UPRS Sodba I U 1787/2019-31

I. Tožbi se ugodi. Ugotovi se, da je odločba Inšpektorata mestne uprave Mestne občine Ljubljana številka 061-1016/2018-15 z dne 22. 7. 2019, v zvezi z odločbo župana Mestne občine Ljubljana številka 061-1016/2018-23 z dne 23. 9. 2019, nezakonita.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 516,67 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanje obveznosti.

O izpodbijani odločbi

1Mestna uprava Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z izpodbijano odločbo tožnici odredila, da na lastne stroške iz območja ceste odstrani objekt za obveščanje in oglaševanje – tristrani oglasni pano (ID 22079), ki je postavljen na zemljišču s parc. št. 755/10, k.o. ..., v varovanem pasu glavne mestne ceste (LG), odseka 211034 - ... (v nadaljevanju objekt), brez soglasja upravljavca občinske ceste (1. točka izreka), v roku 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka). Organ prve stopnje je odločil, da mora tožnica o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (3. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je organ prve stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 112., 118 in 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) uvedel inšpekcijski postopek v zvezi s postavitvijo objekta. Pri inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da je na zemljišču s parc. št. 755/10, k.o. ..., v lasti družbe A., d. o. o., v območju občinske ceste v varovalnem pasu glavne mestne ceste (LG), odseka 211034 - ..., 0,5 m od zunanjega roba kolesarske steze, brez soglasja upravljavca občinske ceste, postavljen objekt. Ker objekt ne stoji na javni površini v lasti MOL, je organ izdal odločbo na podlagi ZCes-1.

3Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v upravnem postopku poudarila, da je objekt postavljen na zasebnem zemljišču in da je njegova postavitev skladna s 60. členom Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del s prilogami 3 - podrobni prostorski izvedbeni pogoji za postavitev objektov za oglaševanje (v nadaljevanju OPN MOL ID), poleg tega se je v času postavitve nahajal izven varovalnega pasu občinske ceste, saj je od osi ceste oddaljen cca 15 m, zaradi česar pridobitev soglasja MOL zanj ni potrebna. Objekt je bil namreč nameščen po sprejetju OPN MOL ID in pred uveljavitvijo novega Odloka o občinskih cestah - junija 2013, ko je bil varovalni pas občinske ceste določen 10 m od sredine ceste. Za objekt je tožnica 25. 10. 2018 iz previdnosti vložila vlogo za pridobitev soglasja.

4Župan Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju toženka) je zavrnil tožničino pritožbo in zahtevo za povrnitev stroškov postopa in ugotovil, da posebni stroški niso nastali (3. točka izreka). Toženka je izpostavila, da je sporna postavitev objekta v območju varovalnega pasu občinske ceste in ne pridobitev dovoljenja za postavitev objekta. Poudarila je, da je organ prve stopnje z vpogledom v zemljevid pregleda cest (Google zemljevid Street view) ugotovil, da objekt v avgustu 2013 še ni bil postavljen, kar je organ obrazložil, tožnica pa ni utemeljila ali dokazala nasprotno. Objekt je skladen z OPN ni pa dopusten, glede na Pravilnik o projektiranju cest (Uradni list RS, št. 91/05, 26/06), ki določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje in oglaševanje dopustno postaviti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem. Tožnica ne zanika, da je objekt postavljen brez pridobljenega soglasja s strani upravljavca občinskih cest za poseg v varovani pas kategorizirane ceste. Z omenjeno odločbo tudi ni bilo poseženo v pridobljene pravice stranke z učinkom za nazaj.

Povzetek navedb tožnice

5Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe in priglaša stroške postopka.

6Tožnica navaja, da je toženka izdala izpodbijano odločbo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, saj je napačno presodila, da postavitev objekta ni zakonita, ukrep pa je uporabila tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Izpodbijana odločba je po njenem mnenju neobrazložena glede uporabe materialnega prava, tožnici pa ni bila omogočena pravica do izjave. Tožnica ponavlja, da je bil objekt nameščen pred uveljavitvijo novega Odloka o občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju OOCMOL) in sicer junija 2013. Za postavitev objekta je tako veljal Odlok o občinskih cestah (Uradni list RS, št. 78/2000), ki v zvezi z varovalnim pasom v 31. členu določa, da se meri od osi ceste in je na vsaki strani osi občinske ceste pri glavni mestni cesti širok 10 m od sredine ceste. Objekt je od osi ceste oddaljen približno 15 m, zaradi česar soglasje MOL, ker se nahaja izven varovalnega pasu, zanj ni bilo potrebno. Tožnica meni, da je bil objekt veljavno postavljen, zato toženka z izpodbijano odločbo ne more poseči v že pridobljene pravice stranke z učinkom za nazaj. Lokacija objekta je skladna s 60. členom OPN MOL ID in Prilogo 3 ter izpolnjuje vse kriterije po 104. členu OPN MOL ID. Tožnica še izpostavlja, da je, ne glede na to, da pridobitev soglasja za postavitev objekta ni bila potrebna, iz previdnosti oddala vlogo za pridobitev soglasja za več oglaševalskih objektov na različnih lokacijah, tudi objekt. Poudarja, da na občinski ravni pogoje za oglaševanje določa Odlok o oglaševanju, ki ni prostorski izvedbeni akt, občina pa z njim ne more predpisovati obveznosti pridobitve dovoljenja za postavitev reklamnih objektov na zemljiščih v zasebni lasti oziroma na zemljiščih, ki so v lasti Republike Slovenije. Opozarja, da bi moral organ prve stopnje izreči drugačen ukrep, in sicer opozorilo ali ukrep odprave nepravilnosti in določitve roka za odpravo nepravilnosti. Trdi, da je odstranitev objektov skrajen ukrep, ki ima zanjo usodne posledice.

