VSRS Sodba III Ips 9/2022

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 439,20 EUR.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 109.642,46 EUR od 1. 2. 2018 do 28. 10. 2020 (I. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 109.642,46 EUR od 29. 10. 2020 dalje do plačila (I.I. točka izreka).

3Nosilni razlogi za odločitev sodišča prve stopnje so: tožena stranka bi morala, skladno s Splošnim dogovorom, sama avtomatično upoštevati spremembe cen zdravstvenih storitev, ki jih je sprožil Aneks h kolektivni pogodbi (pri tem se je sklicevalo na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 16/2020 z dne 19. 5. 2020); pri izdelavi končnega letnega poračuna bi morala napraviti poračun razlike v ceni, ki jo zaobjema glavnica tožbenega zahtevka, tj. glavna obveznost, in to brez kakršnihkoli zahtevkov ali obvestil s strani tožene stranke, česar ni storila; obračunski račun št. ZP17000008 z dne 31. 12. 2017 (v nadaljevanju Obračunski račun) predstavlja poziv tožeče stranke k plačilu z opredeljenim rokom za izpolnitev (datumom zapadlosti) v smislu drugega odstavka 299. člena OZ.

4Sodišče druge stopnje je zavzelo stališči, da je tožeča stranka uveljavljala odškodninsko terjatev in da je zato, ker rok za povrnitev škode ni določen, treba uporabiti drugi odstavek 299. člena OZ. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje o „avtomatični povrnitvi škode.“ Prav tako se ni strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da Obračunski račun vsebuje poziv tožeče stranke toženi stranki v smislu drugega odstavka 299. člena OZ. Pojasnilo je, da se za opomin šteje samo tisto ravnanje upnika, iz katerega nedvoumno izhaja, da dolžnika poziva k izpolnitvi obveznosti, in iz tega izpeljalo, da mora biti opomin jasno opredeljen tako po temelju kot po višini obveznosti. Izhajajoč iz vsebine Obračunskega računa in primerjave te vsebine s specifikacijo tožbenega zahtevka po višini, je presodilo, da nima značilnosti, ki jih opredeljuje zakonski dejanski stan drugega odstavka 299. člena OZ. Ker je tožeča stranka pozvala toženo stranko k povrnitvi škode zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti šele tako, da je 15 dnevni rok iztekel 28. 10. 2020, je zahtevek za plačilo zamudnih obresti po presoji pritožbenega sodišča utemeljen od izteka tega roka, tj. od dne 29. 10. 2020.

5Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 11/2022 z dne 16. 2. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti.

6Tožeča stranka vlaga revizijo zoper zanjo neugoden del sodbe sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje očita zmotno presojo, da ima pripoznana glavnica zahtevka odškodninsko naravo. Meni, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz izpolnitvene narave tožbenega zahtevka in da je bil rok izpolnitve vnaprej pogodbeno opredeljen. Po revidentovem mnenju ne gre za rok za izplačilo neizpolnjenega dela obveznosti, temveč za skrajni rok za izpolnitev pogodbenih denarnih obveznosti, zato je upošteven prvi odstavek 299. člena OZ in ne drugi odstavek 299. člena OZ. Če pa je pravilna presoja, da je zahtevek odškodninski (in ne izpolnitveni), je po mnenju revidenta izpodbijana odločitev v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 243. člena OZ ter s pogodbenimi obveznostmi tožene stranke, konkretno z zavezo, da bo celotne njene obveznosti izpolnila najkasneje do zapadlosti poračunov. Tožena stranka bi morala pravilno izračunati cene, k temu je bila pozvana s strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, in morala se je zavedati škodljivih posledic. Ni pravilno zato stališče sodišča druge stopnje, da se je tožena stranka šele s prejemom odškodninskega zahtevka zavedala svoje obveznosti, ko pa je bila ona tista, ki bi morala glavnico plačati v dogovorjenem roku. Navaja, da v tem delu izpodbijana sodba ne ustreza kriteriju zadostne obrazložitve sodne odločbe. V pogledu obrazložitve sodišču druge stopnje očita še, da se ni opredelilo do stališč Vrhovnega sodišča ter da je presoja sodišča druge stopnje v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča, sprejetimi v zadevah III Ips 16/2020 in 19/2020. Zatrjuje, da prvotno poimenovanje zahtevka kot odškodninskega ni dovolj tehten razlog, da ga tako pravno kvalificira tudi sodišče. S tem v zvezi opozarja, da sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi, pa tudi, da znesek glavnice ni bil izračunan kot „znesek škode,“ temveč kot pogodbena obveznost ter da pogodba ni bila razdrta ali odpovedana niti ni nobena stranka od nje odstopila.

