UPRS Sodba I U 1402/2020-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo vlogo v zadevi izdaje dovoljenja za prevoz z motornimi vozili na območju Velike planine. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik na vlogi za izdajo navedenega dovoljenja kot razlog prevoza navedel „prebivališče“, v rubriki datum nameravanega prevoza pa je navedel „letno dovoljenje“. Toženka ugotavlja, da skladno z določili Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) ter Odloka o javnem redu na območju Velike planine (v nadaljevanju Odlok) za navedeni razlog ni pravne podlage, na osnovi katere bi toženka lahko izdala zahtevano dovoljenje. V 9. členu Odloka je v šestnajstih točkah navedeno, v katerih primerih ne velja prepoved vožnje z vozili na motorni pogon. Razlog prevoza, ki ga je v vlogi navedel tožnik, med izjeme, navedene v 9. členu Odloka, ne spada.

2Župan toženke je (kot drugostopenjski organ) zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

3Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, prav tako je bil napačno uporabljen materialni predpis. ZON v 28.b členu določa, kaj je naravno okolje, v katerem je prepovedano voziti, ustaviti, parkirati ali organizirati vožnje z vozili na motorni ali drug lasten pogon vozila. Med drugim so to vsa območja izven: - naselij, - javnih in nekategoriziranih cest, ki se uporabljajo za javni cestni promet, v skladu s predpisi, ki urejajo ceste, ter drugih prometnih površin, ki so namenjene za vožnjo, ustavljanje in parkiranje v skladu s predpisi, ki urejajo ceste in varnost cestnega prometa ter – gozdnih cest v skladu s predpisi, ki urejajo gozdove. V konkretnem primeru gre za naselje Velika Planina, saj je tožnik prijavljen na naslovu ... in tam tudi občasno biva. Logično in življenjsko je, da mora za potrebe oskrbovanja in vzdrževanja z vozilom po obstoječih cestah večkrat letno dostopati do bivališča, ker druge možnosti ni. Zaradi navedenega sploh ne gre za naravno okolje, saj gre za naselje, v katerem je še več kot 50 objektov, v katerih prav tako živijo ljudje, precej je turističnih nastanitev, gostišč. Na Veliki planini ni nobenega parka ali drugače zaščitenega območja, gre pa za območje ohranjanja narave in območje varstva kulturne dediščine, kar tožnik v celoti spoštuje. Tudi namenska raba kaže, da gre za območje počitniških hiš in naselje. Do vrha Velike planine (gostišče...) po parc. št. 111 in 222, k. o. ..., vodi občinska cesta, katero uporabljajo vsi (za dostavo gostiščem, oskrbovanje in dostop do koč, turisti, najemniki koč, izvajalci del). V nadaljevanju cesta poteka prek parc. št. 333 in 444, na kateri je moral tožnik pridobiti služnost in lastniku, tj. toženki, plačati nadomestilo. Vknjižba te služnosti je bila pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Prav tako iz ZK izpiska za parcelo 111 izhaja, da je na parceli zaznamovano javno dobro na podlagi odločbe toženke in Odloka o občinskih cestah. Da gre za občinsko cesto na Veliko planino, izhaja iz dejstva, da toženka sicer ne bi mogla pobirati parkirnine. Ne drži navedba toženke (ki je sicer novota), da ne gre za kategorizirano cesto in da iz gradbenega dovoljenja, izdanega tožniku, izhaja, da se dostopa peš. To ne izhaja tudi iz nobenega drugega dokumenta, potrebnega za pridobitev gradbenega dovoljenja. Iz naravovarstvenega soglasja, izdanega tožniku, izhaja, da se uporablja obstoječe poti in žičniške naprave.

