upoštevanju vseh okoliščin in vrste kaznivega dejanja je po oceni tožene stranke razumno, da se prosilka nadaljnjega kazenskega postopka udeležuje s strokovno pomočjo odvetnika. Glede na vrsto kaznivega dejanja in obstoj škode pa ugotavlja, da je pričakovani izid zadeve zanjo tudi življenjskega pomena in vsekakor pomembno vpliva na njen osebni in socialnoekonomski položaj. Z domnevno storjenim kaznivim dejanjem ji je nastala pravno priznana škoda, zato je pomembno, da s svojo udeležbo tako v postopku poravnavanja oziroma na glavni obravnavi, v primeru nadaljevanja kazenskega postopka, prispeva k ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin storitve kaznivega dejanja in uveljavi svoje pravice. Ocenjuje, da so s tem podani tudi objektivni pogoji za dodelitev BPP v skladu s 24. členom ZBPP. Ker je prosilka izpolnjevala tako subjektivne kot objektivne pogoje za dodelitev BPP, ji je tožena stranka dodelila izredno BPP od 29. 10. 2020 dalje.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da prosilki ni mogoče ugoditi, ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev BPP. Pri tem se sklicuje na 7. člen ZBPP (enako Upravno sodišče RS v več sodbah, tako I U 1820/2014, I U 811/2013) in je zato izpodbijana odločba nezakonita. Oškodovanki gre v kazenskem postopku lahko BPP, če izpolnjuje pogoje, vendar šele potem, ko se kazenski postopek zoper osumljenca pravnoformalno začne, ne pa že pred tem. Vrhovno sodišče RS je zavzelo pravno stališče, da se kazenski postopek po 1. odstavku 19. člena ZKP uvede na zahtevo upravičenega tožilca, po podatkih spisa pa takšna zahteva upravičenega tožilca ni bila podana. Ker je prosilka zaprosila za BPP za postopek oprave kazenskih preiskovalnih dejanj, ki ni sodni postopek v smislu definicije kazenskega postopka po določbi 1. odstavka 19. člena ZKP, prav tako pa tudi ne gre za postopek izvensodnega poravnavanja sporov pred organi, institucijami ali osebami v RS, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov, njena prošnja v tej fazi postopka ni upravičena. S tem po oceni tožnika prosilki ni poseženo v pravno varstvo do sodnega varstva v kazenskem postopku kot oškodovanki, saj bo lahko ponovno zaprosila za dodelitev BPP, če bo do uvedbe kazenskega postopka prišlo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilke zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa po odpravi vrne zadevo v ponovni postopek.

4Tožena stranka je po pozivu sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

5Sodišče je v postopek pritegnilo tudi prizadeto stranko A. A., ki v odgovoru na tožbo navaja, da je brez dohodkov in da je bila žrtev nasilja. Ker se na sodišču sama ne znajde ter se svojega partnerja boji, želi pridobiti strokovno pomoč odvetnika. Sklicuje se na spremenjeno sodno prakso Upravnega sodišča RS (npr. II U 375/2019-6 z dne 7. 8. 2019), iz katere izhaja, da gre za postopek pred sodiščem, četudi postopek poteka v fazi preiskovalnih dejanj, saj se rezultat teh dejanj lahko uporabi v kasnejšem kazenskem postopku. Zato je v interesu pravičnosti, da se prosilcu omogoči brezplačno zastopanje po zagovorniku v tem postopku, saj bo le tako ustrezno varovana njegova pravica do poštenega sojenja. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da ESČP šteje za kazenske zadeve vse tiste zadeve, ki so kazenske že po naravi stvari in ima tako posameznik pravico do obrambe in do poštenega postopka, kadar je v postopku zaradi obravnave za storjeno kaznivo ravnanje (kamor lahko sodijo celo prekrški), v posledici česar mu mora biti zagotovljena pravica do obrambe, če gre za zadevo, ki je že sama po naravi kazenska. Prosilka je v postopku, v katerem ji je bila dodeljena BPP, sicer v položaju oškodovanke in ne obdolženke, vendar to ne spremeni dejstva, da je tudi postopek posameznih preiskovalnih dejanj mogoče šteti za kazensko zadevo in da je tudi v interesu pravičnosti in enakosti pred zakonom, da če je v enakem postopku do zagovornika upravičen obdolženec, mora do pooblaščenca biti upravičena tudi oškodovanka. Poleg tega, četudi bi postopek oprave posameznih preiskovalnih dejanj še ne pomenil kazenskega postopka v smislu določil ZKP, pa ga je nedvomno mogoče šteti kot sodni postopek. Poteka namreč pred sodiščem, skladno s postopkovnimi določili ZKP. Zato meni, da je zmotna pravna interpretacija 7. člena ZBPP, kot jo navaja tožnik. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne ter priglaša stroške postopka.

