VSC Sodba Cpg 1/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba iz II. in III. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 8.324,67 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 6. 7. 2022, (II.) razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnica) zahtevala, da prodajna pogodba z dne 12. 7. 2016, sklenjena med A. d.o.o. - v stečaju in toženo stranko (toženko), izgubi učinke v razmerju do stečajnih upnikov stečajnega dolžnika do višine tožničine terjatve do stečajnega dolžnika in da je toženka dolžna dopustiti izvršbo na nepremičnine (prodane garaže) ter plačati pravdne stroške (op. podrobnejša vsebina tožbenega zahtevka je razvidna iz izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne povzema), in (III.) odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe toženki povrniti 14.047,79 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo (zoper II. in III. točko izreka odločbe)² je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da so izkazani pogoji za izpodbijanje prodajne pogodbe po 255. členu Obligacijskega zakonika (OZ), da je bila zaradi sklenitve pogodbe oziroma (vsaj) plačila z asignacijo oškodovana in da z izpodbijanim poslom ni bilo spoštovano načelo ekvivalence. V nadaljevanju pritožbe izpostavlja nekatere konkretne okoliščine primera in neplačevitost ter insolventnost stečajnega dolžnika. V zvezi z odmero pravdnih stroškov dodaja, da sodišče prve stopnje toženki ne bi smelo kot potrebnih priznati stroškov za tretjo, četrto, peto in šesto pripravljalno vlogo, saj pomenijo te vloge le nepotrebno ponavljanje siceršnjih toženkinih navedb.

3Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Nasprotuje pritožbenim navedbam in soglaša z razlogi sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da soglaša s strani sodišča prve stopnje pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in se zato na tem mestu ne povzema.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi, ki nima pomanjkljivosti, so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče tudi storilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana prodajna pogodba odplačen pravni posel, s katerim je bilo spoštovano načelo enakovrednosti nasprotnih dajatev (načelo ekvivalence), je obširno in pravilno pojasnjen predvsem v 75. in 76. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7Tožnica s sklenitvijo izpodbijane prodajne pogodbe med A. d.o.o. (njenim dolžnikom) in toženko zaradi spoštovanja načela ekvivalence ni prišla v položaj, ki bi utemeljeval obstoj objektivnih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj iz 255. člena OZ. Stališče sodišča prve stopnje, da je s sporno prodajno pogodbo prišlo le do spremembe v strukturi dolžnikovega premoženja, je pravilno. Sodišče prve stopnje se je v tem okviru izreklo o pritožbeno zatrjevanem »dejanskem poslabšanju tožničinega položaja« (glej predvsem 75. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Predmetnega odplačnega razpolaganja tožnica ne more uspešno izpodbiti s paulijansko tožbo, ker ji z njim kot upnici zaradi spoštovanja načela ekvivalentnosti ni nastala škoda oziroma ker s predmetnim pravnim poslom ni prišlo do zmanjšanja dolžnikovega premoženja. Dolžnikova neplačevitost ni posledica predmetnega posla. Drugačno pritožbeno zavzemanje s pavšalnim sklicevanjem na neopredeljeno »sodno prakso« ni utemeljeno.

8Iz vsebine pritožbe pravzaprav izhaja, da v zvezi s spornim poslom tožnica konkretno niti ne izpodbija ugotovljene ekvivalentnosti nasprotnih izpolnitev in ne nasprotuje dolžnikovi izpolnitvi obveznosti (odtujitvi nepremičnin), kar je bistvo paulijanske tožbe po 255. členu OZ, ampak jo moti predvsem nasprotna izpolnitev toženke (plačilo kupnine). Slednja jo moti iz razloga, ker je bila v določeni meri neuspešna pri izterjavi terjatve od A. d.o.o. oziroma ker ni bila v zadostni meri poplačana iz terjatev iz naslova kupnine, ki jih je imel A. d.o.o. do toženke. V tem naj bi bilo očitno po mnenju tožnice podano »dejansko poslabšanje njenega položaja«, kar pa ne zadošča za izpolnjenost pogojev iz 255. člena OZ. Izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika morata biti namreč v odnosu vzroka in posledice, kar v konkretnem primeru, ko je šlo za odplačen pravni posel, s katerim je bilo spoštovano načelo ekvivalence, ni podano. Nepojasnjeno je pritožbeno zavzemanje in mu ni mogoče slediti, da je bila tožnica z izpodbijanim poslom oškodovana in da je bil njen položaj, ki je segel na terjatve do dolžnika, na nepremičnine dolžnika in na transakcijski račun dolžnika poslabšan. Na dolžnikove terjatve očitno »njen položaj ni segel«, saj je bila kupnina plačana na način, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, pri čemer tožnica sporne asignacijske pogodbe (op. na njeni podlagi je bil plačan tretji obrok kupnine dolžnikovi upnici B., ki ni pravdna stranka) ne izpodbija. Zaradi zgoraj omenjene vzročno posledične povezanosti so odvečne in pravno nerelevantne pritožbene navedbe o tem, s čim dolžnik v stečaju še razpolaga in v kolikšni meri bo tožnica poplačana iz stečajne mase. Tožnica je izkazala tožnikovo neplačevitost v letu 2016, ni pa izkazala njegove insolventnosti v letu 2016 kot zmotno meni v pritožbi, čeprav nenazadnje niti ni razvidno, kako naj bi bilo slednje relevantno za izpodbijani odplačni pravni posel.