4Tožnik je potreboval več kot leto dni, da je pridobil gradbeno dovoljenje, je eden redkih, ki ga sploh ima. Okolje Velike planine mu je všeč, ga spoštuje in zanj skrbi. Je tudi član Rekreacijskega društva ..., zgolj slednje na Veliki planini tudi skrbi za naravo. Nikdar se tožnik po Veliki planini ni vozil, tudi zahtevano dovoljenje temu ni namenjeno. Navedba v vlogi („prebivališče“) jasno napotuje na to, da gre za občasno oskrbovanje, vzdrževanje in uporabo lastnega objekta. Bivanje vključuje tudi, da se do objekta lahko pripelješ, vedno je treba kaj pripeljati iz doline, kaj popraviti in narediti, večkrat letno dostaviti vodo, do koče mora priti dimnikar, izvajalec praznjenja greznic itd. Toženka ne razume, da tožnik in lastniki koč niso tisti, ki povzročajo posege v okolje in se vozijo povsod. Takšne posege povzroča prav toženka, ki je lastnica družbe A., d.o.o., ki upravlja z nihalko in sedežnico na Veliki planini. Žičničarji te družbe se na zgornjo postajo žičnice (ki je skoraj nasproti tožnikovi koči) v obratovalnem dnevu pripeljejo vsake pol ure, cesta je zato povsem razkopana in nevzdrževana. Omenjena družba upravlja tudi z gostiščem ..., zato se tja večkrat dnevno vozijo delavci. V zadnjem času se je povečalo število koč, ki se oddajajo, obiskovalci teh koč niso seznanjeni z režimom varovanja narave, pripeljejo se z avti, kurijo v naravi, povsod odlagajo smeti. Na Veliki planini tako vlada kaos, o varovanem okolju ni mogoče govoriti. Za vse navedeno bi morala poskrbeti toženka, ki tega ne stori, pač pa je s promocijo Velike planine povzročila, da jo obiskuje enormno število obiskovalcev. Tudi izvajalci del po sanacijah in gradnjah ne vzpostavljajo prvotnega stanja.

5V kolikor bi bila tožniku prepovedana vožnja do njegovega bivališča, bi to pomenilo kršitev njegove ustavne pravice do zasebne lastnine, saj do bivališča ne bi mogel dostopati in ga vzdrževati, čeprav ima za objekt vsa potrebna dovoljenja in nekajkrat na leto z vozilom odpelje material in pitno vodo do njega. V času od oktobra do maja je namreč cesta zaradi snega in zametov neprevozna. Če bi tožnik v vlogi napisal oskrbovanje, bi bilo vlogi očitno ugodeno, oskrbovanje pa logično pomeni tudi prevoz. Tak formalizem je nezakonit.

6Tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in se njegovi vlogi ugodi oziroma se zadeva vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7Toženka je sodišču posredovala upravne spise zadeve, ob tem pa v spremnem dopisu navedla, da dodatne izjave ne podaja, ker je navedbe že podala v postopku na prvi in drugi stopnji.

8Sodišče je s sklepom, I U 1402/2020 z dne 6. 9. 2022, odločilo, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Senat je namreč presodil, da je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, tako pa so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) za odločanje po sodniku posamezniku.

9Obe stranki sta sodišču pisno sporočili, da se glavni obravnavi odpovedujeta, zato je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnih vlog strank in pisnih dokazov (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K I. točki izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za prevoz z motornimi vozili na območju Velike planine. Toženka je svojo odločitev v bistvenem oprla na določbe 8. in 9. člena Odloka, navajajoč pri tem, da razlog prevoza, ki ga je tožnik navedel v vlogi, ne spada med izjeme, navedene v 9. členu Odloka.

12ZON v 8. členu določa, da je urejanje zadev ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot v pristojnosti države, razen zadev lokalnega pomena na področju varstva naravnih vrednot, ki so v pristojnosti lokalne skupnosti (prvi odstavek). Med zadeve lokalnega pomena sodi tudi sprejemanje ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena (druga alineja drugega odstavka 8. člena).

13Na navedeni pravni podlagi (in drugih) je toženka sprejela Odlok, s katerim izvršuje načela, cilje in ukrepe ohranjanja narave, biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter znamenitega naravnega območja in krajine širšega območja Velike planine (1. člen Odloka). V Odloku toženka med drugim določa prometni režim na tem območju, tako pa v 8. členu določa, da je na območju Velike planine prepovedan promet z vsemi vozili na motorni pogon, razen po cesti do Kisovca, Podkrajnika, Mačkinega kota in Dola (prvi odstavek). Vožnja z motornimi sanmi je prepovedana, razen za potrebe oskrbovanja objektov po predhodni pridobitvi ustreznega dovoljenja s strani občinske uprave ter v primerih intervencije (drugi odstavek). V 9. členu Odloka je določeno šestnajst izjem k prepovedim iz 8. člena Odloka. Med njimi sta izjemi, skladno s katerima prepoved vožnje iz 8. člena Odloka ne velja pri oskrbovanju planinskih domov, planinskih koč in gostišč, vendar le po predhodni pridobitvi ustreznega dovoljenja s strani občinske uprave (15. točka), ter pri dostavi gradbenega materiala in orodja za gradnjo, adaptaciji ali vzdrževanju objektov, vendar le po predhodni pridobitvi ustreznega dovoljenja s strani občinske uprave (16. točka).

