UPRS Sodba I U 330/2021-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 42110-486/2019-2 z dne 6. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopni organ) tožniku, ki ni rezident Slovenije, od dohodka iz delovnega razmerja, prejetega v obdobju januar - december 2019, od davčne osnove 70.576,89 EUR odmerila akontacijo dohodnine v znesku 21.963,52 EUR, ki jo mora tožnik plačati v 30-dnevnem roku, dotlej brez obresti, pod izvršbo, z dostavkom, da se izračunana in plačana dohodnina od dohodka iz zaposlitve tožniku, kot nerezidentu, šteje za dokončen davek. Posebni stroški niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik vložil napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi delovnega razmerja, doseženega pri izplačevalcu A. iz Salzburga, ki ni izplačevalec dohodka po Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik je del dohodka dosegel z delom na ozemlju Slovenije, in sicer v trajanju od 2 do 10 dni v posameznem mesecu obravnavanega obdobja. V napovedi je uveljavljal zmanjšanje osnove za dohodnino za plačane prispevke za socialno varnost. Uveljavljal pa je tudi posebno olajšavo na podlagi 45.a člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in v zvezi s tem predložil dokazila, med drugim pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je v Slovenijo napoten na delo za približno 40% svojega delovnega časa. Po ugotovitvah prvostopnega organa tožnik več kot polovico delovnega časa dela v matični državi zaposlitve in se zato v tem obdobju ne šteje za napotenega na delo v Slovenijo. Pri presoji trajanja napotitve se, v primeru dogovora o izmeničnem delu v tujini in matični državi – Avstriji, dnevi dela v Avstriji štejejo za pretrganje napotitve, zato zakonski pogoj neprekinjene napotitve več kot 30 dni po 45.a členu ZDoh-2, po mnenju prvostopnega organa, ni izpolnjen. Drugače bi bilo, če bi tožnik v tujino odhajal zaradi službenih poti za delodajalca, h kateremu je napoten. Ker morajo biti pogoji po 45.a členu ZDoh-2 izpolnjeni kumulativno, se tožniku posebna davčna olajšava ne prizna.

3Tožena stranka je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasni, da 45.a člen ZDoh-2 določa pogoj neprekinjene napotitve več kot 30 dni, podrobnega pojasnila pojma neprekinjenosti pa zakon ne določa. Po predlogu ZDoh-2S je predmetna olajšava namenjena napotitvam, ki so trajnejše in ki od zavezanca zahtevajo obširnejše prilagoditve zasebnega življenja, hkrati pa so davčno ugodneje obravnavane zgolj napotitve, ki so začasne. Določen je tudi pogoj, da je kraj običajnega opravljanja dela pred napotitvijo po najkrajši cestni povezavi več kot 200 kilometrov oddaljen od kraja napotitve, saj se olajšava omogoči le v primerih, ko dnevne migracije niso več smiselne. Ob dnevnih migracijah se življenja ne prilagaja na način, da bi to povzročilo obširnejše zasebne stroške in posledično upravičeno ugodnejšo davčno obravnavo dohodkov. S tem zakon posredno določa pogoj drugega prebivališča v zvezi z napotitvijo. Določba o posebni davčni olajšavi je bila torej uvedena zaradi upoštevanja zasebnih stroškov selitve ipd., zato se zahteva tudi trajanje nad 30 dni in nepretrganost kot tudi oddaljenost nad 200 km. Tako je treba nepretrganost razumeti le kot napotitev delavca v tujino za celotno delovno obveznost pri delodajalcu, kar sicer ni nujno za polni delovni čas. Davčna olajšava bi se, po mnenju tožene stranke, lahko priznala v primeru zaposlitve za krajši delovni čas, npr. 20 ur tedensko, če bi se celotna zaposlitev izvajala v Sloveniji in delavec ne bi preostanek dela opravljal v državi, iz katere je napoten. Drugače pa je v primeru tožnika. Če nerezident le del delovnega časa dela v Sloveniji, z davčnega vidika ni mogoče govoriti o nepretrgani napotitvi, saj delodajalec delavca le za del delovnega časa napoti v tujino, v ostalem pa dela za svojega delodajalca v matični državi. Tedaj tudi niso potrebne obsežne prilagoditve v zasebnem življenju. Zakon sicer res ne predpisuje stalne fizične prisotnosti v državi napotitve niti na pogoj nepretrganosti ne vplivajo morebitne službene poti ali zasebne poti izven kraja napotitve. Vendar pa ni mogoče enačiti službene odsotnosti iz Slovenije zaradi potreb delodajalca, h kateremu je zavezanec napoten, ter izmeničnega dela v Sloveniji in tujini, saj v takšnem primeru delavec dela v tujini ne opravlja zaradi potreb delodajalca, h kateremu je napoten, ampak za drugega delodajalca. Tudi v primeru zasebnih poti v tujino ni mogoče govoriti o prekinitvi napotitve, saj gre za poti v prostem času. Pritožbena navedba, da se napotitev opravlja zgolj na podlagi enega A1 obrazca, ugotovljenega ne spreminja, saj gre le za potrdilo o tem, katera zakonodaja se uporablja za vprašanja s področje socialne varnosti. Tudi za priznanje le dela olajšave ni zakonske podlage, saj tožnik ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Tožena stranka zavrne še ugovor, da je izpodbijana odločba v nasprotju sama s seboj.

4Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopno odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Meni, da njegova napotitev na delo v Slovenijo traja neprekinjeno nedoločen čas, pri čemer je v okviru dela za koncern v Slovenijo napoten za približno 40 % delovnega časa (cca. 8-9 dni mesečno), 20 % je napoten na Slovaško, 40 % pa dela za matično podjetje v Avstriji, opisuje pa tudi ostale okoliščine zaposlitve in prilaga dokazila. Prvostopni organ in tožena stranka davčne olajšave iz 45.a člena ZDoh-2 ne priznavata zgolj zaradi nepriznavanja enega kriterija, in sicer neprekinjenosti napotitve. Tožnik ugovarja materialno pravni razlagi kriterija neprekinjenosti, kot sta jo zavzela davčna organa, pri čemer izpostavi, da se ustaljena sodna praksa o tem še ni izoblikovala. Meni, da zgolj z jezikovno razlago ni mogoče priti do jasne in enotne razlage besedne zveze „prekinitev napotitve“, treba je upoštevati še namensko in zgodovinsko razlago ter načeli materialne resnice in sorazmernosti. Glede na besedilo predloga ZDoh-2S, ki ga citira in prilaga, tožnik zaključuje, da je bil namen novele davčno razbremeniti visokokvalificirane kadre, ki prihajajo na delo v Slovenijo z namenom izboljšanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in temu namenu bi bilo treba slediti pri razlagi spornega pojma. Sporna določba se nanaša na napotitve, ki so trajnejše (ki povzročijo obširnejše spremembe zasebnega življenja), ne pa trajne (tj. so še vedno začasne, ne pomenijo trajne spremembe zaposlitve). Tožena stranka je tudi v svojem pojasnilu „Davčna obravnava dohodkov delavcev, ki so napoteni na delo v tujino“ marca 2018 opredelila, da morebitne vmesne službene ali zasebne poti med napotitvijo ne vplivajo na pogoj neprekinjenosti. Načelo materialne resnice v konkretnem primeru davčnemu organu nalaga, da okoliščine napotitve obravnava v vsebinskem in ne v formalnem smislu. Kot eden, a ne edini, kriterij se lahko upošteva obdobje napotitve, kot to izhaja iz obrazca A1. Ugovarja stališču, da njegovo delo v državi zaposlitve prekinja napotitev v Slovenijo. Tožnikova napotitev na delo v Slovenijo se izvaja nedoločen čas in je začela leta 2017, njegov redni tedenski delovni čas v Sloveniji traja 15,4 ure, kar predstavlja 40 % delovnega časa, njegovi delovnopravni dogovori z delodajalcem pa kažejo, da je v Slovenijo napoten za nedoločen čas, tj. zagotovo za več kot 30 dni neprekinjeno (čeprav za krajši delovni čas). Gre torej za popolnoma enako situacijo, kot če bi tožnik 60 % delovnega časa preživel izven Slovenije na službenih poteh, ko bi bil v skladu z naziranjem tožene stranke upravičen do olajšave po 45.a členu ZDoh-2. Tožnik je v primerjavi z delavci, ki so v Slovenijo napoteni za polni delovni čas, v drugačnem položaju že s tem, ker lahko olajšavo uveljavlja le za 40 % svojega dohodka, ki zapade v obdavčitev v Sloveniji, ne pa za celoto. Zato je nesorazmerno, da je za ugodnost prikrajšan zgolj zato, ker svojo napotitev v Sloveniji izvaja v nižjem odstotku. Zakon ne predpisuje pogoja polnega delovnega časa niti da bi delavec moral biti stalno fizično prisoten v Sloveniji. Dodaja, da pri njegovi koncernski napotitvi tudi ni mogoče potegniti jasne ločnice med delovnimi nalogami, ki jih opravlja za formalnega delodajalca v tujini in za delodajalca v Sloveniji, poleg tega pa tudi opravlja funkcijo poslovodje v vseh treh koncernsko povezanih družbah (Avstrija, Slovenija, Slovaška) ter se njegove obveznosti v teh državah prepletajo in so neločljivo povezane. Pri sodobnih načinih komuniciranja niti ni mogoče reči, da njegovo delo npr. v Avstriji pomeni le delo za avstrijskega delodajalca, ki bi vsebinsko prekinilo delo za slovensko družbo. Bolj pravilno je razumevanje, da opravljanje funkcije pri slovenski družbi predstavlja interes avstrijskega delodajalca in pomeni konkretizacijo njegovih zadolžitev že v okviru pogodbe o zaposlitvi direktorja. Zato je neustrezen zaključek tožene stranke, ki na podlagi zgolj ene okoliščine zaključi, da gre za prekinjeno napotitev, brez da bi se v postopku dodatno presojala ekonomska vsebina tožnikovega dela za vsako od podjetij, kamor je napoten. Namen pogoja neprekinjene napotitve v trajanju minimalno 30 dni je bil torej izločiti zavezance, ki le kratkotrajno pridejo v Slovenijo, brez namena ostati tu srednjeročno in prispevati k prenosu znanj v Slovenijo.