7Tožena stranka je na revizijo odgovorila. V odgovoru se ne strinja s stališčem revidenta, da je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz izpolnitvene narave zahtevka. Poudarja, da je tudi tožeča stranka sama vse do odgovora na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zatrjevala in uveljavljala odškodninski zahtevek, da je celo izstavila Zahtevek za povrnitev škode, v katerem je specificirala vse predpostavke odškodninske obveznosti, Obračunski račun pa v ničemer ni specificiral elementov morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke. V nasprotju z zahtevo pravne varnosti je po njenem mnenju stališče, da ima upnik pravico do zamudnih obresti za čas, ko dolžnik ne ve za obstoj morebitnega odškodninskega zahtevka. Tožena stranka podrobno pojasnjuje poslovanje glede plačil med pravdnima strankama, sklicujoč se na vsebino šestega odstavka 37. člena SD, in opozarja, da po SD nestrinjanje izvajalca z višino obračuna, ki ga posreduje tožena stranka, ne zadrži obveznosti izvajalca, da izstavi račun v višini, navedeni v obvestilu, sporni del pa se rešuje naknadno. Poudarja še, da v Obračunskem računu ni bila omenjena nobena dodatna obveznost tožene stranke. Navedeni Obračunski račun zato ni niti določitev roka za plačilo domnevne dodatne obveznosti niti ni poziv toženi stranki za plačilo odškodninske obveznosti. Tožeča stranka je toženo stranko k plačilu škode pozvala šele s pozivom z dne 13. 10. 2018, v katerem je postavila tudi 15-dnevni rok plačila, to je 29. 10. 2018.¹ Tožena stranka nasprotuje očitkom o domnevnih postopkovnih kršitvah sodišča druge stopnje in meni, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo drugi odstavek 299. člena OZ.

8Revizija ni utemeljena.

9Revizijsko sodišče sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena (371. člen ZPP). Ker dopuščeno vprašanje ne zaobjema postopkovnih kršitev, ni mogoče upoštevati revizijskih očitkov procesne narave (prim. še tretji odstavek 374. člen ZPP). Trditve o kršitvi postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih revident naslavlja na izpodbijano sodbo, tako niso upoštevne.

10V obravnavanem primeru je sporno, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od pravnomočno naložene glavne denarne obveznosti.

11Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti ureja prvi odstavek 378. člena OZ, ki nastanek te dodatne denarne obveznosti pogojuje z nastopom zamude s plačilom denarne obveznosti. Nosilni razlogi izpodbijane sodbe se glede nastopa zamude opirajo na drugi odstavek 299. člena OZ, ki ureja položaj, če rok za izpolnitev ni določen. Drugi odstavek 299. člena OZ se glasi: »Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.« Kadar je rok za izpolnitev določen, pa upniku ni treba opraviti nobenih dodatnih dejanj za nastop zamude – dies interpellat pro homine, kot to določa prvi odstavek 299. člena OZ.

12Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da rok za plačilo v tem sporu prisojene glavne obveznosti (tožbenemu zahtevku pripisuje odškodninsko naravo) ni bil vnaprej določen. Svojo odločitev je utemeljilo nadalje s stališčem, da vsebina Obračunskega računa ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu drugega odstavka 299. člena OZ. Zato je odločilo, da zamudne obresti začnejo teči z dnem 29. 10. 2020, ko se je iztekel rok za plačilo škode, ki ga je odredila tožeča stranka v dopisu z dne 13. 10. 2020, v katerem je opredelila še dolgovani znesek. Tožeča stranka se s tem ne strinja. Meni, da bi moralo sodišče druge stopnje uporabiti prvi odstavek 299. člena OZ. To svoje stališče je v reviziji podrobneje utemeljevala (med drugim) z naslednjim: (i) da je uveljavljala izpolnitveni (in ne odškodninski) zahtevek; (ii) da je bil dokončni rok izpolnitve vnaprej pogodbeno opredeljen; in (iii) da je bil ta konkretiziran z izdajo Obračunskega računa. Trdila je še, (iv) da je Obračunski račun v bistvu poziv upnika k plačilu in (v) da bi se tožena stranka morala zavedati škodljivih posledic, ker ni upoštevala pravilne cene storitev ter da zato ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se je tožena stranka šele s prejemom odškodninskega zahtevka zavedala svoje obveznosti, ko pa je bila ona tista, ki bi morala glavnico plačati v dogovorjenem roku.

13Glede na navedeno mora revizijsko sodišče najprej odgovoriti na vprašanje morebitne pogodbene opredelitve glede roka izpolnitve za plačilo v tem postopku sporne glavne denarne obveznosti.

14Pogodbene določbe na podlagi soglasja volj s svojo vsebino ustvarjajo avtonomno pravno podlago za upravičeno pričakovanje, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene, skladno z dogovorom (pacta sunt servanda – prvi odstavek 9. člena OZ), in za zahtevke za primer kršitve pogodbenega dogovora. Samo po sebi se razume: kadar pogodbeno pravo opredeljuje bodoče obveznosti sopogodbenikov, vnaprej opredeljuje prvine teh obveznosti. Rok za izpolnitev obveznosti je lahko ena izmed teh prvin. Kadar je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen s kršitvijo pogodbeno dogovorjenega roka za izpolnitev denarne obveznosti, je treba tako najprej izluščiti pravila pogodbe, ki opredeljujejo, kdaj mora dolžnik plačati določeno ali določljivo denarno obveznost, ker sicer zaide v zamudo z njeno izpolnitvijo. Trditveno breme s tem v zvezi je v pravdnem postopku na tisti pravdni stranki, ki se sklicuje na določeno pogodbeno vsebino.

15Revident v reviziji zatrjuje, da je bil s pogodbo, torej pogodbeno vnaprej opredeljen dokončni rok za izvršitev pogodbenih obveznosti in da je Obračunski račun le konkretizacija vnaprej dogovorjenega dokončnega roka za izvršitev obveznosti. Za utemeljitev teh trditev bi bilo treba glede na obrazloženo prej opredeliti konkretno vsebino pogodbe, ki ureja dokončni rok za izpolnitev sporne denarne obveznosti, in s tem pogodbeno pravno podlago te prvine denarne obveznosti tožene stranke. Vendar v reviziji o tem ni zadostne opredelitve. Zgolj sklicevanje na 40. člen Splošnega dogovora (v prilogi A 22) ne zadostuje. Besedilo zelo obsežnega 40. člena Splošnega dogovora, ki je razčlenjen na odstavke, nadalje na točke odstavkov in pododstavke točk, zaobjema zelo raznolike vsebine, ki se nanašajo na izvedbo obračunov. Revident ni konkretiziral, kateri del besedila 40. člena Splošnega dogovora naj bi opredeljeval obveznost tožene stranke o roku za izpolnitev denarne obveznosti. Revizijsko sodišče dodaja, da takšne vsebine v 40. členu Splošnega dogovora ni našlo. Revizijske trditve zato ne morejo izpodbiti stališča sodišča druge stopnje o upoštevnosti drugega odstavka 299. člena OZ.

16Revizijsko sodišče mora odgovoriti tudi na vprašanje, ali je odločitev sodišča druge stopnje zmotna, ker bi se tožena stranka morala zavedati škodljivih posledic zaradi neupoštevanja pravilne cene storitev, da je bila na pravilnost cene opozorjena s strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in da zato ne drži, da se je tožena stranka šele s prejemom odškodninskega zahtevka zavedala svoje obveznosti, ko pa je bila ona tista, ki bi morala glavnico plačati v dogovorjenem roku.

