VSRS Sodba I Ips 11349/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 350,00 EUR .

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo V K 11349/2016 z dne 22. 10. 2020 obsojenca A. A. in B. B. spoznalo za kriva poskusa storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obema je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je vsakemu določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenega A. A. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), medtem ko je obsojenki B. B. naložilo plačilo polovice stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornikov obeh obsojenih zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, nadalje pa odločilo še o stroških pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenke B. B. zaradi kršitve kazenskega zakonika iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Po njenem mnenju lahko kaznivo dejanje po drugem odstavku 227. člena KZ-1 glede na zakonsko besedilo izvrši kdorkoli, kar sta v razlogih pravnomočne sodbe utemeljili tudi sodišči prve in druge stopnje, zato argumentacijo vložnikov, češ da je dejanje mogoče storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zavrača.

4Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obsojenko in njene zagovornike, ki se o njem niso izjavili.

B-I.

5Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP). Načelo dispozitivnosti, kot je uveljavljeno v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo tudi okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo zatrjevano kršitev zakona.¹ Dosedanja praksa je enotna v tem, da zgolj sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve zakona ne zadošča, temveč mora zahteva substancirati razloge, zaradi katerih se vlaga to izredno pravno sredstvo.² Stranke nosijo torej odgovornost, da kršitev, ki jo uveljavljajo, razločno pojasnijo oziroma utemeljijo, saj Vrhovno sodišče zakonitosti izpodbijane sodbe ne preizkuša po uradni dolžnosti.³

6Takšna izhodišča so v predmetni zadevi narekovala, da se presoja zatrjevane kršitve kazenskega zakona omeji na vprašanje, ali je kaznivo dejanje oškodovanja upnikov v izvršitveni obliki po drugem odstavku 227. člena KZ-1, kot je veljal v času obsojencema očitanega poskusa kaznivega dejanja, mogoče storiti samo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj je to središčna teza, ki jo s svojimi izvajanji v zahtevi utemeljujejo vložniki.

B-II.

7Zahteva zastopa stališče, da v ravnanju, kot se s pravnomočno sodbo očita obsojencema, niso vsebovani vsi zakonski znaki poskusa kaznivega dejanja po drugem odstavku 227. člena KZ-1, saj se jima ne očita, da sta dejanje storila »pri opravljanju gospodarske dejavnosti.« Na ta način uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, vendar ta po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

8Zakonsko besedilo kaznivega dejanja oškodovanja upnikov iz 227. člena KZ-1, kot je veljalo v času storitve obsojencema očitanih izvršitvenih ravnanj, se je glasilo:

»(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako povzroči veliko premoženjsko škodo drugim upnikom, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa zato da bi izigral in oškodoval upnike, prizna neresnično terjatev, sestavi lažno pogodbo ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzroči veliko premoženjsko škodo upnikom.«⁴

9Vložniki grajajo stališče nižjih sodišč, da lahko kaznivo dejanje v izvršitveni obliki po drugem odstavku 227. člena KZ-1 izvrši kdorkoli. V svojih izvajanjih se opirajo na razlago, kot jo glede personalnega dometa te inkriminacije ponuja Deisinger v komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika⁵ in se razlikuje od stališč novejšega znanstvenega komentarja KZ-1,⁶ na katerem temeljijo razlogi pravnomočne sodbe. Dodajajo, da je kaznivo dejanje oškodovanja upnikov umeščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, kar bi govorilo v prid tezi, da je dejanje mogoče storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

10Vrhovno sodišče mora pri iskanju pravega pomena besedila pravne norme izhajati iz temeljne razlagalne metode, to je jezikovne razlage zakona. Ta pri obravnavani inkriminaciji pokaže, da lahko kaznivo dejanje po drugem odstavku 227. člena KZ-1 izvrši kdorkoli, saj zakonsko besedilo storilčevih izvršitvenih ravnanj ne pogojuje z delovanjem pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Jasnemu jezikovnemu okviru („kdor“) se pridružuje namen inkriminacije, ki skuša preprečiti goljufivo ravnanje na škodo vseh upnikov posameznega dolžnika, ne glede na to, ali je dolžnik pravna oseba, podjetnik, zasebnik ali potrošnik v smislu 7. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Takšno ureditev šteje novejša teorija tudi za logično, saj se pravila insolvenčne zakonodaje raztezajo (tudi) na položaj fizičnih oseb, nad premoženjem katerih je mogoče voditi postopek osebnega stečaja.⁷