5Tožnik nadalje uveljavlja še tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, češ da se prvostopni organ in tožena stranka nista opredelila do tega, kaj tožnikovo situacijo razlikuje od primerov, ko zavezanci v tujino odhajajo službeno, zato se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti oz. je celo v nasprotju sama s seboj. V izpodbijani odločbi bi morala biti razvidna pravna argumentacija in tudi utemeljitev, glede na dejansko stanje primera in materialno pravo, zakaj je organ prišel do sprejete odločitve in zakaj ni upošteval navedb in dokazov tožnika. Sklepno tožnik zatrdi še, da toženka ni ustrezno ugotovila dejanskega stanja, pri čemer ponovi zgoraj naštete konkretne dejanske okoliščine na njegovi strani in zaključi, da jih toženka v postopku sploh ni ugotavljala, čeprav bi glede na tožnikovo poslovodno funkcijo in koncernsko obliko napotitve bilo to smiselno in potrebno, v zvezi s čimer predlaga tudi svoje zaslišanje. Tožena stranka prav tako ni ugotavljala okoliščin glede prilagoditev tožnikovega zasebnega življenja, čeprav je tožnik moral obširno prilagoditi svoje osebno življenje, v obdobju napotitve ima v Sloveniji na razpolago najeto stanovanje, za kar predloži dokazila.

6Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

7Tožba je utemeljena.

8ZDoh-2 v 45.a členu ureja posebno davčno osnovo v primeru napotitev na čezmejno opravljanje dela. Skladno s prvim odstavkom se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, ki ga delavec doseže v okviru napotitve na čezmejno opravljanje dela, ne všteva zakonsko določen znesek, če so izpolnjeni kumulativno določeni pogoji¹, med drugim pogoj, da je delavec napoten na delo v Slovenijo in da ta napotitev traja neprekinjeno več kot 30 dni (1. in 2. alineja prvega odstavka). Za takšno napotitev se pod pogoji iz prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2 šteje tudi napotitev na delo na podlagi akta o napotitvi na delo med povezanima družbama po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, razen v medsebojno povezane družbe s podjetniškimi pogodbami, ali med družbo in njegovo poslovno enoto (četrti odstavek).

9Tožnik je ob vložitvi napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve pri tujem delodajalcu uveljavljal pravico do posebne davčne osnove po 45.a členu ZDoh-2, davčna organa pa sta zavrnila priznanje te pravice, in sicer s pojasnilom, da v situaciji tožnika (ki je na delo v Slovenijo napoten zgolj za 40 % svojega delovnega časa) pogoj neprekinjene napotitve več kot 30 dni iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2 ni izpolnjen. Med strankama ni sporno, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi z avstrijskim delodajalcem sklenjena za nedoločen čas in da je bila prav na podlagi te pogodbe in v okviru tega delovnega razmerja za nedoločen čas dogovorjena tudi napotitev v Slovenijo za 40 % delovnega časa (v preostalem delovnem času tožnik dela v Avstriji in na Slovaškem). Sporno pa je, ali redno delo v Avstriji in na Slovaškem predstavlja vsakokratno prekinitev napotitve na delo v Slovenijo (in posledično neizpolnjevanje pogoja neprekinjene napotitve več kot 30 dni, kot ga določa 2. točka prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2).

