UPRS Sodba III U 311/2016-16

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Ajdovščina (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožnici z lokacijskim dovoljenjem št. 351-36/1993-94 z dne 1. 6. 2016 odobrila lokacijo že zgrajenega dvoetažnega prizidka enostanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 128 k.o. ..., skladno z lokacijsko dokumentacijo št. 0635/15 iz marca 2016 (čistopis). V nadaljevanju so v dovoljenju določene mere in gabariti objekta ter odmiki vertikalnih projekcij najbolj izpostavljenih delov prizidka od parcelnih mej s sosednjimi zemljišči. Ugotovljeno je, da so bila pred izdajo lokacijskega dovoljenja št. 351-36/93-1994-3-V/Š z dne 17. 2. 1994 pridobljena soglasja Goriških vodovodov, PTT podjetja Nova Gorica, Komunalno stanovanjskega podjetja Ajdovščina, Elektro primorske, Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica in sanitarne inšpekcije Medobčinskega inšpektorata občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, vsa iz leta 1993. Ugotovljeno je bilo tudi, da bo objekt koristil obstoječe priključke na komunalno in energetsko infrastrukturo ter cesto in da bodo zagotovljena tri parkirna mesta. Lokacijsko dovoljenje še posebej določa, da to dovoljenje preneha veljati, če investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-36/93-96-3-L/B z dne 29. 2. 1996 v roku dveh let po pravnomočnosti te odločbe in da se s tem lokacijskim dovoljenjem nadomesti lokacijsko dovoljenje št. 351-36/93-1994-3-V/Š z dne 17. 2. 1994.

2Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve uvodoma ugotavlja, da sta tožnica in A.A. na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja št. 351-36/93-1994-3-V/Š z dne 17. 2. 1994 in pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351-36/93-96-3-L/B z dne 29. 2. 1996, v letu 1996 zgradila prizidek k stanovanjskemu objektu z garažo, ki je bil postavljen pred letom 1967. Lokacijska dokumentacija, na podlagi katere je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, je bila izdelana v letu 1993. Gradbeni inšpektor je po zaključeni gradnji ugotovil, da gabariti spornega in že zgrajenega objekta ter njegovi odmiki od parcelnih mej ne ustrezajo lokacijskemu dovoljenju. Prvostopenjski organ je zato na podlagi vloge tožnice in A.A. izdal odločbo št. 351-036/93-1999-A/B z dne 30. 7. 1999 o spremembi lokacijskega dovoljenja. Po pritožbi investitorjev je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) z odločbo št. 350-02-522/99-MZ z dne 7. 6. 2001 odločbo prvostopenjskega organa odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno obravnavo. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ izdal odločbo št. 351-36/1993-2003-40-L/L z dne 22. 7. 2003 o spremembi lokacijskega dovoljenja, zoper katero so se pritožili B.B., C.C. in D.D. Tudi to odločitev je tožena stranka z odločbo št. 350-02-522/99-MZ z dne 28. 11. 2003 odpravila ter vrnila prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Postopek je bil nato prekinjen do zaključka zapuščinskega postopka po umrlem A.A., torej enemu od predlagateljev postopka, nakar je prvostopenjski organ nadaljeval s postopkom s tem, da je tožnici naložil, da dostavi lokacijsko dokumentacijo, oziroma njeno spremembo, iz katere bo razvidno, da je skladna z veljavnim prostorskim aktom. To dokumentacijo je prvostopenjskemu organ predložila tožničina pooblaščenka ..., nakar je prvostopenjski organ na tej podlagi izdal odločbo št. 351-36/1993-68 z dne 18. 8. 2015 o spremembi lokacijskega dovoljenja. Ta odločba je bila po pritožbi E.E., enako kot predhodne odločbe, odpravljena ter vrnjena prvostopenjskemu organ v ponovno odločanje, z navodilom, naj v postopku pridobi soglasje E.E. za predlagano spremembo lokacijskega dovoljenja, saj je bilo ugotovljeno, da je sporna gradnja manj kot dva metra od parcelne meje njenega zemljišča. Tožena stranka je prvostopenjski organ še napotila, da ugotovi in obrazloži ali predlagane spremembe niso take narave, da bi bilo treba izdati novo lokacijsko dovoljenje.

3Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica ni uspela pridobiti soglasja E.E., je pa svojo vlogo za spremembo lokacijskega dovoljenja spremenila in priložila čistopis lokacijske dokumentacije št. 0635/15 iz marca 2016. Prvostopenjski organ je pojasnil, da lahko stranka po določbi 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) spremeni postavljeni zahtevek, če so spremembe takšnega značaja, da v ničemer ne vplivajo na že pridobljena soglasja. Skladnost lokacijske dokumentacije je presojal po določbah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Ajdovščina (Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, št. 1/1998, v nadaljevanju PUP), saj so te določbe veljale v času izdaje prvega lokacijskega dovoljenja in se tudi kasneje niso spremenile. V 20. členu tega odloka so opredeljeni lokacijski pogoji, ko gre za dograjevanje in prenavljanje objektov. V obravnavanem primeru gre za dozidavo k obstoječemu objektu, pri čemer je predvideni odmik od parcelne meje s parc. št. 129 k.o. ..., last E.E., po novi lokacijski dokumentaciji več kot 2 m. V postopku je prvostopenjski organ opravil ustno obravnavo ter na podlagi vseh zbranih dokazov ocenil, da je lokacijska dokumentacija iz marca 2016 za legalizacijo gradnje izdelana v skladu s PUP in zahtevami 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN). Ocenil je, da k predvideni gradnji ni treba pridobiti novih soglasij in da je zagotovljena potrebna komunalna oskrba. Ker je predvidena odstranitev dela prizidave in se spreminjajo lokacijski pogoji, ki so veljali ob izdaji veljavnega lokacijskega dovoljenja, je izdal novo lokacijsko dovoljenje.

4Zoper odločitev prvostopenjskega organa se je pritožila E.E. Tožena stranka je pritožbi z izpodbijano odločbo ugodila tako, da je lokacijsko dovoljenje št. 351-36/1993-94 z dne 1. 6. 2016 odpravila (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in zavrnila zahtevo tožnice za spremembo lokacijskega dovoljenja št. 351-36/93-1994-3-V/Š z dne 17. 2. 1994 (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je uvodoma povzela dosedanji potek postopka ter pritožbene navedbe. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ izdal lokacijsko dovoljenje na podlagi prvotne lokacijske dokumentacije, ki je bila korigirana z dokumentacijo št. 0635/15 iz marca 2016 in to tako, da je predvidena odstranitev dela objekta zaradi odmika od parcelne meje s parc. št. 129 k.o. ..., zahtevano pa tudi preimenovanje objekta v stanovanjsko hišo.

