VSC Sodba Cp 434/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točki I. in III. izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna kot vrnitev posojila izročiti znesek 70.000,00 EUR v roku dveh mesecev, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do izpolnitve obveznosti, vse pod izvršbo (I. točka izreka sodbe); glede zahteve tožeče stranke, da je v točki I. navedeni znesek dolžna izročiti v roku 15 dni, tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe) in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni tožeči stranki 3.443,70 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, da ne bo izvršbe (III. točka izreka sodbe).

2Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravnega postopka. Navaja, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje izkazano v tem, da listina o dvigu visokega zneska gotovine izkazuje datum 12. 4. 2008 (oz. 2. 4. 2008 - še ni razjasnjeno), tožnik pa je izpovedal, da je bila toženka zraven pri dvigu denarja in da ji je istega dne tudi izročil 50.000,00 EUR, čez 20 - 30 dni pa še dodatnih 20.000,00 EUR. Tožnikove navedbe niso skladne niti z listinami v spisu, na katere opira svoj zahtevek, še manj pa s tožbenimi navedbami. Prvič iz enostavnega razloga, ker tožnik v tožbi najprej trdi, da je v mesecu maju 2008 ″posodil″ visok znesek, pri čemer bančna listina izkazuje diametralno drugače, in sicer da je bil dvig gotovine opravljen mesec dni prej - ali dne 2. 4. 2008 ali dne 12. 4. 2008 še ni razjasnjeno. Tožnik ni niti mogel posoditi denarja istega dne, kot ga je dvignil, saj je denar dvignil v aprilu, v maju pa naj bi ga v celoti posodil, kot je tožbeno zatrjeval. Gre za mesec dni razlike, kar je pomembna okoliščina, do katere se sodišče ni opredelilo. Drugič pa zato, ker je tožnik izpovedal, da je toženki po prvotni izročitvi 50.000,00 EUR čez cca. 20 - 30 dni naknadno še izročil 20.000,00 EUR, kar je neskladno s tožbenimi trditvami, da ji je celoten znesek 70.000,00 EUR izročil v mesecu maju 2008. Šele kasneje, tekom pravdnega postopka (po preteku več kot dveh let), pa spremeni in s tem dejansko prilagodi svojo trditveno podlago pisnim izjavam prič na način, da spremeni trditev o izročitvi gotovine na način, da je dvakrat ločeno posodil denar. Ni bilo več govora o enkratni izročitvi visokega zneska, temveč o dvakratnem izročanju visokih zneskov gotovine. S tem, kaj od navedenega drži, se sodišče ni ukvarjalo in se do teh diametralno nasprotujočih se navedb ni opredelilo, zato je dejansko stanje nepopolno oz. zmotno ugotovljeno in temu posledično sprejeta napačna dokazna ocena. Toženka še izpostavlja, da tožnik na nobeno vprašanje njenega pooblaščenca ni hotel odgovarjati, očitno zavedajoč se, da bo zašel v lastne nedoslednosti ter kontradiktornosti, ki ne bodo koristile njemu kot tožniku. Ob vsem izpostavljenem torej nedvomno izhaja, da dvig visokega zneska gotovine ne sovpada v obdobje ″izročanja gotovine″ toženki, saj gre že na podlagi tožnikovih navedb za en mesec razlike, kar vse potrjujejo tudi ostale listine, ki so v spisu, in sicer: kopije blagajniških prejemkov glede plačila stanovanja, ki izhajajo iz drugega časovnega obdobja, kot tožnik navaja (listine se nanašajo na mesec junij in julij 2008), kopije prodajnih pogodb glede nepremičnin, ki jih je imela toženka, in je prejela kupnino v skupni višini 50.000,00 EUR (obdobje se nanaša na leto dni prej itd.), kopije naložb v skladih in drugih vrednostnih papirjih, ... V nadaljevanju toženka še glede priče A. A. navaja, da je izpovedal določno: ″Ti pogovori glede tega, da si bo denar izposodila, so potekali po mojem spominu v mesecu maju″. Če je priči verjeti, je govorila v prihodnjem času, kar lahko pomeni, da je sicer prišlo do obljube dajanja posojila, ne pa do dejanske izročitve. Nenazadnje ni niti logično, še manj pa življenjsko, da bi se tako visok znesek gotovine dvigoval (pri čemer sploh ni izkazano, v kakšnih apoenih), ko pa bi tožnik lahko enostavno prenakazal denar s svojega TRR na TRR toženke