UPRS Sodba I U 999/2022-52

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Črnomelj št. 478-20/2017-53 z dne 8. 5. 2019 in 2. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-34/2018-6 z dne 18. 9. 2019 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.029,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravni organ je z izpodbijano odločbo v korist Občine Semič dovolil razlastitev nepremičnin parc. št. 1111 in 2222 obe k.o. ..., v lasti A. A. do 1/1; da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah; da se po dokončnosti odločbe v zemljiški knjigi vpiše lastninska pravica na Občino Semič; da se po uradni dolžnosti izbriše zaznamba razlastitvenega postopka; da razlastitveni zavezanec lahko po pravnomočnosti zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino; da se na razlaščenih nepremičninah izbriše stvarno breme preužitnih pravic; da se zahtevi razlastitvenega zavezanca za povrnitev stroškov postopka delno ugodi in se mu odmerijo stroški v višini 1.014,44 EUR in je stroške dolžna plačati Občina Semič. Iz obrazložitve izhaja, da upravni organ odloča na podlagi 19. člena Zakona o javnih cestah (ZJC-B). Ugotavlja, da obstoječa kategorizirana javna pot JP111, poteka po parcelah, ki sta predmet razlastitve, in se uporablja dalj kot stanovanjska hiša razlastitvenega zavezanca, ki je bila zgrajena po letu 1991 in gospodarsko poslopje leta 1999. Cesta ne predstavlja dvorišča stanovanjski hiši, stanovanjska hiša ima tudi dovolj funkcionalnega prostora. Zaradi razlastitve parcel ne bo prišlo do delitve celotnega zemljiškega kompleksa. Parcele, ki sestavljajo kompleks se nahajajo v precejšnji oddaljenosti od javne poti, zato pot ne more predstavljati ovire za opravljanje osnovne kmetijske dejavnosti. Gospodarski objekt v katerem je tudi hlev, je pridobil gradbeno dovoljenje v letu 2018 in kot izhaja iz posnetka PISO so mu zagotovljene zadostne funkcionalne oziroma manipulativne površine. Ocenjuje, da je javna korist v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino oziroma ga presega, saj se javna pot v nadaljevanju navezuje na kategorizirano gozdno cesto 222 in predstavlja edino povezavo za uporabnike. Presodil je tudi nujnost razlastitve in ugotavlja, da razlastitvena upravičenka ni lastnica zemljišča 3333 k.o. ..., za katerega razlastitveni zavezanec predlaga, da se na njem uredi dostop do gozdnih zemljišč. Razlastitveni zavezanec pavšalno ocenjuje tehnične lastnostni zemljišča, po katerem naj bi potekala pot kot povezava. Organ sprejema ekspertizo, ki jo je predložila razlastitvena upravičenka. Iz ekspertize o ustreznosti neimenovane poti na parceli 3333 k.o. ... izhaja, da ta ne more služiti kot povezava na gozdno cesto, ustrezno povezavo bi bilo potrebno zgraditi, kar bi povzročilo nesorazmerne stroške. Javna pot JP333 pa ni primerna za vožnjo tovornjakov za spravilo lesa (ne izpolnjuje tehničnih zahtev), ker poteka čez središče strnjenega naselja in se tudi neposredno ne navezuje na glavno gozdno cesto 222, saj je vmes zemljišče, ki ni last Občine Semič. V zvezi s 6. točko izreka ugotavlja, da je pri parcelah vpisan preužitek v korist B. B. in C. C., zato je organ oba v skladu s tretjim odstavkom 108. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) upošteval kot stranki postopka, ter ugotavlja, da je bil potreben tudi izbris zaznambe preužitka.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in soglašal z razlogi prvostopnega organa.

