UPRS Sodba I U 209/2019-33

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 97. člena Zakona o cestah (ZCes-1) zavrnil vlogo tožnika za pridobitev soglasja za postavitev treh enostranskih oglasnih panojev na zemljišču s parc. št. ..., KO ..., v varovalnem pasu občinske ceste LG ..., Ljubljanska cesta, ki je kategorizirana skladno s 5. točko 5. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini (MO) Novo mesto (Dolenjski uradni list, št. 9/2018, v nadaljevanju: Odlok o kategorizaciji) kot glavna mestna cesta (LG) v MO Novo mesto in na omenjenem delu poteka po zemljiščih parc. št. ... in ..., obe KO ..., ki imata status "javno dobro" ter sta v upravljanju tožene stranke.

2Iz obrazložitve izhaja, da je v tem primeru tožnik predlagal izdajo soglasja za postavitev treh enostranskih oglasnih panojev dimenzij 140 cm x 200 cm, eden zraven drugega, v varovalni pas Ljubljanske ceste tik ob obstoječi kamniti škarpi neposredno ob pločniku ter s pritrditvijo na betonske temelje na desni strani v smeri stacionaže z minimalnim odmikom od navedene ceste. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa bi tako bili navedeni oglasni panoji drug ob drugem postavljeni v varovalnem pasu Ljubljanske ceste neposredno pred semaforiziranim križiščem v območju razvrstilnih pasov približno 40 metrov od križišča. Zato je ocenil, da je taka postavitev oglasnih panojev na navedeni lokaciji neustrezna in negativno vpliva na prometno varnost, saj bi z reklamnimi sporočili navedeni oglasni panji posegali v vidno polje voznika pri približevanju križišču, kar bi odvračalo pozornost voznikov od prometne signalizacije ter od dogajanja na območju križišča z razvrščanjem vozil, zaviranjem in pospeševanjem ter prometom pešcev in kolesarjev. Kakršnokoli odvračanje pozornosti voznikov na navedeni lokaciji pa lahko vodi do prepozne ali neustrezne reakcije voznika oziroma povzročitve nesreče. S tem v zvezi izpostavlja določilo prvega odstavka 5. člena ZCes-1, po katerem je prepovedano izvajati ali opustiti kakršna koli dela na javni cesti, na objektih in zemljiščih ob javni cesti, ki bi lahko škodovalo cesti ali ogrožalo, oviralo ali zmanjševalo varnost prometa na njej. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjski organ odločil, da ne izda zaprošenega soglasja za postavitev navedenih oglasnih panojev, saj bi bil omenjeni poseg v varovalni pas občinske ceste v nasprotju z zagotavljanjem interesa varovanja občinske ceste in prometa na njej.

3Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo (1. točka izreka) ter odločil, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (2. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). Glede na 97. člen ZCes-1 je pojasnil, da je raba prostora v varovalnem pasu občinske ceste omejena, posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste pa so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste in zgolj v primeru, če s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa in varovanja njenega videza. Dodatno je še pojasnil, da se varovalni pas meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče ter da je to v konkretnem primeru 10 metrov na vsako stran občinske ceste. Na podlagi pritožbi priloženih fotografij in listinske dokumentacije je ugotovil, da je (pri)tožnik že postavil navedene oglasne panoje, za katere je s predmetno vlogo šele zaprosil za izdajo soglasja. Zato je drugostopenjski organ z ogledom na terenu preveril dejansko stanje o tem, kakšni so, kako in kje so postavljeni navedeni oglasni panoji ter kako vplivajo na prometno varnost. Pri tem je ugotovil, da navedeni oglasni panoji dimenzij 140cm x 200cm posegajo v varovalni pas občinske ceste, kategorizirane kot LG ... Ljubljanska cesta in so postavljeni tik ob kamniti škarpi na betonske temelje na desni strani v smeri semaforiziranega križišča, poševno glede na potek ceste, z minimalnim odmikom od občinske ceste eden za drugim do okoli 1,5 m od roba pločnika. Tako s svojo postavitvijo posegajo v varovalni pas občinske ceste, obenem pa tudi v pas, ki je predviden za postavitev prometne signalizacije po 7. členu Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (Uradni list RS, št. 99/2015, 46/2017, 59/2018, v nadaljevanju Pravilnik o prometni opremi in signalizaciji). Slednji v 7. členu opredeljuje območje za postavljanje prometne signalizacije in prometne opreme kot pas vzdolž vozišča ceste in sicer na avtocestah in hitrih cestah znaša 8,00 m, na drugih cestah pa 5,00 m, merjeno od zunanjega roba vozišča; če so sestavni del cestišča tudi kolesarske, peščeve in druge prometne površine, znaša širina tega pasu 2,00 m, merjeno od zunanjega roba teh površin. S tem v zvezi navaja, da ima občinska cesta LG ... - Ljubljanska cesta na območju postavitve spornih oglasnih panojev urejeno tudi peščevo površino - pločnik.