5Tožena stranka ugotavlja, da se po določbi 65. člena ZUN lokacijsko dovoljenje lahko spremeni. Zahtevo je treba pisno utemeljiti tako, da je iz nje razviden vpliv zahtevane spremembe na pogoje, ki so določeni v lokacijskem dovoljenju, nova odločba pa se omeji le na predlagane spremembe, če zaradi narave teh sprememb ni treba izdati novega lokacijskega dovoljenja. Enako določa tudi sedaj veljavni tretji odstavek 190. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tožena stranka soglaša s prvostopenjskim organom, da je v obravnavani zadevi treba izdati novo lokacijsko dovoljenje, ki nadomesti doslej veljavno, s katerim je bila odobrena lokacija za gradnjo prizidka h garaži za potrebe pomožnih prostorov in nadzidavo garaže z namenom ureditve poslovnih prostorov elektro stroke. Iz lokacijske dokumentacije iz marca 2016, ki je bila priložena vlogi za spremembo lokacijskega dovoljenja, izhaja, da je obravnavani objekt po namenu sedaj opredeljen kot stanovanjska hiša, kot obravnavana gradnja pa rekonstrukcija obstoječega objekta, odstranitev dela objekta in legalizacija neskladno izvedene dozidave in nadzidave. Tožena stranka ugotavlja, da predlagana sprememba spreminja več lokacijskih pogojev veljavnega lokacijskega dovoljenja, in sicer višino prizidka, horizontalni gabarit, oddaljenost od parcelnih mej in namembnost prizidka, kar pomeni, da je ugotovitev prvostopenjskega organa, da je zato treba izdani novo lokacijsko dovoljenje pravilna. To pomeni, da je treba preveriti ali je spremenjena lokacijska dokumentacija pripravljena na podlagi določb ZUN in ali vsebuje listine, ki jih zahteva 55. člen tega zakona, med drugim tudi soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti, predpisana z zakonom. Prvostopenjski organ ni pojasnil v čem je zahtevana lokalizacija in predvidena delna odstranitev objekta skladna z določbami PUP glede oddaljenosti od medposestne meje. Dejstvo je tudi, da so bila vsa soglasja, ki so bila predložena in so navedena v četrtem odstavku izreka prvostopenjske odločbe, izdana prej, preden je bila marca 2016 izdelana sedaj predložena lokacijska dokumentacija in jih zato ni mogoče šteti kot veljavna soglasja k tej dokumentaciji. Tožena stranka zato ugotavlja, da je lokacijsko dovoljenje, kot ga je izdal prvostopenjski organ, nezakonito in ga je odpravila. Ker zahteva tožnice, da se izda sprememba lokacijskega dovoljenja, ni skladna z ugotovitvijo, da bi morala zaprositi za izdajo novega lokacijskega dovoljenja, je tožena stranka njeno zahtevo zavrnila.

6Tožnica s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke, torej drugostopenjskega organa. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in s tem potrdi odločbo, s katero ji je prvostopenjski organ izdal lokacijsko dovoljenje. Navaja, da se z razlogi tožene stranke ne strinja, saj se po določbi 190. člena ZGO-1 lahko lokacijsko dovoljenje spremeni, nova odločba pa delno nadomesti prej izdano lokacijsko dovoljenje na predlagane spremembe, če zaradi sprememb ne bi bilo treba izdati novo dovoljenje. O tem odloča organ, ki je za izdajo spremembe lokacijskega dovoljenja zaprošen. Meni, da razlaga tožene stranke, da bi morala zaprositi za novo lokacijsko dovoljenje, ni primerna, saj je upravni organ, ki o vlogi odloča, tisti, ki presodi ali bo obstoječe lokacijsko dovoljenje spremenil ali pa izdal novo in tako nadomestil obstoječega.

7Tožnica v nadaljevanju opisuje potek postopka od leta 1994 dalje. Pojasnjuje, da se vse do danes gabariti objekta niso spreminjali, se je pa odločila, da bo del objekta, kolikor sega v območje dveh metrov od zemljišča s parc. št. 129 k.o. ..., odstranila. Predlagala je tudi spremembo namembnosti objekta, saj poslovnih prostorov ne potrebuje več. Objekt si prizadeva legalizirati že skoraj dvajset let. Že v letu 1993 so se o primernosti gradnje izjasnili sanitarna in požarna inšpekcija, prav tako so se izjasnili o vplivih na sosednje objekte. Takrat lastniki sosednjih zemljišč niso imeli pripomb, nato pa poklicali gradbenega inšpektorja ter dokazovali drugačen potek parcelnih mej.