in bi bila zadeva urejena. Če že nista napisala nobene listine glede izročitve denarja, bi tožnik ob vsem do sedaj povedanem imel ″v rokah″ vsaj dokazilo o bančnem prenakazilu in bi imel na ta način vsaj nekaj bolj konkretnega. Toženka glede pritožbenega razloga bistvene kršitve pravdnega postopka navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pa bi jih moralo, in sicer ni izvedlo dokazov, vezanih na gotovinska plačevanja izvajalcev pri izgradnji lesene hiše (dokazni predlog je zavrnilo, čeravno sovpada v časovno obdobje dviga gotovine). Z izvedbo navedenih dokazov bi se lahko preizkusila trditev toženke, kam so dejansko šli visoki zneski gotovine, čemur pa žal sodišče ni sledilo. Sodišču toženka še očita, da ni pojasnilo, v čem se izpovedbi priče B. B. in toženke razlikujeta. Sodišče se tudi ni dokazno opredelilo do priče C. C., še zlasti glede njegove verodostojnosti in navedb, da je tožnik ob posojanju denarja vedno želel imeti pisno potrdilo in da ve, da je toženka s svojim denarjem, ki ga je imela od prodanih nepremičnin, kupila stanovanje. V tem delu sodbe niti ni mogoče preizkusiti, vsled česar je izkazana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka. Toženka nasprotuje tudi očitku sodišča, da ni določno pojasnila virov denarnih sredstev, iz katerih je plačevala kupnino za stanovanje, saj je v vseh svojih pripravljalnih vlogah ter z izpovedbo povsem jasno in določno navedla obseg svojega premoženja, vire in od kod je plačala kupnino. V spisu se nahajajo listine o gotovini za prodane nepremičnine (50.000,00 EUR), kar je sodišče spregledalo in se do navedenih dokazov ni dokazno opredelilo. Toženka je določno izpovedala, da je iz denarja, ki ga je imela na banki in doma v sefu plačala kupnino za stanovanje. Povsem logično in življenjsko je, da se stranka za 12 let nazaj ne spomni, kdaj in koliko denarja je imela, zato je sodišču tudi dostavljala številne verodostojne listine (o katerih sodišče sploh ni dvomilo) in vse te listine so potrjevale izvor premoženja in seveda gotovine, iz katere je plačala stanovanje. Toženka enostavno ne more verjeti niti sprejeti, da je po slovenskem pravu dovolj, če si tožnik izmisli posojilo za obdobje 12 let nazaj, pri čemer je sam nekonsistenten tako v tožbenih navedbah kot kasneje, ko je zaslišan kot stranka, in razen s pričo, ki je prijatelj, ne razpolaga z nobenimi drugimi dokazi. S tem da je osebno dvignil denar in da za potrditev svojih navedb predlaga zaslišanje svojega prijatelja, ob brez dvoma izkazanih nasprotujočih si lastnih izjavah ter odklonitvi odgovarjati na vprašanja pooblaščenca tožene stranke, se izkaže resen dvom o verodostojnosti tožnikovih navedb do te mere, da bi moralo sodišče zahtevek v celoti zavrniti. Toženka navaja, da je sodišče tudi spregledalo časovno komponento, saj ni primerjalo datumov plačil stanovanja z datumi dviga ″in domnevne izročitve denarja″. Če je tožniku verjeti, bi morala ob vsem navedenem toženka imeti doma shranjeno visoko količino gotovine že od meseca aprila (maja?) in biti na tak način zelo izpostavljena, saj je kupnino plačala znatno kasneje v poletnem času. Ni tudi logično, zakaj naj bi tožnik čakal 12 let po razpadu ″prijateljevanja″, se odločil, da je vložil tožbo na vrnitev ″posojila″, prej bi bilo logično, da bi takoj ali vsaj v sorazmerno kratkem času po razpadu zveze zahteval vrnitev denarja, pa tega ni storil. Najbolj varno in logično bi bilo, če bi bil denar prenakazan z enega računa na drug račun. Ob odsotnosti pisnega potrdila o izročitvi denarja bi lahko tožnik imel vsaj dokaz o nakazilu denarja. Na koncu toženka pojasnjuje, da banke za tako visoko posojilo zahtevajo tudi zavarovanje - vknjižbo hipoteke in neposredno izvršljiv notarski zapis, tožnik pa niti navadnega potrdila na list papirja ni zahteval, po drugi strani pa imamo izkazano, da če je tožnik komu posodil denar, je vedno zahteval potrdilo o izročitvi denarja (pričevanje C. C.). Sodišče se do te priče sploh ni dokazno opredelilo. Toženka predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni, tako da se zahtevek zavrne v celoti, zgolj podredno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Opozarja, da je bil A. A. dejansko najbližji prijatelj obema pravdnima strankama, enako tudi njegova partnerka Č. Č., in se sprašuje, le kdo, če ne onadva, oz. vsaj A. A., neposredni spremljevalec razmerij med tožnikom in toženko, naj bi sodišču predstavila dogajanje. Tožnik navaja, da poniževalno opredeljevanje priče A. A., ki je predstavil tisto, kar je videl in slišal, je pač najboljši izkaz (ne)verodostojnosti toženke in njenih predstavitev dogodkov iz preteklosti. Ob pričakovanju, da instančno sodišče pritožbo zavrne, tožnik predlaga, naj toženko obremeni še za plačilo stroška, nastalega z vložitvijo tega odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik s tožbo od toženke zahteva vračilo posojila v znesku 70.000,00 EUR. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, se s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika - OZ), pri čemer je posojilna pogodba lahko sklenjena tudi ustno. Bistvene trditve pravdnih strank so bile sledeče. Tožnik je trdil, da ga je toženka prosila za posojilo za nakup stanovanja v ... in za opremo stanovanja ter da je denar toženki izročil brez pisne pogodbe, v gotovini, brezobrestno in na odpoklic. Trdil je, da je obstoj posojila toženka potrdila A. A. in Č. Č. Toženka pa je trdila, da posojila ni prejela, da sta bila s tožnikom v dolgoletni partnerski zvezi in sta skupaj ustvarjala skupno premoženje ter da gre za maščevanje tožnika in njemu bližnjih oseb zaradi razpada zunajzakonske skupnosti s tožnikom. Trdila je še, da je imela svoje vrednejše premoženje in da bi si, če bi potrebovala denar za nakup stanovanja, denar lahko izposodila na banki, saj je bila kreditno sposobna. Svojega denarja je imela več kot dovolj in ni logično, zakaj bi si ga izposojala. Za presojo verodostojnosti ene ali druge pravdne stranke glede vprašanja, ali je bila sklenjena ustna posojilna pogodba, je odločilno, zakaj oziroma s kakšnim namenom naj bi bil sklenjen ta pravni posel. Iz trditev tožnika je moč izluščiti, da je bil namen posojila pomoč prijateljici (in ne v zaslužku, ki ga prinašajo obresti), zato je pravnorelevantno vprašanje, ali je to pomoč potrebovala. Sama je namreč slednje zanikala. Sodišče prve stopnje je te okoliščine pravilno ugotovilo.

6Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bila tožnik in toženka prijatelja in da sta se družila in preživljala dopuste s pričo A. A. (v tč. 8 in tč. 16 obrazložitve izpodbijane sodbe očitno pomotoma napisano ...), in pokojno Č. Č. Sodišče (pravilno) ni sledilo toženkinim trditvam o zunajzakonski skupnosti s tožnikom, saj zaradi dejstva, da je bil v zakonski zvezi z drugo žensko, za obstoj takšne zveze ni bilo pogojev.

7Nadalje toženka ne izpodbija niti ugotovitev sodišča v 9. točki obrazložitve izpodbijane. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v polico B., informativnega pregleda stanja C. in izpisa naložbenega profila ugotovilo, da je znašalo stanje toženkinih sredstev na dan 12. 3. 2018 119.753,10 EUR, sestavljala pa so ga sredstva depozita, osebnega računa, zavarovanja in vzajemnih skladov. Nadalje, da iz seznama nepremičnin z dne 18. 4. 2018 izhaja, da je toženka solastnica treh parcel, katerih vrednost je takrat znašala 183.237,00 EUR, njen delež pa znaša 19/80. Na podlagi dogovora o ari (prilogi B 9 in B 10) je ugotovilo, da je toženka v letu 2006 prodala kupcu D. D. gostinski lokal in zemljišče za skupaj 50.000,00 EUR. Na podlagi izpisa prometa na toženkinem računu od 17. 10. 2008 do 31. 12. 2008 pa je ugotovilo, da je imela v tem obdobju 94.616,24 EUR prilivov in 85.317,71 EUR odlivov. Pritožbeno ni izpodbijano niti, da je na podlagi izpovedbe priče E. E. sodišče ugotovilo, da je pred več kot 20 leti prodal toženki lokal, da mu je kupnino izročila v gotovini in da je sodišče ob tej izpovedbi sledilo toženki, da je od priče v letih okrog 1995 kupila poslovni prostor.