4V nadaljevanju pojasnjuje, da tretji odstavek 23. člena Odloka o občinskih cestah v Mestni občini Novo mesto (v nadaljevanju: Odlok o občinskih cestah) določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob občinskih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. Na podlagi navedenega ocenjuje, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno ocenil dejansko stanje, pravilno pa se je opredelil tudi do tega, da predmetni trije panoji predstavljajo negativen vpliv za varnost prometa in ogrožajo varnost udeležencev v prometu oziroma prometno varnost. Glede na določila 23. člena Odloka o občinskih cestah in prvega odstavka 5. člena ZCes-1, po katerem je prepovedano izvajati ali opustiti kakršna koli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjševala varnost prometa na njej, pritožbeni organ zaključuje, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil določila Odloka o občinskih cestah, kar je v izpodbijani odločbi tudi pravilno obrazložil v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pritožbene navedbe o domnevno bolj problematičnih jumbo reklamnih panojih, nameščenih na stavbi v križišču, pritožbeni organ ocenjuje kot nerelevantne za obravnavani primer, saj niso predmet tega postopka, zato se do njih dodatno še posebej ne opredeljuje.

5Glede na nesporno dejstvo, da so predmetni oglasni panoji postavljeni tik ob pločniku v območju razvrstilnih pasov približno 40 m od križišča in tako v nasprotju z zagotavljanjem interesa varovanja občinske ceste in prometa na njej, je izpodbijana odločba po oceni drugostopenjskega organa pravilna in zakonita ter ne krši določil 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Ob povedanem zavrača tudi pritožbene očitke glede neustrezne obrazložitve izpodbijane odločbe, češ gre za osebno odločitev odločevalca, s čimer se omejuje gospodarska pobuda, saj v konkretnem primeru ne gre za vsesplošno prepoved postavljanja oglasnih panojev in oglaševanja, ampak gre v skladu s predmetno zakonodajo za zavrnitev soglasja k postavitvi navedenih oglasnih panojev v varovalnem pasu občinske ceste LG ... - Ljubljanska cesta ob začetku semaforiziranega križišča.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

