UPRS Sodba I U 2033/2019-27

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Uvodno o upravnem postopku

1Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju: Upravna enota) je zavrnila zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja - stanovanjsko hišo na zemljiščih, parcelni številki 485/52 in 489/35 katastrske občine ... (prva točka izpodbijane odločbe). Obenem je ustavila postopek glede opornega zidu iz betonskih kvadrov. Sklenila je, da tožeča stranka ni izkazala, da je stanovanjska hiša v enakem obsegu kot pred 1. 1. 1998. Postavitev frčade na jugovzhodni strešini in delno zaprte terase, pokrite z večkapno streho na jugovzhodni strani stavbe ne sodijo v krog vzdrževalnih del in izboljšav. Zanje tožeča stranka ni imela gradbenega dovoljenja.

2Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo zavrnilo. Dodalo je, da se pravila o legalizaciji nanašajo na objekt kot celoto.

Ključne navedbe strank v upravnem sporu

3Z opisanimi odločitvami se tožeča stranka ni strinjala. Poudarila je, da je bilo decembra 1986 izdano lokacijsko dovoljenje, štiri mesece kasneje pa še gradbeno dovoljenje za gradnjo montažne hiše. Ta je tekla po pravilih stroke, sodeloval je tudi pooblaščen nadzornik.

4Izpodbijana odločba in sklep vsebujeta napačne parcelne številke, nepravilni so tudi datumi ustne obravnave in dopolnitve zahteve. Posledično ju ni mogoče preizkusiti; ni jasno, katere okoliščine in dokaze je tehtala.

5Zaključek tožene stranke, da je bila frčada izvedena po 1. 1. 1998 je splošen. Tožena stranka ni navedla, kdaj naj bi bila izdelana. Poleg tega je šlo le za spremembo stojne višine v dveh otroških sobah, s čemer se je rešil stanovanjski problem. Izostala je še presoja, ali gre za poseg v nosilno konstrukcijo, kot tudi razlaga, da se frčada razteza na 80% dolžine jugovzhodne strehe.

6Tožeča stranka je še ponovila, da bi Upravna enota morala priznati zakonitost vrinjene etaže, vetrolova in nadstreška. Po njenem mnenju ni nobene ovire za kombiniranje legalizacijskih shem.

7Na koncu je tožeča stranka oporekala umiku zahteve za legalizacijo opornega zidu. V vlogi z dne 17. 4 2019 se je zgolj opredelila do izračuna nadomestila za degradacijo in uzurpacijo.

8Na tožbo se tožena stranka ni odzvala. Stranka z interesom, A. A. pa je trdil, da je prišlo do tlorisne spremembe in da je bilo poseženo v nosilno konstrukcijo objekta.

O dokaznem postopku

9Sodišče je vpogledalo in prebralo vse listine v spisu (priloge A1 do A3, listovne številke spisa 17 do 20 ter upravni spis). Drugih dokaznih predlogov stranke niso imele.

K I. točki izreka

10Tožba ni utemeljena.

11Nedovoljena gradnja v širšem pomenu obsega nelegalno gradnjo (tudi nedovoljena gradnja v ožjem pomenu; gradnja oziroma dela brez veljavnega gradbenega dovoljenja), neskladno gradnjo (gradbeno dovoljenje je izdano, dela oziroma gradnja so izvedena v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja) in nevarno gradnjo (gradnja ali objekt ogroža premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte ali okolico; 17. točka prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona; v nadaljevanju: GZ¹).

12Za stavbo, ki je bila zgrajena brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in je od takrat obstajala v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu, evidentirana v katastru stavb, se je lahko na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice izdalo dovoljenje za objekt daljšega obstoja (prvi odstavek 117. člena GZ). Opisana dejstva so se preverila v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja (četrti odstavek 117. člena GZ). Zahtevi za izdajo tega dovoljenja je bilo med drugim treba priložiti dokazilo o daljšem obstoju objekta (četrta alineja drugega odstavka 117. člena GZ). Za objekte z izdanim dovoljenjem se je štelo, da niso nelegalni ali neskladni in da imajo v času veljavnosti dovoljenja oziroma odločbe uporabno dovoljenje (deveti odstavek 117. člena GZ).