8Pritožbeno ni izpodbijana niti ugotovitev sodišča, da je toženka od 5. 11. 2008 vknjižena kot lastnica stanovanja v izmeri 95,09 m2 v ... na naslovu ..., in da je, kot je razvidno iz fotokopij blagajniških prejemkov, 9. 6. 2008 za stanovanje plačala 44.000,00 EUR, 18. 6. 2008 6.000,00 EUR in 17. 7. 2008 4.250,00 EUR, skupaj 54.250,00 EUR. Prav tako ni pritožbeno izpodbijana ugotovitev sodišča, da je tožnik v aprilu 2008 (zaradi slabe fotokopije izpisa prometa na tožnikovem računu je sodišče napisalo, da ni razvidno, ali je bilo to 2. ali 12.4.) dvignil 90.500,00 EUR gotovine.

9Kot je pojasnjeno v izpodbijani sodbi, je toženka po pozivu sodišča, da navede, iz katerih sredstev in kdaj je poravnala kupnino, ponovila trditve, da je imela svoje lastno vrednejše premoženje in da si denarja za nakup stanovanja ne bi nikoli izposojala, dodatno pa je navedla, da je del denarja za nakup opreme pridobila od svojega sina. Pritožbeno ni izpodbijano, da je na podlagi izpovedbe B. B. in prodajne pogodbe sodišče ugotovilo, da je toženkin sin skupaj s solastnico 9. 7. 2007 prodal več nepremičnin in da je znašala kupnina, ki jo je pridobil, 79.285,60 EUR. Priči B. B. in C. C. sta izpovedali, da je toženka stanovanje kupila z lastnimi sredstvi, in sicer iz naslova kupnine za prodani lokal in zemljišče. B. B. je izpovedal, da je imela toženka gotovino doma v sefu, za opremo pa ji je zmanjkalo 7.000,00 EUR ali 10.000,00 EUR in ji je posodil, in da bi mu, v kolikor bi si denar od tožnika izposodila, to zagotovo povedala. Glede plačila kupnine za stanovanje pa je toženka izpovedala, da je imela denar na banki in doma v sefu, ni pa se spomnila, koliko ga je za ta namen dvignila na banki in kdaj.

10Ob zgoraj povzetih ugotovitvah sodišča prve stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela toženka že v času pred nakupom stanovanja svoje lastno premoženje, a povsem utemeljeno zaključilo, da iz predloženih dokazov ni mogoče sklepati o njegovi vrednosti v juniju in juliju 2008, ko je plačala kupnino za stanovanje. Pravilno je obrazložilo, da samo dejstvo obstoja premoženja ne izkazuje vira sredstev za plačilo kupnine. Predvsem pa je pravilno ugotovilo, da se tudi predloženi bančni izpisek (s katerim je dokazovala tudi, da je imela dovolj lastnih sredstev) nanaša na obdobje po 17. 10. 2008, in pravilno sklepalo, da v kolikor bi denar za del kupnine toženka dvignila v banki (glede na zgoraj povzeto toženkino izpovedbo), bi za to dejstvo lahko predložila bančni izpisek za preteklo obdobje (torej za obdobje pred 17. 10. 2008 oziroma za relevantno obdobje nakupa stanovanje). Toženka namreč ni niti trdila, da za to relevantno obdobje ni mogla dobiti izpiska iz banke in ga predložiti sodišču v dokaz svojih navedb. Toženka neutemeljeno v pritožbi nasprotuje očitku sodišča, da ni določno pojasnila virov denarnih sredstev, iz katerih je plačevala kupnino za stanovanje. Navedbe, ki jih je podala v prvi pripravljalni vlogi, in sicer da ima in je imela svoje vrednejše premoženje; da je potomka staršev, ki imajo v posesti dobro stoječo kmetijo, ki presega 14 ha zemlje; da je bila samostojna podjetnica, ki je imela svojo obrt in si je sama ustvarjala svoje prihodke za življenje, namreč niso določne, saj z njimi ne trdi določno, katera, kje in koliko denarnih sredstev je imela pred nakupom stanovanja in opreme. Ne drži niti, da je sodišče spregledalo listine v spisu o gotovini za prodane nepremičnine (50.000,00 EUR) in da se do navedenih dokazov ni dokazno opredelilo. Sodišče je, kot že obrazloženo, na podlagi dogovora o ari ugotovilo, da je toženka v letu 2006 prodala kupcu D. D. gostinski lokal in zemljišče za skupaj 50.000,00 EUR. A je utemeljeno zaključilo, da samo dejstvo obstoja premoženja ne izkazuje vira sredstev za plačilo kupnine, torej, da je bila kupnina za stanovanje plačana iz teh sredstev. Za trditve, da je imela bogat naložbeni portfelij pri banki, kjer so ji denarna sredstva upravljale za to strokovno usposobljene osebe, je toženka dala dokaz, ki izkazuje stanje na dan 12. 