VSRS Sklep I Up 192/2022

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1303/2022-4 z dne 4. 10. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-13413/2021-1935 07-720-18 z dne 9. 6. 2022, s katero mu je bilo kot poroku – pravni osebi, na katero je bila prenesena dejavnost davčnega dolžnika A., d. o. o., naloženo plačilo davčnih obveznosti navedenega davčnega dolžnika v skupnem znesku 721.409,75 EUR in pripadajoče obresti v znesku 91.544,91 EUR. Hkrati s tožbo je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijane odločbe.

2Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo, ker je menilo, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Njegove trditve, da je bil na podlagi izpodbijane odločbe začet postopek davčne izvršbe in da bo zaradi blokade denarnih sredstev na bančnem računu ostal brez sredstev za redno poslovanje, kar bo vodilo v njegovo prenehanje, je ocenilo kot pavšalne. Tožnik zatrjevane škode ni dovolj konkretiziral, saj bi po presoji sodišča moral pojasniti tudi svoje siceršnje premoženjsko stanje in konkretno navesti, katerih poslovnih načrtov ne bo mogel uresničiti in katerih že dogovorjenih obveznosti ne izpolniti (npr. nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilu surovin, novih investicij). Sodišče je ugotovilo še, da iz priloženih izkazov poslovnega izida za leti 2020 in 2021 izhaja, da so se tožnikovi prihodki iz prodaje v letu 2021 v primerjavi z letom 2020 celo povečali. Tožnik le trdi, da mu v posledici takojšnje izvršitve grozi insolventnost, pri tem pa ne navaja, da bi mu kateri od upnikov grozil s predlogom za uvedbo stečajnega postopka in ne pojasni, zakaj tudi v tem primeru ne bi bila možna druga oblika reševanja finančnega stanja (finančno prestrukturiranje ali prisilna poravnava). Zato tožnik po presoji sodišča ni zadostil standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe.

3Zoper navedeni sklep je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da se je v predlogu za izdajo začasne odredbe skliceval na priložena izkaza poslovnega izida za leti 2020 in 2021, iz katerih izhaja, da njegovi čisti prihodki dveh poslovnih let skupaj niti ne dosegajo višine obveznosti, ki mu je bila v plačilo naložena po izpodbijani odločbi. Ker pri tem še niso upoštevani stroški, ki jih ima za nabavo surovin, plačilo storitev in plačilo delavcev, bi se takojšnja izvršitev izpodbijane odločbe brez dvoma odrazila v prenehanju njegovega poslovanja. V dokaz teh svojih navedb je predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika. Pritožnik dodaja, da je imela tožena stranka, ki brez dvoma razpolaga z vrsto podatkov o njegovem premoženjskem stanju, te navedbe možnost ovreči. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

4Toženka v odgovoru na pritožbo poudarja, da se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode in dodaja, da bi bila z začasno odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe nesorazmerno prizadeta tudi javna korist. To po njeni oceni izhaja že iz dejstva, da je bila pritožniku predmetna davčna obveznost odmerjena prav zato, ker je bila nanj izven postopka statusnega preoblikovanja prenesena dejavnost davčnega dolžnika, družbe A., d. o. o., očitno samo zato, da bi se ta davčni dolžnik izognil plačilu davka. Glede na to, da sta to družbi, ki imata podobno firmo ter isti poslovni naslov, telefonsko številko, elektronski naslov, domeno, vozilo itd., ni dvoma, da je pri prenosu dejavnosti sodeloval tudi pritožnik, zato je povsem utemeljeno pričakovati, da se bo tudi on poskušal izogniti plačilu davčne obveznosti.

K I. točki izreka

5Pritožba je utemeljena.

6Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo mogoče odložiti izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju o izdaji začasne odredbe mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7Pritožnik je vložil predlog za izdajo začasne odredbe s ciljem, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev odmerne odločbe davčnega organa oziroma, kot je razbrati iz njegovih navedb, tudi da se prepreči opravljanje nadaljnjih izvršitvenih ravnanj po že izdanem sklepu tožene stranke o davčni izvršbi, št. DT 4934-13413/2021-147 z dne 21. 9. 2022, na njegova denarna sredstva. Izvršba se nanaša na davčno obveznost, ki po znesku skoraj presega skupno višino čistih prihodkov iz njegovega poslovanja v preteklih dveh letih. Pritožnik zato trdi, da bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijane odločbe poseženo v sredstva, ki jih nujno potrebuje za poslovanje, saj ne bo imel sredstev za nabavo surovin, ki jih potrebuje za delo, plačilo storitev in izpolnitev obveznosti do delavcev, ne bo mogel uresničiti svojih poslovnih načrtov, nenazadnje pa tudi ne izpolniti svojih davčnih obveznosti, kar mu (tudi glede na predložena izkaza poslovna izida za leti 2020 in 2021) doslej ni bil problem. Z nastopom nelikvidnosti zaradi blokade denarnih sredstev bodo izpolnjeni pogoji za uvedbo stečajnega postopka. Sodišču prve stopnje je v dokaz teh trditev predložil izkaza poslovnega izida za leti 2020 in 2021 in predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika.

8Navedena dejstva med strankama niso sporna, glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa pa jih v celoti sprejema tudi sodišče prve stopnje. Tudi glede na pritožbene navedbe je za pritožnika sporno le, ali je s temi dejstvi uspel izkazati nevarnost nastanka težko popravljive škode.

9Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebino je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.¹ Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje meni, da bi bil ta standard dosežen šele, če bi bilo tožniku onemogočeno „celotno poslovanje“ v smislu nezmožnosti izpolnjevanja konkretno navedenih, točno določenih obveznosti, oziroma če bi mu neposredno grozila uvedba stečaja, ki se mu ne bi bilo mogoče izogniti niti z morebitnim finančnim prestrukturiranjem ali prisilno poravnavo.

10Po presoji Vrhovnega sodišča je tako opredeljen standard težko popravljive škode v obravnavani zadevi znatno prezahteven oziroma presega vsebino tega pojma iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ob tem je treba izhajati iz dejstva, da zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu za tožnika težko popravljiva. Tako je na davčnem področju težko popravljivost škode mogoče utemeljevati s posledicami, ki tožnika prizadenejo, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo na primer v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznosti oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov njegovega življenja in dela. Za težko popravljivo posledico v smislu zakona tako lahko šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje (na primer izguba za delo potrebnih sredstev), ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo (na primer bi moral za pridobitev denarnih finančnih sredstev odsvojiti nepremičnine ali drugo premoženje, ki ga ne bi bilo mogoče ponovno pridobiti, ali zgolj z veliko izgubo ali visokimi stroški)².

11Zato pritožnikove navedbe in predloženi dokazi povsem zadostujejo za izdajo začasne odredbe. V predlogu za izdajo začasne odredbe je namreč povsem določno navedel in s predložitvijo izkazov poslovnega izida za pretekli dve leti dokazal, da sredstev za plačilo odmerjene davčne obveznosti nima, saj njen znesek krepko presega skupni znesek ustvarjenega čistega dobička v letih 2020 in 2021. Trdil je, da bi bilo zato s takojšnjo prisilno izvršitvijo davčne obveznosti iz izpodbijane odločbe poseženo v sredstva, ki jih nujno potrebuje za uresničevanje bistvenih vidikov opravljanja svoje gospodarske dejavnosti, to je nabavo surovin, plačilo storitev in delavcev. Škoda, ki bi nastala na podlagi takšnega posega, bi zato nedvomno pomembno prizadela njegovo poslovanje in bi jo težko nadomestil.

12Glede na prej navedena stališča Vrhovnega sodišča o standardu težko popravljive škode pritožniku ni bilo treba dodatno izkazati še, da mu je kateri od upnikov že grozil z uvedbo stečajnega postopka ali da nelikvidnosti, ki bi nastopila zaradi nezmožnosti izpolnjevanja tekočih obveznosti in s tem neizogiben nastop stečajnega postopka, ne bi mogel preprečiti sam, kot primeroma navaja prvostopenjsko sodišče, z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja ali prisilno poravnavo. Vse to bi namreč pomenilo že izkazovanje nevarnosti nastanka nepopravljive, ne pa (zgolj) težko popravljive škode.