13Citirana pravila so uresničevala cilj legalizacije obstoječih neproblematičnih objektov.²

14Tožeča stranka je zahtevala izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Trdila je, da je bila njena hiša v enakem obsegu in bistvene enake namembnosti na istem mestu od 1. 1. 1998 dalje. Osrednji tožbeni očitek se tako vrti okoli obsega stanovanjske hiše pred 1. 1. 1998 in morebitnega investicijskega vzdrževanja po tem dnevu. Tožeča stranka je prepričana, da bi morala tožena stranka ugotoviti kdaj je bila frčada izdelana.

15Njeno stališče je napačno. Dokazno breme glede enakega obsega in bistveno enake namembnosti objekta od 1. 1. 1998 je na plečih investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice. Našteti morajo svoji zahtevi priložiti dokazilo o daljšem obstoju objekta (četrta alineja drugega odstavka 117. člena GZ). V tej luči ni naloga upravnega organa, da samoiniciativno razišče in dožene kdaj točno je bila stavba zgrajena ter ali stoji v enakem obsegu in bistveno enaki namembnosti od 1. 1. 1998 dalje. Golo dejstvo, da je tloris enak pa ne pomeni, da ima stanovanjska hiša enak obseg.

16Frčada vzdolž jugovzhodne strešine in delno zaprtje terase z večkapno streho na jugovzhodni strani stavbe tudi po presoji sodišča predstavljata spremembo obsega stanovanjske hiše. Na vprašanje, ali je šlo za investicijsko vzdrževanje, pa je tožena stranka izčrpno odgovorila. V obzir je vzela vse spremembe predpisov in natančno opredelila zakaj je izdelava te frčade in delno zaprte terase rekonstrukcija objekta: zaradi spremembe konstrukcijskih elementov. Za to pa je tožeča stranka potrebovala gradbeno dovoljenje. Povedanemu sodišče nima kaj dodati in se na tem mestu sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona v upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1³). Nenazadnje tožeča stranka niti ni podala določnega ugovora v opisani smeri; njene navedbe so povsem splošne in kot take niti ne terjajo nadaljnje razlage.

17Drži, da je možno legalizirati le del objekta. Toda v takem položaju se zahteva za izdajo dovoljenja nanaša na ta del (na primer prizidek) in ne na celotno stavbo. Povedano drugače, če je stanovanjska hiša postavljena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, potem ni možno izdati dovoljenje za daljši obstoj le za vrinjeno etažo, vetrolov in nadstrešek; za del torej, ki bi sam po sebi sicer ustrezal določenemu dovoljenju. Kar pa se tiče „kombiniranja legalizacijskih shem“, sodišče opozarja, da je v omenjenih postopkih stranka tista, ki postavi zahtevo.⁴ V pričujoči zadevi je tožeča stranka želela dovoljenje za objekt daljšega obstaja (117. člen GZ). Brez njenega ustreznega predloga, Upravna enota ni imela ne dolžnosti, ne pravice, da vodi druge postopke (128. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju: ZUP⁵), torej ne postopka izdaje uporabnega dovoljenja zaradi dopustnih odstopanj (113. člen GZ), ne postopka legalizacije (114. člen do 116. člen GZ).

18Pisne napake, kot so napačna števka v parcelni številki, datumu ustne obravnave in dopolnitvi zahteve, nimajo značaja kršitve pravice do pravnega sredstva, enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. člen, 22. člen in 25. člen Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju: Ustava⁶). Upravna enota je s sklepom z dne 31. 7. 2019 popravila očitno pisno pomoto v izreku izpodbijane odločitve ter navedla pravilno parcelno številko zemljišča⁷ (223. člen ZUP). Ostalo pa so preprosto zmotni zapisi v obrazložitvi.⁸ To je vidno že iz same odločbe in sklepa. Z drugimi besedami, njihova korekcija ne bi vplivala na njuno vsebino.⁹ Odločitev v celoti, z jasno nanizanimi razlogi, pa je omogočala preizkus. V tem pogledu je vztrajanje tožeče stranke, da ni imela „možnosti odgovoriti na okoliščine, na katere sedaj odločba veže negativno odločitev“ neosnovano. Navsezadnje tožeča stranka ni pojasnila, v čem naj bi bila njena pravica do izjave omejena.

