VSM Sodba II Kp 41941/2015

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 41941/2015 z dne 26. 1. 2017 obdolženca D.Ž. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca J.Š. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 15.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka kot navaja zaradi zmotne i nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženca S.P., odvetnik v Mariboru, ki je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Izvedene dokaze je s primerno skrbnostjo analiziralo, opravilo presojo vseh dokazov skupaj ter na podlagi take presoje sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6Pritožba izhaja iz stališča, da bi moral obdolženec D.Ž. v kazenskem postopku zoper J.Š. in ostale (postopek je vodilo Okrajno sodišče v Mariboru pod št. III K 62103/2012 zaradi kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1), v katerem je bil zaslišan kot priča in poučen, da pomeni krivo pričanje kaznivo dejanje, dopustiti vsaj možnost, da je prijel napačno osebo, ko sta mu bila predočena posnetka nadzornih kamer v lokalu C.C., ki dokazujeta, da J.Š. (v nadaljevanju oškodovanec) na konkretnem kraju ni bil. Obdolženec pa je vztrajal pri svoji subjektivni zaznavi, da je oškodovanec bil v skupini kršiteljev, ki so napadli policiste, medtem ko so bili pred mostom, da je ravnal enotno skupini in metal predmete proti policistom in bil ves čas aktiven, po pritožbeni trditvi zavedajoč se, da vsebina izpovedbe ne ustreza takšnemu dogajanju.

7Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23. 4. 2013 izhaja, da je obdolženec zaslišan kot priča ob prostem izpovedovanju opisal celoten potek dogodkov kritičnega večera v M., kjer se je odvijal neorganiziran protestni shod -3. m. vstaja, po policistih ocenjena z visoko oceno tveganja (stran 3 do 19 zapisnika glavne obravnave). Po spominu je opisal kako so formirali kordon v križišču med Glavnim trgom in Gosposko ulico (op. sodišča neposredna bližina lokala C.C.) in se branili pred napadi množice z letečimi predmeti, to so bile granitne kocke, steklenice, razni leseni predmeti. Za tem so množico, ki se po uporabi plinskih sredstev ni razšla, v kordonu pomaknili proti krožišču, pri čemer je del množice zbežal na most, do katerega so se pomaknili in ga takoj za krožiščem zaprli. Množica na mostu je še nekaj časa metala predmete, za tem pa so dobili kombi, s katerim so se zapeljali čez most in množico na drugi strani mostu prijeli. Na vprašanje obtožbe ali si je, ko je pogledal proti tej množici koga zapomnil, je povedal, da si je zapomnil eno osebo, ki je bila v skupini kršiteljev, ki so jih napadli, medtem ko so bili pred mostom. Na nadaljnjo vprašanje je opisal ravnanje te osebe, za katero je trdil, da si si jo je dobro ogledal in da mu je ostala v spominu, kar je postalo predmet obtožbenega očitka obdolžencu. Ko sta mu bila predočena posnetka nadzornih kamer imenovanega lokala in njuna vsebina (stran 17 zapisnika), je na vprašanje "ali še vedno vztraja, da je videl J.Š. na mostu metati predmete v policiste", povedal, da "ja".

8Pogoj za kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 384. člena KZ-1 je izpovedba, ki ni v skladu z objektivnim dogajanjem (objektivna neresničnost) in zavest priče, da vsebina izpovedbe ne odgovarja takšnemu dogajanju, kakor ga ima v spominu, in da hoče tako izpovedovati (subjektivna neresničnost). Sodna praksa določa, da krive izpovedbe ni, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil oziroma odigral tako, kot ga pojasnjuje.

9Izvedeni dokazi tudi po oceni pritožbenega sodišča niso dajali zanesljive podlage za zaključek, da je obdolženec naklepno lažno izpovedoval v nasprotju s tem, kar ve. Sodišče prve stopnje je sprejemljivo pojasnilo, da je njegov zagovor sprejelo, saj njegovih navedb o dogajanju kritičnega večera, ko je pred mostom stal v policijskem kordonu, v katerega so se metali predmeti, ni mogoče oceniti kot nedvomno neresničnih, prav tako pa ni mogoče izključiti, da je v takratnih kaotičnih razmerah, v katerih je moral delovati, ravnanje oškodovanca dojel tako kot ga je opisal, to je, da je bil prepričan, da je oškodovanca videl pred mostom metati predmete v policiste, da je pričal po svojem vedenju, vesti in poštenju, v prepričanju, da je upravičeno odvzel prostost J.Š.

10Sodišče prve stopnje je v točki 11 sodbe povzelo relevantne okoliščine, dejstva in dokaze, ki jih je tekom postopka izpostavljalo državno tožilstvo in jih sedaj tudi pritožba (kar je vodilo k umiku obtožnega predloga zoper takrat obdolženca J.Š. in posledično je sodišče slednjemu izreklo zavrnilno sodbo po 1. točki 357. člena ZKP). Po mnenju pritožbenega sodišča vse to lahko zadostuje za sklepanje, da je izpovedba priče objektivno kriva, ne pa, da je tudi subjektivno kriva. Kot je bilo povedano v točki 8 te sodbe, je izpovedba subjektivno kriva, če priča izpove nekaj, kar je v nasprotju s tem, kar ve.

