VSM Sodba IV Kp 20204/2017

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje preklicalo pogojno obsodbo izrečeno obsojenemu A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar je bila obsojencu izrečena kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo treh let s posebnim pogojem, da obsojenec v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe oškodovancu B. d.d. povrne znesek 17.838,17 EUR. Navedena sodba je postala pravnomočna 21. 9. 2018. Prvostopno sodišče je odločilo tudi, da je v skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenec dolžan plačati stroške postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 65,00 EUR.

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP pritožil obsojenčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi oziroma podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da pritožnik, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov le teh ni podrobneje obrazložil, saj ni pojasnil niti tega, za katere konkretne kršitve iz 370. člena ZKP bi naj pri tem šlo. Da bi prvostopno sodišče zagrešilo kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo.

5Pa tudi v pritožbi uveljavljane kršitve obsojenčeve ustavne pravice do obrambe, ki bi jo naj prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ker ni sledilo dokaznim predlogom obrambe po preverbi izvršilnih postopkov, ki bi naj bili v teku zoper obsojenca, prvostopno sodišče ni zagrešilo. Okoliščina, da je obsojenec dolžnik tudi do drugih upnikov v "pravnomočnih izvršbah", namreč v ničemer ne spremeni dejstva, da obsojenec v določenem roku oškodovancu B. d.d. ni povrnil dolgovanega zneska. Okoliščine, da je obsojenec v kazenskem postopku krivdo po obtožbi priznal in dejanje obžaloval pa so okoliščine, ki so bile upoštevane pri sojenju na prvi stopnji pri odmeri kazni obsojencu in ne morejo biti predmet tega pritožbenega postopka. Zato so vse pritožbene trditve v smeri, da navedenega prvostopno sodišče ni presojalo brez teže. Prvostopno sodišče pa v postopku za preklic pogojne obsodbe tudi ni bilo dolžno preverjati v koliko izvršilnih postopkih se nahaja obsojenec in koliko sredstev dolguje ostalim upnikom, kot si to zmotno razlaga pritožnik. Zato pritožniku v tej smeri tudi ni bila kršena pravica do obrambe, kot to v pritožbi zatrjuje obsojenčev zagovornik. Namen postopka za preklic pogojne obsodbe je namreč zgolj v preverjanju, ali je obsojenec izpolnil posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, ter v ugotavljanju vzrokov oziroma razlogov za primer, ko tega ni storil.

6Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri obsojencu ni nobenega objektivno opravičljivega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja, saj je soglašati z zaključki prvostopnega sodišča o nesprejemljivem odnosu obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in posledic, ki so nastale za oškodovanca, v posledici česar tako posebni pogoj pri obsojencu ni dosegel namena, zaradi katerega je bil določen. Obsojenec namreč, kljub drugačnem zatrjevanju v pritožbi, ni pokazal kritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in nastalih posledic. Po oceni pritožbenega sodišča je tako prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je obsojencu izrečeno pogojno obsodbo preklicalo in z njo določeno kazen eno leto zapora tudi izreklo, saj bo edino na tak način pri obsojencu dosežen namen kaznovanja. Obsojencu je bila pogojna obsodba izrečena pod grožnjo, da bo le ta preklicana, v kolikor v roku dveh let oškodovancem ne povrne povzročene škode, pa tega kljub temu ni storil in ni izpolnil posebnega pogoja, ki mu je bil naložen v pogojni obsodbi. Šele za tem, ko je oškodovanec sodišče obvestil, da obsojeni v roku pogoja ni izpolnil, je obsojeni 26. 10. 2020 plačal 130,00 EUR, nato pa 12. 8. 2021 še 210,00 EUR. Obsojenec, kot je to pravilno zaključilo tudi prvostopno sodišče ni bil objektivno nesposoben odplačevanja dolga, saj je bil ves čas od pravnomočnosti predmetne sodbe dalje zaposlen, trenutno pa je zaposlen v Avstriji, kjer prejema mesečno 1.500,00 do 1.600,00 EUR plače. V obdobju od pravnomočnosti sodbe je torej razpolagal z dohodki, ki so brez dvoma dopuščali možnost, da bi del teh dohodkov namenil poravnavi dolga in s tem tudi izpolnil posebni pogoj določen v pogojni obsodbi. Pa vendarle tega ni storil, saj razen 340,00 EUR, kljub temu, da je vedel, da mu v primeru neizpolnitve obveznosti grozi zaporna kazen, dolgovanega zneska ni poravnal. Zato je potrebno soglašati z zaključki prvostopnega sodišča, da je vzrok neizpolnitve posebnega pogoja na strani obsojenca in ne v objektivnih okoliščinah, ki bi mu onemogočale izpolnitev obveznosti. Vzrok neizpolnitve je v njegovem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic (točka 15 izpodbijane sodbe).

7Glede na to, da je bil obsojenec, kot je že navedeno, ves čas zaposlen in je imel dohodke, kot je to podrobno opisano v točki 12 izpodbijane sodbe in bi torej brez dvoma zmogel dolg oškodovani družbi vrniti, pa tega ni storil, kljub temu, da je imel na voljo dovolj časa, tudi obsojenčevo pritožbeno sklicevanje na preživnino, ki jo mora plačevati za hčerko in na stroške stanarine in prehrane, ne more vzbuditi prav nobenega dvoma v pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da obsojenec ni pokazal zadostne skrbi za povrnitev dolga oškodovancem, vzrok za neizpolnitev pogoja pa tudi ni v objektivnih okoliščinah, temveč več kot očitno, upoštevaje pri tem tudi razloge prvostopnega sodišča navedene v točki 16 izpodbijane sodbe, v obsojenčevem nekritičnem odnosu do kaznivega dejanja.

8Glede na vse navedeno, in ker pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v zaključke prvostopnega sodišča, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 507. člena, prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter 11. členu Zakona o sodnih taksah. Je posledica ugotovljenih pritožnikovih premoženjskih razmer, dejstva, da mora vrniti stroške, nastale pri sodišču prve stopnje in plačati sodno takso, kakor tudi, da bo moral nastopiti s prestajanjem zaporne kazni.