K točki I. izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva:

8Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je prošnji prizadete stranke (prosilke) za odobritev BPP kot oškodovanki v kazensko preiskovalnem postopku ugodila. Navedenemu nasprotuje tožnik, saj meni, da navedeni postopek še ne predstavlja kazenskega postopka, s tem pa tudi ne sodnega postopka v smislu 7. člena ZBPP, zaradi česar po njegovi oceni prosilka ni upravičena do BPP.

9Po prvem odstavku 24. člena ZBPP, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

10Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 pojasnilo, kar v izpodbijanem aktu povzema tudi tožena stranka, da civilnih pravic in zahtevkov oškodovancev v kazenskem postopku ni mogoče razumeti zgolj v smislu zahtevka za povrnitev premoženjske škode ali pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej v smislu PPZ. Posledično tudi varstva civilnih pravic oškodovanca v kazenskem postopku ni mogoče razlagati tako, da jih oškodovanec v kazenskem postopku varuje zgolj z uveljavljanjem PPZ. Upoštevati je treba, da vsi oškodovanci v kazenskem postopku ne sodelujejo zgolj z namenom uveljavljati PPZ, ampak na primer varujejo tudi svoje osebno dostojanstvo, v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem. Dejstvo, da ima oškodovanec širši pravni interes, kot le varstvo PPZ, izhaja tudi iz opredelitve oškodovanca. Ta je v slovenskem kazenskem procesnem pravu opredeljen kot oseba, ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena osebna ali premoženjska pravica (šesta alineja 144. člena ZKP).

11Kot pravilno sodišče ocenjuje tudi stališče tožene stranke, da daje zakon oškodovancu za zaščito njegovih pravnih interesov temeljna procesna jamstva, na primer pravico oškodovanca na glavni obravnavi predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihove izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge (drugi odstavek 59. člena, prvi odstavek 289. člena, četrti odstavek 329. člena, prvi odstavek 334. člena in tretji odstavek 337. člena ZKP). Smisel temeljnih procesnih jamstev oškodovancev pa ni le njihova formalna zagotovitev, ampak predvsem to, da lahko oškodovanec z njihovim izvrševanjem učinkovito uveljavlja in varuje svoje pravne interese v obliki civilnih zahtevkov, ki izvirajo iz izvršenega kaznivega dejanja.¹

12Kazensko preiskovalni postopek je sodni postopek, ki teče pred sodiščem in v katerem osumljeni, ki ima po pravicah, ki mu morajo biti zagotovljene v postopku, že položaj obdolženega, podaja tudi svoj zagovor, prav tako pa se opravljajo tudi preiskovalna dejanja po predlogih strank ter tista dejanja, ki se zdijo sodišču potrebna za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP). Po določbi prvega odstavka 178. člena ZKP sta v tej fazi kazenskega postopka pri zaslišanju obdolženca lahko navzoča državni tožilec in zagovornik, zaslišujejo pa se že tudi priče. Rezultati te faze preiskovalnih dejanj se lahko uporabijo v kasnejšem kazenskem postopku. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) šteje za kazenske zadeve vse tiste zadeve, ki so kazenske že po naravi stvari (kamor lahko sodijo celo prekrški), zaradi česar mora biti posamezniku zagotovljena pravica do obrambe in poštenega postopka, če gre za zadevo, ki je že sama po naravi kazenska.² Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tudi konkretna zadeva – postopek posameznih preiskovalnih dejanj šteje za kazensko zadevo po naravi stvari v smislu 6. člena EKČP in predstavlja zato sodni postopek.