7V pripravljalnih vlogah tožnica ponavlja svoje navedbe, da je bil objekt postavljen že pred uveljavitvijo OOCMOL junija 2013, zato je za postavitev reklamnega panoja veljal Odlok o občinskih cestah (Uradni list RS, št. 78/2000) in objekt je bil veljavno postavljen na podlagi odloka, ki je veljal v juniju 2013. Ponavlja, da za objekt soglasje zato ni bilo potrebno, trdi, da je objekt od osi ceste oddaljen cca 15 m, da je objekt izven varovalnega pasu občinske ceste. Poudarja, da se tožnica ni mogla opredeliti glede vpogleda toženke v zemljevid pregleda cest (Google Street View), ker toženka takih navedb ni podkrepila z dokazi. Navaja, da iz predloženega dokaza ni mogoče z gotovostjo trditi, da so bili posnetki na aplikaciji res opravljeni avgusta 2013. Tožnica se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) Ips 60/2020 z dne 22. 10. 2020 in poudarja prepoved retroaktivne uporabe predpisov.

Povzetek navedb toženke

8Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Poudarja, da skladnost postavitve objekta za obveščanje in oglaševanje z OPN MOL - ID ne more nadomestiti zahtevanega soglasja iz 97. člena ZCes-1, ki ga tožnica ni pridobila. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

9Tožnica je na glavni obravnavi tožbo spremenila in namesto dajatvenega uveljavljala ugotovitveni zahtevek z obrazložitvijo, da je bil zaradi izvršitve izpodbijane odločbe objekt odstranjen, zato zahteva ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe.

10Sodišče je spremembo tožbe v skladu z določbo 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dovolilo, saj je presodilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Po oceni sodišča tožnica ob isti dejanski in pravni podlagi, kot jo je zatrjevana v tožbi, zahteva spremembo opredelitve tožbene zahteve glede na učinek, ki ga želi doseči¹,².

11Sodišče še pojasnjuje, da je glede na to, da ima toženka kvalificirano pooblaščenko, ki je bila na naroku dne 22. 9. 2022 prisotna, po ugotoviti, da je tožba spremenjena (le) s postavitvijo ugotovitvenega zahtevka in dani možnosti toženki, da se o spremembi tožbe izjavi na samem naroku, predlog pooblaščenke toženke za dodelitev roka za izjavo glede dovoljene spremembe tožbe, zavrnilo. Pooblaščenka toženke namreč ni podala nobenih utemeljenih razlogov, da se o spremembi tožbe ne bi mogla izjaviti na samem naroku, upoštevajoč tudi načelo koncentracije in ekonomičnosti postopka in dejstvo, da je ima toženka kvalificirano pooblaščenko, je sodišče zato njen predlog za dodelitev roka zavrnilo.

12Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloge od A1 do A11, B1 do B3 in na naroku prejeto prilogo ter v soglasju s strankama štelo za prebrane listine spisa toženke št. 0612-1016/2018. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice in s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, ker je z že izvedenimi dokazi utemeljenost tožbe po presoji sodišča dokazana in zato dodatno dokazovanje utemeljenosti tožbe ni bilo potrebno.

Tožba je utemeljena.

13V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba toženke, izdana na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1, na podlagi katere inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoj iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja. Obveznost pridobitve soglasja je določena v drugem odstavku 97. člena ZCes-1, po katerem so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Pri tem ZCes-1 določa, da se varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi ter znaša pri lokalnih cestah največ 10 metrov (četrti odstavek 97. člena ZCes-1). Občina pa lahko z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov (peti odstavek 97. člena ZCes-1).