19Dejstvo, da je bila gradnja nadzirana ne vodi do (avtomatičnega) sklepa, da je bila skladna z gradbenim dovoljenjem. Že to, da je bila vrinjena etaža, torej, da ima stavba tri, namesto dve etaži, kot je velevalo gradbeno dovoljenje kaže, da ni bila postavljena po njegovih pogojih.

20Končno zapis „ker predmetni zid ne predstavlja nelegalne gradnje oziroma nedovoljenega objekta, investitorja v tem delu umikata predlog za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja“, ne pušča dvoma. Z njim je tožeča stranka dne 18. 4. 2019 umaknila zahtevo v delu, ki se nanaša na oporni zid iz betonskih kvadrov na severovzhodni strani hiše (prvi odstavek 134. člena ZUP). Njeno tožbeno stališče, da je „podala zgolj opredelitev do izračuna nadomestila za degradacijo in uzurpacijo“ ne vzdrži resne sodne presoje. Dana izjava je popolnoma jasna in kot taka nepreklicna in nepogojna.¹⁰ Predhodno besedilo vloge predstavlja le razloge za delni umik, v katere pa se tožena stranka pravilno ni spuščala.¹¹ Pri tem ne gre prezreti, da jo je sestavil odvetnik tožeče stranke, ki je prava vešč. Pravila upravnega postopka tako niso bila kršena; sklep o delnem umiku je pravilen in zakonit.¹²

21Pravilna in zakonita pa je tudi izpodbijana odločba. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

22Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Objavljen v Uradnih listih, številki: 61/2017 z dne 2. 11. 2017, 72/2017 z dne 15. 12. 2017.
² Predlog Gradbenega zakona - prva obravnava, EVA 2015-2550-0004 z dne 21. 11. 2013, 18. stran.
³ Uradni listi Republike Slovenije številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009.
⁴ Velja načelo dispozitivnosti (zasebna maksima); pobuda za začetek teh postopkov je v rokah strank. Gre torej za absolutni pogoj, ki izvira iz narave zadev.
⁵ Uradni listi Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013.
⁶ Uradni listi Republike Slovenije številke: 33/1991 z dne 28. 12. 1991, 42/1997 z dne 17. 7. 1997, 66/2000 z dne 26. 7. 2000, 24/2003 z dne 7. 3. 2003, 69/2004 z dne 24. 6. 2004, 68/2006 z dne 30. 6. 2006 in 47/2013 z dne 31. 5. 2013.
⁷ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča X 11038/20106 z dne 23. 9. 2009, 9. točka, X Ips 1247/2005 z dne 17. 9. 2009, 10. točka in X Ips 743/2005 z dne 1. 7. 2009, 11. točka ter nadaljnje odločitve.
⁸ Pravna teorija zagovarja, da se praviloma popravljajo le pomote v izreku, napake v drugih delih odločbe (uvodu ali obrazložitvi) pa le, če ima stranka za to upravičen interes (Dr. Erik Kerševan, dr. Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2017, stran 341).
⁹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 182/2019 z dne 10. 12. 2019, 11. točka.
¹⁰ Nika Hudej: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2020, stran 53.
¹¹ Dr. Erik Kerševan, dr. Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2017, stran 237.
¹² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 278/2006 z dne 9. 3. 2006, osmi odstavek in sklepa naslovnega sodišča: I U 2396/2018 z dne 18. 12. 2018, 7. in 8. točki, I U 2422/2018 z dne 11. 2.2020, 7. točka.