17Razumeti je, da revident s temi trditvami izhaja iz odškodninske narave svojega zahtevka (na drugih mestih sicer trdi, da je narava zahtevka izpolnitvena). Na toženo stranko namreč naslavlja očitek o zavedanju škodljivih posledic njenega ravnanja že pred seznanitvijo z zahtevkom tožeče stranke za plačilo škode (v prilogi A 16). Vendar revident ni pojasnil, kdaj v postopku naj bi z navedenim utemeljeval zatrjevani začetek teka zamudnih obresti s 1. 2. 2018, revizijsko sodišče pa te utemeljitve začetka teka zamudnih obresti ni našlo. Sodišču druge stopnje zato ni mogoče očitati, da je morda ostala neizčrpana pravno pomembna trditvena podlaga v zvezi z nastopom zamude glede plačila glavne obveznosti.

18Revizijsko sodišče mora odgovoriti še na vprašanje, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da vsebina Obračunskega računa v okoliščinah primera ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu drugega odstavka 299. člena OZ. Če je sodišče druge stopnje s tem v zvezi morda zmotno uporabilo drugi odstavek 299. člena OZ, bi bil kot datum nastopa zamude lahko upošteven 1. 2. 2018, kot je to presodilo sodišče prve stopnje. Revizijske trditve, da ta račun v bistvu predstavlja listino, s katero upnik dolžnika poziva na plačilo in s katero je določen rok za plačilo zneska navedenega v njem, bi bilo namreč mogoče razumeti, kot izpodbijanje navedene presoje sodišča druge stopnje.

19Sodišče druge stopnje Obračunskemu računu ni pripisalo pomena opomina za plačilo vtoževane glavnice v smislu drugega odstavka 299. člena OZ, ker, kot je pojasnilo, je opomin lahko le tako upnikovo ravnanje, iz katerega nedvoumno izhaja, da se dolžnika poziva k izpolnitvi obveznosti. Temu kriteriju po presoji sodišča druge stopnje Obračunski račun ne ustreza, ker ta dokument opredeljuje storitve tožeče stranke v bistvenem drugače, kot so opredeljene postavke iz vtoževanega (odškodninskega) zahtevka v vsebinskem, datumskem in zneskovnem pogledu. Z Obračunskim računom ni zahtevala razlike med plačanimi zdravstvenimi storitvami in ceno, ki bi bila morala biti upoštevana. Ovrednotenja vsebine Obračunskega računa v tem kontekstu v izpodbijani sodbi revident ne izpodbija. Revizijske trditve, da Obračunski račun v bistvu predstavlja listino, s katero upnik dolžnika poziva na plačilo, so glede na navedeno zgolj pavšalne. Presoje sodišča druge stopnje, da Obračunski račun ni poziv k plačilu glavne obveznosti v višje znesku, v smislu drugega odstavka 299. člena OZ v opisanih okoliščinah primera ne morejo omajati.

20Revizijske trditve glede na obrazloženo niso mogle izpodbiti nosilnih stališč sodišča druge stopnje. Odgovor na dopuščeno vprašanje je, da je ob pravilni uporabi drugega odstavka 299.člena OZ pravilna tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti.

21O revizijskih stroških je Vrhovno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP ter v času oprave dela veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti potrebne stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti glede na vrednost spornega predmeta v revizijskem postopku obsegajo nagrado za odgovor na revizijo (tretja točka tar. št. 21 OT) v višini 600 točk oziroma v znesku 360,00 EUR in 22 % DDV, kar znaša 439,20 EUR.

Senat je sodbo sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v tej povedi tožena stranka pri zapisu letnice (2018) storila očitno pisno pomoto in se pravilno letnica glasi 2020. Dopis Zahtevek za plačilo škode je datiran z dnem 13. 10. 2020, zato je zapadlost 29. 10. 2020 (npr. navedbe tožeče stranke v drugem odstavku 4. točke tožbenih navedb, priloga tožeče stranke A16, prav tako tožena stranka v odgovoru na tožbo).