13Povedano drugače: izvršitev davčne obveznosti, ki očitno presega celoten denarni tok pritožnika v koledarskem letu, že sama po sebi (vsaj brez morebitnih dodatnih okoliščin) lahko pomeni odločilen vpliv na pritožnikovo poslovanje in s tem ustreza zakonskemu standardu težko popravljive škode. Zato pritožniku, da bi izpolnil ta standard, ni treba uveljavljati še nadaljnjih, posrednih škodnih posledic tega vpliva. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej pritožnik v predlogu ustrezno izkazal nastanek težko popravljive škode oziroma je najmanj ustrezno izpolnil svoje trditveno in dokazno breme, saj je navedel okoliščine, ki po naravi lahko pomenijo težko popravljivo škodo, in tudi predložil dokaze zanje.

14Kot že navedeno, lahko to, da bi moral tožnik za izpolnitev obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, v nekaterih okoliščinah že samo po sebi pomeni težko popravljivo škodo. Vendar pa to še ne pomeni, da bi bila presoja o (ne)obstoju takega premoženja in posledicah posega vanj že avtomatično, ne glede na stanje stvari in navedbe strank, tudi del standarda težko popravljive škode. To bi namreč pomenilo, da se utegne tožnik znajti v položaju, ko bo moral že vnaprej, ne glede na ostale okoliščine zadeve, dokazovati negativna dejstva, kar je po presoji Vrhovnega sodišča, posebej glede na značilnosti postopka za izdajo začasne odredbe, previsok dokazni standard.

15Prav do take situacije pa je prišlo v obravnavani zadevi. Pritožnik je namreč navedel le, da bo moral za poravnavo davčne obveznosti poseči v premoženje, ki je nujno potrebno za njegovo poslovanje, in s tem kvečjemu smiselno zatrdil, da „drugega“ premoženja nima. Edina navedba tožene stranke v tej smeri je bila povsem pavšalna trditev v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, da pritožnik v zvezi z obstojem in obsegom tega premoženja ni navedel ničesar. Tudi če je sodišče prve stopnje menilo, da je tožena stranka s tem izpolnila trditveno breme o obstoju takega premoženja, bi to zadostovalo kvečjemu za zahtevo v okviru materialnega procesnega vodstva, naj svojo trditev konkretizira in zanjo predloži dokaze. Ker tega ni storilo, sodišče iz navedenih razlogov ni imelo niti podlage, da presojo o obstoju takega premoženja vključi v presojo standarda težko popravljive škode. Vrhovno sodišče pripominja še, da navedeno še posebej velja v konkretni zadevi, kjer kot zastopnik tožene stranke nastopa državni organ, ki ima načeloma zelo dober pregled nad pritožnikovim premoženjskim stanjem.

16Vrhovno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo standard težko popravljive škode in s tem kršilo določbe 32. člena ZUS-1 glede izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe, je dejansko stanje v zvezi z morebitnim obstojem javne koristi – ki jo tožena stranka izrecno uveljavlja v odgovoru na zahtevo – ostalo povsem neraziskano. Vrhovno sodišče je zato zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (77. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

17V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč iz tega sklepa, torej da je pritožnik težko popravljivo škodo izkazal, dopolniti dejanske ugotovitve in opraviti še presojo sorazmernosti ukrepa, torej ali bi bila z izdajo začasne odredbe lahko prizadeta javna korist (npr. da bi bilo kasneje, kot v odgovoru na pritožbo zatrjuje tožena stranka, poplačilo naložene davčne obveznosti močno oteženo ali celo onemogočeno).

K II. točki izreka

18Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020.
² Prim. npr. 12. in 13. točko obrazložitve v sklepu Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022.