VSL Sodba II Cp 1518/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

»Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 9.270 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbenega zahtevka dalje do plačila.«

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 405 EUR roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka parcijskega roka dalje.

1Tožnik je pri toženkinem zavarovancu, golf igrišču A. d. o. o., igral golf, ko ga je v glavo zadela žogica, ki jo je lansiral angleški državljan A. A. Tožnik zatrjuje, da je do nesreče prišlo zato, ker so toženka in njeni zaposleni nadzorniki igrišča (rangerji) opustili dolžno nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 90 %.

2Zoper sodbo se pritožuje toženka in med drugim navaja, da zavarovancu ni mogoče očitati neskrbnosti, saj ni izkazano, da bi opustil kakršnakoli ravnanja, ki bi vplivala na nastanek škodnega dogodka. V skladu s sodno prakso posameznik, ki se prostovoljno udeleži športne dejavnosti, soglaša z riziki, ki jih šport prinaša sam po sebi. Rangerji so na igrišču zadolženi med drugim za vzdrževanje tehnične opreme, pranje brisač, tehnično pripravo igrišča, organizacijo, prekinitev turnirjev v primeru slabega vremena, razporeditev igralcev na luknje, skrb za pravilno dinamiko igralcev na igrišču, nadzor nad upoštevanjem pravil na igrišču itd. Res je, da morajo rangerji skrbeti za red na igrišču in spoštovanje pravil golfa ter, na primer, igralce opozarjati, da igra poteka tekoče, da ne prihaja do prevelikih zastojev, vendar pa navedena naloga ni mišljena v absolutnem smislu. Ni niti življenjsko niti izvedljivo, da bi bil ranger neprestano prisoten na igrišču in da bi neprestano in neprekinjeno nadziral ravnanja, obnašanje in gibanje vseh igralcev. Igrišče ima 18 lukenj in igralna površina obsega med 40 in 50 hektarov. Zahteva po nadzoru in opozarjanju, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, je neživljenjska in pretirana. Takšna zahteva bi izenačila krivdno odgovornost z objektivno, kar pa je nesprejemljivo. Golf lahko na spornem igrišču igrajo le osebe, ki imajo opravljen izpit za golf in s tem pridobljeno dovoljenje za igro, torej osebe, ki so seznanjene s pravili igre, obnašanja in etiko golfa. Na dan škodnega dogodka se je ranger normalno gibal po igrišču, to izhaja iz izpovedb prič B. B. in C. C. Tudi sicer je bil ranger dosegljiv preko recepcije ali neposredno na svoj telefon. Priče so izpovedale, da so med igro razpolagale z mobilnimi telefoni, vendar rangerja v obravnavanem primeru niso kontaktirali. Priča C. C. je izpovedal, da ni opazil nikakršne agresije ali kršitve s strani igralcev golfa, ki sta sledila tožniku in njegovim soigralcem, niti na to ni bil opozorjen s strani tožnika in njegovih soigralcev.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bistveno dejansko stanje v zadevi niti ni sporno, sporno je pravno vrednotenje dogajanja. V skladu s pravili, tehniko in etiko golfa (ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih povzema tudi pritožba) mora vsak igralec pred udarcem preveriti, ali je igranje varno oziroma se prepričati, da ne bo koga poškodoval. Nadalje je določeno, da igralci ne smejo nadaljevati igre, dokler so igralci prejšnje skupine v dosegu žogice. Šele, ko so povsem prepričani o zadostnem razmiku, lahko nadaljujejo z igro. Če žogica nenadzorovano leti proti drugim osebam na igrišču oziroma ni videti, kam leti, mora igralec, ki je žogico udaril, glasno zavpiti opozorilo »Fore!«

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do tožnikove poškodbe prišlo zato, ker je angleški igralec A. A. udaril žogico, ne da bi se prepričal, ali lahko to varno stori oziroma ali so v smeri leta žogice kakšne osebe, prav tako tožnika in njegovih soigralcev ni opozoril na letečo žogico s predpisanim klicem »Fore!«. Tožnik in njegovi soigralci so vedeli, da jima sledita dva druga igralca (med njimi A. A.), niso pa vedeli oziroma zaznali, da je A. A. udaril žogico, ki je nato priletela tožniku v glavo. Prav tako ni sporno, da lahko na igrišču zavarovanca toženke igrajo le osebe, ki so opravile izpit za golf in so seznanjene s pravili ter etiko igre, vključno z zgoraj povzetimi varnostnimi pravili. Ni bilo zatrjevano, da A. A. ne bi imel izpita za golf oziroma da ne bi bil seznanjen s pravili in etiko igre. Glede na povedano je očitno, da je A. A. s tem, ko je lansiral žogico, ne da bi se poprej prepričal, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge, in na let žogice tudi ni opozoril s klicem »Fore!«, kršil pravila golfa.