9Neutemeljeno je obširno pritožbeno zavzemanje, da pri spornem poslu ni bilo spoštovano načelo ekvivalence nasprotnih izpolnitev, ker so bili trije obroki kupnine (op. zadnji z neizpodbijano asignacijsko pogodbo) poravnani v različnih časovnih okoliščinah. Upoštevanje »časovne komponente« ne kaže na neekvivalentnost izpodbijanega posla. Na to tudi ne kaže dejstvo, da je bil tretji obrok kupnine plačan po asignacijski pogodbi. Enako velja za zatrjevano slab premoženjski položaj dolžnika, s katerim naj bi bila toženka seznanjena. Do neenakovrednosti nasprotnih dajatev pri spornem poslu ni prišlo in je drugačno pritožbeno zavzemanje (tudi s sklicevanjem na tožničine težave pri izterjavi terjatev do dolžnika) neutemeljeno. Tožnica spornega posla ne izpodbija po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ampak po določbah OZ o paulijanski tožbi. Takšno izpodbijanje je izjemen institut, ko tretji lahko poseže v posel sklenjen med drugima osebama in ki pri odplačnih pravnih poslih, s katerimi je bilo spoštovano načelo ekvivalence, načeloma (glej spodaj) ni uporabljiv. Nenazadnje mora biti za neutemeljenost paulijanske tožbe podana vsaj približna ekvivalenca nasprotnih terjatev.

10Čeprav predmetno ni konkretno izpodbijano s pritožbo, pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da soglaša s stališči sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na razloge o tem, kdaj se le izjemoma lahko izpodbija tudi odplačni pravni posel, ki je pomenil neenakopravno obravnavo upnikov (op. zunaj stečaja sicer ne velja načelo enakopravne obravnave upnikov), in da tožnica ni izkazala posebnega nedopustnega namena v tej smeri. V zvezi s sporno asignacijsko pogodbo, ki nenazadnje ni izpodbijana, velja glede zadnjega zaključka le pripomniti, da je bila B. dolžnikov upnik s hipoteko s prvim vrstnim redom.

11Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje toženki odmerjenih pravdnih stroškov za tretjo, četrto, peto in šesto pripravljalno vlogo. Iz spisa ne izhaja, da gre za nepotrebne vloge, ki pomenijo le ponavljanje siceršnjih navedb toženke. Gre za vsebinske vloge in odgovore na pisanja tožnice, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri sojenju.

12Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

13O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna 11.250 točk za odgovor na pritožbo, 122,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk ter 1% od presežka in ne priglašenih 2% od nagrade) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 8.324,67 EUR. Toženki se ne prizna priglašenih 100 točk za posvet s stranko in pregled listin, saj gre ne samo za neizkazan strošek, ampak tudi za nesamostojen strošek, ki je že vsebovan v nagradi za odgovor na pritožbo. Pavšalno priglašeni stroški sodne takse, pričnin in izvedenin toženki v pritožbenem postopku niso nastali.

¹ Tožnica sicer v uvodu pritožbe izpostavlja, da izpodbija sodbo in sklep, vendar je iz vsebine pritožbe razvidno, da izpodbija le sodbo sodišča prve stopnje z odločitvijo o povrnitvi pravdnih stroškov, ne pa tudi sklepa o dovolitvi spremembe pritožbe. Pritožbeno sodišče je pritožbo obravnavalo skladno z njeno vsebino. Za pritožbo zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe tožnica nenazadnje nima pravnega interesa.