6Tožnik se z odločitvijo ne strinja in očita, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju, saj se sam ne strinja, da navedeni oglasni oglasni panoji posegajo v vidno polje voznikov in z reklamnimi sporočili odvračajo njihovo pozornost. Navaja, da niti niso namenjeni voznikom pri približevanju križišču Ljubljanske in A. ceste ter B. mostu, ki jim njihova vsebina niti ni vidna, temveč navedene oglasne panoje vidijo s hrbtne strani, njihova vsebina pa je vidna le prihajajočim voznikom, ki zavijejo na Ljubljansko cesto. To naj bi pomenilo, da so navedeni oglasni panoji postavljeni za križiščem in ne pred križiščem. To naj bi bilo razvidno iz tožbi priloženega videograma, ki je bil posnet med vožnjo po Ljubljanski cesti proti navedenemu križišču. Po stališču tožnika so tako vsebine navedenih oglasnih panojev namenjene voznikom, ki prečkajo križišče A. in Ljubljanske ceste s B. mostom in nadaljujejo po Ljubljanski cesti. Le ti dejansko vidijo vsebine na navedenih oglasnih panojih. Navedeni oglasni panoji tako po stališču tožnika ne posegajo v vidno polje voznikov na način, ki ovira zaznavnost prometne signalizacije in opreme. Kot mnogo bolj pereče tožnik označuje jumbo panoje, nameščene na stavbo tik ob navedenem križišču. Tožnik očita, da je njegovo vlogo prvostopenjski organ arbitrarno in neosnovano zavrnil, češ da trditve v izpodbijani odločbi niso podkrepljene ne z dejanskim stanjem, niti konkretnimi primeri niti kakršnimi koli dokazili, kar naj bi vodilo v prepoved vsakršnega oglaševanja in omejevalo svobodno gospodarsko pobudo. Pritožbenemu organu druge stopnje pa očita nepravilno uporabo zakonskih in podzakonskih predpisov, predvsem 7. člena Pravilnika o prometni opremi in signalizaciji, češ da ni navedel zakonske podlage, na podlagi katere je to določilo uporabil. Glede 23. člena Odloka o občinskih cestah tožnik prav tako meni, da ga organa ne bi smela uporabiti. Zato predlaga, naj ga sodišče ob upoštevanju načela exceptio illegalis v konkretnem primeru ne uporabi pri odločanju, oziroma, da naj sproži postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, če sodišče tudi samo dvomi v zakonitost ali ustavnost tega predpisa. Razen tega ugovarja, da navedenih oglasnih panojev pristojni organ ne bi smel upoštevati kot celoto, češ da niso vsi enako oddaljeni od občinske ceste, ker meni, da sta drugi in tretji oglasni pano postavljena več kot 2 m od pločnika in tako dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Predvsem zato, ker razširjeni del pločnika ni v funkciji cestišča, ampak dovoza na parkirišče, zato naj se razširitev ne bi upoštevala pri merjenju oddaljenosti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se ugodi zahtevi tožnika za postavitev treh enostranskih oglasnih panojev v varovalni pas občinske ceste na zemljišču parc. št. ... k.o. ... - Novo mesto, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odgovorila na tožbo in predložila zahtevane upravne spise. Kot nedopustne tožbene novote smatra vse dokaze, ki jih tožnik prvič predlaga šele v tožbi. Ker jih tožnik ni predlagal že v upravnem postopku, jih sodišče v upravnem sporu ne bi smelo upoštevati. Še zlasti ne zato, ker je tožbi priložen video, ki je bil posnet v času, ko navedeni oglasni panoji sploh še niso bili postavljeni. Tudi sicer pa vse tožbene navedbe prereka kot neutemeljene in zavajajoče, saj meni, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno v skladu z veljavno zakonodajo obrazložil, da so navedeni oglasni panoji dimenzij 140 cm x 200 cm postavljeni tik ob kamniti škarpi neposredno ob pločniku na desni strani v smeri semaforiziranega križišča, poševno glede na potek ceste z minimalnim odmikom od občinske ceste eden ob drugem do okoli 1,5 m od roba pločnika in so pritrjeni na betonske temelje ob glavni mestni vpadnici v center mesta. Nesporno je dejstvo, da so navedeni oglasni panoji vidni iz vozišča vseh smeri v križišču in jih vidijo vsi udeleženci v križišču, zato kot taki predstavljajo negativen vpliv na prometno varnost, saj odvračajo pozornost vsem voznikom in tudi drugim udeležencem v prometu. Kot neutemeljene in napačne zavrača tudi tožbene navedbe, da je prvostopenjski organ napačno obravnaval tri oglasne panoje kot celoto in ne vsakega posamično, saj je tudi sam tožnik podal zgolj eno vlogo in ne treh. Takšni panoji s takšno postavitvijo pa posegajo v vidno polje voznikov z reklamnimi sporočili in s tem odvračajo njihovo pozornost. Kakršnokoli odvračanje pozornosti lahko vodi na navedeni lokaciji do prepozne ali neustrezne reakcije voznika, kar lahko privede do nesreče. Tako je povsem jasno, zakaj je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo in je zato neutemeljen očitek o nezadostni obrazložitvi. Dodatno pojasnjuje, da je bil Pravilnik o prometni opremi in signalizaciji sprejet na podlagi ZCes-1 ter s tem v zvezi izpostavlja načelo zakonitosti upravnega odločanja, ki je zavezujoče tudi za organe lokalne samouprave pri odločanju v upravnih zadevah. Ker je tako izpodbijana odločba povsem dovolj in jasno obrazložena, jo je torej mogoče tudi preizkusiti, drugostopenjska odločba pa ni predmet tega upravnega spora, saj zoper njo upravni spor ni dopusten. Sodišču predlaga, naj tožbo v celoti zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8Tožnik se v nadaljnjih petih pripravljalnih vlogah v celoti sklicuje na svoje navedbe v predhodnih vlogah in jih še dodatno utemeljuje ter odgovarja na navedbe tožene stranke. Dodatno v dokazne namene predlaga postavitev izvedenca prometne stroke in opravo neposrednega ogleda na kraju postavitve navedenih treh oglasnih panojev, in sicer za potrditev tožnikovega stališča glede navedenih oglasnih panojev, češ ne ovirajo preglednosti in ne zmanjšujejo varnosti cestnega prometa in ker naj ne bi bil mogoč zaključek, da imajo referenti na prvi stopnji upravnega odločanja primerljivo znanje izvedencu prometne stroke. Zato je po stališču tožnika navedeni dokazni predlog ne le potreben, pač pa je tudi nujen.