13Prosilka je sicer oškodovanka in ne obdolženka v postopku kazenskih preiskovalnih dejanj. Vendar, če navedena zadeva predstavlja kazensko zadevo v smislu EKČP za obdolženca, jo po oceni sodišča predstavlja tudi za oškodovanca take zadeve. Oškodovanec ima v postopku namreč pravico do poštenega sojenja, tudi v kazenskih zadevah, kadar v njih uveljavlja svoje civilnopravne zahtevke (6. člen EKČP), predvsem pa tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP) v sodnem (kazenskem) postopku. Navedeno po 47 členu Listine EU o temeljnih pravicah (Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča) vključuje tudi odobritev pravne pomoči osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, če je ta potrebno za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva. Takšna pravna pomoč pa obsega tudi pravico do svetovanja in zastopanja. Vendar pa v tem smislu ne zadošča le dostop žrtvam do kazenskega sodnega varstva. Država mora tudi zagotoviti, da je tak kazensko pravni sistem učinkovit, sicer ni zadoščeno pravici do učinkovitega pravnega sredstva.³

14Da sme sicer oškodovanec izvrševati svoje pravice v postopku tudi po pooblaščencu, izhaja iz 65. člena ZKP. Zato je po oceni sodišča v interesu pravičnosti in učinkovitosti sodnega varstva, da se tudi oškodovancem v takih postopkih prizna svetovanje in brezplačno zastopanje po zagovorniku. Pri tem sodišče v konkretni zadevi upošteva tudi težo kaznivega dejanja, katerega je obdolžen nekdanji partner prosilke, in posledice zatrjevanega dejanja nasilja obdolženega nad prosilko, saj se zaradi njega prosilka obdolženega izogiba, ne želi ga srečevati, vsak stik z njim zanjo predstavlja čustveno obremenitev, zato bi se v tem stanju s pomočjo dodeljene pravne pomoči lahko udeleževala posameznih preiskovalnih dejanj in poskrbela za zaščito svojih pravic. Navedeno je skladno z Istanbulsko konvencijo⁴. Ta v 57. členu določa, da pogodbenice⁵ zagotavljajo pravico do pravne pomoči in BPP žrtvam nasilja nad ženskami in družinskega nasilja pod pogoji, ki jih določa njihovo nacionalno pravo.

15Brezplačno svetovanje in zastopanje po zagovorniku oškodovancem v takih postopkih pa je po oceni sodišča skladno tudi s podeljenim večjim obsegom pravic oškodovancem v predkazenskih postopkih na podlagi odločbe Ustavnega sodišče RS Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 in posledičnim spremembam ZKP-N in ZKP-O, kar pa pomeni tudi močnejšo vlogo oškodovancev v predkazenskih postopkih. Tako ima oškodovanec v predkazenskem postopku možnost prikriti podatek o svojem naslovu oz. prebivališču (8. alineja prvega odstavka 65.a člena ZKP). Oškodovanec in njegov pooblaščenec lahko pisno zahtevata, da se podatek o naslovu ali prebivališču oškodovanca ne razkrije obdolžencu ali drugim neupravičenim osebam oziroma da pooblaščene osebe to ohranijo v tajnosti, če je to upravičeno zaradi razmerja med oškodovancem in obdolžencem ali zaradi narave ali teže kaznivega dejanja (drugi odstavek 66. člena ZKP). Sodišče lahko na podlagi take pisne zahteve s sklepom odloči, da se obdolžencu in drugim neupravičenim osebam ne dovolita pregled in prepis podatka o naslovu ali prebivališču oškodovanca v spisu, da se ta podatek v listinah zakrije; da se podatek o njegovem naslovu, če ta še ni pridobljen, pridobi zunaj njegovega zaslišanja; ter opozori osebe, ki se morajo v okviru svojega dela seznaniti s podatkom o naslovu oškodovanca, da so ga dolžne ohraniti v tajnosti (tretji odstavek 66. člena ZKP). V predkazenskem postopku pa je lahko ob oškodovancu, ki je žrtev nasilja (pa tudi ob drugem oškodovancu, če to terjajo narava in teža kaznivega dejanja, njegove osebne okoliščine ali stopnja njegove ogroženosti), oseba, ki si jo oškodovanec sam izbere, razen če bi bilo to v nasprotju z interesi uspešne izvedbe predkazenskega postopka ali koristmi oškodovanca (tretji odstavek 65. člena ZKP).