3Tožnik izpodbija odločbo organa, ker ni podan javni interes. V zahtevi je Občina Semič poudarila, da naj bi pot, ki je predmet razlastitve uporabljalo 90 lastnikov, od katerih ima prebivališče na naslovu ... Vendar pa sta organa spregledala, da se vsi gozdovi, ki naj bi se navezovali na predmetno pot, nahajajo na območju Mestne občine Novo mesto in ni prav nobene potrebe za uporabo poti, saj imajo vsi gozdovi na voljo številne druge dostope. Predvsem pa ne drži, da bi bila razlastitev v korist občanov semiške občine ali same Občine Semič. Že v zahtevi niso opredeljene gozdne parcele, katerih lastniki naj bi koristili gozdno cesto, ki se navezuje na javno pot JP111, kot tudi niso navedeni lastniki, ki naj bi prebivali v Beli Krajini oziroma Občini Semič. Trditve o uporabnikih te poti iz Bele Krajine ni moč preveriti. Javna pot služi predvsem potrebam Republike Slovenije pri gospodarjenju z gozdnim kompleksom, ki v celoti leži na območju MO Novo mesto, pri čemer pa imajo vse parcele številne druge navezave na javne ceste. Teh drugih navezav organ ni preverjal, niti se do trditev ni opredelil, kar predstavlja kršitev postopka. V obrazložitvi je pavšalno zapisano, da obstoječa pot predstavlja edino povezavo za uporabnike, kar gotovo ne drži. Organ bi moral po uradni dolžnosti, v okviru presoje nujnosti in sorazmernosti posega preveriti, za katere uporabnike naj bi bil to edini dostop in zakaj drugi ne bi mogli priti v poštev. Zavrača navedbo drugostopnega organa, da je javni interes izkazan že s tem, da gre za obstoječo javno cesto, ki je kategorizirana in se po njej odvija promet. Stališču, da zgolj kategorizacija zadostuje za izkazanost javnega interesa ni moč pritrditi. Še vedno morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za razlastitev, vključno z dejansko javno koristjo. Dodaja tudi, da za podanost javnega interesa ne more zadoščati velika verjetnost, da gozdno cesto uporabljajo tudi drugi uporabniki, na katere se sklicuje drugostopenjski organ. Po mnenju tožnika pa tudi ni sorazmernosti med zasledovano javno koristjo in posegom v zasebno lastnino, saj parcele, ki so predmet razlastitve, predstavljajo dvorišče med njegovo stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem. Pot je nevarna za njegove otroke, predstavlja pa tudi oviro za nadaljnji razvoj kmetije. Promet je moteč zaradi hrupa in nevarnosti, ki jo prinašajo težki tovornjaki in druga motorna vozila, ki prevažajo po 40 ton lesa. Glede na navedeno razlastitev predstavlja prekomeren poseg v njegovo zasebno lastnino. Ne soglaša s stališčem, da nevšečnosti, ki jih navaja, ne sodijo v tehtanje sorazmernosti in niso predmet presoje. Ni pa bistvena ugotovitev organa, da naj bi trasa poti obstajala že pred zgraditvijo tožnikove stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja. Dejstvo je, da sta oba objekta zgrajena na njegovi zemlji in da trasa predstavlja dvorišče njegove kmetije. Pot se je takrat uporabljala minimalno, v vsakem primeru pa bistveno manj kot se v zadnjem času. Pričakovati pa je, kolikor bo prišlo do razlastitve, še znatno povečanje prometa. Dejstvo je, da gre zaenkrat še vedno za enoten kompleks zemljišč, ki ga bo pot presekala. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi, ker razlastitvena upravičenka razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Ekspertiza ne more imeti dokazne vrednosti, saj ne gre za objektiven dokument, bila je izdelana s strani subjekta, ki je zainteresiran za izid postopka. Parcela 3333 je res v lasti Republike Slovenije, vendar bi določitev javne poti po tej trasi ne predstavljala posega v zasebno lastnino, pot pa v naravi že obstaja in se tudi uporablja. Organ tudi spregleda, da se pot, ki poteka preko tožnikovega dvorišča nadaljuje po tem istem zemljišču, tako da lastništvo te nepremičnine ne more biti odločilni faktor. V zvezi s tem predlaga izvedenca geodetske stroke, ki se bo opredelil glede primernosti in ustreznosti trase poti. Izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi glede odmerjenih stroškov, ki so bili priglašeni glede na vrednost zemljišč, ki so predmet razlastitve. Ni moč pritrditi stališču organa, da gre za neocenljivo zadevo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka v drugostopenjski odločbi.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5Stranki z interesom B. B. in C. C. na tožbo nista odgovorila.

6Stranka z interesom Občina Semič je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev.

7Sodišče je na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep z dne 13. aprila 2021, da o zadevi odloča sodnica posameznica, ker je senat presodil, da je izpolnjen pogoj iz te alineje za odločanje po sodnici posameznici, stranki pa na glavni obravnavi dne 13. maja 2021 in do ponovne odločitve niso imele ugovorov v zvezi s sestavo sodišča.

8Sodišče je o tožbi tožnika že odločilo s sodbo I U 1641/2019 z dne 13. maja 2021 ter jo zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je s sklepom X Ips 11/2022 z dne 13. julija 2022 reviziji tožnika ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče ni ugotavljalo ali je bil glede sporne javne poti izveden postopek po 17. in 18. členu Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest (Uredba).

9Tožba je utemeljena.

10Predmet presoje v upravnem sporu je razlastitvena odločba izdana na temelju 19. člena ZJC-B. ZJC-B ureja poseben postopek razlastitve v primerih, ko je ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta potekala po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, torej ne Republike Slovenije ali občine, ki sta sicer lastnici državne oziroma občinske ceste (3. člen ZJC oziroma 39. člen ZCes-1). V tem postopku se določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), krovnega zakona, ki, oziroma je urejal razlastitev, uporabljajo, če z 19. členom ZJC-B posamezna vprašanja razlastitve niso urejena drugače.

11V zadevi ni sporno, da je bila občinska pot JP444, ki poteka po nepremičninah tožnika, kategorizirana že na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Semič iz leta 2003 (torej pred letom 2005, kar je prvi pogoj za uporabo določbe 19. člena ZJC-B).