10Prvostopni davčni organ in tožena stranka se zavzemata prav za takšno razlago. Kot odločilno štejeta dejstvo, da tožnik ne odhaja iz Slovenije zaradi službenih poti za slovenskega delodajalca in tudi ne iz razloga zasebnih poti, kot tudi okoliščino, da je tožnik le za del svojega delovnega časa po pogodbi o zaposlitvi z avstrijskim delodajalcem napoten v Slovenijo. V teh okoliščinah, po obrazložitvi iz izpodbijane odločbe (navkljub časovno neomejenemu dogovoru o napotitvi za 40 % delovnega časa ter dejstvu, da tožnik za celotno davčno obdobje iz te zadeve uporablja le en A1 obrazec²), ni izpolnjen pogoj neprekinjenosti iz 2. alineje prvega odstavka 45.a člena. Tožena stranka meni, da zaradi napotitve zgolj za del delovnega časa (ne pa za celotni delovni čas, četudi bi bil ta krajši od polnega) ni izpolnjen zakonodajalčev namen za posebno davčno osnovo, kot ta namen izhaja iz predloga novele ZDoh-2S³, in sicer, da je olajšava namenjena delavcem, ki so zaradi neprekinjene napotitve primorani si prilagoditi zasebno življenje na način, da si v državi napotitve zagotovijo bivališče, kar vpliva na njihove stroške v zvezi z delom.

11Ravno obratno je stališče tožnika, ki poudarja, da je tudi v okoliščinah konkretnega primera prav v posledici zgoraj navedene namenske razlage določbe 45.a člena ZDoh-2, kot ta izhaja iz predloga novele Zdoh-2S, sporni pogoj izpolnjen. Meni, da je zaradi nedoločnosti zakonskega pogoja neprekinjenosti napotitve, če napotitev ne obsega celotnega delovnega časa delavca pri delodajalcu, ki delavca napotuje na delo v drugo državo, za vsak posamezen primer potrebno ugotoviti celoto okoliščin tega primera (in ne zgolj obsega delovnega časa) in na tako ugotovljenem dejanskem stanju presoditi, ali bo s priznanjem posebne davčne osnove v tem konkretnem primeru izpolnjen namen davčne ugodnosti.

12Sodišče pritrjuje tožnikovi materialno pravni razlagi pojma neprekinjenosti iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2. Treba je namreč upoštevati, da zakonsko besedilo pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema, saj to že jezikovno iz besedila zakona ne izhaja. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni delovno pravni kategoriji⁴. V posledici enačenja teh dveh kategorij tožena stranka zavzame stališče, da je potrebno, z vidika priznanja pravice do posebne davčne osnove, različno obravnavati delavca, ki je v Slovenijo napoten za 40 % svojega delovnega časa, in delavca, ki bi bil v Slovenijo napoten za enako število število delovnih ur, vendar bi te ure predstavljale njegovo celotno delovno obveznost pri njegovem delodajalcu, s katerim bi imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Sodišče za razlikovanje teh dveh situacij, z vidika upravičenosti do pravice do posebne davčne osnove, ne vidi razumnega razloga in meni, da že jezikovno iz določbe 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2, kot tudi iz celotnega 45.a člena ZDoh-2, takšna razlaga ne izhaja. Ne izhaja pa niti iz namena določbe 45.a člena ZDoh-2.

13Kot izhaja iz predloga ZDoh-2S, na katerega se v svoji razlagi sklicujeta obe stranki in tudi sodišče, pogoj neprekinjenosti napotitve zahteva, da so davčno ugodneje obravnavane zgolj napotitve, ki so v nekem oziru trajnejše /.../ in ki od delavca zahtevajo določene obširnejše prilagoditve zasebnega življenja, hkrati /.../ pa so začasnega značaja (pri trajnejših peti odstavek 45.a člena ZDoh‑2 časovno omejuje pravico do ugodnejše obdavčitve). V konkretnem primeru je bil tožnik na delo v Slovenijo napoten za nedoločen čas, pri čemer ta napotitev traja že od leta 2017, kar tožnik tudi dokazuje s pogodbo o napotitvi in čemur tudi tožena stranka ne nasprotuje. Na osnovi teh dejstev sodišče ugotavlja, da je tožnikov pogodbeni dogovor glede napotitve na delo v Slovenijo neprekinjen več kot 30 dni. Drži pa, da je tožnik s svojim delodajalcem dogovoril, da bo njegova tedenska običajna delovna obveznost pri slovenski družbi znašala 15,4 ure (oziroma 40 % njegovega delovnega časa), pri čemer ni definirano, kako (v koliko dneh) bo tožnik to svojo obveznost v posameznem tednu oddelal, prvostopni organ pa teh okoliščin v ugotovitvenem postopku ni ugotavljal.