3. 2018, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in ne za relevantno obdobje pred nakupom stanovanja v letu 2008. Na glavni obravnavi dne 7. 3. 2022 je toženka v spis vložila še izpis prometa na njenem TRR iz leta 2008 in navedla, da iz njega izhaja, da je imela tako lastno plačo kot tudi sicer dovolj lastnih sredstev. Že tožnik je na naroku navajal, da predloženi dokaz - izpis prometa A. d.d. za toženko (priloga B 7) prikazuje denarno stanje na toženkinem računu po 17. 10. 2008, kar je, kot že navedeno, pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, in utemeljeno zaključilo, da s tem dokazom toženka ni dokazala trditve, da je imela v času nakupa stanovanja dovolj denarnih sredstev. V drugi pripravljalni vlogi je toženka navedla, da je del sredstev za nakup opreme dobila od sina B. B., ki je v letu 2007 prodal nepremičnine in razpolagal z zneskom 79.285,00 EUR, ter v dokaz predložila prodajno pogodbo za te nepremičnine in predlagala sinovo zaslišanje. Sodišče prve stopnje je, glede na v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzeto izpovedbo priče, da je toženka prihranila denar od prodanega zemljišča in lokala in da je imela gotovino doma v sefu, in izpovedbo toženke, da je imela denar na banki in doma v sefu (ni pa se spomnila, koliko ga je za ta namen dvignila na banki in kdaj), utemeljeno ocenilo, da izpovedbi toženke in priče B. B. nista povsem skladni. Glede na to, da je neskladnost o tem, kje je imela denar, razvidna iz že v sodbo povzetih izpovedb obeh, ni utemeljen očitek, da sodišče ni pojasnilo, v čem se izpovedbi razlikujeta, in tudi ne očitek, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Toženka je, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 3. 2022, predlagala sodišču, da zasliši C. C., ki bo vedel izpovedati o premoženjskem stanju toženke pred začetkom prijateljevanja s tožnikom ter tudi v času njunega prijateljevanja, prav tako pa bo vedel izpovedati o načinu posojanja denarja s strani tožnika. Ker se predlog za njegovo zaslišanje ni nanašal na toženkino trditev, da je toženka s svojim denarjem, ki ga je imela od prodanih nepremičnin, kupila stanovanje, se sodišče ni bilo dolžno dokazno opredeliti do izpovedbe te priče, da ve, da je toženka s svojim denarjem, ki ga je imela od prodanih nepremičnin, kupila stanovanje, čeprav je to izpovedbo povzelo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako ne drži, da se sodišče ni dokazno opredelilo glede pričine izpovedbe, da je tožnik ob posojanju denarja vedno želel imeti pisno potrdilo, in da v tem delu sodbe tudi zato ni mogoče preizkusiti, saj je v 13. točki obrazložitve tudi na podlagi izpovedbe te priče ugotovilo, da je tožnik posojal denar in ob tem zahteval zapis potrdila (obrazložitev v 13. in 14. točki izpodbijane sodbe). Kljub temu pa je pravilno ocenilo, da to ob ugotovljenem dolgoletnem druženju in prijateljevanju s toženko ne daje podlage za zaključek, da bi to nedvomno zahteval tudi v primeru sporne posojilne pogodbe, saj v primeru, ko si stranki posojilnega razmerja zaupata, sklenitev ustne posojilne pogodbe ni neobičajna. Nenazadnje se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da je povsem logično in življenjsko, da se za 12 let nazaj ne spomni, kdaj in koliko denarja je imela. Kot sama navaja, je zato sodišču dostavila listine, a glede na vse že zgoraj obrazloženo ne drži, kot sama navaja, da le-te potrjujejo izvor gotovine, iz katere je plačala stanovanje.