14Med strankama ni sporno, da tožnica ni pridobila soglasja za postavitev oglasnega objekta, kot to določa 97. člen ZCes-1, in da stoji objekt na nepremičnini v zasebni lasti. Sporno ni niti dejstvo, da ima toženka širino varovalnih pasov ob občinskih cestah določeno v odloku. Velikost varovalnega pasu pa je različno določena v OOCMOL (veljaven od 10. 8. 2013) in v OOC (veljaven do 9. 8 2013). Toženka je izpodbijano odločbo utemeljila na določbah OOCMOL, ki velja od 10. 8. 2013 in ki določa drugačen način merjenja varovalnega pasu in drugačno velikost varovalnega pasu, kot ga je določal prej veljavni OOC.

15V upravnem sporu se presoja zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta in preko njega tudi zakonitost in pravilnost prvostopnega upravnega akta. Da je to presojo mogoče opraviti, morata imeti akta vse predpisane sestavine, torej tudi obrazložitev, v kateri morajo biti med drugim navedeni: ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je oprto (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP).

16Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba nima take obrazložitve, ni izdelana v skladu z ZUP, kar pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se toženka ni opredelila do tožničinih izjav v upravnem postopku, podanih že v izjavi z dne 27. 1. 2018, ponovljenih v pritožbi in tožbi in sicer: (i) da je bil objekt postavljen junija 2013, (ii) da se je objekt v času postavitve nahajal izven varovalnega pasu občinske ceste, saj je od osi ceste oddaljen cca. 15 metrov, kar naje razvidno iz priložene skice, (iii) da zato soglasje MOL ni bilo potrebno. Prav ugotovitve toženke, kdaj je bil objekt postavljen, ali se nahaja v varovalnem pasu in kje se nahaja (ali v območju občinske ceste v varovalnem pasu glavne mestne ceste (LG), odseka 211034 - Tržaška cesta, 0,5 m od zunanjega roba kolesarske steze, kot je ugotovila toženka) in ali je tožnica za postavitev objekta potrebovala soglasje ali ne (ni namreč sporno, da soglasja tožnica ni imela, ampak tožnica trdi, da soglasja ni potrebovala), pa so bistveni razlogi za izdajo izpodbijane odločbe. Ugotovitev toženke, da je z vpogledom v spletni zemljevid (Google maps - Street view) ugotovila, da objekt v avgustu 2013 še ni bil postavljen in zato zaključila, da objekt ni bil postavljen pred avgustom 2013, po presoji sodišča ne pomeni utemeljitve toženke za zavrnitev tožničinih navedb, ampak je ocena enega (izmed) lastnih dokazov. Iz upravnega postopka je razvidno tudi, da je tožnica v postopku predložila dokaze (npr. priloge izjave z dne 28. 12. 2018, npr. odmik od ceste), do katerih se toženka ni opredelila, kar predstavlja prav tako bistveno kršitev pravil postopka na podlagi določbe 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Organ mora namreč v odločbi navesti tudi razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Izpodbijana odločba je pomanjkljiva zato, ker se toženka ni opredelila do tožničinih navedb in dokazov, ki so bistvene za odločitev v tem postopku. Od ugotovitve, kdaj je objekt postavljen je namreč odvisno, kateri odlok je treba uporabiti, kar vpliva na ugotovitev ali je bil sporni objekt postavljen v varovalnem pasu občinske ceste ali ne, in posledično, ali potrebuje tožnica soglasje upravljavca občinske ceste za njegovo postavitev ali ne. Izpodbijana odločba zato nima bistvenih razlogov za odločitev, zato ni v skladu z določbo 214. člena ZUP, posledično je podana bistvena kršitev pravil postopka na podlagi določbe 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

17Glede na navedeno je na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 sodišče tožbi ugodilo. Ker ni sporno, da je bila izpodbijana odločba po vložitvi tožbe izvršena, sodišče zadeve ni vračalo v ponoven postopek, temveč je na podlagi drugega odstavka 64.a člena ZUS-1 ugodilo spremenjeni tožbi in ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe.

K II. točki izreka:

18Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je morala tožnica stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami (sprememba tožbenega zahtevka) se ji priznajo še stroški v višini 38,50 EUR (4. člen Pravilnika). Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 93,17 EUR. Glede na navedeno je tožnica upravičena do 516,67 EUR, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa tečejo od poteka 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom in op. 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

¹ Glej sklep VSRS opr. št. I Up 45/2019 z dne 3. 7. 2019, 9. točka obrazložitve;
² Iz predloga spremembe tožbe namreč izhaja, da je bila izpodbijana odločba izvršena. Posledično tožnica spreminja tožbo tako, da namesto dajatvenega uveljavlja ugotovitveni tožbeni zahtevek. Pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe utemeljuje s preprečitvijo bodočega potencialno napačnega postopanja upravnega organa ter s pridobitvijo pravnega naslova za uveljavljanje povrnitve škode od tožene stranke.