9Tožena stranka v nadaljnjih štirih pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih navedbah in predlogih v odgovoru na tožbo ter izrecno nasprotuje dodatnim dokaznim predlogom tožnika, češ da so pretirani, neutemeljeni, neekonomični ter ne bi nič doprinesli k razjasnitvi zadeve, saj je že iz fotografij, ki so bile predložene med upravnim postopkom, mogoče jasno videti, da vsi trije navedeni oglasni panoji posegajo v varovalni pas občinske ceste, v katerem je raba prostora omejena, oglasna sporočila na navedenih oglasnih panojih pa so moteč faktor za voznike in druge udeležence v prometu, med katerimi so redno tudi otroci, saj po navedeni občinski cesti poteka tudi varna šolska pot. V zvezi s tožbenimi navedbami glede jumbo panojev gre po stališču tožene stranke za napačno sklicevanje tožnika na domnevno neenako obravnavo, saj nezakonitost posameznega posega v varovani pas občinske ceste še ne daje pravice drugemu do posega v varovalni pas ter tega ne sme dovoliti niti pristojni organ za izdajanje tovrstnih soglasij. Tožbene navedbe v zvezi z izobrazbo in usposobljenostjo uradnika, ki je vodil predmetni upravni postopek na prvi stopnji so po mnenju tožene stranke nerazumne in nespoštljive in naj bi bile namenjene zgolj zavajanju sodišča, ki tudi ni pristojno presojati o kompetencah posameznega uradnika.

K I. točki izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11V konkretnem primeru je predmet sodne presoje dokončna prvostopenjska odločba, s katero je pristojni organ na podlagi 97. člena ZCes-1 zavrnil tožnikovo prošnjo za pridobitev soglasja za postavitev treh enostranskih oglasnih panojev enega ob drugem na zemljišču s parc. št. ..., KO ...-Novo mesto v varovalnem pasu občinske ceste LG ..., Ljubljanska cesta, ki je skladno s 5. točko 5. člena Odloka o kategorizaciji opredeljena kot glavna mestna cesta oziroma vpadnica v Novo mesto, drugostopenjski organ pa je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo.

12V zadevi je sodišče opravilo glavno obravnavo dne 16. 9. 2022 ter vpogledalo in prebralo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1 do A4 in A7 ter B1 do B3. Ostale dokazne predloge po ogledu tožbi priloženega video posnetka in po ogledu na kraju samem ter po postavitvi izvedenca cestno - prometne stroke¹ je sodišče zavrnilo, kar je tudi obrazložilo, saj jih tožnik v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe ni uveljavljal in tudi ni navedel kakršnih koli upravičenih razlogov, zaradi katerih jih ne bi mogel uveljavljati že med dvostopenjskim upravnim postopkom².

