VSK Sodba in sklep I Cp 351/2017

I. Pritožbi se delno ugodi ter se

- sodba v zavrnitvi zahtevka za ugotovitev tožnikove lastninske pravice ("dela stavbe s parc. št. 1155/4, dela stavbe, ki je na podlagi elaborata delitve te parcele in je priložen tej sodbi ter njen sestavni del, določen z identifikacijskim znakom ID________") in v odločbi o stroških ter

- sklep o zavrnitvi predloga za zavarovanje dokazov

razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

v preostalem obsegu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Prvostopenjsko sodišče je izdalo sodbo in sklep. S sklepom je predlog za zavarovanje dokazov z zaslišanjem toženke zavrnilo. S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima tožnik dedno pravico po pokojnem B. S., umrlem dne 24.6.2014 in je glede na sklep Okrajnega sodišča v Novi Gorici D 424/2014 z dne 10.11.2014 njegov edini dedič ter da je lastnik dela stavbe s parc. št. 1155/4, dela stavbe, ki je na podlagi elaborata delitve te parcele in je priložen tej sodbi ter njen sestavni del, določen z identifikacijskim znakom ID________, kar je tožena stranka dolžna priznati in tožniku v 15 dneh izdati ustrezno zemljiško knjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko tožnik vknjižil kot lastnik te parcele, sicer bo tako dovolilo nadomestila pravnomočna sodba. V posledici neuspeha je tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

2Tožnik se je zoper sodbo in sklep pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče sklep in sodbo tako spremeni, da se ju razveljavi in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu sodišču. Razlogi sodišča, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, so nepravilni. Po nepotrebnem se navaja, da ne gre za dediščinsko tožbo, saj je to zatrjeval tudi tožnik v prvi pripravljalni vlogi 4.7.2016 pod točko VIII. Tudi ni ugotovitveni del zahtevka nepravilen, in če je že, je nepotreben. To pa ne more vplivati na veljavnost preostalega dajatvenega zahtevka. Meni, da na podlagi gradnje na tujem ni mogoče izvirno pridobiti lastninske pravice. Zato je pravilen zahtevek, ko se od lastnika zahteva, da pravico prizna in z njim sklene posel oz. ta posel nadomesti sodba. Tožbeni zahtevek ima vse potrebne sestavine. Zahteva se ugotovitev, da je tožnik lastnik dela stavbe s parcelno št. 1155/4, dela stavbe, ki je na podlagi elaborata delitve parcele, ki je priložen sodbi in njen sestavni del, določen z ID.... Ni torej res, kar trdi sodišče, da je tožnik predlagal zgolj priznanje lastninske pravice na delu stavbe in ne na zemljišču. Z elaboratom, ki bi bil izdelan na zahtevo tožnika, če bi sodišče dovolilo izvedbo tega dokaza z izvedencem, ki je bil predlagan, bi geodet odmeril del zemljišča, na katerem stoji vtoževana stavba oz. del stavbe in temu zemljišču določil novo parcelno številko oz. ID znak. Sodišče samo priznava, da ima stavba po načelu superficies solo cedit enako usodo kot zemljišče, na katerem stoji. Zahtevek, kot je postavljen v tožbi, je pravilen in določen. Tudi ni res, da bi tožena stranka na nesklepčnost zahtevka opozorila v odgovoru na tožbo, saj je navajala le, da je tožbeni zahtevek pod tč. A2 nesklepčen (tako kot je zahtevek postavljen, je neizvršljiv, saj zahtevek ni v takšni meri identificiran, da bi bil sposoben za obravnavanje, poleg tega pa nima osnovnih in temeljnih podatkov, ki služijo za eventualni vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo). Tak ugovor je le trditveno mašilo in nič drugega. Sploh ni obrazložen.

