VSL Sklep II Kp 4770/2015

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Oškodovanca B. B. s. p. in C. C. s. p. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun, o njihovi višini pa bo odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega očitanih kaznivih dejanj, oziroma da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Odgovor na pritožbo so podali obtoženčevi zagovorniki in predlagali zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v točki 12 izpodbijane sodbe sprejelo zaključek, da na podlagi različnih mnenj sodnih izvedencev ni mogoče enoznačno ugotoviti, kdaj je obtoženčeva družba J. d. o. o. postala insolventna, ter posledično ni mogoče trditi, da obtoženec v času pod obtožbo ni zagotovil njenega poslovanja skladno s predpisi o insolventnosti. Takšnemu zaključku utemeljeno nasprotuje državni tožilec. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku pridobilo mnenji sodnih izvedencev D. D. in E. E., zaslišalo pa je tudi pričo F. F., ki jo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi mestoma naslavlja kot izvedeno pričo, mestoma pa kot sodno izvedenko, je pa glede slednje primarno treba pripomniti, da v obravnavani zadevi ni bila postavljena kot sodna izvedenka, kar utemeljeno pripominja pritožnik. Nedvomno pa drži, da se stališča vseh treh – tako obeh sodnih izvedencev kot izvedene priče F. F. – v nekaterih pomembnih delih glede poslovanja in sposobnosti družbe J. d. o. o. razlikujejo. Vendar pa sodišče ne more zaradi različnih izvedenskih stališč glede datuma nastopa insolventnosti družbe enostavno zaključiti, da odgovorov ni mogoče pridobiti in s tem utemeljiti izrečeno oprostilno sodbo. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do izvedenih dokazov, tudi do pridobljenih izvedeniških mnenj, ki so nedvomno pravno relevantni, ter bi moralo dokaze oceniti in pojasniti, katero mnenje, če kakšno, sprejema kot prepričljivejše oziroma katerim zaključkom sledi, sicer pa bi moralo v dvomu, kot pravilno opozarja pritožnik, postaviti novega izvedenca in bistvena vprašanja razčistiti. S tem, ko se sodišče prve stopnje do izvedenih dokazov ni opredelilo in nobenemu mnenju ni sledilo s pojasnilom, da se med seboj razlikujejo, ter glede ključnih vprašanj zato ni podalo nikakršnih ugotovitev, je dejansko stanje zadeve v tem delu ostalo nerazčiščeno in nepopolno ugotovljeno.

6Pritožnik v nadaljevanju utemeljeno navaja, da točen datum nastopa insolventnosti ni edini podatek, ki izkazuje zatrjevano slabo (in oškodovancema zamolčano) finančno stanje družbe, ter ob tem naniza še druge okoliščine (npr. da je bila družba že leta 2010 znatno zadolžena, da je kreditne obroke plačevala neredno, da je bil čisti poslovni izid družbe v letih 2010 do 2012 minimalen, v letu 2013 pa je bila izkazana visoka izguba, da se je v letu 2012 poslabšala likvidnost družbe in je bila večina obveznosti poravnana z veliko zamudo, da so se denarni tokovi začeli zaustavljati z decembrom 2012, ko banka ni podaljšala kredita). Do njih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, četudi bi lahko bile pomembne pri oceni finančnega stanja družbe v očitanem obdobju in preostalih obtožbenih očitkov ter predvsem njene sposobnosti poravnati svoje obveznosti do oškodovancev.

7Ker sodišče prve stopnje glede na navedeno finančnega stanja družbe v obdobju pod obtožbo in njene plačilne zmožnosti niti ni ugotovilo, se kot preuranjen izkaže zaključek, da je bil oškodovani C. C. s stanjem družbe in njeno plačilno (ne)sposobnostjo seznanjen. Čeprav drži, da je oškodovani C. C. pristal na podaljšanje plačilnega roka in je vedel za premostitveni kredit, pa ne gre spregledati tudi njegove nadaljnje izpovedbe, da ko je obtoženca o tem povprašal, mu je slednji odgovoril, da „gre glede kredita“ ter mu obljubljal dokončno plačilo, oškodovanec pa mu je zaupal, sicer pa mu obtoženec glede poslovne situacije družbe ni ničesar pojasnjeval. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju skrbno oceniti in obrazložiti, ali je bil oškodovanec resnično seznanjen s tem, da obtoženec svojih obveznosti do njega ne bo izpolnil, ali pa mu je obtoženec takšno stanje prikrival, kot to zatrjuje pritožba.

8Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja pod točko b) izreka moralo razveljaviti, tako pa je ravnalo tudi glede dejanja pod točko a) izreka, kot pojasnjeno v nadaljevanju.

9Sodišče prve stopnje je oprostilno sodbo izreklo na podlagi 3. točke prvega odstavka 358. člena ZKP, torej ker kaznivi dejanji nista dokazani, je pa kljub temu glede kaznivega dejanja pod točko a) primarno ocenilo, da opis očitanega dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Pritožbeno sodišče, ki ustreznost opisa pregleda tudi po uradni dolžnosti, najprej pojasnjuje, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

10Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Storilec neresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti. Bistven za uresničitev znaka preslepitve je opis konkretne okoliščine, iz katere je mogoč sklep, da gre za védenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, kar v pritožbi pravilno izpostavlja tudi državni tožilec. V obravnavanem opisu je v bistvenem navedeno, da je obtoženec oškodovancu ves čas lažno zatrjeval in obljubljal, da bodo obveznosti izpolnjene, s čimer ga je preslepil in zapeljal, da je ta še naprej opravljal pogodbene storitve, česar ne bi počel, če bi vedel, da za svoje delo ne bo plačan, obtoženec pa se je ves čas zavedal, da družba J. d. o. o. svojih obveznosti do oškodovanca ne bo mogla izpolniti, saj že od 1. 1. 2021 dalje ni bila kratkoročno niti dolgoročno sposobna poravnavati zapadlih obveznosti, najkasneje od 31. 12. 2012 dalje je bila kapitalsko neustrezna, v računovodskih izkazih za leti 2011 in 2012 je prikazovala boljši izkazani finančni položaj od dejanskega, v obdobju od septembra 2012 do junija 2013 je imela večino časa blokirane vse tri transakcijske račune, direktor pa kljub insolventnosti družbe ni zagotovil njenega poslovanja skladno s predpisi o insolventnosti. V opisu dejanja ni navedena zgolj gola zaveza ali obljuba o plačilu, ki je značilna za vsako civilnopravno razmerje, temveč je preslepitev konkretizirana z navedbo, da se je obtoženec zavedal, da obveznosti ne bo mogel plačati, tako stanje pa je oškodovancu prikril, v nadaljevanju opisa pa so podane konkretne okoliščine poslovanja in stanja družbe, na podlagi katerih je mogoče jasno razbrati, da so bile storilčeve izjave in obljube o plačilu prazne in neresnične (lažne). Glede konkretizacije dogovorjenega posla pa pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da v opisu dejanja sicer ni izrecno opredeljen, je pa iz celotnega opisa razvidno, da je šlo za izvajanje pogodbe pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Iz konkretnega dela opisa dejanja jasno izhaja, da je obtoženec deloval kot direktor gospodarske družbe (J. d. o. o.), oškodovanec pa kot s. p., da je slednji za obtoženčevo družbo proti plačilu opravljal pogodbene storitve in v okviru opravljanja te dejavnosti izstavil račune, ki jih družba J. d. o. o. nikoli ni reklamirala oziroma prerekala, kar omogoča sklep, da je podlaga za izdajo računa za opravljeno delo nesporno obstajala. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je tudi poslovanje v okviru pridobitne dejavnosti zadostno opredeljeno, tako opisano dejanje pa izpolnjuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

11Ne glede na (sicer zmotno) oceno prvostopenjskega sodišča glede pomanjkanja zakonskih znakov, pa je sodišče prve stopnje v točki 7 izpodbijane sodbe nadalje sprejelo zaključek, da očitano kaznivo dejanje pod točko a) izreka obtožencu ni dokazano. Obrazložilo je, da obtoženec ni preslepil oškodovanca in da je G. G. kot predstavnik oškodovanca kontaktiral predvsem z H. H. in ne z obtožencem. Zaključkom izpodbijane sodbe upravičeno nasprotuje državni tožilec, ki zavzema stališče, da je oškodovanca preslepil obtoženec in mu prav slednji tudi prikrival ključne okoliščine svoje družbe in plačilne sposobnosti. Zaslišani G. G. je resda večkrat omenil komunikacijo z H. H., vendar pa pritožbeno sodišče ne spregleda njegove izpovedbe v delu, da se je dobil tudi z obtožencem, da mu je obtoženec tedaj ves čas govoril, da bo vse plačano in da ima denar, da je tudi na zadnjem srečanju obljubljal in vztrajal, da bo plačal, poleg tega pa sta se, ko so nastali problemi s plačili, večkrat slišala po telefonu. Iz izpovedbe priče ne izhaja nedvoumno, da je oškodovanec obljube s strani obtoženca dobil izključno šele ob koncu poslovanja, ko storitev zanj ni več opravljal, kot to zaključi izpodbijana sodba. Ob tem pa ne gre prezreti še izpovedbe H. H., da se s financami družbe J. d. o. o. ni ukvarjal in da ko je pri direktorju (obtožencu) urgiral glede plačil oškodovancem, mu je ta navajal „da bo, bo“. Ob navedenem se kot neprepričljiv izkaže zaključek izpodbijane sodbe, da oškodovanec s poslovanjem ni nadaljeval zaradi obljub obtoženca ter da ni izkazan očitek obtožbe, da naj bi obtoženec oškodovancu v očitanem obdobju zatrjeval in obljubljal plačilo obveznosti oziroma da je G. G. večkrat ustno zagotavljal, da bodo računi plačani.

12Z ostalimi očitki, ki izhajajo iz opisa dejanja, to je zavedanje obtoženca, da obveznosti ne bodo plačane, saj jih družba ni bila finančno sposobna poravnati, ter da obtoženec kljub insolventosti družbe ni zagotovil njenega poslovanja skladno s predpisi o insolventnosti, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Bo pa v novem sojenju tudi glede tega kaznivega dejanja, enako kot zgoraj obrazloženo glede kaznivega dejanja pod točko b) izreka, moralo razčistiti dejansko stanje glede obtožbenih očitkov o slabem finančnem stanju obtoženčeve družbe in plačilne (ne)sposobnosti poravnavanja obveznosti v očitanem obdobju, na kar pravilno opozarja pritožnik, ter nato ugotoviti, ali jih je obtoženec oškodovancu pri sklenitvi in izvajanju posla prikril ter ga s tem preslepil, da je zanj opravljal dogovorjene storitve.

13Glede na vse pojasnjeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državnega tožilca, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo ponovno izvesti dokaze, razjasniti (po potrebi tudi z novim izvedencem) predvsem bistvene okoliščine poslovanja obtoženčeve družbe J. d. o. o. in zmožnost plačila prevzetih obveznosti do oškodovancev, ter nato ugotoviti, ali sta bila oškodovanca preslepljena, ob tem pa bo moralo zavzeti jasna stališča in svoje ugotovitve prepričljivo obrazložiti.