VSRS Sodba I Ips 38981/2016

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom X K 38981/2016 z dne 19. 11. 2021 zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 38981/2016 z dne 7. 4. 2021, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 38981/2016 z dne 29. 11. 2019. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 38981/2016 z dne 14. 2. 2022 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, iz razlogov po 2. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve oziroma druge stopnje.

3Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi. Navedla je, da okoliščina, da je vzporedno tekel še postopek začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, nima vpliva na to, da bi zadevo še po pravnomočnosti šteli za nujno in da iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da se v času poletnega poslovanja sodišča rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti podaljša.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Bistvo vložene zahteve je v trditvi, da sta sodišči prve stopnje in pritožbeno sodišče neutemeljeno zavrgli vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti kot prepozno. Sodišče prve stopnje, ker je neutemeljeno štelo obravnavano kazensko zadevo za nujno, ker je bilo v njej odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Ob tem je prezrlo, da je bila zadeva že pravnomočna, kar pomeni, da sta bila kazenski postopek in kazenski pregon zoper obsojenca končana. Pritožbeno sodišče pa, ker je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča spregledalo določbo četrtega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki določa, da v času poletnega poslovanja procesni roki v zadevah, ki niso nujne, ne tečejo.

6Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe), zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

7V obravnavanem primeru je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, s katerim je sodišče zavrglo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot prepozno. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

8Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja dve pomembni pravni vprašanji. Prvič, ali se po pravnomočno končanem kazenskem postopku, v primeru, ko je še vedno v teku postopek za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, kazenska zadeva šteje za nujno. In drugič, kakšen vpliv na tek procesnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ima okoliščina, da je rok za vložitev zahteve začel teči pred poletnim poslovanjem sodišča, iztekel pa se je po končanem poletnem poslovanju. Ker torej zahteva odpira pravni vprašanji, ki sta pomembni za zagotovitev enotne uporabe prava in zagotovitev pravne varnosti, jo je Vrhovno sodišče sprejelo v obravnavo.

9V obravnavanem primeru so iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijanega pravnomočnega sklepa razvidna naslednja procesnopravno relevantna dejstva:

- sodba, s katero je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), je postala pravnomočna dne 6. 5. 2021;

- po pravnomočnosti sodbe je sodišče zoper obsojenca še vedno vodilo postopek v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevka za odvzem premoženjske koristi zaradi izvršitve sodbe (začasno zavarovanje je bilo zadnjič podaljšano s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 38981/2016 z dne 27. 11. 2020);

- sodba Višjega sodišča v Ljubljani je bila obsojencu vročena dne 16. 6. 2021, njegovemu zagovorniku pa dne 12. 5. 2021, zaradi česar je trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti začel teči dne 17. 6. 2021;

- obsojenčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil v ponedeljek, dne 18. 10. 2021.

10Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi sklepa, s katerim je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti, presodilo, da pri presoji pravočasnosti vložene zahteve za varstvo zakonitosti tek procesnih rokov v času poletnega poslovanja sodišč ni relevanten. In to ne glede na to, ali se zadeva v skladu z določbo 83. člena ZS šteje za nujno. Pri tem je izhajalo iz stališča, da rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni začel teči v času poletnega poslovanja sodišč, niti se ni v tem času iztekel. Po presoji pritožbenega sodišča je zaradi tega zgrešeno stališče pritožnika, da se mu zaradi poletnega poslovanja sodišč rok za vložitev izrednega pravnega sredstva podaljša za en mesec.

11Takšno stališče pritožbenega sodišča je v nasprotju z utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je namreč že v več svojih odločbah¹ presodilo, da v skladu z določbo 83. člena ZS procesni roki v času sodnih počitnic oziroma poletnega poslovanja ne tečejo. Poletno poslovanje sodišča začne teči dne 15. julija in se izteče s potekom dne 15. avgusta. To pomeni, da je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v tem času prekinjen in začne ponovno teči dne 16. 8. 2008.

12Kot je razvidno iz zgoraj navedenih procesnopravno relevantnih dejstev, je v obravnavanem primeru bil trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti prekinjen s poletnim poslovanjem sodišča. Obsojenčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil v ponedeljek dne 18. 10. 2021. Glede na navedeno je neutemeljeno in v nasprotju z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča stališče pritožbenega sodišča, da se v obravnavanem primeru obsojenčevemu zagovorniku, zaradi poletnega poslovanja sodišča, rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni podaljšal.

13Po ugotovitvi, da je tek poletnega poslovanja sodišča prekinil trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in da je bila zahteva zaradi tega vložena v zakonitem roku, je moralo Vrhovno sodišče presoditi še, ali je obravnavano zadevo treba šteti za nujno. V skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZS, sodišča v času poletnega poslovanja razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah. V teh zadevah procesni roki tečejo. V skladu z določbo tretjega odstavka 83. člena ZS se za nujne zadeve med drugim štejejo postopki v zadevah zavarovanja.

14Kot je razvidno iz navedenih procesnopravno relevantnih dejstev, je bilo v obravnavani zadevi odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo nazadnje podaljšano dne 27. 11. 2020, in sicer do dne 29. 11. 2020. To pomeni, da je bilo začasno zavarovanje v veljavi (še) po pravnomočnosti sodbe, ki je nastopila dne 6. 5. 2021. Vendar pa zaradi tega obravnavane zadeve ni mogoče šteti za nujno. Kazenski postopek oziroma kazenski pregon zoper obdolženca se namreč konča s pravnomočnostjo sodbe.² Po pravnomočnosti sodbe nastopijo pogoji za njeno izvršitev, ki pa je ni mogoče šteti za tek kazenskega postopka, enako kot tudi postopka z izrednimi pravnimi sredstvi (na primer z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti) ni mogoče šteti za ponovni kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, temveč le za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe.³

15Ker je bil v obravnavani zadevi kazenski postopek že pravnomočno končan, zadeve po nastopu pravnomočnosti ni mogoče šteti za nujno v smislu določbe tretjega odstavka 83. člena ZS. Zato je neutemeljeno (tudi) stališče v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, da nastop poletnega poslovanja sodišč v času teka trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, na prekinitev roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni vplival, ker je šlo za nujno zadevo.

C.

16Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, vložena pravočasno, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

¹ Primerjaj na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 450/2008 z dne 19. 12. 2008 in sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 240/2010 z dne 9. 12. 2010.
² Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 202/2008 z dne 11. 12. 2008.
³ Primerjaj na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997. Iz nje je med drugim razvidno stališče, da sprememba pravnomočne sodbe v delu o kazni na podlagi izrednega pravnega sredstva, ne predstavlja novega sojenja zaradi kaznivega dejanja, v katerem je bil posameznik v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo že obsojen.