13Sodišče po tako izvedenem dokaznem postopku s pregledom listin upravnega spisa, tožbe in odgovora na tožbo ter nadaljnjih pripravljalnih vlog obeh strank ugotavlja, da med strankama ni sporno za odločitev relevantno dejansko stanje o lokaciji, dimenzijah in številu navedenih enega ob drugem stoječih treh oglasnih panojev, ki jih je navkljub izdani zavrnilni odločbi tožnik kljub temu že postavil na navedeni lokaciji, kar med strankama niti ni sporno. Pač pa je sporno med strankama vprašanje, ali je izpodbijana odločba pristojnega organa pravno pravilna oziroma zakonita in ustavno skladna.

14V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnik ni pridobil soglasja za postavitev navedenih oglasnih panojev, kot to določa 97. člen ZCes-1³. Navedeni zakon med drugim določa, da varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi ter znaša pri lokalnih cestah največ 10 metrov (4. odstavek 97. člena ZCes-1), pri čemer lahko občina z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov (5. odstavek 97. člena ZCes-1). Iz drugega odstavka 14. člena Odloka o občinskih cestah pa izhaja, da v Mestni občini Novo mesto znaša varovalni pas pri glavni cesti (LG) 10 metrov.

15Iz izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov (s fotografijami), ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da so navedeni oglasni panoji znotraj varovalnega pasu ceste, saj jih je tožnik že postavil, navkljub zavrnitvi njegove vloge in pritožbe, pri čemer je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku ugotovil, da navedeni oglasni panoji približnih dimenzij 140cm x 200cm, ki so eden ob drugem že postavljeni tik ob kamniti škarpi na betonske temelje na desni strani v smeri semaforiziranega križišča, poševno glede na potek ceste, z minimalnim odmikom od občinske ceste eden za drugim do okoli 1,5 m od roba pločnika tako posegajo v varovalni pas občinske ceste, kategorizirane kot LG ... - Ljubljanska cesta, ter tako s svojo postavitvijo obenem posegajo tudi v pas, ki je predviden za postavitev prometne signalizacije po 7. členu Pravilnika o prometni signalizaciji in opremi. V skladu s citirano določbo četrtega odstavka 97. člena ZCes-1 pa se, kot rečeno, varovalni pas ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta in ne od središčne točke ceste oziroma sredinske ločilne črte. Po presoji sodišča to pomeni, da med strankama ni sporno dejstvo, da je tožena stranka uporabila merilo iz četrtega odstavka 97. člena ZCes-1 in ne merila, za katero se zavzema tožnik. Ob takem stanju stvari tožniku ni uspelo izpodbiti presoje tožene stranke glede situacijskih okoliščin postavitve navedenih oglasnih panojev, ki upošteva pravilna zakonska in tudi podzakonska izhodišča v skladu z načelom zakonitosti upravnega odločanja iz drugega odstavka 120. člena⁴ v povezavi s četrtim odstavkom 153. člena⁵ Ustave.

16Posegi v varovalni pas občinske ceste so v skladu z drugim odstavkom 97. člena ZCes-1 omejeni in so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste⁶, ki pa ga tožnik v obravnavani zadevi, ob upoštevanju s tem povezanih nespornih dejstev, ni pridobil. S tem v zvezi tožnik ni prerekal ugotovitve tožene stranke, da so bili navedeni oglasni panoji med pritožbenim postopkom že postavljeni na navedeni nepremičnini in v upravnem postopku ni zatrjeval dejstev glede časovnih okoliščin postavitve navedenih oglasnih panojev na zemljišču s parc. št. ..., KO ...-Novo mesto v varovalnem pasu občinske ceste LG ... - Ljubljanska cesta.

17Po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne v skladu s 156. členom Ustave postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno njegove ustavnosti. Citirana določba pa sodišču v konkretnem primeru daje le pooblastilo za zahtevo presoje ustavnosti zakona, ne pa tudi podzakonskega akta (za razliko od 23.a člena istega zakona, ki tam naštetim predlagateljem daje tudi pooblastilo za zahtevo presoje ustavnosti podzakonskih aktov, kamor se uvrščajo tudi občinski odloki in drugi splošni akti lokalnih samoupravnih skupnosti). Taka ureditev je logična, saj je sodišče po 125. členu Ustave vezano le na Ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske akte. To pomeni, da mora sodišče v primeru, če presodi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, nezakonit oziroma neustaven, njegovo uporabo zavrniti (exceptio illegalis).