11Edini argument, ki podpira nasprotno - zožujočo razlago zakonskega besedila, je sistemska umeščenost inkriminacije v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, vendar ta vidik zakonodaje po presoji Vrhovnega sodišča pri razlagi ne more imeti odločilnega pomena. Najprej je razlog v tem, da lahko v protipravnem ravnanju storilca, ki je izvršeno v pogojih plačilne nezmožnosti dolžnika, vselej prepoznamo ogrožanje delovanja gospodarskega sistema kot celote,⁸ kar pravzaprav podpira sistematično umestitev inkriminacije v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Nadalje pa zoper takšno razlago govori tudi širši pogled na kazniva dejanja iz istega poglavja, ki pokaže, da niti ostale inkriminacije v poglavju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo niso vselej ozko vezane na gospodarsko poslovanje. Tako je lahko denimo kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, kot je bilo v relevantnem časovnem obdobju urejeno z določbo 226. člena KZ-1, izvršil kdorkoli, saj je inkriminacija glede na naravo varovane dobrine vključevala tudi izvršitvena ravnanja fizičnih oseb, ki so segala onkraj opravljanja gospodarske dejavnosti.⁹

12Sistemska umestitev kaznivega dejanja znotraj poglavja kaznivih dejanj zoper gospodarstvo glede na navedeno ne more biti zanesljiv in odločilni razlagalni argument pri ugotavljanju pomena zakonskih znakov obravnavane inkriminacije. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba dati prednost jezikovni, namenski in logični razlagi, ki skupaj pokažejo, da lahko kaznivo dejanje oškodovanja upnikov v izvršitveni obliki po drugem odstavku 227. člena KZ-1, kot se očita obsojencema, izvrši kdorkoli, kar v razlogih pravnomočne sodbe ugotavljata tudi sodišči prve in druge stopnje (tč. 8 prvostopenjske in tč. 7-8 drugostopenjske sodbe).

13Vložniki se opirajo na stališča iz komentarjev kazenskega zakona, ki niso zavezujoč vir prava, zato različni pogledi teorije na isto kaznivo dejanje ne morejo vplivati na razlago zakonskega besedila.¹⁰ Pri interpretaciji je treba prvenstveno uporabiti ustaljene metode razlage pravnega besedila, ki ne podpirajo z zahtevo zastopanega stališča, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Vložniki nakazujejo še na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da se sodbe sodišča prve stopnje glede izpostavljenega vprašanja ne da preizkusiti, vendar neutemeljeno, saj je stališče prvostopenjskega sodišča v 8. točki obrazložitve sodbe v tej zvezi povsem jasno.

14Končno je treba pripomniti, da vložniki skozi svoja izvajanja v nasprotju z ugotovitvami pravnomočne sodbe prikazujejo, da obsojenca v predmetni zadevi nista bila v nobenem oziru povezana z gospodarskim poslovanjem. Ta okoliščina – ki za obstoj očitanega kaznivega dejanja sicer ni bistvena – je namreč v nasprotju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je obsojeni A. A. pri izvrševanju očitanega poskusa kaznivega dejanja deloval kot samostojni podjetnik, nad premoženjem katerega je bil začet tudi postopek osebnega stečaja (tč. 9 prvostopenjske sodbe).

C.

15Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16Odločba o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo niso uspeli, zato je obsojenka dolžna plačati sodno takso v znesku 350,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7112, 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje okoliščine predmetnega kazenskega postopka in obsojenkino premoženjsko stanje, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 60342/2010-172 z dne 29. 9. 2016, I Ips 10050/2009-63 z dne 5. 5. 2011, I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, I Ips 206/2005 z dne 25. 5. 2006 in številne druge.
² Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 60342/2010-172 z dne 29. 9. 2016, XI Ips 24167/2015-2211 z dne 3. 3. 2016 in druge.
³ Prav tam; z edino izjemo v pooblastilih iz 427. člena ZKP in drugega odstavka 424. člena ZKP.
⁴ Zakonsko besedilo je bilo v letu 2021 z novelo KZ-1I preoblikovano na način, da je bil drugi odstavek 227. člena KZ-1 črtan, vendar navedena zakonska sprememba ni pomenila dekriminalizacije obravnavanega izvršitvenega ravnanja, temveč je zakonodajalec na ta način samo prestrukturiral kazniva dejanja iz 226. in 227. člena KZ-1. Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika (EVA 2021-2030-0022, prva obravnava), str. 105-106.
⁵ M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem – posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 477. Enako tudi M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017 – posebni del, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 475.
⁶ H. Jenull: Komentar k 227. členu KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika KZ-1 (ur. D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek), Uradni list RS, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 800, sklicujoč se tudi na L. Selinšek: Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 284 in naslednje.
⁷ H. Jenull, nav. delo, str. 800.
⁸ Prim. prav tam, str. 790.
⁹ Prim. prav tam, str. 759.
¹⁰ Za presojo je lahko relevantna samo prepričljivost argumentov posameznih komentatorjev. V tej luči se pokaže, da Deisinger v podporo svojemu naziranju ne navaja nobenih vsebinskih razlogov, medtem ko se stališča v novejšem znanstvenem komentarju KZ-1 opirajo na jezikovno in logično razlago zakonskega besedila ter pri tem sklicujejo tudi na stališča, zavzeta v starejšem teoretičnem delu s področja gospodarskega kazenskega prava.