3Tožnik je trdil, da je tedanji lastnik nepremičnine dal tožnikovemu očetu soglasje za gradnjo. Ni torej trdil, da bi bil sklenjen sporazum o gradnji. Stališče sodišča, da je za gradnjo obstajala podlaga, zato ni pravilno. Opozarja na sodno prakso, judikat Vrhovnega sodišča RS, sklep II Ips 120/99 z dne 16.12.1999, katerega jedro glasi: "Nedobroverni graditelj pridobi lastninsko pravico na tujem zemljišču, ki ga pokriva stavba in na funkcionalnem zemljišču, če se lastnik zemljišča v roku iz 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ni uprl gradnji ... ". V tem danem primeru je, sledeč temu judikatu, zaradi nedobrovernosti očeta tožnika, njegovega pravnega prednika (ta je vedel, da gradi na tujem zemljišču), potrebno v zvezi z lastninsko pravico na zemljišču in stavbi pravne učinke gradnje na tujem zemljišču presojati po določbi 25. člena ZTLR. To pa pomeni, da je potrebno lastnikovo dovoljenje za gradnjo upoštevati v okviru presoje, kakšna upravičenja iz prvega odstavka 25. člena ZTLR bi mu v tem primeru pripadala. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov, neutemeljena je tudi zavrnitev predloga za zavarovanje dokazov. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbene navedbe prereka. Zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila je glede na trditveno podlago pravilno zavrnjen. Tožnik v zahtevku navaja, da je lastnik dela stavbe, ob tem pa navaja parcelno številko, ki je identifikacija zemljišča in ne stavbe. Ker se je tožnik skliceval na dogovor oz. soglasje, je dobra vera izključena. Vedel je namreč, da gradi na tujem (npr. VSC Cp 488/2014). Ko gre za dogovorjeno gradnjo, ni mogoče uporabiti določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske oz. solastninske pravice z gradnjo na tujem. Dovoljenje solastnika pa ne pomeni, da solastnik soglaša s spremembo solastniških deležev (VS RS II Ips 97/2016). Pogoji za pridobitev lastništva na podlagi gradnje na tujem svetu niso podani.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem opravilo preizkus morebitnih uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ter pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7Sodišče prve stopnje je podalo več razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Navedlo je, da pri uveljavljanju izvorne pridobitve lastninske pravice tožbeni zahtevek pravilno glasi na ugotovitev lastninske pravice, in je zato zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine neutemeljen. Ker tožnik v ugotovitvenem delu zahtevka zahteva ugotovitev, da mu pripada lastninska pravica na delu zgradbe, ne pa na delu parcele, na kateri zgradba stoji (ob sklicevanju na izvedeno gradnjo pravnega prednika ob soglasju in vedenju lastnika zemljišča), je tožbeni zahtevek tudi v ugotovitvenem delu neutemeljen (po načelu povezanosti zemljišča in objekta, ki je veljalo tudi v času veljavnosti ZTLR, je le zemljišče samostojna stvar). Poleg tega pa določb o gradnji na tujem ni mogoče uporabiti, če sta graditelj in lastnik sklenila sporazum (odločba VS RS II Ips 282/2004). Ker pa ni izkazan zavezovalni posel, saj je tožnik trdil, da sta toženka in pokojni mož dovolila gradnjo in z njo soglašala, ne pa tudi, da bi se dogovorili o lastniških deležih oz. o prenosu lastninske pravice, tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga (na izstavitev zemljiškoknjižne listine) ni utemeljen, tožba ni sklepčna. Z zahtevkom na ugotovitev dedne pravice tožnik ne more uspeti, saj je sklep o dedovanju pravnomočen, tožnik je edini dedič.

8Gornji razlogi so delno pravno zmotni.

9Z zidanjem na tujem zemljišču po določbah 25. člena ZTLR nedobroverni graditelj praviloma ni mogel pridobiti lastninske pravice na zemljišču (prvi odstavek - če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča). S tem, ko se lastnik zemljišča gradnji upre, postane do tedaj morebiti dobroveren graditelj nedobroveren. Če se lastnik zemljišča gradnji ne upre, postane nedobroveren tudi on. Položaj, ko sta nedobroverna (nepoštena) oba, graditelj in lastnik zemljišča, v 25. členu ZTLR ni izrecno urejen (ureja se položaj, ko je lastnik zemljišča dobroveren, graditelj pa nedobroveren). Po stališču sodne prakse (npr. odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 138/2017) nedobrovernost lastnika zemljišča ni ovira za neposredno uporabo določb 25. člena ZTLR. Sodišče jo upošteva v okviru presoje utemeljenosti izbire po določbi prvega odstavka 25. člena ZTLR. Zakon določa dve izjemi, ko nedobroverni graditelj ex lege pridobi lastninsko pravico na zemljišču. Ena od njiju je podana, ko lastnik zemljišča zamudi rok za izbiro iz petega odstavka istega člena ZTLR (pravico izbire iz prvega odstavka tega člena mora lastnik zemljišča uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta, po preteku tega roka lahko zahteva izplačilo prometne cene za zemljišče). Po tej določbi je nedobroverni graditelj pridobil poleg lastninske pravice na zgrajenem objektu tudi lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stavba stoji (stavbišče) in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe (funkcionalno zemljišče), če lastnik zemljišča ni uveljavil možnosti izbire. Drugi primer pa je podan, ko ne glede na prvi odstavek tega člena sodišče odloči, da zgrajenega gradbenega objekta ni treba porušiti, če to glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja ter glede na njuno obnašanje med gradnjo ne bi bilo družbeno opravičljivo.