11Neutemeljene so toženkine navedbe, da tožnikove navedbe (očitno prav: izpovedbe) niso skladne niti z listinami v spisu niti s samimi tožbenimi navedbami. Tožnik je res v tožbi navedel, da je toženki v maju 2008 kot posojilo predal znesek 70.000,00 EUR. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 3. 2022 je te navedbe dopolnil, s tem ko je pojasnil, da je v začetku aprila 2008 s svojega bančnega računa dvignil nekaj preko 90.000,00 EUR in da je na tak način zagotovil gotovino, ki jo je kot posojilo predal toženki za nakup in opremo stanovanja, pri čemer je bila vrednost nakupa stanovanja okoli 50.000,00 EUR, razlika posojenega denarja pa je bila namenjena nakupu opreme. Priložil je potrdilo A. o dvigu gotovine. To, da je tožnik, zaslišan kot stranka, izpovedal, da je istega dne, ko je dvignil denar, toženki izročil 50.000,00 EUR in nato čez 20 do 30 dni še dodatnih 20.000,00 EUR, ne predstavlja neskladnosti med navedbami in izpovedbo ter listinami, saj je tožbeno navedbo razumeti, da ji je znesek 70.000,00 EUR v celoti oziroma dokončno izročil v maju 2008, kar pa je skladno z njegovo izpovedbo in potrdilom o dvigu gotovine, tudi če na njem ni jasno razvidno, ali je bil dvig dne 2. 4. ali dne 12. 4. 2008. V obeh primerih namreč 30 dni za dvigom poteče v mesecu maju 2008. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s toženko, ki je sicer potrdila, da je bila zraven, ko je tožnik na banki dvignil 90.500,00 EUR, da tožnik ni niti mogel posoditi denarja istega dne, kot ga je dvignil. Ne drži, da dvig visokega zneska gotovine ne sovpada v obdobje ″izročanja gotovine″ toženki, saj da gre že na podlagi lastnih tožnikovih navedb za en mesec razlike, kar vse da potrjujejo tudi ostale listine v spisu. Potrebno je izpostaviti, da tožnik ni niti trdil niti izpovedal, da je toženka istega dne, kot je dvignil na banki 90.500,00 EUR, plačala stanovanje, pač pa je izpovedal, da ji je izročil 50.000,00 EUR in da je rekla, da gre plačati stanovanje. Zato ne drži, da blagajniški prejemki glede plačila stanovanja, ki so bili izdani v mesecu juniju in juliju, potrjujejo zgoraj navedeno. Prav tako pa tega ne potrjujejo ostale v pritožbi izpostavljene listine.

12Ravno toženka pa s svojo izpovedbo ni potrdila svojih navedb, da je denar, ki ga je dvignil tožnik v aprilu 2008, zagotovo bil porabljen za gotovinske investicije pri izgradnji hiše ″...″ na naslovu ..., in sicer za plačilo (na roke) podizvajalcev. Toženka je namreč izpovedala, da je tožnik dvignjeni denar namenil za nakup zlatih ploščic in tudi za opremo hiše ″...″, ki da sta jo skupaj leta 2008 gradila. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožnika in da je zato dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče verjelo tožniku, da je toženki po dvigu zneska 90.500,00 EUR v aprilu 2008 dvakrat izročil toženki gotovino, in sicer najprej 50.000,00 EUR, nato pa čez nekaj dni še 20.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo priči A. A., da je toženka rabila denar za nakup stanovanja in da je povedala, da ji bo tožnik za stanovanje posodil 50.000,00 EUR in za opremo 20.000,00 EUR, da je po nakupu stanovanja šla s sinom v Avstrijo in kupila opremo ter da je po prejemu posojila ob druženjih večkrat potrdila, da je posojilo prejela in da bo tožniku vračala, kolikor bo lahko. Neutemeljeno je tudi sklepanje pritožnice v zvezi z izpovedbo priče A. A., da če je priči verjeti, je govorila v prihodnjem času, kar lahko pomeni, da je sicer prišlo do obljube dajanja posojila, ne pa do dejanske izročitve. Priča je namreč nedvoumno izpovedala, da so bili po prejemu denarja oni štirje, torej pravdni stranki, priča in njegova partnerka večkrat skupaj, ko je toženka potrdila, da je denar prejela, pa tudi kadar je prišla sama k njima s partnerko, je povedala, da ji je tožnik posodil to posojilo. Zgolj z lastno oceno, da ni niti logično, še