14Ob povedanem sodišče ugotavlja, da zakonodajna ureditev pogoja iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2 že jezikovno kaže na nepravilnost razlage tožene stranke, ki pojem neprekinjenosti napotitve enači z delovnim časom, takšna razlaga pa tudi ne izhaja iz namena določbe 45.a člena ZDoh-2. Manjši obseg delovnega časa namreč še ni zadosten razlog za zaključek, da napoteni delavec zaradi napotitve na delo v Slovenijo ni imel povečanih stroškov v zvezi z delom oziroma ni bil primoran prilagoditi svojega zasebnega življenja. V konkretnem primeru tožnik to dokazuje s sklenjeno najemno pogodbo za stanovanje v Sloveniji. Sodišče s tem pritrjuje tožnikovemu pravnemu naziranju, da zgolj na osnovi okoliščine obsega delovnega časa ob nesporni napotitvi za nedoločen čas, brez ugotavljanja drugih okoliščin konkretnega primera (to je okoliščin glede načina opravljanja dela v Sloveniji kot državi napotitve, okoliščin glede prilagoditev bivanja tožnika in njegovega zasebnega življenja, ter tudi ostalih okoliščinami, kot jih določa drugi odstavek 45.a člena ZDoh-2) ni mogoče zakonito zavrniti pravice do posebne davčne osnove po 45.a členu ZDoh-2. Manjši obseg delovnega časa v Sloveniji bo rezultiral v manjšem delu tožnikovega dohodka, v zvezi s katerim bo lahko uveljavljal znižano davčno osnovo, saj mu ta pripada le za del plače, ki jo prejema za delo v Sloveniji. Da pa pravica do posebne davčne osnove ni pogojena s stalno fizično prisotnostjo napotenega delavca v Sloveniji, pa ni sporno niti za toženo stranko in tudi sodišče temu pritrjuje.

15Glede na navedeno je treba tožbi ugoditi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je izpodbijana odločitev temelji na napačni razlagi vsebine materialnega predpisa, prav tako pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, saj bi pravilna uporaba materialnega prava, ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, lahko pripeljala do drugačne odločitve. V ponovljenem postopku bo moral prvostopni organ ugotoviti okoliščine v zvezi z izvajanjem tožnikovega dela v Sloveniji kot državi napotitve, obsegom njegove prisotnosti v Sloveniji ter stroški v zvezi ter na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja ponovno odločiti od tožnikovi pravico do posebne davčne osnove po 45.a členu ZDoh-2.

16Glede na ugoditev tožbi je sodišče o stroških postopka odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in je tožnik upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR, s pripadki.

17V zadevi je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče je zato, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave (na seji).

¹ V davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, ki ga delavec doseže v okviru napotitve na čezmejno opravljanje dela, se ne všteva znesek v višini 20 % plače oziroma nadomestila, prejetega za opravljanje dela v okviru te napotitve, vendar ne več kot 1.000 eurov za izplačila v posameznem mesecu, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (i) delavec je napoten na delo iz Slovenije ali v Slovenijo, (ii) napotitev na delo traja neprekinjeno več kot 30 dni, (iii) kraj običajnega opravljanja dela pred napotitvijo je po najkrajši cestni povezavi več kot 200 kilometrov oddaljen od kraja napotitve, (iv)delavec v zadnjih 5 letih pred začetkom prve napotitve na delo ni bil rezident Slovenije pred začetkom napotitve na delo v Slovenijo ali rezident druge države pred napotitvijo na delo iz Slovenije in (v) v pogodbi o zaposlitvi je za delo v okviru napotitve zagotovljena plača v višini najmanj 1,5-kratnika zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji, ki jo objavi Statistični urad Republike Slovenije, preračunane na mesec.
² Zaradi česar gre po Zakonu o čezmejnem izvajanju storitev za eno napotitev, saj se po tretji alineji drugega odstavka 9. člena zakona A1 obrazec izda za čas od začetka do konca napotitve, po prvi alineji prvega odstavka 11. člena pa obrazec preneha veljati s potekom obdobja napotitve oziroma čezmejnega izvajanja storitve, za katerega je bil izdan.
³ Poročevalec Državnega zbora, EVA2017-1611-0023.
⁴ Zakon o delovnih razmerjih institut delovnega časa ureja v 4. točki III poglavja, institut napotitve delavca na delo pa v 1. točki VII poglavja.