VSRS Sodba I Ips 24327/2013

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

A.

1Obsojeni A. A.je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 24327/2013 z dne 4. 3. 2021 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257.a člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Izreklo mu je tudi stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, skupno 3.000,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 24327/2013 z dne 21. 10. 2021 pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrajne državne tožilke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdijo, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje očitka, da je obsojenec zavestno povzročil in omogočil nenamensko uporabo javnih sredstev, da v obravnavanem primeru ni šlo za nenamensko porabo teh sredstev, da je plačilo tako imenovane „izgube“ imelo pravno naravo plačila subvencije za izvajanje javne službe, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje na dveh mestih v izreku prekoračilo obtožbo, da obsojencu ni mogoče očitati, da je kaznivo dejanje storil v sostorilstvu in da je izrečena kazenska sankcija bistveno previsoka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da obsojenca oprosti.

3Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem trdi, da izrek sodbe ne vsebuje subjektivnega zakonskega znaka zavestne povzročitve in omogočanja nenamenske uporabe javnih sredstev, ni vsebinsko izčrpana, da je sodišče v zvezi z ugovori zahteve, ki se nanašajo na nenamensko uporabo sredstev, napačno razlago pojma „izgube“, prekoračitev obtožbe in obliko udeležbe, navedlo prepričljive razloge, zagovorniki pa s podajanjem svoje ocene ugotovljenih dejstev v pretežnem delu izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Odgovor je sklenil z navedbo, da ugovarjanje primernosti kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Obsojenčevi zagovorniki so v izjavi ponovili trditve zahteve in poudarili, da zahteva ne uveljavlja nedovoljenega razloga nestrinjanja z dokazno oceno sodišča, temveč gre v njej izključno za podajanje razlogov, ki jih zakon predvideva za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Obsojenec je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva poudaril, da v obravnavanem primeru ne more iti za oškodovanje javnih sredstev, ker kot župan ni imel nobenih pristojnosti upravljanja s sredstvi javnega podjetja A., d. o. o. Navedel je še, da je občina tekoče plačevala storitve tudi drugim izvajalcem javnih služb in tako delno pokrivala primanjkljaj prihodkov nad odhodki ter da je razpolagala s formalnim zahtevkom za pokritje primanjkljaja prihodkov nad odhodki za storitve javnih služb, z analizo letnega poročila in sprejetim proračunom za leto 2012, v katerem so bila predvidena sredstva za tekoča plačila storitev izvajalcem javnih služb, ki niso posredni proračunski uporabniki. Odgovor je sklenil z navedbama, da je kot župan prepovedal izplačilo javnemu podjetju A., d. o. o. za pokrivanje manjka prihodkov nad odhodki v letu 2013 in tako preprečil oškodovanje javnih sredstev ter da gre za politično motiviran proces zoper njega, saj so bili „oproščeni vsi, ki so dejansko odobrili posojilo – celoten nadzorni svet javnega podjetja A.“.

B.

5Bistveno kazenskopravnega očitka obsojencu v obravnavani zadevi je, da je skupaj z ločeno obravnavanim B. B. po predhodnem dogovoru in z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja, kot župan Mestne občine B., torej kot uradna oseba, povzročil in omogočil nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav bi mogel in moral predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane velika premoženjska škoda, ki je res nastala, tako da je po dogovoru z B. B., da bodo prek javnega podjetja A., d. o. o., Nogometnemu društvu C. zagotovljena denarna sredstva po posojilni pogodbi, ustno odredil, da se iz proračuna občine nakaže javnemu podjetju A., d. o. o., znesek 300.000,00 EUR, ki je dejansko predstavljal zagotovitev likvidnostih sredstev javnemu podjetju A., d. o. o., za izplačilo posojila Nogometnemu društvu C. in je bil prikazan kot pokrivanje izgube iz leta 2011, pri tem pa je vedel, da javno podjetje takrat še ni bilo upravičeno do izplačila za pokrivanje pretekle izgube, mestni svet višine izgube še ni potrdil, javno podjetje pa ni zahtevalo izplačila akontacije za pokritje izgube.

6B. B. je v skladu z dogovorom z obsojencem prejeta sredstva posredoval Nogometnemu društvu C. preko športnega društva Nogometna šola C., tako da je sklenil posojilno pogodbo v višini 250.000,00 EUR, za katero ni zagotovil ustreznih zavarovanj in na podlagi katere je odredil izplačilo različnih zneskov, ki so jih na koncu prejeli Nogometno društvo C., več fizični oseb, ki so imele terjatve do Nogometnega društva C. in Mladinski servis, d. o. o.