18Odlok o občinskih cestah je podzakonski akt Mestne občine Novo mesto, torej lokalne samoupravne skupnosti, ki ga je tožena stranka izdala v okviru svojih pristojnosti. Zato sodišče po povedanem nima podlage, da bi zahtevalo presojo njegove ustavnosti, kot to sicer med drugim predlaga tožnik, glede na tožbene navedbe pa se mora opredeliti do njegove ustavnosti in zakonitosti. Bistvo tožbenih navedb v tem pogledu je, da naj bi ureditev v Odloku o občinskih cestah, na katerem temelji izpodbijana odločba, pomenila poseg v pravico tožnika do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Vendar same po sebi take navedbe po presoji sodišča (še) ne utemeljujejo tožnikovih sicer povsem splošnih trditev o neustavnosti opisane ureditve, saj tožnik niti ne navaja, da bi in zakaj bi bil v neenakopravnem položaju glede na druge potencialne zainteresirane subjekte, niti ne navaja zakaj oziroma kako in čim naj bi bilo poseženo v njegovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, ki v drugem odstavku izrecno tudi določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Obravnavana sporna zadeva pa se nanaša na zavrnitev izdaje soglasja oziroma dovolitev postavitve navedenih oglasnih panojev pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse ostale potencialno zainteresirane subjekte. Da bi bila pridobitev soglasja za navedene oglasne panoje, naštete v tožnikovi vlogi z dne 16. 5. 2018 (s prilogami: vloga, fotografija lokacije, fotomontaža postavitve, mapna kopija, tehnične karakteristike oglasnega panoja, potrdilo o plačilu takse) zanj nesorazmerno težja, kot za druge potencialno zainteresirane oglaševalce na isti lokaciji pa tožnik niti ne navaja. Tožbene navedbe o neustavnosti Odloka o občinskih cestah in posledično tudi same izpodbijane odločbe po presoji sodišča torej niso utemeljene. Tožnik prav tako ni izkazal posega v svoj pravno varovan položaj, saj zatrjevanega posega upravnih organov prve in druge stopnje z izdajo dokončne izpodbijane odločbe v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave tožnik ni izkazal predvsem zato, ker je zatrjevani poseg predpisan z Ustavo (drugi odstavek 74. člena v povezavi s 138. členom in prvim odstavkom 140. člena Ustave) in tudi z zakonom (97. člen ZCes-1) v povezavi s 7. členom Pravilnika o prometni opremi in signalizaciji. Poseg je torej predpisan in to povsem jasno in dovolj določno, tako da ne dopušča arbitrarne uporabe prava, poleg tega pa je tudi primeren, ker je z njim možno uresničevati legitimen cilj po varnosti vseh udeležencev v prometu in po učinkovitem zagotavljanju delujoče lokalne samouprave kot ustavne kategorije, tako da z nobenim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja. Tožena stranka torej z odločitvijo obeh upravnih organov prve in druge stopnje ni posegla v nobeno pravico tožnika, niti v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj v konkretnem primeru očitno ne gre za vsesplošno prepoved postavljanja oglasnih panojev in oglaševanja. Tožnik, ki je po svojem statusu pravna oseba v statusno-pravni obliki družbe z omejeno odgovornostjo nesporno ni koncesionar in ne opravlja nobene javne službe, ampak pridobitno dejavnost v tržni tekmi in po tržnih zakonitostih z drugimi ponudniki istovrstnih storitev oziroma dejavnosti, kakršno opravlja tožnik, ki pri svojem podjetniškem delovanju prevzema vsa tveganja iz poslovanja (trenutna, pretekla in prihodnja), hkrati pa sam neomejeno razpolaga s tako ustvarjenim dobičkom, ki je glavni smisel podjetniške ideje. K temu sodišče še dodaja, da se gospodarska dejavnost že po besedilu Ustave ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena), ki jo v kontekstu obravnavane zadeve opredeljujejo predvsem določila 22. člena Ustave, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ter 34. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, ter 5. a poglavja Ustave (Lokalna samouprava) v delu, ki obsega določila 138. člena (uresničevanje lokalne samouprave) in 140. člena (delovno področje lokalnih samoupravnih skupnosti).