8Tožnica navaja, da lahko organ druge stopnje meritorno odloči in izda odločbo le iz razlogov, ki so navedeni v 252. členu ZUP, vendar pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, kakšen je bil razlog za to, da je odločila meritorno, četudi se sklicuje na to zakonsko določbo. Meni, da niso izpolnjeni pogoji, da bi tožena stranka v zadevi odločila sama, tudi zato, ker ugotavlja, da lokacijsko dovoljenje v enem delu ni dovolj obrazloženo in zato, ker zatrjuje, da vlogi za spremembo lokacijskega dovoljenja niso bila predložena vsa zahtevana soglasja. Meni, da je predložena lokacijska dokumentacija skladna z določbami PUP ter povzema določbi 19. in 20. člena tega odloka. Ugotavlja, da so predlagani odmiki od parcelnih mej večji od dveh metrov, oziroma je odmik od parc. št. 120/1 k.o. ... manjši, vendar lastnik tega zemljišča s tem soglaša. PUP ne določa odmikov za izvedbo gradnje, torej tudi ne za odstranitev objekta, za nadzidave starejših objektov pa glede odmikov tudi sicer ni zahtev. Čistopis lokacijske dokumentacije iz leta 2016 je sestavljen iz dosedanje lokacijske dokumentacije in vseh njenih nadaljnjih sprememb. Prav zato ni treba pridobiti novih soglasij soglasodajalcev, ki jih v nadaljevanju opisuje.

9Tožnica se ne strinja s toženo stranko, ki se o nekaterih pritožbenih navedbah E.E. ni opredelila, pač pa zgolj navedla, da te ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Gre za njena navajanja o vodenju postopka, nastali škodi, vsebini soglasij in udeležbi E.E. v postopku, do česar se v nadaljevanju tožnica posebej opredeljuje.

10Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

11Sodišče je tožbo vročilo tudi E.E. in pooblaščenki tožnice v upravnem postopku ..., ki jima je bila drugostopenjska odločba tudi vročena.

12Tožničina pooblaščenka je v odgovoru na tožbo pritrdila vsem tožničinim navedbam. Pojasnila je svojo udeležbo v postopku in dosedanji potek postopka, saj je kot odgovorna projektantka izdelala lokacijsko dokumentacijo že v letu 1993, nato pa sodelovala tudi pri nadaljnjih spremembah. Pojasnjuje svoje videnje postopka, ki ga je vodil gradbeni inšpektor, kot tudi določanje parcelnih mej in se opredeljuje do izvedene gradnje. Meni, da pomanjkljivosti, kot jih v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, ne morejo biti razlog za odpravo izdanega lokacijskega dovoljenja, da je predlagana gradnja skladna s PUP, da za odstranitev dela objekta soglasje E.E. ni potrebno in da nova soglasja soglasodajalcev niso potrebna, saj bodo posegi izvedeni izven vplivnih pasov javne infrastrukture.

13Na tožbo je odgovorila tudi E.E. in pojasnila svoje mnenje o postopku. Uvodoma pojasnjuje potek postopka in opisuje odgovornost lastnika nepremičnine ter odgovornost graditelja objektov. Opredeljuje se do ravnanja tožnice in uradnih oseb, ki so vodile dosedanje postopke. Izpostavlja, da ni ona tista, ki je gradila sporni objekt v nasprotju z veljavnimi predpisi in se ji zato zdi absurdno, da se jo krivi za posledice in stroške nezakonite gradnje. Sama je lastnica sosednje nepremičnine od leta 2009, v letu 2015 pa je bila prvič pozvana na Upravno enoto v Ajdovščino. Poudarja, da soglasje, ki naj bi ga dala predhodna lastnika njene nepremičnine, ni bilo nikoli dano, opisuje postopek pri prvostopenjskemu organu in opisuje postopek določanja parcelne meje. Soglaša z odločitvijo tožene stranke, ki je ugotovila, da je sporno lokacijsko dovoljenje nezakonito, nato pa opisuje osebne stike s tožnico in njeno projektantko, tudi potek ustne obravnave. Poudarja, da sta tožničina in njena stanovanjska stavba enoten objekt in je zato jasno, da je za vsak poseg potrebno soglasje drugega lastnika. Sodišču predlaga, da pritrdi ugotovitvam tožene stranke.

14Tožba ni utemeljena.

15Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

16Tožnica s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke, s katero je ta na podlagi 252. člena ZUP kot drugostopenjski (pritožbeni) organ odpravila lokacijsko dovoljenje prvostopenjskega organa z dne 1. 6. 2016 in zavrnila tožničino zahtevo za spremembo lokacijskega dovoljenja, izdanega v letu 1994. Tožnica meni, da tožena stranka ni pojasnila uporabe 252. člena ZUP in da je s tem kršila določbe postopka, zatrjuje pa tudi, da lahko o spremembi lokacijskega dovoljenja odloči le tisti organ, ki je za to zaprošen.

17Sodišče tem tožničinim tožbenim ugovorom ne sledi. Med strankama ni sporno, da je tožnica pri prvostopenjskemu organu predlagala spremembo lokacijskega dovoljenja, ki je bilo izdano v letu 1994, torej v času, ko je veljal ZUN. Obravnavani postopek je zato postopek, ki ga je treba v skladu s prvim odstavkom 190. člena sedaj veljavnega ZGO-1 dokončati po določbah ZUN. Upravni postopek, v katerem se odloča o spremembi lokacijskega dovoljenja, je dvostopenjski, saj je zoper odločitev prvostopenjskega organa dopustna pritožba (tudi pritožba stranke z interesom), o kateri odloča tožena stranka. Po določbah ZUP lahko drugostopenjski organ pritožbo zavrže, zavrne ali pa ji ugodi. Kolikor ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali nejasno ugotovljena dejstva, da je prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma je izrek nejasen, lahko postopek dopolni sam in odpravi pomanjkljivosti in to bodisi sam, bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu (prvi odstavek 251. člena ZUP). Če pa organ druge stopnje ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi, odpravi odločbo organa prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo (prvi odstavek 252. člena ZUP). Ni torej res, da drugostopenjski organ v upravni zadevi ne sme sprejeti vsebinske odločitve, pač pa da lahko o tem odloči le tisti, ki je bil za to zaprošen (torej prvostopenjski organ), tako kot to navaja tožnica. Prav tako ni res, da mora drugostopenjski organ odpraviti odločitev in zadevo vrniti v obravnavo prvostopenjskemu organu, kolikor je odločitev neobrazložena, saj lahko tako pomanjkljivost na podlagi prej citiranih določb ZUP odpravi sam. Nenazadnje, sodišče ugotavlja, da ni utemeljena niti tožničina navedba, da tožena stranka ni pojasnila, kakšen je bil razlog, da je v zadevi odločila meritorno na podlagi 252. člena ZUP, saj iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi zbranih dokazov sprejel napačno odločitev glede dejanskega stanja, posledično pa zmotno uporabil materialno pravo, konkretno določbo 55. člena ZUN (zadnja dva odstavka strani 6. izpodbijane odločbe).

18Sodišče tudi ne sledi tožnici, ki meni, da je tožena stranka kršila določbe postopka s tem, ko se je opredelila le o nekaterih, ne pa o vseh pritožbenih navedbah stranke z interesom s tem, da je navedla, da te ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Iz obrazložitve odločbe upravnega organa mora namreč biti razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za sprejem odločitve. V obravnavanem primeru iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja povzetek dosedanjega postopka, pritožbene navedbe, pravna podlaga za sprejeto odločitev ter dokazna ocena. Pojasnjeno je tudi, zakaj je sprejela odločitev, da lokacijsko dovoljenje odpravi in zavrne zahtevek tožnice za spremembo lokacijskega dovoljenja. Glede preostalih pritožbenih navedb, ki so, kot že rečeno, v obrazložitvi povzete, pa je tožena stranka pojasnila, da so take, da ne bi mogle vplivati na drugačno odločitev in da zato na te navedbe ne odgovarja. Sodišče takemu stališču pritrjuje, saj vprašanja o določanju parcelnih meja, očitki o nastali škodi, vsebini soglasij in medsosedski odnosi niso predmet presoje zakonitosti izdanega lokacijskega dovoljenja in ne morejo vplivati na sprejeto določitev. Zaradi istih razlogov se zato tudi sodišče do takih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