14Tožnik je, kot lastnik počitniškega objekta na Veliki planini (kar je v zadevi nesporno), na toženko naslovil vlogo za izdajo dovoljenja za prevoz z motornimi vozili, in sicer za osebno vozilo in motorne sani. V vlogi je kot razlog prevoza navedel „prebivališče“, kot datum nameravanega prevoza do objekta pa „letno dovoljenje“ (kar je ravno tako nesporno).

15Sodišče sodi, da je toženka tako podano tožnikovo vlogo pravilno in zakonito zavrnila.

16Zaradi posebnega varstvenega režima na Veliki planini (tožnik v tožbi sam navaja, da gre za območje ohranjanja narave in območja varstva kulturne dediščine) je toženka na podlagi pooblastila, ki ji ga daje ZON, z Odlokom (ki mu tožnik ne odreka veljavnosti) določila prometni režim na Veliki planini, in sicer tako, da je promet z vozili na motorni pogon tam (v splošnem) prepovedala. Ob tem je določila več izjem, ki kljub splošni prepovedi prometa omogočajo izvajanje različnih dejavnosti, del, nalog in javnih služb, lastnikom objektov na Veliki planini (oz. drugim upravičencem) pa na podlagi izdanega dovoljenja dostop do njihovih objektov za namen njihove oskrbe (15. točka 9. člena Odloka), dostave gradbenega materiala in orodja za gradnjo, adaptacije ali vzdrževanja objektov (16. točka 9. člena Odloka). Takšna ureditev, po kateri toženka lastnikom ne onemogoča dostopa do njihovih objektov, pač pa (upoštevajoč, da gre za območje varovane naravne in kulturne dediščine, za ohranjanje katerega je toženka dolžna skrbeti že na podlagi drugega odstavka 73. člena Ustave) zgolj določa poseben režim dostopa do teh, po presoji sodišča ne pomeni kršitve ustavne pravice lastnikov (tako pa tudi tožnika) do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

17Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke v izpodbijanem sklepu, da tožnik z vlogo za izdajo dovoljenja ni izkazal obstoja nobene od izjem po 9. členu Odloka. Tožnik namreč ni zaprosil za dovoljenje za (npr.) posamično dostavo materiala do objekta ali njegovo oskrbo, pač pa je zaprosil za časovno neomejeno dovoljenje („letno dovoljenje“) za dostop z vozilom na motorni pogon (z avtomobilom in motornimi sanmi) do objekta v njegovi lasti, in sicer brez opredelitve specifičnega namena dostopa, kot ga omogoča Odlok, pač pa zgolj s sklicevanjem na to, da ima v navedenem objektu prebivališče. Tožnik si je torej dejansko prizadeval za časovno in glede na namen neomejen dostop (tudi za sámo bivanje v objektu in ne zgolj za namene, ki so opredeljeni v Odloku), kar nenazadnje izhaja tudi iz navedb tožnika, ki v tožbi navaja, da „bivanje pač vključuje tudi, da se do objekta lahko pripelješ, vedno je potrebno kaj iz doline pripeljati, kaj popraviti in narediti, dostaviti vodo večkrat letno, do koče mora priti tudi dimnikar in izvajalec praznjenja greznic...“. Izdaje takšnega dovoljenja Odlok ne omogoča, zato je toženka tožnikovo vlogo za njegovo izdajo pravilno in zakonito zavrnila.

18Na navedeno ne more v ničemer vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je Velika planina naselje, v katerem določbe 28.b člena ZON glede prepovedi vožnje z vozili na motorni pogon v naravnem okolju ne veljajo. Kot že pojasnjeno, predstavlja pravno podlago za omejitev vožnje z vozili na motorni pogon na območju Velike planine Odlok, sprejet na podlagi pooblastila, ki ga toženki daje 8. člen ZON. Prav tako je za odločitev v zadevi nerelevantno tožnikovo sklicevanje na obstoj in rabo ceste, ki vodi do Velike planine, saj je raba teh cest v skladu z 10. členom Odloka predvidena zgolj za primere iz 9. člena Odloka, tj. ko je podana katera od izjem k siceršnji splošni prepovedi prometa z vozili na motorni pogon na Veliki planini. Obstoja takšne izjeme tožnik v konkretnem upravnem postopku, kot že pojasnjeno, ni izkazal. Ob povedanem so za odločitev v zadevi kot slednje nerelevantne tudi tožnikove navedbe posegih v okolje s strani toženke, obiskovalcev Velike planine, izvajalcev del in drugih ter o toženkinem neustreznem pristopu k urejanju prometa na Veliki planini – s tem povezana dejstva, tudi če bi bila izkazana, v ničemer ne vplivajo na pravilnost in zakonitost toženkine odločitve, da v skladu z določili Odloka zavrne tožnikovo vlogo.

19V povzetku navedenega sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

20Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.