10Tožnik je trdil, da je zidal s soglasjem oz. dovoljenjem lastnika. Res je, kot zapiše prvostopenjsko sodišče, da v primeru dogovora o gradnji ni mogoče uporabiti določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem (prim. sodno prakso, npr. odločba VS RS II Ips 97/2016), toda to velja le za primer, ko je sklenjen tak dogovor, ko se z njim uredijo medsebojne pravice in obveznosti strank (VS RS II Ips 215/2014,/2013), kaj takega pa tožnik ni zatrjeval. Tožbeni zahtevek za izstavitev listine je zato pravilno zavrnjen, zatrjevano lastnikovo dovoljenje za gradnjo pa je treba upoštevati v okviru presoje, kakšna upravičenja mu na podlagi prvega odstavka 25. člena ZTLR pripadajo. Če lastnik zemljišča dovoli gradnjo, ne more utemeljeno zahtevati rušenja objekta in niti ne more uveljavljati, da mu pripade lastninska pravice na objektu, ima pa pravico zahtevati plačilo prometne cene za zemljišče, na katerem stavba stoji in ki je potrebno za njeno redno rabo. Lastninsko pravico na zemljišču pa izgubi (prim. sodno prakso, odločbe VS RSI I Ips 118/2014, II Ips 32/2016).

11Tožnik je tožbeni zahtevek zastavil izhajajoč iz določbe 25. člena ZTLR o pridobitvi lastninske pravice na zgrajenem objektu (oz. novem prizidku) kot tudi lastninske pravice na zemljišču (lastnina dela stavbe s parcelo). Res bi bilo pravilno, tudi izhajajoč iz uzakonjenega načela superficies solo cedit (8. člen Stvarnopravnega zakonika), če bi zahteval ugotovitev lastninske pravice (le) na novo oddeljeni parceli (brez pristavka - del stavbe), vendar je sodišče tisto, ki odloči o tožbenem zahtevku in mu lahko v celoti ali tudi le delno ugodi oz. ga zavrne. Ni pa to razlog za zavrnitev zahtevka v celoti. Sicer pa lahko predsednik senata po določbi 285. člena ZPP poda tudi pobudo za spremembo stvarnega predloga, seveda tako, da ostane v okviru tožbenega zahtevka oz. cilja pravde. Ob tem je dodati, da takega opozorila (oz. pobude) ni podala niti nasprotna stranka, kot zmotno šteje prvostopenjsko sodišče. Le ta je le posplošeno trdila, da je zahtevek nesklepčen, neizvršljiv in nima osnovnih podatkov, ki služijo za eventualni vpis v zemljiško knjigo.

12Glede na tožbene trditve je torej tožba v delu, ko se uveljavlja ugotovitev lastninske pravice, sklepčna (trditvena podlaga se ujema z zatrjevano pravno posledico).

13Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo delno ugodilo, sodbo razveljavilo v ugotovitvenem delu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o nesklepčnosti prvostopenjsko sodišče odločilnih dejstev ni ugotavljalo in ni izvedlo predlaganih dokazov. V preostalem obsegu (zavrnitev zahtevka glede izdaje zemljiškoknjižne listine ter na ugotovitev dedne pravice - v tem obsegu pritožba konkretnih razlogov zoper odločitev ne poda) pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. in 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo ob upoštevanju gornjih napotil v okviru trditvene podlage ponovno odločiti o tožbenem zahtevku, ter v ta namen glede spornih odločilnih dejstev odločiti o izvedbi predlaganih dokazov (355. člen ZPP). Ker je bil predlog za zavarovanje iz pravno zmotnih razlogov o nesklepčnosti tožbe zavrnjen, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi zoper sklep, ga razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

14Ker je pritožbeno sodišče sodbo o odločitvi o glavni stvari delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).