19Sodišče ob upoštevanju novejših odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o materialnem procesnem vodstvu v upravnem sporu še dodatno pojasnjuje, da materialno procesno vodstvo v obravnavani zadevi⁷ ni bilo potrebno. V prvi vrsti je dokazno breme na strankah,⁸ naloga sodišča pa je, da vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med njimi, sicer pa ohranja svoj nevtralni položaj, kar z drugimi besedami pomeni, da je na strankah odločitev o tem, katera dejstva bodo zatrjevale in dokazovale, pri tem pa morajo ravnati skrbno in s svojim ravnanjem prispevati h kakovostnemu sodnemu varstvu ter racionalnemu in ekonomičnemu postopku. To se pričakuje še toliko bolj, če ima stranka za pooblaščenca odvetnika. Vsekakor se s sodišče ne sme postaviti v vlogo strankinega pooblaščenca in ji svetovati, na kakšen način naj dopolni svoje trditve, da bi v postopku lažje uspela⁹.

20Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna ter ima oporo v citiranih določilih Odloka o cestah, Pravilnika o prometni opremi in signalizaciji in ZCes-1, izhaja pa tudi iz podatkov v predloženem upravnem spisu, za sprejeto odločitev pa sta oba upravna organa prve in druge stopnje navedla tudi utemeljene razloge, zlasti izčrpno v drugostopenjski odločbi, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba na podlagi določil 248. člena ZUP, pritožbeni organ pa je argumentirano z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja, odgovoril tudi na vse pritožbene ugovore, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

21Sodišče sodi, da je zmotno stališče tožnika, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe prava podani z okoliščinami, na katere se sklicuje v tožbi, enako kot pred tem že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ki jo je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljeno prav iz razlogov, ki jih je logično prepričljivo argumentirano utemeljil v svoji obrazložitvi drugostopenjske odločbe in ki jim sodišče v konkretnem primeru lahko v celoti sledi.

22Zato sodišče ne ugotavlja niti zatrjevane posledične kršitve pravil upravnega postopka zaradi domnevno pomanjkljive obrazložitve dokončne prvostopenjske odločbe, saj je bila navedena obrazložitev med pritožbenim postopkom skladno z določili prvega odstavka 248. člena v povezavi s prvim in drugim odstavkom 254. člena ZUP dopolnjena z obrazložitvijo drugostopnega organa pri odločanju o tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo.

23Ker je glede obrazloženo izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

24Odločitev o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Prim. npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 80/2021 z dne 15. 9. 2021, ki v 9. točki obrazložitve govori o trditvenem in dokaznem bremenu nasploh:"Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke ali zaslišanje stranka oziroma priče - to je del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti. Dokazi niso namenjeni odkrivanju dejstev; tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokazi, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpeljejo zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, niso dovoljeni."
² ZUS-1 v 52. členu določa: "V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta".
³ ZCes-1 je začel veljati 1. 4. 2011, uporabljati pa 1. 7. 2011 (134. člena ZCes-1).
⁴ Določilo 2. odstavka 120. člena Ustave se glasi: "Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov."
⁵ Določilo 4. odstavka 153. člena Ustave se glasi: "Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu."
⁶ Po določilu 95. člena ZCes-1 je to občinska uprava.
⁷ Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo, da je materialno procesno vodstvo odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera (npr. sodba in sklep II Ips 159/2016 z dne 13. 10. 2016; sodba II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008, štirinajsti odstavek).
⁸ Prim. npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008, trinajsti odstavek.
⁹ Prim. npr. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 211/2018 z dne 5. 9. 2019 (12. odstavek); III Ips 30/2019 z dne 3. 9. 2019 (37. odstavek); II Ips 19/2017 z dne 22. 11. 2018 (16. odstavek); II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018 (10. odstavek); II Ips 119/2015 z dne 6. 10. 2016 (7. odstavek).