7Vse zgoraj povedano ni sporno. Sporno je pravno vprašanje, ali je zavarovanec toženke opustil dolžno skrbnost s tem, ko ni poskrbel, da bi njegovi nadzorniki – rangerji A. A. preprečili nevarno igranje in/ali opozorili tožnika na nevarnost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka opustila dolžno ravnanje, zmoten in prestrog.

8Ni dvoma, da mora oseba, ki se poklicno in profitno ukvarja z organiziranjem športnih dejavnosti, poskrbeti za varnost igralcev in drugih oseb na igrišču. Vendar te zahteve ni mogoče razumeti tako, da bi moral organizator športne igre poskrbeti, da se ne zgodi prav nobena nesreča oziroma poškodba. Taka zahteva bi vzpostavljala objektivno odgovornost, ki pri športni igri praviloma ni podana in bi bila tudi v nasprotju z namenom športa. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, je odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa ter možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti.¹

9V zvezi z navedenimi kriteriji (obseg grozeče nevarnosti in škode, verjetnost njenega nastopa, možnosti in stroški za odvrnitev škodne nevarnosti) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi z odgovornostjo organizatorja golfa treba upoštevati naslednje značilnosti golfa, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so tudi splošno znane: golf je šport, ki sam po sebi ni nevaren in pri katerem do poškodb prihaja sorazmerno zelo redko.² Igra se odvija na velikih površinah (v obravnavani zadevi na 40 do 50 hektarjih), kar pomeni, da so igralci izrazito razpršeni, zato: a) jih je bistveno težje nadzorovati, kot pa, na primer, igralce na nogometnem ali teniškem igrišču; b) je možnost, da bo žogica koga zadela, bistveno manjša kot pri igrah, kjer lahko rekvizit prileti v tribuno, polno gledalcev (hokej, baseball, avto-moto športi). Igrišče za golf ni povsem ravno, temveč je teren valovit, na igrišču rasejo tudi drevesa in grmovje, zato je preglednost še toliko manjša (razvidno iz fotografij, ki jih je sodišče prve stopnje posnelo na ogledu), zato je preglednost manjša, nadzor nad igriščem in igralci pa je otežen.

10Nadaljnja pomembna okoliščina, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jo izpostavlja tudi pritožba, je dejstvo, da je zavarovanec toženke dovolil igranje le osebam, ki so polnoletne in imajo opravljen izpit za golf, torej so seznanjene s pravili in etiko igre, vključno z varnostnimi ukrepi in pravili, ki služijo preprečevanju morebitnih poškodb drugih igralcev. Z omejitvijo dostopa k igri le usposobljenim osebam je zavarovanec toženke zagotovil, da igrajo le osebe, od katerih je razumno pričakovati, da bodo spoštovale varnostne ukrepe.³

11Glede na imanentno nevarnost igre, ki je pri golfu razmeroma zelo majhna in glede na dejstvo, da se igra na velikih površinah, ki jih je po naravi stvari bistveno težje nadzorovati kot manjše igrišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pretirana zahteva, da bi moral organizator golfa oziroma njegovi zaposleni rangerji ves čas nadzorovati prav vsakega igralca, torej hoditi oziroma stati za njim, tako da bi ga lahko še pravočasno opozorili na nevarno igro; prav taka zahteva pravzaprav izhaja iz materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje.

