UPRS Sklep II U 356/2020-9

I. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških se pridrži do končne odločitve.

1Tožnik je podal tožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine Ljutomer, št. 321-47/2020-4104 z dne 16. 7. 2020, potrjeno z odločbo Županje Občine Ljutomer, št. 321-55/2020 z dne 29. 9. 2020, s katero je tožniku za gostinski obrat X. v Ljutomeru bilo odvzeto podaljšanje obratovalnega časa (točka 1 izreka), na način, da se je določil novi redni in podaljšan obratovalni čas (točka 2 izreka), ki velja od 17. 7. 2020 do 31. 12. 2020 (točka 3 izreka), pri čemer pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (točka 4 izreka) in odločitev, da stroški v postopku niso nastali (točka 5 izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost in Odloka o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost na območju Občine Ljutomer odločila, da se obratovalni čas v lokalu X. skrajša glede na predhodno potrjen obratovalni redni in podaljšani čas z dovoljenjem št. 321-7/2020-4118 z dne 13. 1. 2020.

3Hkrati s tožbo tožnik, na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, da do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi izvršitev odločbe v izpodbijanem delu odloži oziroma uredi na način, da vrne v stanje, kot je bilo določeno s predhodnim dovoljenjem z dne 13. 1. 2020 št. 321-7/2020-4118.

4V predlogu za izdajo začasne odredbe tožeča stranka navaja, da v konkretnem postopku niso bili podani razlogi za uporabo nujnih ukrepov, saj ni obstajala konkretna nevarnost za življenje in zdravje ljudi, zaradi česar gre zgolj za pavšalne in abstraktne navedbe upravnega organa, prav tako pa niso bila ugotovljena ali verjetno izkazana dejstva, kot so datum in čas kršitve, vrsta kršitve in ugotovljeni vzroki za nastale kršitve, kakor tudi ne storjena škoda na zdravju ali življenju ljudi, zaradi česar meni, da ukrep ni sorazmeren in je tako z odločbo poseženo v pravice in pravne interese tožnika, ki zaradi izdane odločbe ne more opravljati gospodarske dejavnosti v podaljšanem obratovalnem času, kot je to v njegovem interesu, saj ima v tistem času veliko strank in mu zaradi skrajšanja podaljšanega časa nastaja nepopravljiva škoda, ker ima posledično nižje prihodke, prav tako pa mu je kršena pravica do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Tožnik meni, da bo, kolikor bo izpodbijana odločba ostala v veljavi, sam trpel nepopravljive posledice tudi v prihodnosti, saj izpodbijana odločba velja do 31. 12. 2020, ko bo tožnik zaprosil za izdajo novega soglasja, zaradi česar naslovnemu sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, kot je že zgoraj navedeno, kakor tudi, da tožena stranka povrne stroške tožeči stranki.

5Na predlog za izdajo začasne odredbe je odgovorila tožena stranka, ki predlaga, naj sodišče predlog zavrne kot neutemeljen, saj za izrek začasne odredbe ni pogojev, ker z izvršitvijo akta ni izkazan nastanek težko popravljive škode tožniku, saj ta ni verjetno izkazana, pri čemer so navedbe o nastanku škode tožnika zgolj pavšalne, saj tožnik ni izkazal ne pojma „veliko strank“, kakor tudi ne koliko manjše dohodke bi naj imel zaradi spremembe podaljšanega obratovalnega časa, pri čemer tudi ni predlagal nobenih dokazov za svoje navedbe. Tožena stranka prav tako meni, da je v predmetnem postopku podana tudi javna korist, saj je tožena stranka ugotovila, da so se, v času od 2. do 5. ure zjutraj, v katerem je bil predhodno določen podaljšan obratovalni čas tožnika, izvrševala kazniva dejanja in prekrški zoper javni red in mir, zaradi česar gre v tem primeru za skrb občine za svoje prebivalce in tako je ukrep, ki je zgolj skrajšal obratovalni čas na toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, tudi sorazmeren. Tožena stranka nadalje še odgovarja, da so pavšalne tudi navedbe tožeče stranke iz 2. točke predloga začasne odredbe, saj ne pojasni, zakaj bi bila začasna ureditev v konkretnem primeru potrebna glede na določilo tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, prav tako pa se sklicuje tudi na epidemiološke razmere povezane s COVID-19, zaradi česar predlaga, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne.

K I. točki izreka:

6Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7Ob upoštevanju določb ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Zato zakon ureja pogoje za izdajo začasne odredbe, katere prvenstveni namen je preprečitev škode, ki bi bila ob morebitnem uspehu s tožbo težko popravljiva in s tem zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva.

8Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

9Glede na opisano zakonsko ureditev je tožnik dolžan v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo dokazati oziroma konkretno navesti ali jo vsaj verjetno izkazati. Tako mora navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje nastanek, obliko in obseg škode ter pojasniti, zakaj je ta škoda nepopravljiva in za to predložiti tudi dokaze¹. Z izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena se namreč preprečuje le škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo akta oziroma škoda, ki mu nastaja z njegovim izvrševanjem tekom sodnega postopka in ki je, glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve v primeru poznejšega uspeha s tožbo ne bi bilo mogoče odpraviti ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežkočena.

10Začasna odredba tako predstavlja nujen ukrep s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje, zaradi česar odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek, višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva, zaradi česar je na tožniku tako trditveno, kot tudi dokazno breme.

11Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in stranki neposredno preti, začasno pa bi jo bilo mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

12V obravnavanem primeru tožnik predlaga tako zadržanje 4. točke izreka izpodbijane odločbe (da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve), kakor tudi ureditveno začasno odredbo (da sodišče uredi stanje kot je bilo pred izdano izpodbijano odločbo).

13Sodišče pojasnjuje, da je odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v tej zadevi izrecno navaja tožnik mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izdana odločba o spremembi podaljšanega obratovalnega časa ne predstavlja takšnega upravnega akta, saj ustanavlja oziroma podeljuje pravico, da gostinski obrat lahko obratuje tudi v podaljšanjem obratovalnem času z omejitvami, ki so določeni v njem in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Tako se po mnenju sodišča izpodbijana odločba ne izvršuje prisilno po določbah ZUP, zaradi česar zahtevane odložitve začasne odredbe ni mogoče izdati.²

14Glede predloga drugega dela za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa sodišče pripominja, da zanjo ni pogojev, saj tožnik ni verjetno izkazal ne nastanka težko popravljive škode, ki bi mu resno grozila v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj bi le to moral vsaj kot verjetno izkazati, tako pa so njegove navedbe iz predloga za začasno odredbo zgolj pavšalne, saj iz predloga ne izhaja kakšna je višina škode, ki bi mu naj nastala zgolj zaradi skrajšanja podaljšanega obratovalnega časa, in sicer ne v številu gostov kakor tudi ne v prometu v gostinskem lokalu, ob tem da tožeča stranka za svoje navedbe tudi ni predložila nobenih dokazov, kar pomeni, da gre zgolj za navedbe, ki niso izkazane. Navedbe tožnika, da mu zaradi izreka odločbe, ko je bil skrajšan podaljšan obratovalni čas, nastaja nepopravljiva škoda, ker ima posledično nižje prihodke, so pavšalne in nekonkretizirane, še manj pa je tožnik izkazal verjetnost nastanka težko popravljive škode. Pritrditi je navedbam v odgovoru tožene stranke, da je bil podaljšan obratovalni čas zgolj skrajšan, in sicer za dan petek iz 3. ure na 1. uro zjutraj in za dan sobota iz 4. ure na 1. uro, zaradi česar bi po mnenju sodišča tožnik moral konkretno izkazati kolikšna škoda je zaradi izdane odločbe nastala ali bo nastala za točno skrajšani del podaljšanega obratovalnega časa oziroma še več, bi moral tudi izkazati nastanek težko popravljive škode, ki mu bo z izdajo tega akta lahko nastala in je kasneje ne bi bilo mogoče odpraviti. Prav tako pa so koristi tožeče stranke le v podjetniškem dobičku, zaradi česar imajo gotovo manjšo težo in pomen, kot zdravje in življenje ljudi, pri čemer ne držijo navedbe tožnika, da mu je bila s spremembo obratovalnega časa kršena pravica do gospodarske pobude zaradi nemožnosti opravljanja njegove dejavnosti, saj je bil podaljšan obratovalni čas zgolj skrajšan na mero, ki je potrebna, da se zagotovi varnost ter zdravje in življenje prebivalcev občine, tožnik pa svojo dejavnost še vedno lahko opravlja v času, ki je bil na novo določen.

15Po navedenem sodišče pripominja, da kolikor težko popravljiva škoda ni izkazana, sodišču ni potrebno presojati še sorazmernosti ukrepa, pa sodišče vendar pripominja, da tožeča stranka tudi ni izkazala nesorazmernosti ukrepa, torej vpliva skrajšanja podaljšanega obratovalnega časa, ki pomeni zgolj skrajšanje v dneh, petek za dve uri in v soboto za tri ure na domnevno škodo v povezavi z zagotavljanjem varnosti prebivalcev v občini.

16Ker po navedenem pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

K točki II. izreka

17O stroških postopka za izdajo začasne odredbe bo sodišče skladno z 25. členom ZUS-1 odločilo s končno odločbo.

¹ Primeroma enako sklep VS RS I Up 18/2018 z dne 7. 2. 2018.
² Primeroma enako sodba VS RS I Up 120/2019, z dne 11.7.2019.