manj pa življenjsko, da bi se tako visok znesek gotovine dvigoval, ko pa bi tožnik lahko enostavno prenakazal denar na toženkin račun v banki, pa toženka tudi ne more ovreči pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato ob ugotovitvah, da toženka ni podala določnih trditev o zatrjevanih lastnih sredstvih, iz katerih je plačala kupnino in tudi izvedeni dokazi ne izkazujejo, s katerimi lastnimi sredstvi je kupnino poravnala, in ob ugotovitvah, da je tožnik v aprilu 2008 dvignil 90.500,00 EUR gotovine in da je priča A. A. potrdil oziroma izpovedal, da je toženka prosila tožnika za posojilo za nakup stanovanja in opreme v skupnem znesku 70.000,00 EUR in da je večkrat potrdila prejem tega posojila ter da ga bo tožniku vračala, kolikor bo lahko, utemeljeno zaključilo, da je tožnik posodil 70.000,00 EUR toženki za nakup stanovanja in opreme.

13Neutemeljen je očitek, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, vezanih na gotovinsko plačevanje izvajalcev pri izgradnji lesene hiše. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo toženkin dokazni predlog za opravo poizvedb pri zastopniku za Slovenijo ..., saj je pravilno ugotovilo, da iz toženkine izpovedbe izhaja, da je tožnik dvignjeni denar namenil za nakup zlatih ploščic in za opremo hiše in torej ne za nakup hiše. Ker torej že toženka ni potrdila svojih trditev, da je denar, ki ga je tožnik dvignil v aprilu 2008, zagotovo bil porabljen za investicije pri izgradnji hiše in za plačevanje podizvajalcev, je sodišče pravilno ocenilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

14Neutemeljen pa je nenazadnje tudi očitek, da je sodišče spregledalo časovno komponento, saj da ni primerjalo datumov plačil stanovanja z datumi dviga ″in domnevne izročitve denarja″. Ta okoliščina namreč ni pravnorelevantna glede na to, da je sodišče pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva, in sicer da je tožnik izročil toženki denar v vtoževanem znesku za nakup stanovanja in opreme in da se je toženka ta denar zavezala vrniti, in glede na to, da je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, s katerimi lastnimi sredstvi je kupnino poravnala. Zato na pravilnost odločitve ne vplivajo niti nadaljnja sklepanja pritožnice, kot so povzeta v 2. točki obrazložitve. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva ocena pritožnice, da ni logično, zakaj tožnik ni zahteval vrnitve denarja takoj ali vsaj v sorazmerno kratkem času po razpadu zveze, saj se sme stranka sama odločiti, kdaj bo zahtevala pravno varstvo. Prav tako na pravilnost odločitve ne vpliva ocena pritožnice, s katero se sicer pritožbeno sodišče strinja, da bi bilo najbolj varno in logično, če bi bil denar prenakazan iz enega računa na drug račun, saj bi ob odsotnosti pisnega potrdila o izročitvi denarja lahko tožnik imel vsaj dokaz o nakazilu denarja.

15Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo - določbe OZ o posojilni pogodbi - in pravilno odločilo, da mora toženka posojilo znesek 70.000,00 EUR vrniti v roku dveh mesecev, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do izpolnitve obveznosti. Pravilno je tudi odločilo, da mora toženka povrniti tožniku celotne pravdne stroške, saj je tožnik uspel s celotnim zahtevkom glede glavnice, le glede roka izpolnitve ni uspel v celoti. Uradni preizkus pa ni pokazal nepravilnosti pri odmeri pravdnih stroškov.

16Po obrazloženem je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Podani namreč niso niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17Pritožbeno sodišče je o stroških postopka odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik s kratkim odgovorom na pritožbo, v katerem se ni opredelil na pritožbeno zatrjevane kršitve, ni prispeval k rešitvi pritožbe, zato stroški, povezani z odgovorom na pritožbo niso potrebni pravdni stroški in tožnik ni upravičen do njihove povrnitve.