12Tudi v novejši sodni praksi je uveljavljeno stališče, da organizator športne dejavnosti ne more odgovarjati za vsako posamično nepravilno ravnanje posameznikov na športnem poligonu.⁴ Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi II Cp 1243/2017 z dne 20. 9. 2017 med drugim zapisalo, da »standard dolžne skrbnosti ne zahteva, da bi morali profesorji ves čas nadzirati dogajanje ob izteku smučišča, kot tudi ne zahteva, da bi morali profesorji najmanj smučati za dijaki (in ne pred njimi, ali čakati v kavarni ob smučišču).« V navedeni zadevi je šlo za smučanje, ki je bistveno bolj nevaren šport od golfa, poleg tega je šlo tudi za mladoletne osebe (dijake). Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 297/98 z dne 10. 2. 1999 zapisalo, da »upravljavec smučišča odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, če je to posledica nereda, ki ga organizator ni preprečil. Ne more pa preprečiti vsakega trčenja, niti ne more odgovarjati za posamično nepravilno ravnanje smučarjev.« Tudi v tem primeru je šlo za športno dejavnost, ki je bistveno bolj nevarna od golfa. Tako stališče je uveljavljeno v novejši sodni praksi tudi, če pravilo posplošimo na druge dejavnosti; bogata je sodna praksa v zvezi s padci in podobnimi nezgodami na javnih površinah. Tako je v novejši sodni praksi prevladujoče stališče, da npr. v trgovinah od zaposlenih ni mogoče zahtevati, da so neprestano prisotni in da neprekinjeno opravljajo nadzor nad vsakim kupcem in vsakim kvadratnim centimetrom tal ves čas odprtja trgovine (npr. odločbe VSL II Cp 624/2018, II Cp 864/2016, II Cp 778/2010 in VSM I Cp 588/2015).

13Tako tudi predstavljena stališča sodne prakse potrjujejo zaključek pritožbenega sodišča, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nobene krivdne opustitve. Ugotovljeno je, da so bili rangerji na igrišču prisotni, torej se je nadzor izvajal, pri čemer je zavarovanec toženke opravljal tudi selekcijo oseb, ki lahko igrajo (le usposobljene osebe z izpitom). Tožnik ni zatrjeval, da bi bila igra spornega dne popolnoma neorganizirana, stihijska, da bi bilo na igrišču preveč igralcev, prav tako ni zatrjeval, da bi, na primer, opozoril rangerje ali koga drugega od osebja zavarovanca toženke na neprimerno in nevarno igro A. A. Drugače povedano: organizatorju golfa ni mogoče pripisati odgovornosti za posamično protipravno ravnanje (kršitev pravil igre in etike golfa) posameznega igralca.

14Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmoten materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča o odgovornosti zavarovanca toženke. Zato je na podlagi 6. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

15Kadar pritožbeno sodišče spremeni odločbo, odloči o stroških vsega postopka. Ker je tožnik v pritožbenem postopku propadel, mora sam nositi svoje stroške postopka, poleg tega pa mora toženki povrniti njene stroške postopka na prvi in drugi stopnji (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo stroške fotokopiranja in poštnine (30 EUR) ter sodne takse za pritožbo (375 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ D. Možina: Odškodninska odgovornost za poškodbe pri športu, objavljeno v: V. Bergant Rakočević (ur.), Šport & pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 299.
² Iz neke švicarske raziskave o tveganju za poškodbe pri različnih športih na primer izhaja, da se pri milijonu ur igranja oziroma vadbe pri golfu pripeti 54 poškodb, pri rokometu 2114, pri hokeju na ledu 2017, pri nogometu 1931 itd. Posebej nevarni športi (vrhunski alpinizem, padalstvo, avto-moto športi, letalski športi ipd.) v raziskavi niso zajeti. (Lamprecht und Stamm, SFB, Sportobservatorium, 2009–2013, UVG Segment, dostopno na: < https://slideplayer.org/slide/11938241/67/images/3/Risiko+nach+Sportart+Anzahl+Verletzte+pro+Millionen+Stunden+Aus%C3%BCbung.jpg >)
³ Smučanje je splošno znano mnogo bolj nevaren šport od golfa, vendar na komercialnih smučiščih nihče ne opravlja tovrstne selekcije.
⁴ V zvezi z odškodninsko odgovornostjo pri igranju golfa ni objavljene sodne prakse. Edina z golfom povezana objavljena odločba (sklep VSRS II Ips 46/2016) se nanaša na poškodbo zaradi padca na poti ob igrišču, zato za konkretno zadevo ni uporabljiva.