19V obravnavani zadevi je predmet presoje izdaja lokacijskega dovoljenja, ki ga je sodišče, kot je to pojasnilo v 17. točki te obrazložitve, presojalo na podlagi določb ZUN. V zadevi ni sporno, da je tožnica s čistopisom lokacijske dokumentacije iz marca 2016 predlagala spremembo več lokacijskih pogojev, določenih z lokacijskim dovoljenjem, izdanim v letu 1994, in sicer je predlagala spremembo višine prizidka, spremembo horizontalnega gabarita, spremembo odmika spornega objekta od parcelnih meja, kot tudi spremembo namembnosti objekta. Glede na naravo predlaganih sprememb, ki, po mnenju sodišča, bistveno spreminjajo lokacijske pogoje po že izdanem lokacijskem dovoljenju, je zato utemeljena ocena prvostopenjskega organa, ki ji je pritrdila tudi tožena stranka, da je zato treba izdati novo lokacijsko dovoljenje. Ni torej mogoče izdati le predlagane spremembe lokacijskega dovoljenja, saj se ta omeji zgolj na predlagane spremembe, pač pa je zaradi narave sprememb treba izdati novo lokacijsko dovoljenje,. Tega pa tožnica niti ob vložiti zahtevka niti med samim postopkom ni zahtevala. S tem, ko se je upravni organ postavil na stališče, da je za predlagane spremembe treba izdati novo lokacijsko dovoljenje, to pomeni, da je predloženi čistopis lokacijske dokumentacije iz marca 2016 treba preverjati po določbah PUP in upoštevati določbe od 54. do 57. člena ZUN.

20Drugi odstavek 55. člena ZUN določa katere listine morajo biti priložene lokacijski dokumentaciji. Po 8. alineji drugega odstavka 55. člena ZUN so to tudi soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti, predpisana z zakonom. To pomeni, da se morajo predpisana soglasja nanašati na lokacijsko dokumentacijo, ki so ji priložena. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da predloženi čistopis lokacijske dokumentacije iz marca 2016 predvideva bistvene spremembe na prizidku, med drugim tudi delno odstranitev objekta, spremembo horizontalnih gabaritov in spremembo njegove namembnosti. Soglasja, to je soglasja Goriških vodovodov, PTT podjetja Nova Gorica, Komunalno stanovanjskega podjetja Ajdovščina, Elektro primorske, Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica in sanitarne inšpekcije Medobčinskega inšpektorata občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, ki so bila priložena spremenjeni lokacijski dokumentaciji, so bila vsa izdana že v letu 1993 in so se nanašala na lokacijsko dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja v letu 1994. Sodišče zato ugotavlja, da se tožnica zaradi spremembe lokacijske dokumentacije, ki je, kot že rečeno, taka, da prestavlja drugo, oziroma drugačno lokacijsko dokumentacijo od prvotne, ne more sklicevati na soglasja, ki so bila izdana k prvotni lokacijski dokumentaciji, torej da ta soglasja ni mogoče upoštevati kot soglasja k lokacijski dokumentaciji iz marca 2016 , s katero je uveljavlja svoj zahtevek.

21Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da je lokacijsko dovoljenje, kot ga je izdal prvostopenjski organ, nezakonito in ga je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe odpravila. Utemeljena pa je tudi ugotovitev, da mora tožnica, glede na spremembe v dokumentaciji, zaprositi za pridobitev novega lokacijskega dovoljenja. Tožnica je namreč zaprosila le za spremembo lokacijskega dovoljenja, svojega zahtevka med postopkom ni spreminjala, zahtevane spremembe pa so take, da terjajo izdajo novega lokacijskega dovoljenja, česar pa tožnica ni zahtevala. Zato je tudi odločitev tožene stranke v 2. točki izreka, da njen zahtevek za spremembo obstoječega lokacijskega dovoljenja iz leta 1994 zavrne, utemeljena.

22Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.