7S takim ravnanjem sta obsojenec in B. B. javna sredstva porabila nenamensko, pri čemer sta vedela, da je bilo nogometno društvo prezadolženo in z blokiranimi računi in da ne bo moglo vrniti denarja, ob tem pa sta se zavedala, da lahko zaradi njunega ravnanja nastane za javna sredstva velika premoženjska škoda, ki je tudi nastala, saj je bil javnemu podjetju A., d. o. o., plačan le prvi obrok posojila v višini 62.500,00 EUR.

8Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da niti iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, niti iz njene obrazložitve ni razvidno, da je obsojenec zavestno povzročil in omogočil nenamensko uporabo javnih sredstev. S tem nakazujejo na kršitev kazenskega zakona in absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano kršitev v zvezi z izostankom zavestne sestavine obsojenčevega ravnanja utemeljujejo z navedbami, da bi moral biti pojem nenamenske uporabe jasno konkretiziran v izreku sodbe, da bi moralo biti torej iz njega razvidno, da se je obsojenec zavedal, da je šlo za nenamensko uporabo javnih sredstev. Poudarjajo, da javno podjetje lahko da posojilo, kar pomeni, da ni prepovedano oziroma nezakonito sklepanje posojilnih pogodb. Zaradi tega tudi dajanje posojila ne more biti nenamenska uporaba sredstev javnega podjetja. Uveljavljeno kršitev sklenejo z navedbo, da bi se za nenamensko uporabo, ki bi jo obsojenec hotel povzročiti, lahko štela le uporaba sredstev, ki bi bila prepovedana, ne pa zagotovitev denarnih sredstev za posojilo.

9Kaznivo dejanje po 257.a členu KZ-1 je naklepni delikt, ki ga je mogoče storiti le z direktnim naklepom. Storilec zavestno prekrši predpise, zaradi česar pride do možnosti nastanka večje premoženjske škode za javna sredstva. Kaznivo dejanje se uvršča med (abstraktne) ogrozitvene delikte, saj je kot prepovedana posledica določena že možnost nastanka večje premoženjske škode, dejanska uresničitev možnosti v obliki nastanka večje premoženjske škode pa se šteje za objektivni pogoj kaznivosti. Ta je v inkriminaciji kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev določen z besedno zvezo „lahko za javna sredstva nastane večja premoženjska škoda“. Prepovedana posledica se torej kaže kot abstraktna nevarnost, to je kot oddaljena, teoretična možnost, da bo prišlo do poškodbe zavarovane dobrine – pravilne in zakonite uporabe javnih sredstev, do katere storilec ni v krivdnem odnosu.¹

10V obravnavanem primeru je iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da se je storilec skupaj s sostorilcem zavedal, da bo s svojim ravnanjem povzročil in omogočil nenamensko uporabo javnih sredstev, pri tem pa bi mogel in moral predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane velika premoženjska škoda, ki je tudi v resnici nastala. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da je obsojenec vedel, da javno podjetje takrat še ni bilo upravičeno do izplačila in pokrivanja izgube, da je bilo nogometno društvo, zaradi obsežnih finančnih težav, prezadolženo, da je imelo blokirane račune in da ne bo zmožno vrniti posojenega denarja.

11Krivdno obliko, s katero je ravnal obsojenec, je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo.² Sodišče je tako presodilo, da je obsojenec zagotovo vedel, da novo ustanovljeno društvo ne bo vrnilo posojila podjetju A., d. o. o, pri čemer se je zavedal, da glavnina zneska, ki ga je javno podjetje prejelo od občine, ne bo porabljenega za namen izvajanja gospodarske službe komunalnih in drugih javnih storitev, temveč da bo šlo za posojilo zasebnemu društvu po posojilni pogodbi. Tak način finančne pomoči društvu pa je obsojenec zavestno omogočil, kljub seznanjenosti z njegovim slabim finančnim stanjem in neustreznim zavarovanjem posojila, saj je na vsak način želel zagotoviti nadaljnje delovanje lokalnega nogometnega kluba.

12Obširne trditve zahteve, s katerimi skušajo vložniki prepričati, da v obravnavanem primeru ni šlo za nenamensko porabo javnih sredstev (da bi se z nenamensko uporabo lahko štela le uporaba sredstev, ki je zakonsko prepovedana, da ni dokazano, da je obsojenec naklepoma oškodoval javna sredstva, da bi bila sredstva izplačana tudi, če bi obsojenec izdal pisno odredbo, da so zmotni zaključki sodišča, da naj A. še ne bi bila upravičena do pokrivanje izgube, da je do vključno leta 2011, zaradi neusklajenih cen javnih storitev, „pridelala več kot milijon evrov manjka“), pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

13Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba obsojencu očita ravnanje, ki naj bi bilo nezakonito vezano na pokrivanje izgube podjetja po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1), ne pa na ravnanje, vezano na izplačilo subvencije. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da v obravnavanem primeru ni šlo za pokrivanje izgube, temveč je imelo obsojenčevo ravnanje pravno naravo plačila subvencije za izvajanje javne službe, torej za pokrivanje primanjkljaja, ki je javnemu podjetju nastal iz naslova izvajanja javne službe iz področja varstva okolja. Razlika med pokrivanjem izgube gospodarske družbe in plačilom subvencije je po naziranju vložnikov ključna, ker se za izplačilo subvencije komunalnemu podjetju ne potrebuje sklepa mestnega sveta, zanj pa tudi ni treba imeti „akontativnega zahtevka“. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da bi bil materialnopravno edino pravilen zaključek, da se v obravnavanem primeru ni pokrivala izguba gospodarske družbe, temveč plačevala subvencija. Tega pa ni najti v izreku in v obrazložitvi sodbe, zaradi česar je očitek obsojencu popolnoma nesklepčen.

14Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe³ presodilo, da je tudi vnaprejšnje oziroma sprotno subvencioniranje javnih služb v pristojnosti ustanovitelja javnega podjetja, ki je v obravnavanem primeru mestni svet, ne župan. Takšnim razlogom sodbe sodišča prve stopnje je pritrdilo pritožbeno sodišče⁴, ki je presodilo, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka treba zaključiti, da pri posojilu ni šlo za sredstva subvencije, temveč, da je obsojenec ustno odredil nakazilo 300.000,00 EUR likvidnostih sredstev javnemu podjetju, ki je bil prikazan kot pokrivanje izgube iz leta 2011. Nestrinjanje vložnikov zahteve s takšnimi zaključki sodišča in navajanje, da je bil že pred spornim izplačilom potrjen proračun mestne občine, ki je za namene plačila subvencije predvideval višji znesek od 300.000,00 evrov, da je obstajal zahtevek komunalne za pokritje izgube, da je revizorka D. D. izpovedala, da je preverjala višino cen javne službe in celotno poslovanje podjetja in da je napačna ugotovitev sodišča, da javno podjetje ni zahtevalo izplačila akontacije, ponovno, v nasprotju z zakonom, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

15Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da upoštevaje vsebino kazenskopravnega očitka obsojencu, za obstoj protipravnosti njegovega ravnanja niti ni bistveno, ali je svoje ravnanje prikazal kot pokrivanje izgube javnega podjetja A., d.o.o., za leto 2011, ali pa bi ga prikazal kot plačilo občinskih subvencij za opravljene storitve javnih služb. Bistveno je, da se je obsojenec zavedal, da bo glavnina nakazanega denarja predstavljala zagotovitev likvidnostnih sredstev prezadolženemu nogometnemu društvu, ki je imelo blokirane račune, in da zaradi tega lahko za javna sredstva nastane velika premoženjska škoda. Obsojenec se je torej zavedal, da glavnina občinskega denarja ne bo končala pri občinskem javnem podjetju, ki opravlja javno službo, temveč bo namenjenega delovanju zasebnega društva – lokalnega nogometnega kluba, ki ne opravlja izvajanja občinskih gospodarskih javnih služb. V konkretnem primeru je tako „prikazovanje pokrivanja izgube izvajalcu občinske javne službe“ obsojencu služilo le za prikrivanje resničnega oziroma pravega namena uporabe proračunskih sredstev občine.

16Kršitev kazenskega zakona vložniki zahteve uveljavljajo z navedbo, da obsojenec v obravnavanem primeru ni in ne more biti sostorilec. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da sta imela obsojenec, ki je bil župan in B. B., ki je bil direktor javnega podjetja, popolnoma različni funkciji, zato je sostorilstvo že pojmovno izključeno. Obsojencu očitano ravnanje bi bilo mogoče pravno opredeliti le kot pomoč soobdolženemu B. B. Uveljavljeno kršitev sklenejo z navedbo, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima ustreznih razlogov o obstoju sostorilstva, zlasti pa je v njej izostala konkretizacija dogovora oziroma zavestnega sodelovanja med obsojencem in B. B.

17Kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 se uvršča med tako imenovana delicta propria, pri katerih je označba osebe storilca konstitutivni znak kaznivega dejanja. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le uradna oseba, javni uslužbenec in pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev. Sostorilstvo med temi osebi je mogoče, osebe brez ustreznega statusa pa ne morejo biti sostorilci pri tem kaznivem dejanju, lahko pa so udeleženci v ožjem pomenu, torej napeljevalci ali pomagači.⁵

18V obravnavanem primeru je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da je obsojenec nastopal kot uradna oseba, sostorilec B. B. pa kot pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev. Upoštevaje navedeno je neutemeljena trditev zahteve, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo le za pomoč obsojenca soobdolženemu B. B. oziroma da je sostorilstvo med uradno osebo in pooblaščeno osebo uporabnika javnih sredstev pri tem kaznivem dejanju že na dogmatični ravni izključeno.

19Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da iz opisa kaznivega dejanja in razlogov sodbe ni razvidno, da sta obsojenec in B. B. delovala v sostorilstvu. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da sta ravnala po predhodnem dogovoru in z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja, ob tem pa sta se, kot že rečeno, zavedala, da lahko zaradi tega nastane za javna sredstva velika premoženjska škoda. Iz opisa kaznivega dejanja je poleg tega razvidno usklajeno delovanje med njima, ki ga ne bi bilo mogoče izvesti brez predhodnega dogovora in ki se kaže v tem, da je obsojenec ustno odredil, da se javnemu podjetju A. d. o. o. nakaže znesek 300.000,00 EUR, B. B. pa je preko športnega društva Nogometna šola C. prejeta denarna sredstva posredoval Nogometnemu društvu C.

20V razlogih izpodbijane sodbe je razumno pojasnjeno, zakaj je sodišče štelo, da sta obsojenec in B. B. delovala v sostorilstvu.⁶ Sodišče je presodilo, da sta obsojenca pri storitvi kaznivega dejanja zavestno sodelovala, pri tem pa sta vedela, da bo nakazani denar v pretežnem delu porabljen za posojilo zasebnemu društvu in ne za izvajanje javne gospodarske službe, s čimer sta končnemu prejemniku denarja zavestno omogočila finančno pomoč, kljub seznanjenosti z njegovim slabim finančnim stanjem.

21Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče prve stopnje na dveh mestih v opisu kaznivega dejanja kršilo načelo objektivne identitete med sodbo in obtožbo oziroma da je prekoračilo obtožbo in s tem zagrešilo kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

22Iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje v obtožnici nadomestilo besedno zvezo „prav tako pa javno podjetje A. d. o. o. ni zahtevalo izplačila akontacije za pokritje bodoče izgube“ z besedno zvezo „prav tako pa javno podjetje A. d. o. o. ni zahtevalo izplačila akontacije za bodoče pokritje izgube“. Poleg tega je sodišče v opisu kaznivega dejanja spremenilo tudi obtožbeni očitek, da je bilo športno društvo Nogometna šola C. ustanovljeno izključno zaradi izplačila posojila. Nadomestilo ga je z besedno zvezo, „da je bila z javnim podjetjem A., d. o. o., sklenjena posojilna pogodba le za potrebe posojila za Nogometno društvo C.“.

23Oba posega sodišča v obtožbeni očitek sta nebistvena za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja, zato ne povečujeta kriminalne količine in nista v obsojenčevo škodo. Spremembi v opisu kaznivega dejanja namreč ne posegata v bistvo obtožbenega očitka obsojencu, ki je bilo, da je skupaj z B. B. vedel, da je bilo Nogometno društvo C., ki je dejansko prejelo denarna sredstva preko športnega društva Nogometna šola C., zaradi obsežnih finančnih težav, prezadolženo, da je imelo blokirane račune in da ne bo moglo vrniti izposojenega denarja. Tega denarja ne bo mogla vrniti ni Nogometna šola C., za katero je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka sicer ugotovilo, da ni bila ustanovljena izključno za potrebe prejema posojila za Nogometno društvo C., ugotovilo pa je, da je izključno s tem namenom sklenilo posojilno pogodbo.

24Vložniki zahteve uveljavljajo še, da je obsojencu izrečena kazenska sankcija, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, bistveno previsoka.

25Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.

26V obravnavanem primeru je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in stransko denarno kazen v skupnem znesku 3.000,00 EUR. Izrečena kazen je odmerjena v mejah v zakonu predpisane kazni za obsojencu očitano kaznivo dejanje. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe⁷ je razumno in podrobno obrazložena. Nestrinjanje vložnikov zahteve z višino izrečene kazenske sankcije, ki ga utemeljujejo z navedbami, da je bilo kaznivo dejanje storjeno s tako imenovanim „dobrim motivom“, da „z zneskom 187.000,00 EUR ni bil ogrožen noben od vpletenih subjektov“, da obsojenec že dolgo časa ni več župan in kaznivega dejanja zato ne more ponoviti, da ni imel pri svojem ravnanju koristoljubnih motivov oziroma da je želel le pomagati športu in da sodišče ni ustrezno upoštevalo časovne oddaljenosti dejanja, ponovno, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

27Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

28Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

29Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Primerjaj Valenčič, B. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Ljubljana, str. 58-69.
² 14., 15., 18. točka sodbe sodišča prve stopnje, 9. in 20. točka sodbe pritožbenega sodišča.
³ 17. točka obrazložitve sodbe.
⁴ 18. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
⁵ Primerjaj Valenčič, B., navedeno delo, stran 68.
⁶ 14. in 15. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 24. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
⁷ 21. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 30. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.