12Tožnik je v upravnem postopku in s tožbo v upravnem sporu ugovarjal podanost javnega interesa. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 11/2022 poudarilo, da je v primerih iz 19. člena ZJC-B javna korist izkazana, če so glede že kategorizirane ceste izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 2. člena ZJC oziroma prvega odstavka 3. člena ZCes-1. Za izkazovanje javnega interesa je pomembno ali gre za površino splošnega pomena za cestni promet, odgovor na to vprašanje pa izhaja iz določb, ki podrobneje opredeljujejo pojem javne ceste, njihove vrste glede na pomen za promet in povezovalno funkcijo v prostoru. Za to presojo so pomembne določbe, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih v času odločanja o razlastitvi. To so v obravnavanem primeru določbe ZCes-1. ZJC je v četrtem odstavku 3. člena Vladi nalagal, da določi merila za kategorizacijo javnih cest (enako določa tudi peti odstavek 39. člena veljavnega ZCes-1). Na tej podlagi je Vlada izdala Uredbo in z njo določila merila za razvrščanje lokalnih cest v podkategorije in postopek kategorizacije javnih cest. Ta uredba se na podlagi tretje alineje 125. člena ZCes-1 uporablja do uveljavitve ustreznih predpisov, kolikor ni v nasprotju z ZCes-1. Občina torej določeno cesto kategorizira, če je za takšno kategorizacijo izkazana javna korist, in če cesta ustreza merilom za kategorizacijo cest. To pomeni, da je treba v okviru ugotavljanja ugovora, da ni javnega interesa za razlastitev konkretnega zemljišča, najprej ugotoviti, ali sporna občinska cesta izpolnjuje merila za obstoječo kategorizacijo. Ta presoja pa je mogoča le, če je bil postopek preverjanja pravilne uporabe meril za kategorizacijo te ceste izpeljan v skladu z Uredbo. Če ni, je Odlok o kategorizaciji neustaven in ga ni mogoče uporabiti kot podlago za razlastitveni postopek po 19. členu ZJC-B, saj ne izpolnjuje pogoja skladnosti kategorizacije ceste s predpisi, kar je zapovedano v 2. členu ZJC oziroma 3. členu ZCes-1. Torej, če postopek iz 17. in 18. člena Uredbe ni bil izveden, se tudi v razlastitvenem postopku glede javnega interesa ni mogoče sklicevati na Odlok, s katerim je bila cesta kategorizirana, sodišče pa v postopku z upravnim sporom javnega interesa ne more presoditi. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja navedba, ali je bil za sporno cesto ob kategorizaciji izpeljan postopek uporabe meril za kategorizacijo, ki ga mora v skladu s 17. in 18. členom Uredbe opraviti Direkcija RS za ceste, zato sodišče ne more presoditi pravilne uporabe meril za kategorizacijo in tudi posledično ne ustavnost Odloka o kategorizaciji ter ali je zato organ postopek sploh lahko vodil na podlagi 19. člena ZJC-B in štel, da je javni interes izkazan. Kot je reklo Vrhovno sodišče, namreč če postopek iz 17. in 18. člena Uredbe ni bil izveden, se tudi v razlastitvenem postopku glede javnega interesa ni mogoče sklicevati na Odlok, s katerim je bila cesta kategorizirana.

13Izpodbijane odločbe se glede na navedeno ne da preizkusiti, glede pravilne uporabe materialnega prava, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

14V ponovnem postopku reševanja zadeve naj zato organ, preden bo svojo odločitev oprl na določbe ZJC-B preveri, ali sporna kategorizacija temelji na presoji meril, ki jih je izvedla Direkcija RS pred kategorizacijo in glede na ugovore tožnika pravilno uporabo meril tudi preizkusi in se v obrazložitvi do njih opredeli. Le na tej podlagi bo lahko ugotovil ali je v zadevi podan javni interes. Do ostalih ugovorov iz tožbe se sodišče glede na obrazložitev Vrhovnega sodišča, da je v zadevi primarno presoditi ali je organ postopek razlastitve sploh lahko vodil na podlagi ZJC-B, v tej fazi postopka ne opredeljuje, naj pa organ, kolikor bo ugotovil, da je bila sporna cesta ustavno skladno kategorizirana, na način kot izhaja iz sodbe, v nadaljevanju, v zvezi z ugovorom, ki ga tožnik veže na tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 (druga ustrezna nepremičnina), opredeli v skladu z obrazložitvijo Vrhovnega sodišča.

15Sodišče je odpravilo tudi 2. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je organ odločil, da nosi tožnik sam stroške postopka, ker s pritožbo ni uspel. Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe bi tožnik s svojo pritožbo moral biti uspešen, zato je do pritožbenih stroškov upravičen.

16Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

17Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v skupni višini 1.029,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Tožniku je priznalo stroške v zvezi z opravljeno glavno obravnavo (385,00 EUR z 22 % DDV), ter za vloženo izredno pravno sredstvo - revizijo po tarifni številki 34/5, materialnimi stroški in 22 % DDV. Plačani sodni taksi za tožbo in revizijo bosta tožniku vrnjeni po uradni dolžnosti.