11Obtožba je videla interes priče za laž v prikritju dejstva, da je napačni osebi odvzela prostost. Takšna trditev, ki predpostavlja obdolženčevo naklepno kršitev zaupane in odrejene mu pristojnosti pripadnika posebne policijske enote, pritožbenega sodišča ne prepriča. Potrebno bi bilo nekaj več, kar bi obdolženca motiviralo k takšni krivi izpovedbi (na primer pričakovanja posebne nagrade ali napredovanja na delovnem mestu, če se bo izkazal na protestih -v primeru prijetja in privedbe kršiteljev), torej, da bi izpovedoval zavestno in hote z zasledovanjem ugodnega izzida zase. Nič od tega ni bilo ugotovljeno (niti se ni raziskovalo). Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec v okviru svojih poklicnih dolžnosti dosledno izpolnjeval ukaze nadrejenih, zaradi objektivnih ovir pa ni imel niti možnosti spremljati ves čas vseh protestnikov, oškodovanec pa se je nahajal v skupini več oseb na spornem območju, to je starem mostu, na katerega je policijski kordon potisnil kršitelje in storilce kaznivih dejanj, in pri tem s svojim ravnanjem, ko se je odcepil od svojih prijateljev ter stekel preko cestišča v trenutku, ko so policisti izstopili iz kombija, ki jih je pripeljal na drugo stran mostu, in v času vožnje niti niso mogli imeti protestnikov v vidnem polju, nedvomno dajal vtis enega izmed aktivnih članov skupine protestnikov, ki je razgrajala in v policiste pred tem metala nevarne predmete in ni upoštevala ukazov, da se množica razide. Tako je oškodovanec s svojim ravnanjem vplival na subjektivno zaznavo okoliščin s strani obdolženca, ki je za tem, ko je ugotovil, da ima oškodovanec tudi umazane roke, le še potrdil, da je prijel enega izmed aktivnih kršiteljev (stran 11 sodbe). Navedeno, po mnenju pritožbenega sodišča ne izključujejo obdolženčevega prepričanja (spomina) o tem, da je pred tem na mostu videl oškodovanca metati predmete v policiste. V izjemnih okoliščinah, to je v primeru ogroženosti policistov pri množičnih protestih, se policistova zaznava okolice in drugih ljudi lahko bistveno spremeni in postane stereotipna, zato lahko postane žrtev policijskega ukrepanja tudi nekdo, ki sploh ni provokator, kot med drugim izhaja iz izpovedb profesorjev psihologije na Fakulteti za varnostne vede I.A. in dr. T.P.M. (točka 14 sodbe). Kdor zgolj interpretira svojo lastno dejansko zaznavo dogodka, čeprav se je le ta objektivno odigral drugače, in svojega prepričanja, da se je dogodek odigral tako, kot ga pojasnjuje kljub nasprotnim dokazom ne spremeni, ob odsotnosti motiviranosti k takšni krivi izpovedbi, opisani v točki 11 te sodbe, po mnenju pritožbenega sodišča ne stori kaznivega dejanja po tretjem odstavku 284. člena KZ-1.

12Sodišče prve stopnje se je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno opredelilo do posnetkov nadzornih kamer v lokalu C.C., ki sicer potrjujeta alibi obdolženca, da v kritičnem času ni bil na starem mostu in da pred prečkanjem mostu ni aktivno sodeloval med protestniki. Ocenilo je, da posnetka časovne možnosti sodelovanja oškodovanca v skupini pred mostom ne izključujeta, saj se je oškodovanec z družbo zadrževal tudi pred lokalom, kjer bi naj z družbo kadil. Pritožba takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija z dokazi, do katerih se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo. Pritožbeno sodišče pa meni, da nekajminutni izhodi oškodovanca iz lokala med 21.22 in 21.25 uro ter 21.32 in 21.36 uro (izhaja iz obdolžencu predočene ugotovitve posnetkov nadzornih kamer na list. št. 1714- 1715 spisa - stran 17 zapisnika) ter oddaljenost lokala do krožišča in začetka mostu (op. sodišča), možnost njegovega sodelovanja v skupini pred mostom vendarle dovoljujejo. Pritožba nenazadnje sama izpostavlja Poročilo operativnega štaba Policije, da so bili izgredi na Glavnem (očitno starem) mostu ob 21.22 uri in pred tem na Glavnem trgu med 20.44 in 21.14 uro.

13Po oceni pritožbenega sodišča so torej zaključki sodišča prve stopnje utemeljeno terjali izrek oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP, saj sme sodišče obtoženca obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

14Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).