16Ker ima torej oškodovanec pravico do pravne pomoči že v predkazenskem postopku, še posebno žrtve nasilja v družini, je tudi 24. člen ZBPP v zvezi s 7. členom ZBPP po mnenju sodišča treba razlagati tako, da ima oškodovanka v zadevi v zvezi z nasiljem v družini verjetne izglede za uspeh, da se tega postopka udeležuje s svojim zagovornikom, ki ga pridobi v sklopu BPP kot oseba, ki prejema denarno socialno pomoč, saj bo s pomočjo pravnega strokovnjaka lahko poskrbela za zaščito svojih pravic tudi v predkazenskem postopku. S tem bo oškodovanka imela tudi dejansko možnost in ne le formalne možnosti učinkovito izkoristiti pravno pomoč, ki ji jo zakon daje.

17Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, saj med strankami dejansko stanje ni sporno. Tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke iz izpodbijane odločbe, zato jim sodišče skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sledi, in sicer da je tožena stranka prosilki – oškodovanki v postopku posameznih preiskovalnih dejanj zoper obdolženega njenega nekdanjega partnerja zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja nasilja v družini dodelila izredno BPP, da je prosilka prejemnica denarne socialne pomoči ter da se sama obdolženega izogiba, ne želi ga srečevati, vsak stik z njim zanjo predstavlja čustveno obremenitev, kakor tudi, da je pričakovani izid zadeve zanjo življenjskega pomena in pomembno vpliva na njen osebni in socialnoekonomski položaj, da ji je z domnevno storjenim kaznivim dejanjem nastala pravno priznana škoda, zato je pomembno, da s svojo udeležbo tako v postopku poravnavanja oziroma na glavni obravnavi, v primeru nadaljevanja kazenskega postopka, prispeva k ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin storitve kaznivega dejanja in uveljavi svoje pravice. Sporno med strankami pa je, ali 7. člen ZBPP izključuje dodelitev BPP tudi v postopku posameznih preiskovalnih dejanj, kar pa predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

K točki II. izreka:

18Pri odmeri stroškov prizadetim strankam v upravnem sporu se uporablja ZPP.⁶ V zvezi s priglasitvijo stroškov prizadete stranke je treba upoštevati prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Ti stroški so po mnenju sodišča potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča je prizadeta stranka v odgovoru na tožbo take navedbe podala, saj tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, tožnik pa se je zavzemal za odpravo izpodbijane odločbe in so navedbe prizadete stranke bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve oziroma vplivale na odločitev sodišča ter zato niso nastali potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. Sodišče je prizadeti stranki zato skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP priznalo stroške v priglašeni višini, in sicer nagrado za postopek 200 točk po tar. št. 28/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR znaša 120,00 EUR, materialne stroške 2% po 11. členu OT (2,4 EUR) in 22% DDV, kar skupaj znaša 149,33 EUR. Sodišče pripominja, da prizadeta stranka povrnitve zakonskih zamudnih obresti ni zahtevala, zato jih ji sodišče tudi ni prisodilo.

¹ Glej sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1521/2018 z dne 23. 8. 2018, 11. točka obrazložitve.
² Tako sodbi Upravnega sodišča RS št. II U 375/2019 z dne 7. 8. 2019, 8. in 10. točka obrazložitve, ter II U 313/2020 z dne 11. 11. 2020, 10. in 12. točka obrazložitve.
³ Tako Handbook on European Law, Access to justice in select focus areas, tč. 8.2. Victims of crime (str. 157 in nasl).
⁴ Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini.
⁵ Podpisnica Istanbulske konvencije je tudi Republika Slovenija.
⁶ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.